VSL sodba in sklep I Cp 729/2012

I. Pritožba tožnikov zoper sklep z dne 30. 11. 2011 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožbi druge toženke se ugodi in izpodbijana sodba v točkah I. in II. izreka razveljavi ter tožba v tem delu zavrže, sodba pod točko III. izreka pa spremeni tako, da se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrne.

III. Pritožba tožnikov zoper sodbo pa se zavrne in se v po tožnikih izpodbijanem zavrnilnem delu (točka IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožniki so dolžni drugi toženki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 206, 55 EUR.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je del parcele št.105/3 k.o. X (celotna parcela izven tistega dela, po katerem poteka kategorizirana občinska cesta) funkcionalno zemljišče stavbe, zgrajene na navedeni parceli (točka I izreka) ter da so tožniki (na podlagi nakupa stanovanj v stanovanjski hiši B) solastniki v sorazmerju z velikostjo stanovanj glede na skupno vrednost cele hiše dela parcele št. 105/3 k.o. X, in sicer dvorišča v izmeri 122 m2 kot funkcionalnega zemljišča (točka II izreka). Drugi toženki je naložilo, da v roku 15 dni izda tožnikom brezpogojno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis solastninske pravice v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe na naslovu B, ki stoji na parceli 105/3 k.o. X. na njenem solastninskem deležu 833/1000 (ker bo sicer sodba nadomestila zemljiškoknjižno dovoljenje – točka III izreka). Zavrnilo pa je zahtevke za ugotovitev, da je parc. št. 105/2 k.o. X funkcionalno zemljišče stavbe zgrajene na parceli št. 105/3 k.o. X, da je parcela št. 105/3 k.o. X funkcionalno zemljišče na njej zgrajene stavbe tudi v tistem delu, po katerem poteka kategorizirana občinska cesta, da so tožniki z nakupom stanovanjske hiše na parceli št. 105/3 k.o. X postali solastniki v razmerju velikosti stanovanja glede na skupno vrednost cele hiše funkcionalnega zemljišča parcele št. 105/2 k.o. X, kar jim je prva toženka dolžna priznati in v roku 15 dni izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bodo neodplačno pridobili lastninsko pravico na navedeni parceli, da je druga toženka dolžna priznati, da so tožniki postali solastniki (v sorazmerju velikosti stanovanja glede na skupno vrednost cele hiše) parcele št. 105/3 k.o. X ter da je druga toženka dolžna tožnikom izstaviti brezpogojno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis solastninske pravice tožnikov na parceli št. 105/3 k.o. X v idealnih deležih, ki odpadejo na vsakega dolžnika v skladu z idealnim deležem na celotni stanovanjski stavbi, vse na podlagi ugotovitev izvedenca geodetske stroke, ker bo sicer sodba nadomestila zemljiškoknjižno dovoljenje. Posledično je odločilo, da pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka (točka V izreka).

