253. člen ZPP

V primeru, ko je dopolnitev izvedenskega mnenja predlagana glede istega spornega dejstva, ne gre za nov dokazni predlog, ampak le za predlog za nadaljnje izvajanje istega dokaza. Ker se zato tudi v konkretnem primeru izvedensko mnenje z dopolnitvijo šteje kot celota, mora strošek dopolnitve plačati tista stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem.

Predlog se zavrne.

Na pisno izvedensko mnenje je dala toženka vrsto pripomb in vprašanj ter predlagala zaslišanje izvedenke. Izvedenka je na to natančno in sistematično pisno odgovorila. Ko je zatem sodišče stranki izrecno pozvalo k izjavi o tej dopolnitvi, sicer bo štelo, da se z izvedenkino ekspertizo strinjajo, je toženka molčala. Ta molk je sodišče upravičeno razumelo kot njeno sprijaznjenje s stroškovnimi izsledki izvedenke, ki je toženkine pripombe v pisni dopolnitvi argumentirano ovrgla. Zato s tem, ko izvedenke ni še ustno zaslišalo, ni bistveno kršilo določb postopka. ZPP ne prepoveduje, da bi sodnica pravno odločilna dejstva spoznavala posredno, torej tako, da bi o njihovem obstoju izkustveno in logično sklepala iz t. i. pomožnih (indičnih) dejstev.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, ne le ali nasprotna udeleženka onemogoča stike otroka s predlagateljem, ampak je tudi ocenjevalo, ali bo drugi od staršev, če mu bo otrok zaupan v varstvo in vzgojo, te stike omogočal, prav tako je pri tem ocenjevalo še, ali je na tak način mogoče varovati otrokovo korist. Nikakor pa nima starš kateremu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo, mino dogovora z drugim staršem, pravice odločati kdaj in na kakšen način se bodo stiki izvajali in pri tem drugega starša zgolj obveščati, da se stik zaradi bolezni ne bo izvedel, za več informacij pa se naj slednji obrne na otrokovega zdravnika.

Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti ter so potrebne stvarne razbremenitve pri delu, kot jih je pred tem ugotovil in priznal že toženec. Je pa pri tožniku za razliko od odločitve toženca, ki je menil, da lahko tožnik drugo delo opravlja v polnem delovnem času, sodišče presodilo, da je potrebna tudi časovna razbremenitev. V tožnikovem primeru je potrebno, skladno s četrtim odstavkom 63. člena ZPIZ-2, upoštevati svoj poklic, pri čemer se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V okviru svojega poklica je torej potrebno upoštevati ne samo tožnikovo dejavnost, na podlagi katere je vključen v zavarovanje, temveč tudi njegovo izobrazbo in pridobljene delovne izkušnje.

Samo dejstvo invalidske upokojitve v Republiki BiH avtomatično ne predstavlja razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti tudi v Republiki Sloveniji. Pri invalidnosti gre za kombinacijo medicinskih in nemedicinskih kriterijev, zato je potrebno v vsakem primeru posebej ugotavljati izpolnjevanje pogojev po slovenskih predpisih.

Izvedenec - svojemu strokovnemu znanju navkljub - ne more podati mnenja ali izvida o tem, ali je bilo stanovanje v času prodaje, ki se je zgodila več let nazaj, uporabno, primerno za življenje in ali je v njem bila oprema. To so dejanske okoliščine, ki bi jih z različnimi drugimi dokaznimi sredstvi lahko dokazovali stranki (s fotografijami stanovanja iz tistega časa, zaslišanji oseb, ki so stanovanje videli v tistem času, z morebitnimi drugimi listinskimi dokazi, ki vsebujejo opise stanovanja iz tistega časa …). Izvedenec kot pomočnik sodišča (sam) ne ugotavlja dejstev, ampak odgovarja na strokovna vprašanja, za razjasnitev katerih sodišče nima ustreznega strokovnega znanja. Če se toženec ni strinjal z izvedenčevo metodo dela in načinom izračuna tržne najemnine v konkretnem primeru, bi to moral argumentirano in konkretizirano izpostaviti že v svojih pripombah na izvedensko mnenje na prvi stopnji. Pavšalni očitki glede pravilnosti mnenja, kot jih šele v pritožbi podaja toženec, so prepozni.

Znižan dokazni standard se uporabi, če nekega dejstva po izvedbi vseh predlaganih relevantnih dokazov ni mogoče ugotoviti s stopnjo prepričanja, ne pa v primeru nepopolno izvedenega dokaznega postopka.

