103. člen KZ

Če je izvrševanje novih kaznivih dejanj v roku za izbris pogojne obsodbe iz kazenske evidence izkazano s pravnomočno sodbo, ne glede na datum izreka te sodbe, se predhodna pogojna obsodba ne izbriše. Storitev novega kaznivega dejanja ima za posledico, da se pogojna obsodba ne izbriše vse dotlej, dokler niso izpolnjeni pogoji tudi za izbris obsodbe za kasnejše kaznivo dejanje.

Četudi se je mogoče strinjati z vlagateljem zahteve za varstvo zakonitosti, da je v postopku prišlo do kršitve določb kazenskega postopka, pa mora biti v zahtevi kot vsaj verjetno izkazana tudi vzročna zveza med uveljavljano kršitvijo in nezakonitostjo z zahtevo napadene sodne odločbe.

S tem, ko je sodišče v ponovljenem sojenju podalo razloge o obsojenčevi krivdi, ki so bili v prvi sodbi pomanjkljivi in nerazumljivi (zaradi česar je bila sodba razveljavljena), ni ugotovilo dejanskega stanja na način, ki bi bil obsojencu v škodo.

Obsodba se izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, od takrat, ko je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Za izbris sodbe tako ni relevanten datum izreka nove sodbe, ampak zgolj in izključno datum, ko je bilo kaznivo dejanje po novi obsodbi storjeno.

Čeprav se sodišči v izpodbijani pravnomočni odločbi v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ne bi smeli opreti na sodbo, ki bi morala biti izbrisana, pa s tem, ko se nista opredelili do takšnih navedb obrambe, nista kršili določb postopka v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izbris pogojne obsodbe ni odločilno dejstvo (takšno dejstvo je obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ki je v konkretnem primeru utemeljena že na podlagi drugih okoliščin).

Za zastaranje kazenskega pregona je relevantna pravna opredelitev tistega kaznivega dejanja, ki je bilo obsojenemu očitano nazadnje pred izrekom sodbe sodišča prve stopnje.

Pri sili iz drugega odstavka 103. člena KZ R Slovenije ne gre toliko za vprašanje njene intenzitete, temveč za vprašanje njene učinkovitosti z ozirom na žrtvino nasprotovanje, za katero ni nujno, da bi bilo izkazano s silovitim odporom kot njegovo skrajno obliko.

Čeprav se je sodišče pri sklepanju o obsojenčevih osebnostnih lastnostih napačno sklicevalo na obsojenčevo „predkaznovanost“, ker je glede pogojne obsodbe obsojenca že nastopila zakonska rehabilitacija, pa to na zakonitost sodbe ni vplivalo, saj se je pri izreku kazni sodišče oprlo predvsem na druge okoliščine v spisu.

Čas storitve kaznivega dejanja je sicer res pomemben zaradi ugotavljanja, kateri kazenski zakon naj se uporabi, za ugotavljanje začetka teka zastaralnih rokov in zakonskega znaka kaznivega dejanja, bodisi njegove temeljne ali kvalificirane oblike, vendar pa kljub temu, da v konkretnem primeru točne opredelitve časa storitve kaznivega dejanja ni bilo, temveč le njegov datumski okvir, niso bile prekršene pravice učinkovite obrambe.

Čeprav je v določeni meri tudi oškodovanka prispevala k nastanku prometne nesreče, pa zato še ni mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze; ravnanje oškodovanke bi bilo v tem smislu kazenskopravno relevantno le v primeru, če bi drugi vzrok (obdolženčevo ravnanje) povsem izključilo oziroma ga razvrednotilo zgolj na pogoj.

Obsodba se izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, odkar je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena in pod dodatnim pogojem, da obsojenec v tem roku ne stori novega kaznivega dejanja.

Ker je obsojenec v času pred potekom roka iz 3. odstavka 103. člena KZ izvršil novo kaznivo dejanje, izbris obsodbe za prejšnje kaznivo dejanje ne pride v poštev. Rok za izbris navedene obsodbe začne teči šele z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je obsojenec storil novo kaznivo dejanje.

V opis kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 103. člena KZ-77 ne sodi opis obsojenčevega krivdnega odnosa do dejanja, ampak je to stvar njene obrazložitve.

Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi ga obtoženec storil v obeh izvršitvenih oblikah iz drugega odstavka 103. čl. KZ RS. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v opisu obtožencu očitanih ravnanj znaki kvalificirane oblike tega kaznivega dejanja niso opisani. Sila, ki naj bi jo obtoženec uporabil zoper oškodovanko, ni opisana niti konkretizirana, še manj pa so opisane okoliščine, da je oškodovanka v času storitve dejanja bila "slabotna oseba, ki še ni bila stara 14 let". Ni sicer dvoma, da je vsak otrok v odnosu starejše osebe šibkejši in slabotnejši. Zato je otrok kot oseba mlajša od 14 let oziroma po sedaj veljavni kazenski zakonodaji kot oseba mlajša od 15 let, pred protipravnim ravnanjem odraslih zoper njega na področju spolnosti zaščiten. Kot kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let je namreč po prvem odstavku 103. čl. KZ RS opredeljeno spolno občevanje ali vsakršno drugo spolno dejanje z osebo mlajšo od 14 let (torej tudi ob pristanku, soglasju ali celo pobudi oškodovanca).

Zakonitost procesnih dejanj se presoja po zakonu, ki je veljal v času, ko so bila posamezna procesna dejanja opravljena. Če se je organ za notranje zadeve odločil za odvzem prostosti šele po opravljenem razgovoru, se je kot čas prijetja štel čas, ko je občan prišel na razgovor ali je bil tja priveden. Če je preiskovalni sodnik obsojenca pred prvim zaslišanjem poučil o pravici do zagovornika in mu pri tem povedal, da glede na pravno kvalifikacijo ta še ni potreben, med drugim pa tudi, da pomeni priznanje kaznivega dejanja olajševalno okoliščino pri odmeri in izbiri kazenske sankcije, gre za zakonsko nekorekten pravni pouk, ne pomeni pa kršitve prepovedi iz 219. člena ZKP-77. Preslepitev, s katero se doseže kakšna izjava ali priznanje obdolženca, namreč pomeni zavajanje z navedbo neresničnih dejstev. S tem ko organi za notranje zadeve in preiskovalni sodnik v roku 24 ur niso obvestili obsojenčeve družine o odvzemu prostosti obsojencu, ki tega sicer ni zahteval, temu pa tudi ni nasprotoval, je bilo kršeno določilo 200. člena ZKP-77. Opustitev obveščanja njegovih staršev, ki bi mu lahko najela zagovornika, pa ni vplivala na zakonitost obsojenčevega p

Ravnanje obsojenca, ki je oškodovanko (otroka) vrgel na tla, da je obležala na hrbtu, ji nato do kolen slekel triko hlače, hlačne nogavice in spodnje hlače, zatem pa jo obrnil, da je ležala na trebuhu, da bi se z gledanjem njene nage zadnjice spolno vzdražil in zadovoljil svoj spolni nagon, ni spolno dejanje v smislu 1. in 2.odst. 103. čl. KZ-77. Med njima namreč ni prišlo do neposrednega telesnega dotika zaradi zadovoljitve storilčevega spolnega nagona, ampak je šlo za zadovoljevanje z ogledovanjem, s čimer pa je bila prizadeta spolna nedotakljivost oškodovanke. Dejanje je zato treba pravno opredeliti po 4.odst. 103.čl. KZ-77.

Ker je od prestane zaporne kazni na eno leto poteklo več kot pet let in ker obdolženec v tem roku ni storil novega kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pri odmeri kazni te obsodbe, četudi še ni bila izbrisana iz kazenske evidence, ne bi smelo upoštevati kot obteževalno okoliščino; po zakonu so namreč prenehale vse njene pravne posledice in obdolženec glede te sodbe velja za neobsojenega.

Za presojo, ali ima določena oseba status privilegirane priče v smislu 2.tč. 1.odst. 236.čl. ZKP, je odločilen čas pričevanja in ne čas storitve kaznivega dejanja. Določilo 335.čl. ZKP, da je treba pričo opozoriti na njeno prejšnjo izpovedbo, se nanaša na vsebino tistega, kar je povedala kot priča, ne pa tudi na njeno izjavo, da kot privilegirana priča želi ali ne želi pričati. Zgolj dejstvo, da je predsednik senata najprej odredil 10 minutni odmor, nato pa tej priči obrazložil, da "v primeru, če ne bo hotela pričati, sodišče ne bo moglo uporabiti zapisnikov o njenih dosedanjih zaslišanjih oz. da jih bo potrebno izločiti iz spisa" - torej da jo je opozoril na posledice, ki so predpisane v zakonu - ne pomeni takšnega nedovoljenega vplivanja na pričo, ki bi bilo v nasprotju z določbami ZKP. Zakonska podlaga za snemanje t.i. informativnega razgovora policije z oškodovancem v predkazenskem postopku je v 84.čl. ZKP. Za takšno snemanje ni potrebna privolitev oškodovanca, mora pa biti o tem vnaprej obveščen, prav tako ni potrebno dovoljenje sodišča, kot to napačno trdi zagovornik. Sodišče prve stopnje je imelo v 327.čl. ZKP pooblastilo za obs