2Zoper sodbo se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopkovnih določb pritožuje druga toženka s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je parcela št. 105/3 k.o. X po katastrskih podatkih stavbišče 207 m2 in dvorišče 122 m2. Stavbišče predstavlja zemljišče, ki je lastninsko povezano z etažno lastnino, to je lastninsko pravico na stanovanjih v stavbi B, kar ni sporno. Glede preostalega dela navedene parcele, to je dvoriščnega dela v izmeri 122 m2, pa sodišče ugotavlja, da predstavlja dvorišče iz peska, po katerem poteka cesta, deloma pa predstavlja vrt, da cesta ni odmerjena, predstavlja pa kategorizirano občinsko cesto lokalnega pomena, ki se uporablja v javno korist in da funkcionalno zemljišče k hiši B predstavlja le tisti del parcele št. 105/3 k.o. X, ki ima katastrsko kulturo dvorišče in po katerem ne poteka občinska cesta. Zato je (glede na navedene ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje) izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z razlogi sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev postopkovnih določb. Če je parcela št. 105/3 k.o. X funkcionalno zemljišče k stavbi na parceli, razen tistega dela, po katerem poteka občinska cesta, potem funkcionalno zemljišče ni celoten dvoriščni del parcele št. 105/3 k.o. X v izmeri 122 m2, ampak le tisti dvoriščni del, ki ostane, ko se iz njega izvzame občinsko cesto. Če so tožniki z nakupom stanovanj ex lege pridobili lastninsko pravico tudi na funkcionalnem zemljišču stavbe B, potem jim sodišče na tej pravni podlagi ne more prisoditi lastninske pravice na tistem zemljišču, ki ni funkcionalno zemljišče k navedeni stavbi (konkretno tistemu delu dvorišča, po katerem poteka občinska cesta). Glede obveznosti izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila pa navaja, da če so tožniki z nakupom stanovanja ex lege pridobili lastninsko pravico tudi na stavbišču stavbe in na funkcionalnem zemljišču, potem jim druga toženka ni dolžna izstavljati zemljiškoknjižnega dovolila, saj se le-to izstavlja pri pridobivanju lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Izrek sodbe, kot je formuliran v III. točki izreka je tudi neizvršljiv. Brez predhodne izvedbe parcelacije (odmere tistega dela parcele št. 105/3 k.o. X, ki glede na izrek sodbe predstavlja funkcionalno zemljišče kot samostojne parcele) zemljiškoknjižnega dovolila ni mogoče izstaviti. Predmet lastninske pravice oziroma pravnega prometa je namreč lahko le samostojno določena stvar, to pa ni del parcele št. 105/3 k.o. X. Zato je napačna tudi stroškovna odločitev.

3Zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava se zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev pritožujejo tudi tožniki s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarjajo, da so v tožbi in na narokih izrecno predlagali izvedbo dokaza z ogledom obeh parcel večstanovanjske stavbe ter postavitvijo izvedenca gradbene in geodetske stroke zaradi ugotovitve, ali obe parceli (105/2 in 105/3 k.o. X.) predstavljata funkcionalno zemljišče, ki je nujno potrebno za funkcioniranje stavbe B, sodišče pa je navedene dokazne predloge zavrnilo brez obrazložitve. Sodišče je na zadnjem naroku citiralo sodbo Ustavnega sodišča Su 1381/08-13 in na tej sodbi temelječe sodbe in sklepe VS z izrecno ugotovitvijo, da so kupci z nakupom stanovanj pridobili tudi solastninsko pravico na zemljišču, ki pomeni (po vsebini) funkcionalno zemljišče k stavbi, ki je potrebno za normalno uporabo stavbe, pri čemer ni nujno, da bi bilo funkcionalno zemljišče že odmerjeno. V zavrnilnem delu sodbe pa je sodišče zavzelo diametralno nasprotno stališče, kar spet predstavlja bistveno kršitev ZPP. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, opredeljen v točki IV/3 in 4, kar je v nasprotju z odločitvijo iz točke I, II in III. Enako je sodišče v drugem odstavku na 5. strani obrazložitve pravilno citiralo postavljen podrejen tožbeni zahtevek tožnikov, o katerem pa ni odločilo v izreku sodbe. Takšno procesno razpolaganje sodišča pa predstavlja bistveno kršitev postopkovnih določb. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja navajajo, da je ključno vprašanje, ali je tudi parcela št. 105/2 k.o. X. funkcionalno zemljišče (zemljišče, ki je nujno potrebno za funkcioniranje celotne stavbe). Sodišče je v razlago zavrnitve zahtevka ugotovilo, da navedena parcela ne predstavlja funkcionalnega zemljišča (ker navedena parcela ni delila usode parcele št. 105/3 k.o. X in ker ne gre za zemljišče, ki je nujno potrebno za funkcioniranje predmetne stanovanjske stavbe), takšen sklep sodišča pa je preuranjen in rezultat napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To bi zlasti moralo storiti na podlagi ugotovitev predlaganih izvedencev gradbene in geodetske stroke ter lastnega ogleda parcele. Sicer pa tudi iz izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da tudi celotna parcela št. 105/2 k.o. X predstavlja funkcionalno zemljišče stavbe B. Gre za veliko stavbo – staro vilo, ki je zgrajena na parceli 105/3, toda njene stene neposredno mejijo na parcelo 105/2. Ko tožniki izstopijo iz glavnega vhoda v hišo, stopijo direktno na parcelo 105/2. Tudi preko te parcele je ob sami hiši speljana kategorizirana občinska cesta, po kateri se vozijo tožniki in drugi občani. Poleg tega je na parceli 105/2 upravna enota dala soglasje A. T., da postavi nadstrešek za garažo. Na tej parceli so tudi jaški in priključki komunalne infrastrukture. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je parcela 105/2 po svojem namenu dvorišče, kar pomeni da deli usodo hiše B, ker na tej lokaciji ni drugih hiš. Zato bi po istem principu, kot je sodišče odločilo glede parcele 105/3, moralo odločiti tudi glede parcele 105/2. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa opozarja, da so postavili jasen in določen tožbeni zahtevek, da obe navedeni parceli predstavljata funkcionalno zemljišče stanovanjske stavbe, zgrajene na parceli št. 105/3 in da so tožniki z nakupom stanovanjske hiše na podlagi tretjega odstavka 12. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) postali solastniki v razmerju velikosti stanovanja glede na skupno vrednost hiše ter da sta toženki dolžni to priznati in izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bodo tožniki neodplačno pridobili lastninsko pravico na navedenih parcelah. Tekom postopka so tožniki postavili podrejen zahtevek z zahtevo po ugotovitvi, da so tožniki pridobili lastninsko pravico na parceli 105/2 z dnem uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), pri čemer so postali skupni lastniki oziroma solastniki navedene parcele. Tožniki so v skladu z določbami SZ (Ur. l. RS, št. 18/91 in sledeči), kot imetniki stanovanjske pravice odkupili stanovanja in zato s tožbo zahtevajo, da se jim prizna lastninska (solastninska) pravica na funkcionalnem zemljišču. Opozarja pa tudi na določbo 190. člena veljavnega Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/03 – v nadaljevanju SZ-1), da med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča ob uveljavitvi zakona določena kot funkcionalna zemljišča, ali ne. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