Pri tožniku je bila siva mrena diagnosticirana, zaradi česar je bila tudi tožniku izdana e‑napotnica. Tožniku izdana napotnica je zadoščala za ambulantno storitev, kot jo je opravil pri tujem zdravstvenem izdajalcu. Na ta način so bila upoštevana notranja pravila države članice, v kateri zavarovana oseba uveljavlja povračilo stroškov. Spoštovano je bilo ključno določilo, implementirane Direktive 2011/24/EU, na katero se nanaša 44.c člen ZZVZZ. Če socialno zavarovani pacient pridobi s strani ustreznega organa veljavno napotnico, ni v njegovi pravni sferi obveznost presojanja in preverjanja upravičenosti do njene izdaje. Prav tako ni pravne podlage za obveznost presoje postavljene diagnoze s strani lečečega specialista, ki je bila podlaga za izdajo napotnice za operacijo sive mrene. Slednje je lahko predmet razmerja toženca s tretjimi.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja: - Ali sme sodišče stranki v fazi izvajanja dokaznega postopka, na naroku, kjer je predvideno neposredno zaslišanje izvedenca, ob dejstvu, da je izvedenec pred narokom izdelal pisno osnovno izvedeniško mnenje, za tem pisno dopolnitev izvedeniškega mnenja, omejiti njeno pravico do zasliševanja izvedenca in postavljanja vprašanj, na način, da sme stranka postavljati izključno vprašanja, ki se nanašajo na dopolnitev mnenja izvedenca, čeprav izvedeniško mnenje predstavlja enovito celoto in osnovnega mnenja in njegovih dopolnitev ni mogoče obravnavati ločeno?

Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja, ki je predaval v 30-tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila, pri čemer od nje ni bilo zahtevano dokazovanje negativnega dejstva, kot to trdi v pritožbi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji, ki so delo opravljali na 30-tedenskih študijskih programih.

S pravnomočno sodno odločbo X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bila med drugim ugotovljena neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, s 144., 146. in 148. členom ZDR-1, 52.a členom ZZDej ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi, nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu) pa je bilo naloženo, da v roku 30 dni sprejme nov akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt toženke neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo. Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (prvi odstavek 3. člena ZS), kar pomeni, da mora kljub obstoju splošnega akta delodajalca tudi v individualnem delovnem sporu odločati primarno na podlagi zakona in prezreti tisti splošni akt delodajalca, ki posega v zakonsko določene pravice delavcev. Tudi v tem individualnem delovnem sporu je b

Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o zahtevku, o katerem bi bilo (pravnomočno) odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Tožnica ni uveljavljala zahtevka, da se ugotovi neskladnost splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (organizacijsko navodilo), sodišče prve stopnje pa je ob pravilni presoji, da ta posega v prisilne predpise, v sporu odločilo na podlagi zakonskih določb. Upoštevaje, da s strani toženke določena (nefiksna) referenčna obdobja niso zakonita, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je tožnica glede na ta referenčna obdobja presežne ure izrabila, kot je zatrjevala toženka, saj to za odločitev ni bistveno. V izpodbijani sodbi je pravilno opredelilo, kaj je bistveno - ali je tožnica presežne ure izrabila znotraj ali po koncu (fiksnega) referenčnega obdobja (gre za ure, ki presegajo mesečno delovno obveznost), pri čemer je, glede na to, da toženka pravilnosti navedb na plačilnih listah ni ugovarjala, po nepotrebnem ugotavljalo, kdaj je posamezna presežna ura nastala in kdaj jo je tožnica izrabila. To izhaja že iz samih navedb neizrabljen

Izvedenca sta pojasnila, da gre pri tožniku za bolečino v križu, da specialistični izvidi in opisan status osebnega pregleda odražajo bolečinsko simptomatiko, ne pa tudi bistveno zmanjšane gibalne funkcije. Pri tem sta upoštevala zdravstveno stanje in tožnikovo delo, skladno z veljavnimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo iz odločbe ZPIZ. Dodala sta, da kronična bolečina v križu ne zahteva dolgotrajnega bolniškega staleža, pač pa občasni bolniški stalež ob poslabšanjih.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje, ki so delo opravljali v 30-tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40-tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem je toženka le posplošeno (in brez predložitve dokazov) prerekala tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40-tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30-tedenskih študijskih programih. Zato je sodišče prve stopnje te tožničine trditve pravilno štelo za priznane (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). V primeru delnega umika tožbe pa odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka poteka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerjajo po uspehu (skladno z določili 154. člena ZPP), česar pa sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni upoštevalo. Ker tožnica tožbe ni delno umaknila zaradi delne izpoln

