11. člen ZKP

Izjave, od katerih so odvisna procesna dejanja sodišč in drugih organov v kazenskem postopku, so nepreklicne. Zlasti to velja za izjave zasebnih tožilcev in oškodovancev kot tožilcev, ki jih zakon, različno od državnih tožilcev, k pregonu ne zavezuje, ampak se zanj odločajo po lastni volji. Razlogi, motivi in nagibi za oblikovanje takšne volje so nepomembni, kot je nepomembno, zakaj je bila nato posamezna izjava spremenjena ali umaknjena. Bistveno je, da ni bila izsiljena (11. člen ZKP).

Kaznivo dejanje prisiljenja je zaradi odnosa specialnosti v navideznem steku s kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti, pri katerem storilec oškodovanca s silo ali grožnjo prisili, da trpi odvzem prostosti. Pri tem je kaznivo dejanje protipravnega odvzema prostosti prevladujoče, kaznivo dejanje prisiljenja pa izrinjeno kaznivo dejanje.2 S tem ko je obsojenec oškodovanko s fizično silo in z grožnjo z orožjem prisilil, da je v nasprotju s svojo voljo šla z njim do svojega vozila in v vozilo, se z njim vozila do svojega stanovanja ter ostala v stanovanju, dokler ji ni uspelo pobegniti in jo na ta način prisilil, da je ves ta čas trpela odvzem prostosti, je poleg zakonskih znakov kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja prisiljenja. Če bi sodišče ugotovilo, da je obsojenec oškodovanki odvzel prostost z namenom, da jo prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi, bi bili podani zakonski znaki kaznivega dejanja ugrabitve po 134. členu KZ-1, ki je sestavljeno iz odvzema prostosti in prisiljenja. Ob odsotnosti pouka osumljencu mora država izkazati, da je bila izjava posameznika prostovoljna, če jo želi uporabiti v

Sodišče pri ugotavljanju, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena formalna dokazna pravila. Samo zato, ker je sledilo oškodovancu, ki je poslovenil izrečene mu grožnje, in tega ni storila tolmačka za srbski jezik, še ni mogoče trditi, da je podana bistvena kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Namen inkriminacije kaznivega dejanja pranja denarja je v preprečevanju vnosa premoženja, ki izvira iz kaznivih dejanj v zakonit finančni in gospodarski obtok. Vendar navedeno ne pomeni, da mora konkretno kaznivo dejanje pranja denarja samo po sebi ogroziti gospodarstvo države. Kaznivo dejanje pranja denarja je podano, kadar storilec opravi kakršenkoli premik denarja ali premoženja, za katerega ve, ali bi moral vedeti, da izvira iz kaznivega dejanja in se zaveda ali vsaj pristane na to, da bo zaradi tega premika prikrito, da denar izvira iz kaznivega dejanja oziroma bo oteženo sledenje denarju, ki izvira iz kaznivega dejanja. Obsojenci so s prejemom nakazil na račun in hranjenjem denarja na računu izpolnili zakonska znaka sprejema in hrambe denarja. Z nadaljnjim razpolaganjem (nakazili) s tem premoženjem (dobroimetjem) so uresničili še nadaljnje zakonske znake kaznivega dejanja pranja denarja, to je zamenjavo, razpolago in uporabo denarja pri gospodarski dejavnosti. Nakazila znotraj bančnega sistema je tako šteti kot prenos denarja in z njim so obsojenci izpolnili zakonske znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Vsako nadaljnje nakazilo, na drug bančni račun, ki je

Dopustnost spremembe obtožbe glede na istovrstnost historičnega dogajanja. Upravičenosti tožilca, kot zastopnika obtožbe ne določa njegovo ravnanje na glavni obravnavi, konkretno sprememba obtožbe, temveč vrsta kaznivega dejanja in v primeru oškodovanca kot tožilca, dejstvo, da je državni tožilec od kazenskega pregona odstopil. Vse drugo je z vidika uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena nepomembno.

Glede na to, da je bila vsa elektronska komunikacija naslovljena (tudi) na K., se obsojenec, upoštevajoč tudi naravo in vsebino komunikacije (dogovarjanje in načrtovanje umora), ne more uspešno sklicevati na (pričakovano) zasebnost. Obsojeni J. na tej komunikaciji namreč ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti, saj bi K. z vsebino elektronske komunikacije kadarkoli lahko seznanil tretjo osebo (organ kazenskega postopka) in s tem po svoji volji izstopil iz sfere zaupnosti komunikacije.

Pravica obrambe do izvajanja dokazov v svojo korist oziroma do zaslišanja obremenilnih prič ne vključuje pravice do ponovnega izvajanja dokazov pred sodiščem druge stopnje. Poskus kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ je podan tedaj, ko storilec z namenom, da drugemu vzame življenje, izvrši katerokoli ravnanje, ki po naravi stvari lahko privede so smrti osebe, pa oškodovanec ne umre.

Ko Vrhovno sodišče odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o priporu, upošteva trditve, da sklepanje o utemeljenem sumu temelji na nedovoljenih dokazih samo, če gre za dokaz, ki je že na prvi pogled nedovoljen; če je takšna presoja vezana na oceno nasprotujočih si dejstev, tega v tej fazi postopka ni mogoče storiti. Pogoj za izjavo po 6. odstavku 148. člena ZKP je, da je osumljenec poučen o svojih pravicah in da je njegova izjava dana prostovoljno.

Čeprav sodišče druge stopnje ni vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku predloga, ki ga je v skladu z določbo 2. odstavka 377. člena ZKP podal višji državni tožilec, pa ta pomanjkljivost lahko predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP le, če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti izkaže, da je vplivala na zakonitost sodbe. V skladu z določbami 4. in 5. člena ZKP je sodišče dolžno poučiti obdolženca o pravici do molka. Pravni pouk mora biti takšen, da omogoča obdolžencu svobodno odločitev o tem, ali bo podal izjavo oziroma zagovor ali pa ju bo odklonil in s tem uveljavil navedeno pravico. Zato pri tem ni odločilen formalen, temveč vsebinski pristop: pravni pouk mora biti zanj jasen in razumljiv in v skladu z obsegom, določenim v zakonu.

Ker po določbah ZKP o ogledu navzočnost lastnikov hiše in dveh prič ni potrebna, ogled, opravljen v njihovi nenavzočnosti, ni nedovoljen dokaz.