454. člen ZPP

Tretji odstavek 454. člena ZPP je odraz načela pospešitve in ekonomičnosti postopka. Njen namen je preprečiti, da bi stranka, ki je narok zahtevala, z izostankom zavlačevala postopek.

Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. za zaslišanje prič) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka. Sodišče prve stopnje je imelo za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič ustavno dopusten razlog, in sicer, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla spremeniti končne dokazne ocene sodišča oziroma ne bi mogla vplivati na odločitev. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo zaslišanja predlaganih prič, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz navedenega izhaja tudi, da je bila pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bilo o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, zato so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez razpisa naroka iz drugega odstavka 454. člena ZPP, posledično pa ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zahteva strank za izvedbo naroka mora biti jasna in nedvoumno izražena, česar v obravnavani zadevi nobena od pravdnih strank ni storila. Ker oprava naroka za glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti ni obligatorna, če so zato izpolnjeni zakonski pogoji, pa sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti in pravice do izjavljanja. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč lahko dokazni predlog zavrne, če ni substanciran ali če izvedba dokaza ni potrebna. Za tak položaj gre v obravnavanem primeru. Golo zanikanje dejstva praviloma ne more izničiti domneve o priznanju dejstev, saj je dolžnost stranke, da se obrazloženo izjavi o navedbah nasprotne stranke. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožena stranka s strani tožeče stranke navedenih dejstev ni prerekala, takih dejstev pa ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Breme stranke je, da obrazloženo zanika dejstva, ki jih zatrjuje nasprotna stranka. Njene pasivnosti ne more nadomestiti sodišče, saj bi s tem kršilo razpravno načelo (7. člen ZPP). Prav tako pomanjkljivih trditev stranke ne morejo nadomestiti oziroma dopolniti predlagani dokazi.

Trditev o tem, katera popravila so bila nepotrebna in kateri material je bil po nepotrebnem zamenjan, toženec ni podal. Toženec prav tako ni pojasnil, v čem naj bi bilo nepravilno rokovanje tožnika z ogrevalnim sistemom. V tem delu zato velja pritrditi tožniku, ki v odgovoru na pritožbo opozarja, da bi bil dokaz z izvedencem brez ustreznih predhodnih trditev nedovoljeni informativni dokaz.

Tožena stranka na narok ni pristopila, čeprav je bila pravilno vabljena, niti svojega izostanka ni opravičila. S tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po tretjem odstavku 454. člena ZPP, v zvezi s 316. členom ZPP. Na navedena zakonska določila in pravne posledice, ki nastopijo, če tožena stranka, ki je narok predlagala, na narok ne bo pristopila, je bila tožena stranka opozorjena v vabilu na glavno obravnavo. Ob nastali procesni situaciji, je prvostopno sodišče postopalo povsem zakonito, ko je na podlagi 3. odstavka 454. člena, v zvezi s 316. členom ZPP izdalo izpodbijano sodbo. Povsem pravilno je brez nadaljnjega obravnavanja, potem ko je preverilo ali lahko stranke razpolagajo s predmetnim zahtevkom v smislu 3. člena ZPP in ugotovilo, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati, izdalo sodbo na podlagi pripoznave in ugodilo tožbenemu zahtevku

Vročitev dopolnitve tožbe je bila pravilno opravljena s fikcijo. Stranka mora izvedbo naroka zahtevati izrecno in ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj niti ni nujno, da jim bo sodišče sploh ugodilo. Če toženka zaradi trajno zaprtega ventila sploh nima možnosti uporabljati vodo iz javnega vodovoda, ni njegova uporabnica in ni dolžna plačevati fiksnih stroškov oziroma omrežnine oskrbe s pitno vodo. Ker pitne vode sploh nima, iz te pa nastaja komunalna odpadna voda, tudi ni dolžna plačevati omrežnine odvajanja komunalne odpadne vode ter omrežnine čiščenja komunalne vode. Drugače pa velja za stroške čiščenja in odvajanja padavinske odpadne vode. Toženki je čiščenje in odvajanje padavinske odpadne vode omogočeno, saj je ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje speljana v kanale za meteorno vodo oziroma kanalizacijo, a tega toženka po lastni odločitvi ne koristi. Zato je dolžna te storitve plačati.