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka ni bila dolžna preložiti zagovora na kasnejši datum, saj ZDR-1 v drugem odstavku 109. člena določa kratek rok za podajo izredne odpovedi (30 dni od ugotovitve razloga za odpoved in šest mesecev od nastanka razloga) in bi toženka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da bi ta rok (predvsem subjektivni 30 dnevni rok) zamudila. V obvestilu o tožničini hospitalizaciji, na katerega se je tožnica sklicevala, je namreč navedeno, da je tožnica oskrbovana na oddelku Psihiatrične klinike od 28. 5. 2021 do nadaljnjega. Ne drži pritožbena navedba, da je splošno znano, da so tovrstne hospitalizacije kratke in trajajo zgolj od dva do tri tedne. Ker torej ni bilo gotovo, kdaj se bo tožnici izboljšalo zdravstveno stanje, so bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od toženke neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči kasnejši zagovor. Tožnici pravica do zagovora torej ni bila kršena. Obvestitev delodajalca o odsotnosti z dela ne terja intelektualnega napora; tožnica bi to zmogla tudi ob njenem siceršnjem negativnem razpoloženju, kar je jasno potrdila sodna izvedenka. Nenazadnje je tožnica, kot tudi sama poudarja, toženko o

Pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 433. člena OZ so torej: prenos premoženjske celote ali njenega posameznega dela, pogodbeni prenos, povezava med prenesenim premoženjem in dolgom prenosnika. Pogoj, da gre za neodplačen prenos premoženjske celote ali njenega dela, v 433. členu OZ ni izrecno omenjen, vendar bi bilo po namenu in učinkih veljavnost določbe smiselno omejiti samo na takšne prenose. Odgovornost je omejena do vrednosti aktiv prenesene premoženjske celote. Pri obravnavanju tožbe na podlagi 433. člena OZ je treba najprej ugotoviti, kaj je bilo preneseno s prenosnika premoženja na prejemnika premoženja, ter presoditi, ali to predstavlja premoženjsko celoto ali posamezen njen del. Če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, je podana solidarna odgovornost prejemnika premoženjske celote oziroma njenega dela za dolgove, ki se nanašajo na to premoženjsko celoto oziroma njen del. V nadaljevanju je treba ugotoviti vrednost aktiv prenesene premoženjske celote, saj je odgovornost prejemnika premoženja omejena do te višine. Vrednost prenesenega premoženja ne vpliva na presojo, ali je prišlo do prenosa premoženjske celote ali njenega dela in je zato podana solidarna

Primarni način izvedbe dokaza z izvedencem je njegovo ustno zaslišanje. Zato mora sodišče poleg pridobitve pisnega izvedenskega mnenja izvedenca praviloma tudi ustno zaslišati. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanji pravilnosti in pravočasnosti grajanja napak ter vprašanjem, ali sta toženca dala tožniku možnost, da napake odpravi. Pravica do znižanja plačila kot eden od jamčevalnih zahtevkov pomeni znižanje plačila tako, da slednje ustreza vrednosti opravljenega posla z napakami; od skupne vrednosti del se torej odšteje cena oziroma vrednost tistih del, ki imajo napako. Smisel določb o konkretizaciji stvarnih napak je v tem, da je podjetnik seznanjen z grajanimi napakami, tako da mu je jasno, kaj naročnika moti in kaj je treba popraviti.

Sodna praksa je enotna in ustaljena v stališču, da je potrebnost zaslišanja izvedenca, ki je svoje mnenje dal pisno, potrebno presojati od primera do primera. Do kršitve pravil pravdnega postopka, to je 253. člena ZPP (v zvezi z 42. členom ZNP-1), pa ne pride v primeru, ko sodišče kljub strankinem predlogu ne zasliši sodnega izvedenca, ki je podal pisno izvedeniško mnenje, če stranka ni podala pripomb, glede katerih bi bilo potrebno izvedenca zaslišati oziroma so bile te pripombe pavšalne, neobrazložene oziroma niso povzročile dvoma v pravilnost in popolnost mnenja.