4Tožniki so nato predlagali še izdajo dopolnilne sodbe in zahtevali odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, s katerim so zahtevali ugotovitev, da so z dnem uveljavitve ZLNDL postali solastniki (skupni lastniki) tudi parcele št. 105/2 k.o. X, o čemer sodišče prve stopnje ni odločilo.

5S sklepom z dne 30. 11. 2011 je sodišče prve stopnje predlog tožnikov za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo ter navedlo, da je primarnemu zahtevku tožnikov delno ugodilo, zato o podrejenem zahtevku ni odločalo. To bi namreč glede na določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP moralo storiti šele, če bi primarni zahtevek v celoti zavrnilo.

6Zaradi bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava se zoper sklep z dne 30. 11. 2011 pritožujejo tožniki s predlogom, da ga pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navajajo, da so razširili tožbo na naroku 11. 4. 2007 z uveljavljanjem več zahtevkov z eno tožbo z isto dejansko a različno pravno podlago. Pri primarnem zahtevku je šlo za uveljavljanje pridobitve lastninske pravice na podlagi določb SZ, pri spremembi tožbe z uveljavljanjem podrejenega tožbenega zahtevka (spremembo je sodišče dovolilo) pa za pridobitev lastninske pravice na obeh parcelah na podlagi določb ZLNDL. Ker je sodišče zavrnilo zahtevek za pridobitev solastninske pravice na parceli 105/2, bi moralo meritorno odločiti tudi o podrejenem zahtevku (glede pridobitve solastninske pravice na parceli 105/2). Ker je sodišče odreklo pravno varstvo tožnikov v tem delu, je odločitev napačna. Z izpodbijano odločitvijo ni bila izčrpana dolžnost nudenja pravnega varstva tožnikom glede podrejenega tožbenega zahtevka, ki temelji na drugačni pravni podlagi. Ob zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka bi sodišče moralo pretehtati, ali ni morebiti utemeljen podrejen tožbeni zahtevek, s čimer je kršena tudi ustavna pravica tožnikov iz 23. člena Ustave glede pravice do sodnega varstva.