Oče je svojo obveznost izpolnil z nakazili preživnine neposredno polnoletnemu otroku. S tem je svojo obveznost veljavno izpolnil, zato poznejša izvršba za iste zneske, ki so bili nakazani na toženkin račun, odpira podlago za neupravičeno obogatitev.

V skladu s prvim odstavkom 452. člena ZPP v postopku v sporih majhne vrednosti znaša rok za odgovor na tožbo osem dni. ZPP izjem ne predvideva. Osem dnevni rok v postopku v sporu majhne vrednosti je izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Vsebina 452. člena ZPP je tudi izraz načela pisnosti in zaostrene prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov v postopku v sporu majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje zato vloge toženca, ki jo je vložil izven navedenega roka in v kateri je podal zahtevo za izvedbo naroka in mediacije, utemeljeno ni upoštevalo (453. člena ZPP).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sporih majhne vrednosti je mogoče meritorno odločanje tudi brez razpisa glavne obravnave, če dejansko stanje med pravdnima strankama ni sporno, pa tudi če je dejansko stanje sporno, če ugotovi, da je o spornih dejstvih mogoče odločiti že na podlagi predloženih listinskih dokazov. Sodišče je v konkretnem primeru izdalo sodbo brez razpisa naroka v skladu z načelom ekonomičnosti, čeprav je tožnica zahtevala izvedbo naroka, in po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov. Ker toženec, na katerem je bilo dokazno breme o zatrjevanem dejstvu, da je bilo ustno dogovorjeno, da tožnica v pogodbo o potovanju brezplačno vključi zavarovanje rizika odpovedi, razen predloženih pisnih dokazov ni predlagal ničesar drugega, na naroku pa bi bil za predlaganje drugih dokazov že prekludiran, bi bila izvedba naroka nepotrebna in v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka ter v ničemer ne bi spremenila rezultata postopka. Sodišče je za ugotavljanje vsebine spornega dogovora imelo na voljo listinske dokaze, zato je, upoštevajoč tr

Kadar stranka zahteva izvedbo naroka, ga je sodišče dolžno izvesti, ne glede na to, da obstaja podlaga za odločitev brez naroka.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni razpisalo naroka, čeprav ga je toženec zahteval, ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 454. člena ZPP, saj ni izpolnjen zakonski pogoj, da nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala. Pri tem ni pomembno, da je slednje zahteval samo toženec, saj iz jezikovne razlage navedenih določb izhaja, da mora biti podana odsotnost zahteve obeh strank za izvedbo naroka oziroma z drugimi besedami, če narok zahteva vsaj ena stranka, ga sodišče mora izvesti. Dokaznega postopka, v katerem sodišče lahko upošteva načelo hitrosti in ekonomičnosti postopka, ne gre enačiti z izvedbo naroka. Za razliko od dokaznega predloga zaslišanja toženca je sodišče vezano na zahtevo stranke, da narok izvede. Zato je zmotna utemeljitev sodišča prve stopnje, da naroka ni smotrno opraviti, ker je zavrnilo zaslišanje toženca.

Znižanja plačila ni dopustno opredeliti z vsoto stroškov, ki so potrebni za odpravo napake, ampak je kriterij znižanja plačila sorazmerje (ne razlika) vrednosti izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako. Dokazni predlog "kot do sedaj predlagani dokazi" ne predstavlja substanciranega dokaznega predloga. Ni mogoče šteti, da dokazni predlogi za zaslišanje strank in prič pomenijo zahtevo za izvedbo naroka. Stranka mora izvedbo naroka zahtevati izrecno.

