9. člen SZ-A

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Vsem udeležencem postopka (sodišču, tožniku in tudi tožencem) je bilo ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnik zahteva oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, ta pa se zaradi opravljenega materialno procesnega vodstva in poprave identifikacijskih oznak nepremičnin v zahtevku ni v ničemer spremenil. Ker tudi toženci na nepravilno oblikovan zahtevek niso opozorili, je potrebi po materialno procesnem vodstvu treba pritrditi, posledično pa tudi odločitvi o ponovnem odprtju obravnave. Sodišče bi moralo tožnikov ugovor zastaranja obravnavati kot trditev, da je zaradi zamude roka razlog, da najemna pogodba ni sklenjena, na strani tožencev oziroma se toženci na izjemo, ki jo določa tretji odstavek 111. člena SZ-1, ne morejo (več) sklicevati. Posledično bi ob upoštevanju drugega odstavka 362. člena ZPP (pred uveljavitvijo ZPP-E) moralo presoditi le to, ali je pozna navedba tožnika opravičljiva. Ker so se toženci uspešno sklicevali na tretji odstavek 111. člena SZ-1, njihov položaj ne more biti slabši, kot če bi bila tudi za sporne prostore sklenjena najemna pogodba v skladu s 147. členom SZ. Za sporne prostore so toženci zato dolžni plačati le uporabnino v višini neprofit

Sodišče prve stopnje je glede parcele 2224/1 zmotno ugotovilo dejansko stanje in je delno zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1, ko ni ugotovilo, da to zemljišče v razmerju do stavbe predstavlja preteklo rabo in sedanjo rabo, da uporabniki stavbe vstopajo v stavbo pri vhodu na njeni vzhodni strani in vstopajo ter vozijo na njeno pripadajoče zemljišče na notranjem dvorišču. Prvi nasprotni udeleženec ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje: da je bila stavba med 25. 7. 1997 v dejanski etažni lastnini in njeni deli v lastništvu različnih pravnih in fizičnih oseb na podlagi nakupov delov stanovanja v letih 1970, 1986 in po SZ med letoma 1991 in 1993, da je njegov pravni prednik Ž. d.o.o. moral vedeti, da je v času prenehanja družbene lastnine z uveljavitvijo ZLNDL 25. 7. 1997 zemljišče pripadalo stavbi in njenim vsakokratnim (etažnim) lastnikom in ne le njemu, prvi nasprotni udeleženec pa je kot prevzemna družba pridobil lastninsko pravico od tega pravnega prednika, da se prvi nasprotni udeleženec poslovno ukvarja z gospodarjenjem z objekti in mu pretekla nepremičninska zakonodaja ne more biti tuja. Glede na takš

Nepremičnini sta bili do uveljavitve Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju: SZ) dne 19. 10. 1991 družbena lastnina, na kateri je bilo priposestvovanje, v skladu z ustaljeno pravno teorijo in sodno prakso, izključeno. Z dnem uveljavitve SZ je postala lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš drugo tožeča stranka kot občina (111. in 113. člen SZ)

V primeru nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, ki so (bili) predmet pravde, ne gre za (smiselno) očitano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali kršitev 76. člena ZPP in 2. člena ZPP, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe. V primeru, ko stranka ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je bila tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, umaknjena. Materialno pravno presojo, ali so neka zemljišča po predpisih, veljavnih v času, ko naj bi tožniki pridobili lastninsko pravico na njih, in prostorskih izvedbenih aktih, (skupna) funkcionalna zemljišča, omogočajo šele konkretne trditve o (načrtovani) dejanski naravi zemljišč.

Za pravico uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, odločilno je bilo dejansko izvrševanje (kdo je bil dejanski nosilec pravic na nepremičninah v družbeni lastnini). Upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem, to pa so bili lastniki stanovanj, ki so zemljišče potrebovali za redno uporabo stanovanj. Noben kasnejši predpis (do lastninskega preoblikovanja) ni posegel v pridobljene pravice etažnih lastnikov stavb na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini. Lastniki posameznih delov stavbe so bili ob uveljavitvi ZLNDL (25. 7. 1997) dejanski imetniki pravice uporabe na družbenem premoženju, ki se je transformirala v lastninsko pravico vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe. Že sam zakon določa, da pripadajoče zemljišče predstavlja tudi zemljišče pod atriji in torej predstavlja del skupnega pripadajočega zemljišča k stavbi.

Aneks, ki jasno in nedvoumno opredeljuje površino funkcionalnega zemljišča k določeni stavbi, ob upoštevanju, da je bil sklenjen po uveljavitvi ZLNDL, izključuje tolmačenje, da predstavlja tudi preostali del nepremičnine funkcionalno zemljišče k tožničini stavbi, na katerem je tožnica kot imetnica pravice uporabe ex lege pridobila lastninsko pravico. Če je tožnica štela, da je postala lastnica preostalega dela nepremičnine na podlagi ZLNDL, ne bi sklenila omenjenega aneksa, ampak bi se sklenitvi uprla in zoper Republiko Slovenijo uveljavljala svojo lastninsko pravico, česar pa ni storila. Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva.

