464. člen ZPP

Veljavna zakonodaja ne omogoča izvršilnemu sodišču, da bi po ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavilo sklep o izvršbi v celoti in zavrglo predlog za izvršbo. Določbe novega 8. odstavka 41. člena ZIZ-J, po katerih se sodišče v primeru uveljavljanju arbitražnega sporazuma izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže predlog za izvršbo, še ne veljajo, zato je neutemeljeno sklicevanje dolžnika na omenjeno določbo. V primeru, ko dolžnik zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine uveljavlja poleg obrazloženega ugovora glede terjatve tudi ugovor sodne nepristojnosti, izvršilno sodišče zgolj odloči, katero sodišče bo v nadaljnjem pravdnem postopku odločalo o ugovoru zoper plačilni nalog, kar pa pomeni, da bo pravdno sodišče na podlagi navedb v plačilnem nalogu in dejstev, ki so sodišču znana ter na podlagi podatkov iz ugovora zoper plačilni nalog, ugotavljalo, ali je podana sodna pristojnost.

S pogodbenim določilom pravdni stranki nista jasno in izrecno izključili pristojnosti sodišča za reševanje sporov iz te pogodbe, ker je očitno predviden še nadaljnji postopek pred sodiščem. Tak zapis se zato ne more razlagati kot sporazum strank o tem, da spor predložita v reševanje izključno arbitraži.

Ker sta se stranki s pogodbo dogovorili, da bo za odločitev o predmetnem sporu pristojna v pogodbi navedena arbitraža, bi se moralo sodišče prve stopnje na (pravočasen) ugovor toženke izreči za nepristojno, razveljaviti v postopku opravljena dejanja in zavreči tožbo. Ker tega ni storilo, pač pa je nepravilno odločilo, da je pristojno, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 5. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ker ZPP v 476. členu ne opredeljuje vsebine arbitražne odločbe, ki sme biti (le) v okviru razlogov iz 477. člena ZPP predmet preizkusa pred rednimi sodišči, lahko iz prvega odstavka 475. člena ZPP izpeljemo pravilo, da je predmet takšnega omejenega sodnega preizkusa vsaka arbitražna odločba, ki je po učinkih izenačena s pravnomočno sodbo.

Ugovor, da bi morala v sporu odločiti arbitraža in ne sodišče, lahko velja le za terjatve, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi, s katero je bila arbitražna klavzula dogovorjena, ne pa za terjatve, ki izvirajo iz pred tem sklenjenih pogodb o zaposlitvi.

O ugovoru, da je za odločanje o sporu pristojna arbitraža po 1.odst. 464.čl. ZPP sodišče odloča na ugovor tožene stranke in ker gre za procesno vprašanje tudi ni potrebno, da bi se tožena stranka o tem posebej izjasnila. O tem se je tožeča stranka izjasnila sedaj v pritožbi, ki pa je, kot rečeno, po mnenju pritožbenega sodišča neutemeljena.

Tožena stranka je imela za reševanje sporov z njenimi delavci v podjetniški kolektivni pogodbi predvideno arbitražo, njeno sestavo, postopek in urejena nekatera druga vprašanja v zvezi z arbitražo. Sodišče bi moralo na ugovor tožene stranke upoštevati dogovor o reševanju sporov pred arbitražo delodajalca, ki je bil vsebovan v tožničini pogodbi o zaposlitvi in s katerim sta stranki v skladu z 205. členom ZDR izključili redno sodno pot, ter tožbo zato zavreči.

V skladu s 1. odstavkom 475. člena ZPP ima arbitražna odločba nasproti strankam moč pravnomočne sodbe, če ni v pogodbi dogovorjeno, da se lahko izpodbija pred arbitražo višje stopnje. Iz te določbe ZPP izhaja, da ima pravni značaj dogovora o arbitraži le dogovor, v skladu s katerim ima arbitražna odločba enake učinke kot pravnomočna sodba. Tako mora biti tudi arbitražna odločba, enako kot pravnomočna sodba, za stranki obvezujoča in dokončna. Prav tako mora iz vsebine arbitražnega dogovora jasno izhajati, da je z njim sodna pristojnost izključena.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom razveljavilo izvršilni sklep in tožbo zavrglo, ker je po ugovoru tožene stranke ugotovilo, da se spor nanaša na terjatev, temelječo na pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, s katero sta pogodbeni stranki dogovorili arbitražno reševanje sporov iz te pogodbe. Vendar pa je tožeča stranka navajala, da gre za manjkajoča dela in ne za dela, za katera je bila sklenjena sporna pogodba. Čim pa je tako, tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi in ne na pogodbi.

S pogodbeno določbo, da bo o sporih iz pogodbenega razmerja razsojala arbitraža, sta pravdni stranki izključili sodno pristojnost za reševanje vseh sporov, ki izvirajo iz pogodbenega razmerja, tudi tistih, ki izvirajo iz priznanja dolga.

