VSRS Sodba I Ips 51335/2010-116

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil obsojeni Z. Š. spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poskusa umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z drugim odstavkom 16. člena in 22. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), obsojeni T. S. pa kaznivega dejanja napeljevanja k umoru po prvem odstavku 127. člena v zvezi s 26. členom KZ. Obsojenemu Z. Š. je sodišče za kaznivo dejanje poskusa umora na škodo oškodovanega R. R. izreklo (prav: določilo) kazen šest let zapora, za kaznivo dejanje poskusa umora na škodo oškodovanega B. J. pa štiri leta zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen devet let zapora, obsojenemu T. S. pa je izreklo kazen šest leta zapora. Sodišče je obsojencema v izrečene kazni vštelo čas, ki sta ga prebila v priporu, ter jima naložilo plačilo nekaterih stroškov postopka, delno pa ju je plačila stroškov oprostilo. Obsojenemu Š. je sodišče odvzelo zaseženo jakno, oškodovanca R. R. pa je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je ob reševanju pritožb zagovornikov obsojencev sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenemu Z. Š. za kaznivo dejanje poskusa umora na škodo oškodovanega R. R. določilo kazen štiri leta in enajst mesecev zapora, za kaznivo dejanje poskusa umora na škodo oškodovanega B. J. pa štiri leta zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen osem let zapora, obsojenemu T. S. pa je izreklo kazen štiri leta in enajst mesecev zapora. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornikov zavrnilo ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeni sodbi vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega Z. Š. ter zagovorniki obsojenega T. S., in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje.

3V zahtevah zagovorniki uveljavljajo naslednje kršitve:

a) Zagovornik obsojenega Š. navaja, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj sta kot dokaz upoštevali izjavo priče I. K., ki jo je podal pred preiskovalno sodnico dne 15. 10. 1993, čeprav je K. to izjavo na novem zaslišanju dne 13. 1. 1994 preklical ter izpovedal, da je bil k prvi izjavi prisiljen. Da so K. v noči pred prvim zaslišanjem s strani preiskovalne sodnice prisilili, da obremeni obsojenega Š., so potrdile tudi preostale prisotne priče, saj je M. V. priznal, da je K. udaril, podobno pa so dogajanje opisali tudi T. Č., F. P. in M. O. starejši. Po oceni zagovornika je bila torej K. izpovedba z dne 15. 10. 1993 podana pod vplivom groženj in uporabljene prisile v predhodni noči, zato sodišče nanjo ne bi smelo opreti svoje odločbe. Nezakoniti pa so tudi vsi nadaljnji dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi te izsiljene izpovedbe. Tudi zagovorniki obsojenega S. v zahtevi uveljavljajo kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se izpodbijana sodba opirala na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ki je zagotovljena z 18. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navajajo, da že iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila K. istega dne, ko je pred preiskovalno sodnico podal izjavo, s katero je obremenil obsojenca, protipravno vzeta prostost, da je bil deležen nasilja in groženj z namenom, da se od njega izvabi izjava o udeležencih streljanja. Povsem jasno je, da K. tistega dne takšne izjave ne bi podal, če ne bi bil pred tem mučen oziroma se ne bi z njim ravnalo na ponižujoč in nečlovečen način. Menijo, da je prav ta izjava sum policije osredotočila na obsojenega S. Na podlagi tega dokaza so bili pridobljeni drugi dokazi (t. i. sadeži zastrupljenega drevesa), na katere se sodna odločba prav tako ne sme opirati. Verodostojnost K. izjave pa je z vidika varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin nepomembna. S tem, ko je sodišče obsodilno sodbo oprlo na navedeno izjavo, je po mnenju zagovornika obsojenega Š. prekršilo tudi obsojenčevo pravico do zaslišanja avtorja obremenilne izjave, saj obsojeni Š. o spornem zaslišanju K., ki je bilo opravljeno v času, ko je bila vložena šele ovadba zoper neznanega storilca, ni bil in niti ni mogel biti obveščen.