V zvezi z (ne)obstojem stvarnih napak je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni uspela izkazati, da je videz dvigal predstavljal lastnost, katere pomanjkanje oziroma neustreznost pomenita stvarno napako. Toženka tožnici očita nepravilno izpolnitev ter pavšalno navaja, da dobavljena dvigala ne dosegajo zahtevane kakovosti in imajo zastarel videz. Zgolj trditev, da imajo vrata dvigal izrazito zastarel izgled in da ne dosegajo pričakovane kakovosti glede na v katalogu prikazane fotografije vzorcev, ne ustreza standardu, ki ga terjata 7. in 212. člen ZPP. V čem točno dobavljena dvigala odstopajo od v katalogu prikazanih fotografij vzorcev oziroma modelov dvigal, toženka ne pojasni. Četudi drži očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da izgled dvigal ni bil predmet pogodbe, toženka z njim ne more uspeti. Pomanjkanja trditev o pravno relevantnih dejstvih - konkretno o natančni vsebini kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, navedb v čem konkretno izgled dvigal odstopa od izbrane barve v katalogu - ni mogoče nadomestiti z dokazi, za kar se zavzema toženka z očitkom, da sodišče ni zaslišalo z njene strani predlaganega njenega zakonitega zastopnika.

V sporu majhne vrednosti, ki se nadaljuje po razveljavitvi dovolitvenega dela sklepa o izvršbi, je potrebno ugovor zoper sklep o izvršbi in prvo pripravljalno vlogo tožene stranke obravnavati kot celoto, kot odgovor na tožbo. Če je že iz ugovora mogoče jasno razbrati zoperstavljanje tožbenemu zahtevku, ni mogoče izdati sodbe na podlagi pripoznave po 453.a členu ZPP. V obravnavani zadevi, ko je toženec v obrazloženem ugovoru zanikal svojo obveznost do tožnika v vtoževanem znesku, z navedbo, da mu je delo in pa magnetni lovilec ter regulator plačal ter predložil potrdilo o zatrjevanem plačilu in elektronsko pismo tožniku, ne moremo šteti, da se zahtevku ni upiral.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. čel ZPP) terja, da so predmet dokazovanja zgolj trditve strank, ki so dovolj konkretizirane. Toženec je v odgovoru na dopolnitev tožbe navajal, da je drugi obrok v višini 1.5000,00 EUR dne 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 iz svojega transakcijskega računa plačala zanj njegova sestra A. A., ko pa je tožnica s prvo pripravljalno vlogo dokazala, da ne eno ne drugo ne drži, pa je navajal nova dejstva, in sicer da so v obdobju 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 on, B. B. ali A. A. tožnici plačali 1.500,00 EUR, pri čemer niti približno ni konkretiziral časovnega obdobja plačil, in predlagal izpisek iz transakcijskega računa tožnice za obdobje dveh let. Takšen dokazni predlog je presplošen (nesubstanciran) in predstavlja informativni dokaz, ki je nedovoljen. Zato njegova pravica do izjave ni bila kršena.

Pritožba ne more uspeti z navedbami, da blago ni bilo plačano z bančno kartico tožeče stranke in da blaga tožena stranka ni osebno prevzela na sedežu podjetja A. d.o.o., gre namreč za lastno dokazno oceno pritožbe (zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), ki ni dopusten pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (458. člen ZPP).

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.

Nelogična in protislovna je utemeljitev, da se sodba brez izvedbe glavne obravnave izdaja skladno z določbo ZPP, po kateri je eden od pogojev za takšno ravnanje nespornost dejanskega stanja (prim. 6. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki ji sledi obrazložitev, da je v dokazne namene sodišče prebralo vse predložene dokazne listine (prim. 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazni postopek se izvaja, praviloma na glavni obravnavi in izjemoma "kabinetno", samo v primeru spornosti odločilnih dejstev, sicer pa je odveč.

Pravdno stranko lahko zadenejo tako hude posledice, kot je izguba tožbenega zahtevka iz procesnih razlogov le tedaj, če temelji odločitev na jasni in nedvoumni procesni situaciji. S tem, ko tožnica ni zahtevala izvedbe naroka, sodišče prve stopnje pa je njeno odsotnost sankcioniralo z izdajo sodbe na podlagi odpovedi, je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 454. člena ZPP.