7Pritožbi tožnikov zoper sodbo in zoper sklep nista utemeljeni, medtem ko je pritožba druge toženke zoper sodbo utemeljena.

K pritožbi zoper sklep:

8V skladu z določbo 327. člena ZPP je pritožbeno sodišče moralo najprej odločiti o pritožbi tožnikov zoper sklep (njeni (ne)utemeljenosti), s katerim je sodišče prve stopnje njihov predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrnilo (1). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje predlog tožnikov za izdajo dopolnilne sodbe utemeljeno zavrnilo, čeprav iz drugih razlogov, kot so navedeni v razlogih izpodbijanega sklepa. Tožniki so s tožbo zahtevali ugotovitev, da so (kot etažni lastniki) solastniki dela parcele št. 105/3 k.o. X, in sicer funkcionalnega zemljišča, to je dvorišča v izmeri 122 m2 in parcele št. 105/2 k.o. X, zahtevali so priznanje navedene pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bodo neodplačno pridobili lastninsko pravico na navedenih parcelah. Na naroku 14. 11. 2006 so uveljavljali, da jim toženki izdata brezpogojno zemljiškoknjižno dovolilo za vpis solastninske pravice na tožnike na parcelah št. 105/2 in 105/3 k.o. X (v idealnih deležih, ki odpadejo na vsakega tožnika v skladu z idealnim deležem na celotni stanovanjski stavbi), vse na podlagi ugotovitev izvedenca geodetske stroke, podrejeno pa izstavitev brezpogojnega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis skupne lastnine tožnikov na navedenih parcelah. To spremembo (razširitev tožbe) je sodišče prve stopnje dovolilo. Na naroku 11. 4. 2007 pa so tožniki primarnim in podrejenemu zahtevku postavili nadaljnji podrejen zahtevek za ugotovitev, da so tožniki skupni lastniki hiše B in parcel št. 105/2 in 105/3 (podrejeno solastniki) v skladu z velikostjo idealnega deleža na stanovanjski stavbi ter zahtevali priznanje navedene pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine in dovolila za vknjižbo skupno lastnine (podrejeno solastninske pravice) v navedenem idealnem deležu. A do spremembe tožbe pri tem ni prišlo.

9Za spremembo tožbe je po prvem odstavku 185. člena ZPP potrebna privolitev tožene stranke, vendar sodišče lahko dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Po drugem odstavku 185. člena ZPP se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, vendar v obravnavani zadevi za tak primer ne gre, saj sta toženki na navedenem naroku takoj po postavitvi navedenega (podrejenega) tožbenega zahtevka, nasprotovali spremembi tožbe. In ker te spremembe tožbe sodišče prve stopnje tudi ni dovolilo, tožba ni bila spremenjena.

10V predlogu za izdajo dopolnilne sodbe z dne 8. 7. 2011 so tožniki uveljavljali neodločitev o podrejenem tožbenem zahtevku, ki so ga uveljavljali na naroku 11. 4. 2007. In ker kot zgoraj obrazloženo do spremembe tožbe na naroku 11. 4. 2007 ni prišlo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo dopolnilne sodbe (za odločitev o podrejenem zahtevku z dne 11. 4. 2007). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnikov zoper sklep kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

K pritožbama zoper sodbo:

11V obravnavani zadevi ni sporno, da so tožniki etažni lastniki stanovanj v večstanovanjski hiši, ki stoji na parceli št. 105/3 k.o. X, in sicer treh stanovanj (od petih) v opisani velikosti (površini). Etažni lastniki so tožniki postali s sklenitvijo kupoprodajnih pogodb v skladu z določbami SZ, in sicer na podlagi določb 112. in 118. člena SZ (2). Ker je po tretjem odstavku 12. člena SZ funkcionalno zemljišče (to je tisto zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi stanovanjske hiše in brez katerega ne more funkcionirati, kot npr. dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek ipd. - prvi odstavek 9. člena SZ) v solastnini vseh etažnih lastnikov, pri čemer je solastniški delež vsakega etažnega lastnika sorazmeren vrednosti njegovega stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši, so tožniki v skladu z določbo tretjega odstavka 12. člena in 118. člena SZ postali solastniki funkcionalnega zemljišča (3). Vprašanja, ki se glede lastninjenja zemljišč v primeru etažne lastnine postavljajo glede na zakonske določbe (9. in 12. člena SZ, 190. člena SZ-1 (4) … do vključno Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi – v nadaljevanju ZVEtL), in sicer ali funkcionalno zemljišče po SZ obsega tudi stavbišče, katero zemljišče je predmet lastninjenja po SZ in katero po SZ-1 (oziroma po ZLNDL) in s tem povezano vprašanje pomena (ne)določitve funkcionalnega zemljišča, do vključno vprašanj obsega funkcionalnega, pripadajočega ali kako drugače imenovanega zemljišča (5), v obravnavani zadevi glede na zahtevek (zahtevke) za ugotovitev solastninske pravice (skupne lastnine) tožnikov kot etažnih lastnikov dela parcele št. 105/3 in parcele št. 105/2, obe k.o. X, kot funkcionalnega zemljišča (po določbah SZ), niso pomembna.

12Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe (zlasti stanovanja) in solastnina skupnih delov, med katerimi zlasti zemljišče, na katerem stoji zgradba, lahko pa tudi druge nepremičnine; solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu (105. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Za nastanek etažne lastnine v klasičnem sistemu civilnega prava sta potrebna pravni naslov – pravni posel ali odločba sodišča – in pridobitni način – vpis v zemljiško knjigo (107. člen SPZ). V obravnavanem primeru je etažna lastnina (kar je bilo v obdobju družbenolastninskega sistema običajno) nastala brez pravne podlage, zgolj na podlagi dejstva, da v stanovanjski stavbi B obstaja več samostojnih funkcionalnih enot (stanovanj) in z njihovo prodajo tožnikom kot kupcem, pri čemer nesporno v obravnavani zadevi etažna lastnina ni vknjižena v zemljiški knjigi. Zaradi neločljive povezanosti lastnine posameznega dela zgradbe (stanovanja) in solastnine skupnih delov (zemljišča) solastninske pravice tožnikov kot etažnih lastnikov funkcionalnega zemljišča (tudi stavbišča, pripadajočega zemljišča …) ni mogoče vknjižiti v zemljiški knjigi, ne da bi bila pri tem hkrati vpisana (vknjižena) etažna lastnina. Zato zahtevek tožnikov za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila nima (in ne more imeti) materialnopravne podlage in torej (kot nemogoč) ni utemeljen, kot utemeljeno opozarja druga toženka v pritožbi (6). Tožba je v tem delu (glede obveznosti toženk izstaviti tožnikom ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo) neodpravljivo nesklepčna (tožbene trditve je ne morejo utemeljiti), sodba sodišča prve stopnje pa v delu pod tč. III izreka materialnopravno zgrešena, pravilna pa v delu zavrnitve zahtevka zoper prvo toženko. Pri tem drži tudi trditev druge toženke v pritožbi o neobstoju njene obveznosti izstaviti tožnikom ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo in je tudi zato zahtevek tožnikov za izstavitev brezpogojnega zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice tožnikov oziroma vsakokratnih lastnikov posameznih delov večstanovanjske stavbe neutemeljen. Na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke ugodilo in izpodbijano sodbo glede njene obveznosti izdaje zemljiškoknjižnega dovolila (točka III izreka sodbe) spremenilo tako, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot neutemeljen zavrnilo. Hkrati to pomeni, da je neutemeljena pritožba tožnikov zoper zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko v tistem delu, kolikor sodišče zahtevku ni ugodilo ter glede zavrnitve zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zoper prvo toženko. Zato jo je v tem delu na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