b) Zagovornik obsojenega Š. nadalje trdi, da je kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagrešilo tudi pritožbeno sodišče, ki je sprejelo sklep o zaslišanju priče I. K. in M. R., iz česar izhaja, da je njuno zaslišanje štelo za pomembno, vendar navedenih prič nato na obravnavi ni zaslišalo, saj je nepravilno zaključilo, da priči nista dosegljivi. S podobnimi razlogi sodbo sodišča druge stopnje izpodbijajo tudi zagovorniki obsojenega S. Po njihovi oceni je sodišče s tem, ko navedenih prič ni zaslišalo, prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, v njenem okviru pa pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz obrambe, ki je pravno pomemben in glede katerega obramba izkaže obstoj in verjetnost uspeha. Dodajajo še, da v obravnavani zadevi niso bile podane okoliščine, zaradi katerih zaslišanja navedenih prič objektivno ne bi bilo mogoče izvesti. Višje sodišče namreč ni poskušalo ugotoviti, kje na Poljskem se nahaja I. K. ter na katerem naslovu v Avstraliji živi M. R. Pritožbeno sodišče je torej očitno imelo dvom v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na I. K. Tega dvoma pa sodišče ni razčistilo, saj K. ni zaslišalo, zato bi moralo odločiti v korist obsojenca. Višje sodišče je, po mnenju zagovornika obsojenega Š., kršilo obsojenčevo pravico do obrambe tudi s tem, da obsojenca in njegovega zagovornika ni povabilo na sejo senata, s čimer jima je onemogočilo predlaganje dokazov v obsojenčevo korist.

c) Nadaljnjo kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik obsojenega Š. utemeljuje s tem, da se je v predmetnem spisu nahajal kazenski spis K 34/86, iz katerega izhaja, da je bil obsojeni Š. s sodbo z dne 12. 1. 1987 obsojen na pogojno kazen zaradi kaznivega dejanja tatvine. Ker je bila ta pogojna obsodba že izbrisana, bi moral biti navedeni spis izločen. Po mnenju zagovornika je ta pogojna obsodba bistveno pripomogla k odločitvi obeh sodišč, s čimer je bila prekršena obsojenčeva pravica do enakega varstva pravic.

č) Po oceni zagovornika obsojenega Š. bi moralo sodišče iz spisa izločiti tudi uradni zaznamek z dne 19. 10. 1993 o razgovoru kriminalista z zunajzakonsko partnerko obsojenega Š., saj gre za obvestilo, ki ga je policiji dala oseba, ki se je v skladu z ZKP odrekla pričanju. Nasprotno pa je sodišče celo dovolilo, da je tožilstvo priči vsebino tega uradnega zaznamka predočilo. Navedeni priči ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 13. 10. 2009 prav tako ni bil dan pravilen pravni pouk, zato sodišče tudi na to izpovedbo ne bi smelo opreti svoje odločbe.

d) Zagovornik obsojenega Š. še navaja, da je zaključek sodišča, da je oškodovanec R. videl obsojenega Š., kako je nanj streljal, v nasprotju z listinskimi dokazi ter izpovedbami zaslišanih prič. Sodišče prav tako ni pravilno povzelo izpovedbe priče R. Ž. ter ugotovitev izvedenca dr. K. Sodišče nadalje ne bi smelo opreti sodne odločbe na mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave z dne 18. 11. 1993 o ugotovitvah dveh delcev na jakni obsojenega Š. Center za kriminalistično tehnične preiskave je namreč tedaj deloval v sklopu policije.

e) Po oceni zagovornika obsojenega Š. je sodišče kršilo tudi kazenski zakon. Navaja, da je kvalifikacija dejanja kot kaznivo dejanje poskusa umora sporna, saj oškodovanec J. sploh ni bil poškodovan. V primeru kvalifikacije očitanega dejanja kot kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti pa bi kazenski pregon že zastaral.

f) Do kršitev pravil postopka je po mnenju zagovornika prišlo tudi v fazi ugovornega postopka, saj obsojenemu Š. nikdar ni bila vročena odločitev senata o ugovoru zoper obtožnico, pač pa je bil o odločitvi obveščen šele 7. 3. 2001 na glavni obravnavi. Obrambi prav tako ni bil vročen popravek obtožnice, zaradi česar obsojenec ni imel možnosti za pripravo obrambe. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

4Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. V zvezi z navedbami zagovornikov, da je bila izpovedba priče K. izsiljena, navaja, da priča med zaslišanjem pred preiskovalno sodnico ni bila pod vplivom sile, sicer pa vprašanje uporabe sile sodi v okvir presoje verodostojnosti izpovedbe, kar je dejansko vprašanje. Navaja tudi, da zatrjevana sila in grožnja nista bili uporabljeni s strani uradne osebe. Vrhovna državna tožilka prav tako zavrača očitke zagovornikov, da naj bi pritožbeno sodišče kršilo pravice obrambe s tem, ko ni zaslišalo prič I. K. in M. R. Navaja, da sta bili navedeni priči v navzočnosti obrambe že večkrat zaslišani pred sodiščem prve stopnje in tudi v preiskavi. Po mnenju vrhovne državne tožilke prav tako ne držijo navedbe zagovornikov obsojenega S., da naj bi sodišče druge stopnje zaradi opustitve zaslišanja obeh prič ostalo v dvomu. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da izpovedba K. ni odločilen dokaz, pač pa le eden izmed številnih dokazov, ki so vsi skupaj sodišči prve in druge stopnje pripeljali do prepričanja, da sta obsojenca kriva očitanih jima kaznivih dejanj. Meni, da pritožbeno sodišče obsojenega Š. in njegovega zagovornika ni bilo dolžno vabiti na sejo senata, saj je takrat veljavni 378. člen ZKP določal, da se obdolženca in njegovega zagovornika obvesti o seji senata le, če kateri od njih v pritožbo oziroma odgovoru nanjo to zahteva, kar pa obsojenec oziroma njegov zagovornik nista. Poleg tega pa je obramba lahko predlagala nove dokaze tudi še na obravnavi pred pritožbenim sodiščem. Nadalje navaja, da se sodna odločba ne opira na podatke kazenskega spisa K 34/86, zato sodišče ni kršilo 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, nedovoljen dokaz pa prav tako ni izpovedba priče I. S., saj v času, ko je bila navedena priča zaslišana, ni bila več v zunajzakonski skupnosti z obsojenim Š. Tudi strokovno mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave ni dokaz, na katerega se sodna odločba ne bi smela opirati. Tako strokovno mnenje sicer ni izvedensko mnenje, je pa dokaz, ki ga sodišče ocenjuje kot vsak drug dokaz po načelu proste presoje. Po mnenju vrhovne državne tožilke dejstvo, da J. ni bil zadet, še ne pomeni, da obsojeni Š. ni nanj streljal z namenom, da mu vzame življenje, zato s temi navedbami ni mogoče utemeljevati napačne pravne kvalifikacije očitanega dejanja. Ostale s strani zagovornika Š. zatrjevanje kršitve pa, po oceni vrhovne državne tožilke, sodijo v okvir ugotavljanja dejanskega stanja, ki ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti.

5Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovorniki so v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke vztrajali pri navedbah in predlogu zahtev za varstvo zakonitosti.

B.

K zatrjevanim kršitvam pod točko a)

6Eno temeljnih načel kazenskega postopka je prepoved vsakršnih ravnanj, s katerimi se na nedovoljen način ali z nedovoljenim sredstvom vpliva na svobodno voljo osebe, ali bo dala neko izjavo in kakšno. V tem načelu se odraža človekova pravica do telesne celovitosti, spoštovanje posameznikove osebnosti (individualnosti in avtonomnosti) ter pravica do osebnega dostojanstva. Gre za temeljne civilizacijske norme, ki se v hierarhiji človekovih pravic nahajajo najvišje in so kot take zavarovane v mnogih mednarodnih instrumentih.(1) Po določbi drugega odstavka 21. člena Ustave, ki se delno prekriva s pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, je prepovedano vsakršno izsiljevanje priznanj in izjav v vseh pravnih postopkih. Na zakonski ravni je določba drugega odstavka 21. člena Ustave ponovljena v 11. člena ZKP, ki določa, da je od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v postopku prepovedano izsiljevati priznanje oziroma kakšno drugo izjavo. Iz navedene določbe jasno izhaja, da se prepoved izsiljevanja izjav ne nanaša zgolj na obdolženca, temveč se razteza tudi na druge procesne udeležence (npr. priče, izvedence, oškodovance).(2) Zakon o kazenskem postopku v 237. členu tudi izrecno prepoveduje izsiljevanje izpovedbe priče s silo, grožnjo ali kakšnim drugim podobnim prepovedanim sredstvom. Kršitev navedene določbe ima za posledico, da je izpovedba priče nedovoljen dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati in se mora iz spisov izločiti. Ravnanje sodišča v nasprotju s to določbo predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Odločilno procesno dejstvo v zvezi z ugotavljanjem zatrjevane kršitve je izsiljenost izpovedbe, ki mora biti v postopku dokazana.(3) Dokazana mora biti tako uporaba sile, grožnje ali kakšnega drugega prepovedanega sredstva z namenom, da bi se dosegla določena izjava priče, kot tudi vzročna zveza med navedenim ravnanjem ter njeno izjavo. Zaključek, da je bila izjava priče izsiljena je namreč mogoč šele, ko je izkazano, da priča, ob odsotnosti nedovoljenega vplivanja, izjave s takšno vsebino ne bi podala.

8Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzelo izpovedbo priče I. K., ki jo je podal pred preiskovalno sodnico dne 15. 10. 1993. Iz navedene izpovedbe med drugim izhaja, da je K. od svojega polbrata izvedel, da je obsojeni S. izročil M. O. 1000 DEM, ki jih je ta nato izročil obsojenemu Š. zato, da je streljal na J. To izpovedbo je K. na novem zaslišanju dne 13. 1. 1994 preklical, pri preklicu izpovedbe pa je vztrajal tudi na glavni obravnavi ter navedel, da je bila prvotna izpovedba podana po fizičnem maltretiranju in grožnjah, da je bil poškodovan po glavi in mu je iz nosu tekla kri, da je moral izjavo napisati na listek, spiti dva litra viskija, nato pa so poklicali kriminaliste, ki so ga odpeljali. Sodišče je v zvezi z dogajanjem v lokalu v Celju dne 15. 10. 1993, ko bi naj prišlo do navedenih dogodkov, zaslišalo M. V., kriminalista D. D., T. Č. in B. J. V obrazložitvi sodbe je sodišče delno povzelo njihove izpovedbe, nato pa zaključilo, da je K. pred preiskovalno sodnico dne 15. 10. 1993 govoril po resnici. Iz nadaljnje obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče do takšnega zaključka prišlo ob upoštevanju dejstva, da nikjer v zapisniku o zaslišanju ni navedeno, da je bila priča poškodovana po glavi ali vratu, krvava ali pijana, ravno tako tega ni zaznal D., K. pa tudi ni šel k zdravniku. Ugotavlja, da je K. šel v lokal v Celju prostovoljno ter da se njegova izpovedba sklada tudi z drugimi izvedenimi dokazi.

9Pritožbeno sodišče je navedenim razlogom pritrdilo. Navedlo je, da je K. prišel v lokal v Celju prostovoljno, in sicer skupaj s F. P. in M. V., v lokalu pa sta se nahajala še brata J. in T. Č. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča so prisotni v lokalu od K. zahtevali, da pove, kar ve o streljanju v Radečah, rečeno mu je bilo, da so pripravljeni narediti vse, če ne bo povedal. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča V. priznal, da je K. udaril in je krvavel iz ust. Vendar po presoji pritožbenega sodišča ta krvavitev ni mogla biti omembe vredna, saj kriminalist, ki je bil poklican v lokal, krvavitve ni opazil. Po oceni pritožbenega sodišča tudi ni izkazano, da bi K. moral popiti zatrjevano večjo količino viskija. Kriminalist je sicer zaznal K. vinjenost, ki pa ni bila huda, ko je pričakovati, da so v lokalu, kjer so se zadrževali dalj časa, pili alkoholne pijače. Pritožbeno sodišče navaja, da je K. kasneje vozil avtomobil ter da je bila njegova izpoved pred preiskovalno sodnico jasna in iz nje ni mogoče razbrati, da bi bila naučena. Če bi bil K. res tako vinjen, si nikakor ne bi mogel zapomniti vsega, kar naj bi od njega zahtevali. Iz navedenih okoliščin je pritožbeno sodišče sklepalo, da je K. ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico istega dne govoril to, kar je o zadevi vedel in ne to, kar so od njega zahtevali drugi, zlasti pa, da pri preiskovalni sodnici ni govoril pod vplivom sile ali grožnje. Pritožbeno sodišče še dodaja, da K. ni imel prav nobenega razloga, da sodnici ne bi povedal, da so ga v izpovedbo prisilili drugi, če bi bilo to res, prav tako pa v zapisniku o zaslišanju pred preiskovalno sodnico ni navedeno, da bi sodnica pri priči zaznala kaj nenavadnega. Pritožbeno sodišče navaja, da ni povsem jasno, zakaj je K. svojo izpovedbo spremenil. Meni pa, da K. izmikanje zaslišanju na obravnavi pred sodiščem druge stopnje kaže na to, da K. pred sodiščem ni vedno govoril resnice.

10Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam zagovornikov obsojenega S., da v okviru presoje, ali je prišlo do kršitve 237. člena ZKP, ki predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ne more biti odločilno, ali je vsebina podane izjave verodostojna oziroma resnična. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišči nista presojali zgolj verodostojnosti K. izpovedbe. Sodišče druge stopnje se je dovolj jasno opredelilo tudi do prostovoljnosti sporne izjave. Iz citirane obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je bila na dan zaslišanja pred preiskovalno sodnico v lokalu v Celju zoper K. sicer uporabljena določena stopnja fizične sile in grožnje, vendar pa ta ravnanja po presoji sodišča niso bila takšna, da bi lahko vplivala na K. izpovedbo. Sodišče je torej ocenilo, da K. sporne izpovedbe pred preiskovalno sodnico dne 15. 10. 1993 ni podal zato, ker bi bil k temu prisiljen, temveč je bila njegova izpovedba podana prostovoljno. Gre za zaključek, ki sodi v sfero ugotavljanja dejanskih okoliščin in ne v sfero uporabe (procesnega) prava. Ker Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP), je na navedene ugotovitve vezano. Zatrjevanje vložnikov, da je bila K. izpovedba pridobljena s silo in grožnjo tako ne sodi v okvir razlogov, zaradi katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