Pritožbeno sodišče v tem, da je zakonodajalec (tako po prejšnjem kot sedaj veljavnem zakonu) kot ločnico pri urejanju razmerij v zvezi s pripadajočimi zemljišči določil datum 1. 1. 2003, to je dan uveljavitve SPZ, ne vidi kršitve načela enakosti po 14. členu Ustave RS. SPZ je namreč, za razliko od prej veljavnega ZTLR, ki je poznal obratno pravilo, dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit. SPZ je tudi predpis, ki je etažno lastnino celovito uredil in skupaj z zemljiškoknjižnimi predpisi zagotovil vse mehanizme za varstvo pravic etažnih lastnikov. Tega pa ni mogoče trditi za vsa pred tem nastala razmerja, pri katerih je bila že podlaga pridobljenih pravic pogosto drugačna (zakonska pridobitev pravice uporabe ali lastninske pravice). S posameznimi deli je ob tudi sicer pomanjkljivih in neusklajenih nepremičninskih evidencah tekel zunajknjižni promet, današnja zakonska ureditev pa, saj izhaja iz drugačnih predpostavk, pridobiteljem posameznih delov, ne zagotavlja zadovoljivega varstva. To so zadostni razlogi, da se pri načinu, kako doseči uskladitev dejanskega in pravnega stanja (to je po ZVEtL-1 ali na podlagi obstoječih sistemskih pravil), razlikuje med stavbami, ki so bi

Sodišče je pri odločitvi, ali predstavlja nepremičnina del funkcionalnega zemljišča k stanovanjem tožnikov, upoštevalo sedanjo in preteklo rabo nepremičnine, posest nepremičnine ter zavest in voljni element tožnikov.

Ugotovljene okoliščine primera utemeljujejo presojo, da obravnavano zemljišče po zakonu ne pripada predlagatelju kot lastniku stavbe. Da že ob razlastitvi ni šlo za zemljišče, ki bi bilo namenjeno za funkcionalno rabo stavbe, kaže dejstvo, da je moralo biti skladno s tedanjo zakonodajo izročeno občini kot nezazidano gradbeno zemljišče za gradnjo ali druga dela v smislu prvega odstavka 38. člena ZNNZ. Da je bila v tem smislu nacionalizacija tudi realizirana, pa dejstvo, da upravičenci v postopku denacionalizacije niso mogli doseči vrnitve premoženja v naravi. S plačilom odškodnine namesto vračila zemljišč v naravi je bilo po pravilni presoji sodišča prve stopnje navedeno zemljišče privatizirano v smislu določitve lastnika nekdaj družbene lastnine, in sicer na podlagi materialnopravnih določil ZDen in ne ZLNDL. Ta je olastninil le tista zemljišča v družbeni lastnini, ki niso bila olastninjena po drugih predpisih. Za obravnavani primer velja, da so upravičenci z izročitvijo zemljišča občini pravico uporabe na obravnavanem zemljišču izgubili. Iz nje izvirajoče lastninske pravice v procesu lastninjenja nekdanje družbene lastnine niso pridobili oziroma dobili vrnjene, ker jim je bila

V obdobju Stanovanjskega zakona, ki ni več vseboval kogentnih pravil o akcesorni vezanosti pravic na funkcionalnem zemljišču na pravice na stavbi, kot je to pred njim določal Zakon o prometu z nepremičninami v 7. členu in je torej odpadla podlaga, da je tudi funkcionalno zemljišče nujni skupni del etažne lastnine, pa ni videti razloga, za to, da se prodajalec in kupci posameznih delov, kljub določbi 9. in 12. člena Stanovanjskega zakon, ne bi mogli dogovoriti, da je posameznim delom pripadajoče zemljišče le zemljišče pod stavbo.

V skladu z drugim odstavkom 72. členu ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Ko gre za zahtevo za izločitev sodnika višjega sodišča, to pomeni, da lahko stranka zahteva njegovo izločitev do izdaje pritožbene odločbe oziroma do trenutka, ko ji sodišče pošlje pisni odpravek odločbe. Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti. Izhajajoč iz pridobljenih pravic v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu, tranzicije teh pravic v nov sistem stvarnega prava in stanja (ne)urejenosti zemljiškoknjižnih pravic z dejanskimi, ob relativiziranem pomenu načela zaupanja v zemljiško knjigo v primerih tranzicije in nevarnosti nadaljnjih pogodbenih razpolaganj, je tako treba tožnikom priznati pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do nastanka večje premoženjske škode, hujših socialnih posledic, pa tudi ogrožanja pravne varnosti na nepremičninskem trgu in družbenem življenju nas

