22. člen KZ

Opustitvene izvršitvene oblike dejanja ni mogoče konkretizirati drugače kot z določno opredelitvijo zapovedanega dolžnostnega ravnanja, ki izhaja iz zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla, katerega opustitev se očita. Obsojencem se očita, da so pri oceni kreditne sposobnosti in ustreznosti zavarovanj zasledovali interese tretjih oseb (obeh kreditojemalcev) in ne interesov banke. V takšnem očitku je mogoče prepoznali le izvršitveno obliko zlorabe položaja. Stališče v pravnomočni sodbi, da so obsojenci opustili svoje dolžnosti, ker "niso ravnali v korist banke" oziroma "opustili svojo dolžnost glede obvladovanja tveganj", je tako le drugačna ubeseditev ratia 240. člena KZ-1, ki - splošno rečeno - inkriminira storilčevo poslovno nezvestobo svojemu principalu. Razumno je stališče, po katerem premoženjsko korist predstavlja razlika med obrestmi po redni obrestni meri in obrestmi po odobreni (nižji) obrestni meri. Prognoza premoženja, ki ob nižji obrestni meri ostaja kreditojemalcema, je v vzročni zvezi z ravnanjem obsojencev in jo je mogoče zanesljivo oblikovati že ob sklenitvi oziroma izpolnitvi kreditodajalčeve obveznosti izplačila glavnice

Ker je dejstva in dokaze, ki jih je uveljavljal tožnik, presojalo sodišče, pristojno za odločanje o predlogu za obnovo postopka ter sklenilo, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka po 410. členu ZKP, ponovna prošnja za obnovo postopka utemeljena z istim oziroma enakim, tudi po mnenju sodišča nima izgleda za uspeh in so bile v tem primeru pravilno uporabljene določbe 24. člena ZBPP in prošnja zavrnjena.

V prvotnem opisu dejanja in v tekstu, ki ga je sodišče prve stopnje vneslo v opis, so opisani zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem in tretjem odstavku 218. člena KZ. Nadomestitev teksta v delu opisa z dvojino, torej da sta obsojenca zahtevala zase denar in ne le, da mora oškodovanec denar vrniti obsojenemu, pomeni da je bistvo obtožbenega in sodbenega očitka isto, to je zahteva, da se izroči denar, čeprav dolg ni obstajal, saj oškodovanec ni dolgoval ničesar. Opis dejanja ni bil spremenjen v nobenem odločilnem dejstvu, ki predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja.

Ker gre na eni strani za namerno povzročeno škodo, na drugi strani pa za škodo, nastalo v nepojasnjenih okoliščinah, torej za primera, ko je jamstvo zavarovalnice v zvezi s sklenjenim kaskom zavarovanjem zaključeno, bi moral obdolženec škodo, v zvezi s katero je bil vložen odškodninski zahtevek, trpeti. sam. S tem, ko bi odškodnino izplačala zavarovalnica, škode obdolženec ne bi trpel in se njegovo premoženje ne bi zmanjšalo, zaradi česar ne more biti dvoma, da sta obdolženca za obdolženega H. zasledovala premoženjsko korist. Pritožbeno zatrjevano izdelovanje strokovnih mnenj v preteklosti za zavarovalnico je lahko izločitveni razlog, pri katerem pa mora tisti, ki zahteva izločitev izvedenca, dokazati vpliv te okoliščine na nepristranskost izvedenca. Ne more pa ta okoliščina predstavljati kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če se sodba opira na nezakonit dokaz.

Ni dvoma, da obtoženka intenzitete svoje obrambe ni mogla natanko odmeriti, vendar pa je splošno znano, da se z vbodom v prsni koš glede na prisotnost vitalnih organov lahko osebi povzroči tudi poškodbe, ki povzročijo smrt osebe. Ni mogoče spregledati, da je imel oškodovanec v kritičnem času v krvi več kot 3 grame alkohola na kilogram krvi, torej je bil hudo pijan, obtoženka pa zaradi napada oškodovanca, ki pri napadu ni uporabil nobenega orožja, ni imela hujših poškodb. Zato zagovorničino mnenje, da se obtoženka drugače ni mogla rešiti napada oškodovanca, ne prepriča.

V izreku sodbe je konkretizirano ravnanje obsojenca, ki pomeni začetek poškodovanja telesne integritete, ki bi očitno privedlo do hude telesne poškodbe (zaletavanje z avtomobilom v avto, v katerem sta bila oškodovanca). Opis dejanja tako vsebuje konkretizacijo zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Pravica obrambe do izvajanja dokazov v svojo korist oziroma do zaslišanja obremenilnih prič ne vključuje pravice do ponovnega izvajanja dokazov pred sodiščem druge stopnje. Poskus kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ je podan tedaj, ko storilec z namenom, da drugemu vzame življenje, izvrši katerokoli ravnanje, ki po naravi stvari lahko privede so smrti osebe, pa oškodovanec ne umre.

Res je, da bi se obdolženi I.H. lahko odpovedal pričanju v zadevi K 34/2009 vendar se ni, ampak je preden je bil zaslišan kot priča opozorjen v smislu 236. člena ZKP izjavil, da bo pričal. Kljub danemu pravnemu pouku, da mora govoriti resnico, pa se je odločil, da bo v kazenskem postopku krivo izpovedal z namenom, da s krivim pričanjem pomaga E.H., ki je poskušal dobiti od zavarovalnice povrnjeno odškodnino za nastalo škodo na avtomobilu.

Sodišče prve stopnje je zaključke o dokazanosti odločilnih dejstev gradilo izključno na mnenju izvedenca dr. C, katerega ugotovitve pa se po sodbi pritožbenega sodišča bistveno razlikujejo od ugotovitev izvedenca dr. Č., ki ga je sodišče prve stopnje v načelu štelo za nepristranskega, a se do njegovih ugotovitev iz nepojasnjenih razlogov ni opredelilo.