11Zahtevi zagovornika obsojenega Š. tudi ni mogoče pritrditi v delu, ko navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati K. izpovedbe pred preiskovalno sodnico dne 15. 10. 1993, saj obsojenec o tem zaslišanju naj ne bi bil obveščen. Po ustaljeni (ustavno)sodni praksi je kršitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič podana, kadar se sodba v izključni ali v odločilni meri opira na izpovedbo priče, ki je obramba v postopku ni imela možnosti zaslišati. Iz podatkov spisa izhaja, da obsojeni Š. o K. zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 15. 10. 1993 res ni bil obveščen, saj tedaj še ni imel statusa osumljenca, kot to navaja že zagovornik sam. Sta pa bila zagovornika obeh obsojencev prisotna ob K. zaslišanju pred preiskovalno sodnico dne 13. 1. 1994, prav tako pa sta bila obsojenca in njuna zagovornika prisotni pri K. zaslišanju na glavni obravnavi dne 7. 3. 2001 in 24. 6. 2009. Obramba je torej imela zadostno možnost, da se s K. neposredno sooči ter izpodbija verodostojnost obremenilne izjave, ki jo je podal pred preiskovalno sodnico dne 15. 10. 1993. Pravica obrambe, da zaslišuje obremenilne priče tako ni bila kršena.

K zatrjevanim kršitvam pod točko b)

12Zagovorniki obeh obsojencev neutemeljeno očitajo sodišču druge stopnje kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo zagrešilo s tem, da ni zaslišalo priče I. K. in M. R., čeprav je sprejelo sklep o njunem zaslišanju. Izhajajo namreč iz zmotnega stališča, da imajo stranke v primeru obravnave pred sodiščem druge stopnje povsem enak procesni položaj, kot pred sodiščem prve stopnje. Medtem ko mora sodišče prve stopnje predlogom obrambe za izvedbo dokazov praviloma ugoditi ter dokaz izvesti (razen kadar obramba z ustrezno stopnjo verjetnosti ne izkaže pravne relevantnosti dokaza in njegovega obstoja oziroma kadar je očitno, da dokaz ne more biti uspešen), pritožbeno sodišče izvaja dokaze le izjemoma. Po določbi prvega odstavka 380. člena ZKP opravi pritožbeno sodišče obravnavo, kadar oceni, da je potrebno zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo.

13Z vidika pravic obrambe je treba ločiti situacijo, ko določen dokaz pred sodiščem prve stopnje še ni bil izveden, ter situacijo, ko sodišče druge stopnje dokaz izvede ponovno. V prvi situaciji gre za primere, ko stranka v pritožbi izpodbija zavrnitev dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje(4) ter primere, ko stranka v pritožbi oziroma na obravnavi pred sodiščem druge stopnje navaja nove dokaze(5). V navedenih primerih mora sodišče druge stopnje najprej presoditi relevantnost dokaznih predlogov, in sicer po enakih pravilih, kot to velja pred sodiščem prve stopnje. Če pritožbeno sodišče oceni, da je stranka s potrebno stopnjo verjetnosti izkazala pravno relevantnost in obstoj dokaza, mora tak dokaz izvesti, vendar le, če gre za dokaz, ki je pomemben za razjasnitev razmeroma samostojnih relevantnih dejstev(6). Ob tem pa mora dati strankam postopka možnost, da sta pri izvajanju dokazov navzoči ter da aktivno sodelujeta. Kadar pa je bilo dokaznim predlogom obrambe ugodeno v fazi prvostopnega sojenja in so bili dokazi že izvedeni, so pravice obrambe v pritožbenem postopku bistveno ožje. Pravica obrambe do izvajanja dokazov v svojo korist oziroma do zaslišanja obremenilnih prič namreč ne vključuje pravice do ponovnega izvajanja dokazov pred sodiščem druge stopnje. Pritožbeno sodišče tedaj ponovno izvede dokaz(e) le, če na podlagi pritožbenih navedb oziroma lastne presoje podvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Obravnava pred sodiščem druge stopnje je torej v teh primerih odvisna izključno od ocene pritožbenega sodišča o tem, ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Zato v primeru, ko sodišče druge stopnje dokazov, ki so bili izvedeni že pred sodiščem prve stopnje, ne izvede ponovno, o kršitvi pravic obrambe ni mogoče govoriti.

14V obravnavani zadevi sta bili priči I. K. in M. R. pred sodiščem prve stopnje že zaslišani, pri čemer je bila obrambi dana možnost sodelovati pri izvedbi teh dokazov in je to možnost tudi izkoristila. Upoštevaje zgoraj navedene razloge, ravnanje pritožbenega sodišča že iz tega razloga ne predstavlja kršitve obdolženčeve pravice do obrambe, zato se vprašanje, ali sta bili navedeni priči pritožbenemu sodišču objektivno nedosegljivi, niti ne zastavlja.