Kaj je pravna podlaga za določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003? Če je bila že izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele, se uporabi peti odstavek 30. člena ZVEtL. V nasprotnem primeru se uporabi šesti odstavek tega člena, pri čemer je primarni kriterij določitev funkcionalnega zemljišča na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, subsidiarno pa kriteriji iz četrtega odstavka 7. člena, razen njegove 3. točke, ki je na podlagi šestega odstavka 30. člena ZVEtL nadomeščena s kriterijem „merila in pogoji iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe.“

Vprašanje, ali je bilo zemljišče, ki je bilo v lokacijskem ali drugem upravnem dovoljenju določeno kot zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, v času izdaje dovoljenj v lasti investitorjev (med katerimi je bila tudi prva nasprotna udeleženka) ali ne, na presojo obsega pripadajočega zemljišča na podlagi primarnega kriterija po četrtem odstavku 7. člena ZVEtL ne more vplivati.

Zmotno je stališče prve in druge tožene stranke, da se ob prvi prodaji oziroma nakupu stanovanja na kupca ni prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo stavbe. V času prodaje prvih stanovanj (gre za leto 1976 oziroma 1977) sta pridobitev pravic na nepremičninah urejala ZPN in ZPDS. Oba sta bila objavljena v Uradnem listu SRS 19/1976, veljati pa sta začela 31. 7. 1976 in sta torej v času sklepanja prvih kupnih pogodb že veljala. Na njuni podlagi so imeli lastniki stavbe oziroma njenih posameznih delov skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba stala, in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (7. člen ZPN in 6. člen ZPDS). Ta pravica se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma njenem posameznem delu po samem zakonu (drugi odstavek 7. člena ZPDS, 7. člen ZPN in kasneje 12. člen ZTLR). Pridobitev in prenos torej ni bil pogojen z obstojem pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ter odmero funkcionalnega zemljišča. Pritožbeno sodišče se ob upoštevanju že kratko povzete vsebine zazidalnega načrta strinja s presojo, da so skupna funkcionalna zemljišča (celotne soseske) tudi površine, pod ka

Stranka, ki pri dokazovanju obsega funkcionalnega zemljišča ni pregledala aktov o prostorski ureditvi določenega področja, ni ravnala skrbno. Zaradi po zaključku postopka najdenega grafičnega dela zazidalnega načrta ni upravičena predlagati obnove postopka.

Postopek za določitev pripadajočega zemljišča je predlagalni nepravdni postopek, v katerem ima sodišče več inkvizitornih pooblastil. Po uradni dolžnosti mora zbrati najpomembnejše dokazno gradivo (postaviti izvedenca in pridobiti upravne ter prostorske akte). Dokazov, ki bi omajali uradno pridobljeno dokazno gradivo, ni dolžno iskati po uradni dolžnosti. Trditveno in dokazno breme za to, da ga omajajo, je na udeležencih.

Pri obeh „osnovnih“ površinah funkcionalnega zemljišča je izvedenec pojasnil, da predstavljata „še sprejemljivo velikost stavbne parcele“, kar pomeni, da gre za res minimalno površino. Upoštevano je primerno sorazmerje med površino stavbišča in funkcionalnim zemljiščem. Upoštevana je tudi (do še sprejemljive mere) sedanja namenska izraba okolice objektov in umeščenost objektov v prostor ter „logičnost oblikovanja ustreznih gradbenih parcel“.

Etažni lastniki stavbe so z uveljavitvijo ZLNDL pridobili tudi lastninsko pravico na zemljišču potrebnem za njeno redno rabo. To izhaja iz pravila, da zemljišče, na katerem stavba stoji in zemljišče, ki je potrebno za njeno redno rabo, neločljivo delita usodo glavne stvari, ki je bila v družbenem lastninskem sistemu stavba. Po prejšnjih predpisih je tako prenos lastninske pravice na stavbah pogojeval tudi prenos pravic na zemljiščih.

Tožnik je razpolagal s pravnim naslovom (veljaven zavezovalen posel - kupna pogodba za stanovanje in funkcionalno zemljišče) ter bil v dobri veri, enako predniki, saj je posest izvrševal v prepričanju, da je lastnik, naknadna odmera zemljišča pa je bila potrebna zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja ob nakupu (zakonita in dobroverna posest – 28. člen ZTLR – desetletna priposestvovalna doba se je do uveljavitve SPZ 1.1.2003 že iztekla). Tožena stranka pa je, čeprav ni bila prodajalka, pogodbo spoštovala, tudi z nenasprotovanjem uporabi, predvsem pa s soglasjem k parcelaciji za odmero kupljenega funkcionalnega zemljišča in ni poseženo v načelo zaupanja v zemljiško knjigo (prim. odločbo VS RS 796/2008 z dne 9.2.2012).