Kriterij za razmejitev med novo inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže tistemu, od katerega zahteva plačilo oziroma protipravno premoženjsko korist.

Čeprav za kaznivost poskusa kaznivega dejanja po četrtem odstavku 302. člena KZ glede na predpisano kazen pride v poštev le splošna določba 22. člena KZ, pa sodišče s tem, ko je pri pravni opredelitvi navedlo tudi določbo drugega odstavka 302. člena KZ (ki se nanaša na kaznivost poskusa dejanja iz prvega odstavka tega člena), ni kršilo zakona v škodo obsojenca, saj odvečno citiranje navedene določbe nima nikakršnih pravnih in tudi ne dejanskih učinkov.

Predmet kaznivega dejanja velike tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma, ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznivega dejanja.

Pripravljalno dejanje iz drugega odstavka 211. člena KZ-1 je subsidiarne narave - storilec bo kaznovan za takšno dejanje le, če se ne kaznuje za poskus ali za izvršitev temeljnega kaznivega dejanja, to je goljufije. Kriterij za razmejitev med inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije je trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže tistemu, od katerega zahteva plačilo oziroma protipravno premoženjsko korist (prične spravljati koga z lažnivim prikazovanjem v zmoto).

V času odločanja o pritožbi se je že začel uporabljati nov Kazenski zakonik - KZ-1, od 1.11.2008, ki od prej veljavnega Kazenskega zakonika (KZ) in v njem predpisanih šestih varnostnih ukrepih zdaj predpisuje le tri varnostne ukrepe (69. člen), med njimi ni več varnostnega ukrepa obveznega zdravljenja alkoholikov in narkomanov. Pritožbeno sodišče je zato izrek o na prvi stopnji izrečenem varnostnem ukrepu obveznega zdravljenja alkoholikov spremenilo tako, da se ukrep obdolžencu ne izreče.

Glede na okoliščino, ko je dne 01.11.2008 veljavni Kazenski zakonik - KZ-1 ukinil stransko kazen izgona iz države, je bilo ob upoštevanju drugega odstavka 7. člena tega zakona potrebno spremeniti izrek o kazenski sankciji tako, da se stranska kazen izgona tujca iz države ne izreče. Gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obdolžencev, ki je nastala po izreku prvostopne sodbe, vendar jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti v skladu z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da se prvostopna sodba spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Šele sedaj je obd. S.C. pokojnega M.B. dohitel in ga začel zabadati z nožem v hrbet, pokojni S.P. pa udarjati B. z vilami, obrnjenimi na "kant". Oba sta torej zavestno delovala proti oškodovancu M.B. in zato ni odločilno, kdo od njiju je na samem kraju dokončno povzročil smrt oškodovanca. Bistveno in odločilno je le to, da sta s skupnim delovanjem dosegla posledico, in sicer smrt oškodovanega M.B..

Pri kaznivem dejanju omogočanja uživanja mamil predstavlja izvršitveno dejanje vsako ravnanje storilca z mamilom, ki ga namerava izročiti drugemu, da ga ta zaužije. Izročitev mamila drugemu pomeni dokončanje poskusa, zaužitje mamila s strani oškodovanca pa dokončanje očitanega kaznivega dejanja.

Za opredelitev tuje hiše po 226. členu KZ ni odločilno, ali je že dokončana, ampak je odločilen namen njene uporabe, ki je vsekakor vezan z bivanjem (hiša je stavba za bivanje). Čeprav KZ namen bivanja zahteva v zvezi z "drugo stavbo" in ne za hišo.

Kolikor pa obtoženčev zagovornik še izpostavlja, da je sedaj Republika Romunija, katere državljana sta oba obtoženca, članica Evropske unije, zaradi česar izrek izgona tujca ni utemeljen, nima prav. Obravnavano stransko kazen je namreč ob splošno določenih pogojih moč izreči tudi storilcu, ki je državljan katere izmed drugih držav članic Evropske unije s tem, da so pri tem upoštevane omejitve, kot so določene v direktivi Evropskega parlamenta in Sveta št. 2004/38/ES z dne 29.4.2004 o pravici državljanov unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Ob tem je omeniti, da je navedena direktiva upoštevana tudi pri zadnji spremembi Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 79/2006), ki državljanom držav članic EU namenja 12.a poglavje in kjer je prav tako omenjena pravnomočna stranska kazen izgona tujca iz države (npr. čl. 93R, 93S, 93T). Vendar je prva omejitev po citirani direktivi ta, da je izgon tujca v interesu javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja s tem, da mora država pogodbenica pred sprejetjem odločbe o izgonu upoštevati tudi okoliščine iz 28. člena Direktive (koliko časa je oseba bivala na njenem ozemlju, starost, zdravstve

Skupni imenovalec med poskusom kaznivega dejanja in prostovoljnim odstopom je sicer res v tem, da do prepovedane posledice ne v enem pa tudi v drugem primeru ne pride, vendar pa teh dveh institutov samo zaradi tega ne gre enačiti. Že iz samega imena instituta prostovoljnega odstopa je mogoče povzeti, da mora biti odločitev o tem, da nekdo odstopi od izvršitve poskušanega kaznivega dejanja plod povsem svobodne odločitve storilca. Kakor hitro pa dejanje ostane pri poskusu zaradi aktivnega upiranja oškodovanca, pa četudi pozneje prav zaradi tega odpora storilec odstopi od nadaljnjega izvrševanja kaznivega dejanja, seveda o prostovoljnem odstopu ne moremo govoriti.