Reševanje spora pred arbitražo ne predstavlja postopka za mirno rešitev spora (kot npr. mediacija), ki je po 15. členu ZDSS procesna predpostavka za sodno varstvo, ampak nadomestno obliko sodnega varstva, saj je arbitražna odločba glede učinkov izenačena s pravnomočno sodno odločbo. Predloga sveta delavcev za odpravo kršitev pravic delavcev do sodelovanja pri upravljanju ob dejstvu, da sta udeleženca sklenila dogovor o arbitraži, ni mogoče zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke po 15. členu ZDSS, ampak na podlagi 1. odstavka 464. člena ZPP, ker je za odločitev v sporu pristojna arbitraža.

Določba v dogovoru arbitraži, ki nasprotuje 1. odst. 475. člena ZPP ne more imeti pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost.

Tožena stranka bi že v ugovoru zoper sklep o izvršbi lahko, sklicujoč se na dogovor o arbitraži, ugovarjala zgolj nepristojnosti sodišča. Zato ni pomembno, če je terjatvi tožeče stranke po vsebini nasprotovala samo s pobotnim ugovorom. Tudi postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine je sodni postopek. Vsebuje celo elemente pravdnega postopka, saj je takšen sklep o izvršbi v dajatvenem delu po svoji naravi plačilni nalog. Zato je z dogovorom o arbitraži tudi ta postopek izključen.

ZPP določa, da mora tožena stranka ugovor arbitražnega dogovora podati najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari, kar je, dokler ne konča svojega odgovora na tožbo. Tožena stranka je na začetku naroka nasprotovala pristojnosti sodišča, zaradi česar ni mogoče šteti, da se spustila v obravnavanje o glavni stvari.

Prvostopenjsko sodišče je zmotno razlago 10. čl. gradbene pogodbe, v katerem sta pravdni stranki določili, da morebitne "spore iz pogodbe rešuje arbitražna komisija, če ta ne uspe, pa pristojno sodišče v Kopru", kot dogovor o arbitraži. Arbitražna odločba nasproti strankam ima moč pravnomočne sodbe. Dogovora torej ni mogoče šteti za veljaven dogovor o arbitraži, glede na to, da ne predvideva obvezujoče narave odločbe "arbitražne komisije".

Kadar se postopek začne s predlogom na podlagi verodostojne listine in se po ugovoru dolžnika nadaljuje v pravdi, lahko tožeča stranka uveljavlja dogovor o arbitraži in je ugovor pravočasen, če tožeča stranka sporazum o arbitraži priloži predlogu za izvršbo in že v predlogu za zvršbo izrecno uveljavlja, da je v primeru spora za odločitev pristojna arbitraža.

Tudi v gospodarskih sporih omejitev dovoljenosti revizije ratione valoris velja le v premoženjskih sporih, v sporih iz drugih civilnopravnih razmerij pa ne. Spor o veljavnosti pogodbe o arbitraži ni premoženjski spor, zato je v teh sporih revizija dovoljena ne glede na to, s kakšno vrednostjo je označena vrednost spornega predmeta. Določba v dogovoru o arbitraži, ki nasprotuje prvemu odstavku 475. člena ZPP, ni nična, zaradi nje le dogovor o arbitraži ne more imeti pomena arbitražnega dogovora, ki izključuje sodno pristojnost. Njegovo veljavnost je treba presojati po pravilih pogodbenega prava.

Namen razlage spornega arbitražnega dogovora je umestitev spornega dogovora o arbitraži v današnjo situacijo. Opustitev takšne razlage sporne arbitražne klavzule bi namreč lahko imela za posledico odklonitev pravice do sodnega varstva ob sicer neodgovorjenem vprašanju vsebinskega okvira te klavzule. Morebiti arbitraža z identičnim imenom, kot je dogovorjena, še obstoji. Toda, tudi če je tako, ne gre več za identični organ, kot je bil opredeljen v spornem arbitražnem dogovoru. Tako se izkaže, da sporni arbitražni ugovor ne more imeti učinka, ki ga želi tožena stranka. Takšnega učinka ne more imeti, ker je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve dogovora (prim. 137. čl. ZOR).

Ugovor sodne nepristojnosti zaradi arbitražnega dogovora lahko tožena stranka poda najpozneje na glavni obravnavi, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari in to kljub temu, da je pred tem tožbenemu zahtevku že pisno ugovarjala. Arbitražni dogovor velja le za stranki oz. stranke pogodbe o arbitraži. V obravnavani zadevi predstavlja takšno pogodbo določilo 9. člena pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, ki jo je sklenila tožeča stranka z enajstimi stanovalci, med katerimi toženka ni navedena. zato ni mogoče šteti, da bi pogodba o arbitraži zanjo veljala.

Priložnostne arbitraže so (zasebna) razsodišča, za katerih postopanje veljajo posebna pravila, drugačna od tistih, ki jih procesni in materialni zakoni določajo za postopanje in odločanje sodišč. Zato sodišča v arbitražnem postopku, kljub dogovoru stranka, ne morejo opravljati funkcije arbitraže višje stopnje.