15Vrhovno sodišče prav tako ne sledi navedbam zagovornikov obsojenega S., da je pritožbeno sodišče kršilo domnevo nedolžnosti, ker naj bi s sklepom o ponovnem zaslišanju priče K. izrazilo dvom v ugotovljeno dejansko stanje, tega dvoma pa naj ne bi odpravilo, saj K. ni zaslišalo. Pritrditi je sicer potrebno zagovornikom, da je glede na dokazni sklep pritožbenega sodišča mogoče sklepati, da je pritožbeno sodišče podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Vendar je pritožbeno sodišče ta dvom, po zaslišanju obsojencev in drugih prič oziroma po ponovni preučitvi zadeve, očitno odpravilo, saj iz obrazložitve drugostopenjske sodbe ne izhajajo nikakršni pomisleki glede pravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

16V zvezi z navedbami zagovornika obsojenega Š., da ga pritožbeno sodišče ni obvestilo o seji senata, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje, da bi na predpisan način zahteval udeležbo na seji, slednje pa ne izhaja niti iz podatkov spisa. Po določbi 378. člena ZKP, ki je veljala v času vložitve pritožbe, se o seji senata obvesti obtoženca in zagovornika le, če to v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo zahtevata. Iz pritožbe zagovornika obsojenega Š. zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 1. 9. 2010 in njegovega odgovora na predlog višjega državnega tožilca z dne 2. 12. 2010 ni razvidno, da bi zagovornik zahteval, da se obrambo obvesti o seji senata sodišča druge stopnje. S tem, ko pritožbeno sodišče obsojenega Š. in njegovega zagovornika o seji senata ni obvestilo, zato ni prekršilo določb postopka.(7) Prav tako neutemeljene so navedbe zagovornika obsojenega Š., da je obsojenec s tem izgubil možnost predlagati izvedbo dokazov v svojo korist. Obramba je namreč imela možnost postavitve dokaznih predlogov tako v pritožbi, kot tudi na obravnavi pred sodišče druge stopnje, na katero sta bila obsojenec in njegov zagovornik pravilno vabljena in sta se je tudi udeležila.

K zatrjevanim kršitvam pod točko c)

17V zvezi z očitkom zagovornika obsojenega Š., da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP s tem, da ni izločilo kazenskega spisa K 34/86, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ne gre za dokazno gradivo, ki bi bilo pridobljeno s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic niti za dokaze, za katere bi bilo v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati (drugi odstavek 18. člena ZKP). Dejstvo, da iz priloženega kazenskega spisa izhaja, da je bil obsojeni Š. s sodbo z dne 12. 1. 1987 obsojen na pogojno kazen zaradi kaznivega dejanja tatvine, ki pa je bila že izbrisana, sicer onemogoča sodišču, da bi napravilo zaključek o obsojenčevi predkaznovanosti(8), ni pa potrebno te sodbe iz spisa izločiti. Pritožbeno sodišče je pravilno pojasnilo, da navedeni spis v dokaznem postopku ni bil vpogledan ter da se sodišče prve stopnje na izbrisano obsodbo ne sklicuje. Slednje ponazarja zapis v obrazložitvi prvostopne sodbe, da je sodišče kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni upoštevalo, da obsojeni Š. doslej še ni bil kaznovan. Ni torej mogoče slediti zagovorniku, da naj bi izbrisana pogojna obsodba bistveno pripomogla k odločitvi obeh sodišč.

K zatrjevanim kršitvam pod točko č)

18Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji 26. junija 2002, zapisalo, da je pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričevanja določena v korist privilegirane priče in ne v korist obdolženca. Gre za institut, ki varuje določen krog oseb pred tem, da bi zaradi tesnih družinskih vezi ali posebnega razmerja zaupnosti prišle v položaj, ko bi morale izpovedovati v škodo obdolženca, na katerega jih veže to razmerje. Po določbi drugega odstavka 236. člena ZKP je sodišče, ki vodi postopek, te osebe dolžno poučiti, da niso dolžne pričati, vsakokrat preden jih zasliši, brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Če priča izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, se jo mora opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Če je bil kot priča zaslišan kdo, ki ni bil dolžan pričati, pa o tem ni bil poučen ali se ni izrecno odpovedal tej pravici, ali pa pouk in odpoved pričevanju nista zapisana v zapisnik, ne sme sodišče na tako izpovedbo opreti svoje odločbe (237. člen ZKP). Po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP se morajo taki zapisniki izločiti iz spisa, izločiti pa se morajo tudi obvestila, ki so jih osebe, ki so se v skladu z ZKP odrekle pričevanju, dale policiji.