13Glede ugotovitve, da je parcela št. 105/3 k.o. X funkcionalno zemljišče na parceli zgrajene stavbe razen tistega dela, po katerem poteka kategorizirana občinska cesta ter da so tožniki kot etažni lastniki solastniki (v sorazmerju z velikostjo stanovanj glede na skupno vrednost cele hiše) dvorišča na parceli v izmeri 122 m2, je utemeljen pritožbeni očitek druge toženke o bistveni kršitvi postopkovnih določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kar poleg tega pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP ugotavlja tudi po uradni dolžnosti), saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti zaradi nasprotujočih razlogov, pa tudi nedoločenega (in hkrati nerazumljivega) izreka sodbe. Ne le, da sodišče ugotavlja, da je parcela št. 105/3 k.o. X funkcionalno zemljišče na parceli zgrajene stavbe razen tistega dela, po katerem poteka kategorizirana občinska cesta, hkrati pa da je funkcionalno zemljišče dvorišče navedene parcele v izmeri 122 m2, po katerem poteka kategorizirana občinska cesta. Hkrati je nerazumljiv tudi izrek v ugotovitvi, da so tožniki solastniki v sorazmerju z velikostjo stanovanj glede na skupno vrednost cele hiše, saj tak solastninski delež pa ni niti določen niti določljiv. Po tretjem odstavku 12. člena SZ je namreč solastninski delež etažnih lastnikov sorazmeren vrednosti stanovanja glede na skupno vrednost etažne lastnine v celi hiši (in ne v razmerju z velikostjo stanovanj) (7). Velikost in vrednost sta neprimerljiva. Temeljna procesna predpostavka za odločanje pa je pri tem določenost zahtevka (prvi odstavek 2. člena in prvi odstavek 180. člena ZPP). Zato je na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 354. členom ZPP pritožbeno sodišče moralo tudi v tem delu pritožbi druge toženke ugoditi in sodbo v izpodbijanem navedenem delu razveljaviti, hkrati pa odločiti (v povezavi s pritožbo tožnikov zoper zavrnitev ugotovitvenih zahtevkov tožnikov) ali glede ugotovitvenih zahtevkov tožnikov zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali tožbo zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa kot procesne predpostavke.

14Pravni interes je temeljna procesna predpostavka, ki mora biti podana ves čas postopka (1. člen ZPP) in ki je pri ugotovitveni tožbi izrecno predpisan (za dopustnost take tožbe) v drugem odstavku 182. člena ZPP. Tožniki so zahtevali ugotovitev (če pri tem zanemarimo vprašanje (ne)določenosti ugotovitvenega zahtevka glede velikosti njihovih solastninskih deležev), da so kot etažni lastniki solastniki dela parcele 105/3 k.o. X (dvorišča kot funkcionalnega zemljišča) in parcele št. 105/2 k.o. X (cele), svoj pravni interes pa utemeljevali s spornostjo vprašanja, ali gre pri navedenih parcelah za funkcionalno zemljišče stanovanjske hiše, ki stoji na parceli št. 105/3 k.o. X ter odprodajo delov parcele št. 105/2 k.o. X. In če so ob vložitvi tožbe in do uveljavitve ZVEtL (8) pravni interes lahko imeli, tega po uveljavitvi navedenega zakona nimajo več. Do uveljavitve navedenega zakona neurejena lastninskopravna razmerja etažne lastnine etažnih lastnikov lahko namreč v skladu z določbami ZVEtL etažni lastniki (po določbah ZVEtL pridobitelji posameznega dela stavbe) uredijo v postopku vzpostavitve etažne lastnine in posledično določitvijo pripadajočega zemljišča, ki pripada stavbi v etažni lastnini, kot tudi samo določitvijo pripadajočega zemljišča v skladu s 30. členom (določanje pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003), in sicer za obe navedeni parceli upoštevajoč 7. člen ZVEtL. Pravni položaj etažnih lastnikov (oziroma pridobiteljev posameznega dela stavbe) je v skladu s tem postopkom pravno varovan z bodisi zaznambo postopka vzpostavljanja etažne lastnine (po uradni dolžnosti in nemudoma po 15. členu ZVEtL) oziroma zaznambo postopka za določitev pripadajočega zemljišča (po četrtem odstavku 26. člena v zvezi s 30. členom ZVEtL).

