322. člen ZKP

Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo določb ZKP, ki urejajo predobravnavni narok in potek glavne obravnave, niti ni prekršilo pravic obrambe, saj je obdolženca seznanilo z njegovo pravico vzeti si zagovornika, ki pa je obdolženec, iz le njemu znanih razlogov, ni izkoristil. V okviru predkaznovanosti lahko sodišče upošteva vse izrečene pravnomočne obsodbe in ne le tiste, ki se nanašajo na istovrstna kazniva dejanja. Obdolženca pa je šteti za predkaznovanega tako pri splošnem kot tudi specialnem povratništvu in zakon sodišča pri odmeri kazni ne omejuje le na upoštevanje specialnega povratništva, kot to zmotno menijo pritožniki.

Ugovor pravne narave je lahko sestavni del ugovora zoper obtožnico, ki ga je obdolženi B.V. vložil 27. 2. 2013, sodišče prve stopnje pa ga je že s sklepom I Ks 52458/2010 z dne 8. 10. 2013, kot neutemeljenega zavrnilo. Lahko pa je tudi sestavni del odgovora na obtožbo, vendar šele po predstavitvi obtožnice, ko se je torej glavna obravnava že začela (prvi odstavek 321. člena v zvezi z drugim odstavkom 322. člena ZKP). Kdaj sta odredba za hišni preiskavo in odredba iz prvega odstavka 156. člena ZKP v zadostni meri obrazloženi, je dejansko vprašanje, odvisno od okoliščin posameznega primera. Pritožnikova pripomba o identičnosti vsebine in obrazložitev, bržkone odredb za hišne preiskave, je sicer točna, vendar mora biti hkrati upoštevana nespremenjenost kaznivih dejanj, njihovih osumljencev in končno, da so bile hišne preiskave odrejene na različnih naslovih. V takšnem primeru kakšna posebna ali dodatna individualizacija, kolikor je sploh mogoča, ni potrebna.

Ker v 322. členu ZKP ni določeno, da mora sodišče o ugovorih pravne narave obdolženca ali zagovornika odločiti s posebnim sklepom, sodišče njihovo utemeljenost presoja ob odločanju o obtožbi upravičenega tožilca in svojo odločitev v zvezi z ugovori pravne narave pojasni v obrazložitvi odločbe (sklepa ali sodbe), s katero je odločilo o obtožbi, stranki in zagovornik pa lahko odločitev sodišča o ugovorih pravne narave izpodbijajo v pritožbi zoper to odločbo.

Predlog zagovornika za prekinitev kazenskega postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti materialno pravne določbe se ne nanaša na procesna vprašanja iz 4. odstavka 285.e člena ZKP, zato sodišču o njem ni potrebno izdajati posebnega sklepa. Tak predlog je možno primerjati z ugovorom pravne narave, ki je namenjen uveljavljanju okoliščin, ki preprečujejo in izključujejo kazenski pregon obdolženca, navedbam, da dejanje, ki je predmet obtožbe, sploh ni kazensko dejanje ali je npr. navedena nepravilna pravna opredelitev in podobno. O ugovorih pravne narave sodišče ne odloči s posebnim sklepom, temveč o njih odloči takrat, ko odloči o očitkih iz obtožbe.

Obdolženec (in ne njegov zagovornik) lahko poda pisni zagovor, vendar ta ne more nadomestiti njegovega ustnega zaslišanja. Glede na to, da obdolženec ni samo subjekt kazenskega postopka, temveč je njegova izpovedba (še vedno) tudi dokazno sredstvo, je jasno, da pisni zagovor, ki ga je podal zagovornik, v dokaznem pogledu nima nobene teže, ampak pomeni le stališče obrambe o dejanskih in pravnih vidikih obtožbe.

"Odgovor na obtožni predlog s predlogom za ustavitev postopka ter zavrženje obtožnega predloga" je zakonsko nepredvideno pravno sredstvo, ki ga sodna praksa lahko razume kot ugovor zoper obtožni predlog ali pa kot preliminarni odgovor na obtožbo v smislu 322. člena ZKP. Meja ni ostro ločena in je odvisna od posameznega primera. Če vsebina vloge v pretežni meri zajema okoliščine iz prvega odstavka 437. člena ZKP potem gre za podobnost z ugovorom zoper obtožnico iz rednega kazenskega postopka, če pa se vlagatelj izjavlja le o tem, ali dejanje in premoženjskopravni zahtevek priznava in ali ima ugovore pravne narave, je posredi podobnost z odgovorom na obtožbo, ki ga obdolženec sicer poda po prebrani obtožnici ali zasebni tožbi in po podanih poukih iz 5. člena ZKP. V prvem primeru je sodišče o "ugovoru", varujoč vlagateljevo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije in posledično pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, četudi zgolj na formalni način, dolžno odločiti s posebnim sklepom, v drugem primeru pa so navedbe iz "odgovora" na obtožbo del predmeta odločanja o

Sodišče pri izvajanju dokazov ni vezano na svoje prejšnje odločitve o sprejemanju ali izvajanju dokazov. Sodišče druge stopnje je ravnalo v skladu z določbo 1. odst. 62. člena KZ SFRJ, ko je izreklo obsojencu varnostni ukrep izgona tujca iz države, čeprav je bil obsojencu tak ukrep izrečen tudi z drugo sodbo.

Sodišče prve stopnje je iz utemeljenih razlogov zavrnilo predlog obrambe, da se odredi še tretji izvedenec medicinske stroke, potem ko sta dva izvedenca te stroke - vendar različnih specialnosti - že podala vsak svoje mnenje (šlo je za to, da je obdolženec zatrjeval nastopitev slabosti med vožnjo, zaradi česar naj bi zapeljal na levo stran ceste, slabost pa je najprej pripisoval Burgerjevi bolezni, potem ko je prvi izvedenec to izključil, jo je pripisoval obolenju srca in ko je drugi izvedenec tudi to izključil, je prišel na dan s trditvijo, da je do slabosti očitno prišlo zaradi okvare možganskih funkcij kot posledice pretresa možgan). V nasprotnem primeru bi se taki predlogi obrambe za postavitev vedno novega izvedenca lahko vrstili v nedogled.

Določbe 3. alinee 27. člena ustave Republike Slovenije ni moč razlagati tako, da sodišče ne bi smelo zavrniti izvedbe dokaza. Sodišče je v skladu z zakonom o obeh dokaznih predlogih odločilo s sklepom senata, ga razglasilo in kratko obrazložilo, to vpisalo v zapisnik in v obrazložitvi pisne sodbe navedlo, iz katerih razlogov obema predlogoma ni ugodilo. Tudi sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe presodilo navedbe pritožbe v zvezi s ponovnim uveljavljanjem obeh dokaznih predlogov, zato niti na glavni obravnavi, niti v pritožbenem postopku ni bila prekršena pravica obtoženca do obrambe.