19Za presojo, ali se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah 237. člena ZKP ne sme opirati, je potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, ali sploh gre za privilegirano pričo. Po določbi 1. točke prvega odstavka 236. člena ZKP je dolžnosti pričevanja oproščen obdolženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti.(9) V odločbi I Ips 206/2009 z dne 28. 1. 2010 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je v okviru presoje, ali gre za privilegirano pričo, potrebno obstoj zunajzakonske skupnosti presojati po času zaslišanja priče. Navedeno izpostavlja tudi vrhovna državna tožilka, ki utemeljeno navaja, da je za obstoj privilegija iz prvega odstavka 236. člena ZKP odločilen obstoj razmerja z obdolžencem v trenutku pričanja in ne ob storitvi kaznivega dejanja. To stališče izhaja iz že navedenega namena pravne dobrote opustitve dolžnosti pričanja. Osebam, ki v času pričanja z obdolžencem ne živijo več (oziroma še niso živeli) v življenjski skupnosti, namreč ta zaščita ni potrebna.

20V obravnavani zadevi je priča I. S., preden je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 13. 10. 2009, povedala, da je bil obsojeni Š. njen izvenzakonski partner v letu 1993. V času zaslišanja torej navedena priča z obsojencem ni bila v razmerju, zaradi katerega bi bila, na podlagi 236. člena ZKP, dolžnosti pričevanja oproščena, zato je sodišče ni bilo dolžno poučiti po drugem odstavku navedenega člena. Iz spisa tudi ni bilo potrebno izločiti uradnega zaznamka o njenem razgovoru s kriminalistom z dne 19. 10. 1993 in je sodišče lahko dovolilo, da se priči vsebina tega uradnega zaznamka predoči. Po citirani določbi drugega odstavka 83. člena ZKP se namreč iz spisa izločijo samo uradni zaznamki tistih privilegiranih prič, ki so se v skladu z zakonom odrekle pričanju(10), priča S. pa se pričanju na glavni obravnavi ni odrekla niti do oprostitve pričanja ni bila upravičena.

K zatrjevanim kršitvam pod točko d)

21Vrhovno sodišče je že pod točko 11 obrazložitve pojasnilo, da je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo tistih navedb v zahtevi zagovornika obsojenega Š., s katerimi sodišču očita nepravilno presojo izpovedbe oškodovanca R. R. Z navajanjem razlogov, ki naj bi kazali na to, da oškodovanec R. v času streljanja ni mogel videti strelca, zagovornik namreč ne uveljavlja protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč R. izpovedbo ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje. Zagovornik povsem neutemeljeno sodišču prve stopnje očita tudi protispisno povzemanje izpovedbe R. Ž. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo, da naj bi navedena priča obsojenega Š. videla streljati, kot to prikazuje zagovornik, pač pa je njeno izpovedbo upoštevalo zgolj kot dokaz, da se je Š. pred streljanjem zadrževal na stopnišču. Prav tako pravilno je sodišče povzelo izvedensko mnenje M. U. Ni mogoče slediti zagovorniku, da iz izvedenčevega ustnega mnenja, ki ga je podal na zaslišanju dne 16. 5. 2001, ne izhaja, da „je pri srednje težki vinjenosti predvideno že normalno gibanje človeka“, saj prav navedeno iz izvedeniškega mnenja izhaja (list. št. 450 spisa). Zaradi omejitev iz drugega odstavka 420. člena ZKP pa se Vrhovno sodišče tudi ne more opredeliti do navedbe zagovornika, da je razlika med prvo oprostilno in sedaj obsodilno sodbo zgolj v različni dokazni oceni sodišč ter da v ponovljenem sojenju niso bili pridobljeni novi obremenilni dokazi. Tudi s temi navedbami namreč zagovornik ne utemeljuje kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa nakazuje na zmotne dokazne zaključke sodišča.

22V zvezi z navedbami zagovornika obsojenega Š., da sodišče ne bi smelo opreti sodne odločbe na mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave z dne 18. 11. 1993, saj je center tedaj deloval v sklopu policije, Vrhovno sodišče opozarja na ustaljeno sodno prakso, po kateri je mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave dovoljen dokaz(11). Takšno strokovno mnenje sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenjuje kot vsak drug dokaz, stranke pa mu lahko oporekajo. Ni pa mogoče strokovnega mnenja, ki ga je dal Center za kriminalistično tehnične preiskave, obravnavati kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca.(12) Da bi sodišče v obravnavani zadevi to mnenje obravnavalo kot izvedensko mnenje, pa zagovornik niti ne trdi.