15Tožniki lahko torej svoj pravni položaj kot etažni lastniki glede funkcionalnega (pripadajočega) zemljišča stavbe zavarujejo z zahtevkom za vzpostavitev etažne lastnine oziroma določitev pripadajočega zemljišča v skladu z določbami ZVEtL. Zato za ugotovitveni zahtevek, kot ga v obravnavani zadevi uveljavljajo, nimajo in ne morejo imeti pravnega interesa, ki je kot obrazloženo temeljna procesna predpostavka, ne glede na kot prav tako že obrazloženo nedoločenost zahtevkov. Zato pritožbeno sodišče po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka glede ugotovitvenega dela zahtevka zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, temveč je v tem delu tožbo s takimi (ugotovitvenimi) zahtevki zavrglo. Hkrati je zavrnilo pritožbo tožnikov zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo ugotovitvene zahtevke oziroma zavrnilo del ugotovitvenih zahtevkov. Res je sicer, da bi v navedenem delu že sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, vendar odločitev (z zavrnitvijo zahtevkov) ni v škodo tožnikov kot pritožnikov. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP v navedenem delu pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu.

16V izpodbijano stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, da pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka, pritožbeno sodišče ni poseglo zaradi specifičnega pravnega položaja zakonsko neurejenih lastninskopravnih razmerij etažnih lastnikov in pripadajočega (funkcionalnega) zemljišča v času od vložitve tožbe vse do uveljavitve ZVEtL, ki ureja neurejena lastninskopravna razmerja tako tožnikov kot toženk ter v navedenem časovnem obdobju obstoja pravnega interesa, še posebej upoštevajoč pri tem, da je bila prav druga toženka (oziroma njena pravna prednica) tista, ki je postala etažna lastnica stanovanj v stavbi B. ter funkcionalnega zemljišča v skladu s citiranimi določbami SZ, pa lastninskopravnih razmerij ni uredila. Je pa pritožbeno sodišče drugi toženki glede na utemeljeno pritožbo v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP prisodilo stroške pritožbenega postopka, ki odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo (375 točk x 0,459 EUR za točko), upoštevajoč 20 % DDV znašajo 206, 55 EUR (pri tem pritožbeno sodišče zahtevka druge toženke za povrnitev sodne takse ni upoštevalo, saj ni bil uveljavljan v skladu s prvim in drugim odstavkom 163. člena ZPP - z v zahtevi določeno navedenimi stroški). Povrnitev teh stroškov druge toženke je naložilo tožnikom.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) V primeru utemeljenosti te pritožbe namreč o pritožbah zoper sodbo (še) ne bi moglo odločati;

(2) Natančneje - etažni lastnik je po 112. členu SZ postal pravni prednik tožnikov; s sklenitvijo kupoprodajnih pogodb pa so tožniki kot kupci po 118. členu SZ prevzeli vse pravice in obveznosti, ki so jih imeli lastniki stanovanj;

(3) Natančneje - (so)lastnik je postal pravni prednik tožnikov, tožniki pa so kot kupci po 118. členu SZ prevzeli vse pravice in obveznosti, ki jih je le-ta imel kot lastnik stanovanj;

(4) 190. člen SZ-1 (določitev zemljišča) določa: (1) Med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97, 59/2001 in 110/2002 - ZGO-1) pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalno zemljišče ali ne. Takšno zemljišče je v solastnini etažnih lastnikov. (2) V vsakem primeru se šteje, da je skupni del večstanovanjske stavbe zemljišče, na katerem stoji stavba. Parcelacija zemljišča, na katerem stavba stoji, se lahko izvede na zahtevo upravnika brez parcelacijskega dovoljenja. Vlogo za parcelacijo lahko da upravnik brez soglasja lastnikov zemljišč.

(5) Denimo zemljišča, potrebnega za redno (normalno) rabo;

(6) Dejstvo, da je parc. št. 105/3 k.o. X vknjižena kot solastnina (klasična, in ne etažna), na navedeno nima nobenega vpliva;

(7) 106. člen SPZ, po katerem se solastniški delež etažnega lastnika določa ob upoštevanju uporabne vrednosti posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne vrednosti nepremičnine, za obravnavano zadevo ne velja, ker SZ določa drugače – določanje po vrednosti, in ne uporabni vrednosti;

(8) Ta zakon je stopil v veljavo 24. 5. 2008;