K zatrjevanim kršitvam pod točko e)

23Kot neutemeljene Vrhovno sodišče zavrača tudi navedbe zagovornika obsojenega Š. o „spornosti“ pravne kvalifikacije. Kolikor zagovornik meni, da bi šlo za poskus kaznivega dejanja umora le, če bi bil oškodovanec J. poškodovan, je treba pojasniti, da je poskus kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ podan tedaj, ko storilec z namenom, da drugemu vzame življenje izvrši katerokoli ravnanje, ki po naravi stvari lahko privede so smrti osebe (ti. naravno izvršitveno dejanje), pa oškodovanec ne umre. Navedeno je v celoti konkretizirano v izreku izpodbijane sodbe, iz katerega izhaja, da je obsojeni Š. poskušal vzeti življenje B. J. tako, da je dne 10. 10. 1993 z avtomatsko puško proti njemu streljal. Z navedbami, da ni bilo ugotovljeno, da se je na J. sploh streljalo ter da bi ga kdo nameraval usmrtiti, pa zagovornik ponovno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in s tem uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

K zatrjevanim kršitvam pod točko f)

24Zahtevi zagovorniku obsojenega Š. ni mogoče pritrditi niti v delu, v katerem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da obsojenemu Š. ni vročilo popravka obtožnice, do katerega je prišlo v ugovornem postopku, ter odločitve senata o ugovoru zoper obtožnico. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ugovor zoper obtožnico vložil zgolj obsojeni S. po takratni zagovornici (list. št. 318 spisa). Pred odločitvijo o ugovoru je senat vrnil obtožnico v popravo okrožnemu državnemu tožilcu (drugi odstavek 276. člena ZKP), ki je obtožnico spremenil tako, da je v opisu dejanja navedel tip avtomatske puške, s katero naj bi obsojeni Š. streljal na oškodovanca (list. št. 334 spisa). Tako popravljene obtožnice pa se ne vroča obdolžencu zaradi novega ugovora, pač pa senat takoj po prejemu popravljene obtožnice odloči o prej vloženem ugovoru.(13) Sodišče obtožencu prav tako ni bilo dolžno vročiti odločbe, s katero je zavrnilo ugovor obsojenega S., saj obsojeni Š. oziroma njegov zagovornik ugovora ni vložil. S popravljeno obtožnico je bil obsojeni Š. seznanjen na glavni obravnavi in je imel možnost podati pravne ugovore (322. člen ZKP), med dokaznim postopkom pa je imel tudi možnost navajati dejstva in dokaze v svojo korist ter se aktivno udeleževati postopka. Sicer pa zagovornik v zahtevi niti ne pojasni, katerih procesnih dejanj obramba zaradi zatrjevane kršitve ni imela možnosti opraviti.

C.

25Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahtevi pa sta delno vloženi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

26Upoštevaje premoženjsko stanje obsojencev, ki izhaja iz podatkov spisa, ter dolžino izrečenih zapornih kazni, je Vrhovno sodišče na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oba obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

----

Op. št. (1): Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-555/03, Up-827/04 z dne 6. 7. 2006.

Op. št. (2): Glej tudi komentar k 21. členu Ustave, v: Šturm, L., Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev-A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana, 2011.

Op. št. (3): Odločba Vrhovnega sodišča I Ips 189/2006 z dne 20. 9. 2006.

Op. št. (4): Pritožbeno sodišče tedaj z izvedbo predlaganih dokazov, ki bi jih moralo izvesti že sodišče prve stopnje, odpravi tako procesno kršitev (Odločba Vrhovnega sodišča Kp 6/2004 z dne 8. 10. 2004).

Op. št. (5): Četrti odstavek 369. člena ZKP in četrti odstavek 381. člena ZKP.

Op. št. (6): Kolikor pa se relevantna dejstva, ki naj bi se dokazovala, z ostalimi dejstvi, ugotovljenimi v prvostopenjski sodbi prepletajo v tolikšni meri, da bi bilo treba zaradi celovite presoje znova izvesti vse dokaze in jih oceniti na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem, mora pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje (glej sodbo Vrhovnega sodišča Kp 6/2004 z dne 8. 10. 2004).

Op. št. (7): Tako je Vrhovno sodišče odločilo tudi v zadevi I Ips 20915/2010 z dne 5. 4. 2012.

Op. št. (8): Po določbi prvega odstavka 103. člena KZ (prvi odstavek 82. člena ZK-1) velja obsojenec s trenutkom izbrisa obsodbe iz kazenske evidence za neobsojenega.

Op. št. (9): Zunajzakonska skupnost je po določbi devete alineje 144. člena ZKP opredeljena kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze.

Op. št. (10): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Kp 2/2003 z dne 23. 1. 2004.

Op. št. (11): Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 156/99 z dne 21. 3. 2002, I Ips 369/2002 z dne 13. 5. 2004, I Ips 137/2004 z dne 10. 6. 2004, I Ips 59/2010 z dne 2. 9. 2010 in druge.

Op. št. (12): Odločba Ustavnega sodišča U-I-132/95 z dne 8. 1. 1998.

Op. št. (13): Tako tudi Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 615.