190. člen SZ-1

Pravica souporabe oziroma skupnolastninski delež sta se na skupnih delih in na funkcionalnem zemljišču že ex lege vselej in neizogibno prenašala skupaj s prenosom pravice na stanovanju in ne glede na to, ali je bilo funkcionalno zemljišče sploh omenjeno v pogodbi ali ne. Zato je zmotno stališče, da naj bi pravica uporabe funkcionalnega zemljišča ne bila predmet prenosa, ker ni bila zapisana v pogodbah o prodaji stanovanja. Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi, pridobilo in prenašalo se je le skupaj s stavbo. Prenosi te pravice so se lahko odvijali tudi izvenknjižno.

Ključno vprašanje v predmetnem sporu je torej, ali so imeli etažni lastniki na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe na spornih nepremičninah in ali so bile slednje v dokumentih in pravnih aktih, na podlagi katerih je potekala gradnja predmetnih poslovno - stanovanjskih stavb, določene kot funkcionalna zemljišča ali ne.

Pogoji za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Kaj je pravna podlaga za določitev pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003? Če je bila že izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele, se uporabi peti odstavek 30. člena ZVEtL. V nasprotnem primeru se uporabi šesti odstavek tega člena, pri čemer je primarni kriterij določitev funkcionalnega zemljišča na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, subsidiarno pa kriteriji iz četrtega odstavka 7. člena, razen njegove 3. točke, ki je na podlagi šestega odstavka 30. člena ZVEtL nadomeščena s kriterijem „merila in pogoji iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe.“

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali je sporni prostor posamezni del ali skupni prostor v smislu določb Stanovanjskega zakona in glede vprašanja pravilne materialnopravne podlage za lastninjenje predmetnega prostora.

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja, ali sporni prostor predstavlja posamezni del ali skupni prostor v smislu določb Stanovanjskega zakona in glede vprašanja pravilne materialnopravne podlage za lastninjenje predmetnega prostora.

Zmotno je stališče prve in druge tožene stranke, da se ob prvi prodaji oziroma nakupu stanovanja na kupca ni prenesla tudi pravica uporabe na stavbišču in zemljišču, ki je bilo potrebno za redno rabo stavbe. V času prodaje prvih stanovanj (gre za leto 1976 oziroma 1977) sta pridobitev pravic na nepremičninah urejala ZPN in ZPDS. Oba sta bila objavljena v Uradnem listu SRS 19/1976, veljati pa sta začela 31. 7. 1976 in sta torej v času sklepanja prvih kupnih pogodb že veljala. Na njuni podlagi so imeli lastniki stavbe oziroma njenih posameznih delov skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba stala, in zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo (7. člen ZPN in 6. člen ZPDS). Ta pravica se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma njenem posameznem delu po samem zakonu (drugi odstavek 7. člena ZPDS, 7. člen ZPN in kasneje 12. člen ZTLR). Pridobitev in prenos torej ni bil pogojen z obstojem pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ter odmero funkcionalnega zemljišča. Pritožbeno sodišče se ob upoštevanju že kratko povzete vsebine zazidalnega načrta strinja s presojo, da so skupna funkcionalna zemljišča (celotne soseske) tudi površine, pod ka

Vpis na originaren način pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo je deklaratorne narave. Opravi se na podlagi same pravnomočne odločbe, s katero je ugotovljen njen obstoj. Dajatveni zahtevek po dovolitvi vpisa lastninske pravice oziroma po izstavitvi zemljiškoknjižnega dovolila, zato ni potreben in posledično tudi ni dovoljen. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ustavitev postopka in odstop zadeve nepravdnemu sodišču. Cilj obravnavanega postopka je ugotovitev (etažnim lastnikom skupne) lastninske pravice na stavbam pripadajočih zemljiščih. Podoben cilj bi bilo sicer mogoče doseči tudi v nepravdnem postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, po določbah ZVEtL na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi. Vendar pa v trenutku vložitve tožbe v obravnavanem postopku (leta 2004) ZVEtL še ni bil sprejet. Tožnik je po tedanjih predpisih lahko zahteval sodno varstvo svoje pravice le v pravdnem postopku. Poleg tega je Vrhovno sodišče že nekajkrat izpostavilo, da ZVEtL ni ovira za dokončanje začetih pravdnih postopkov etažnih lastnikov v zvezi z njihovo lastninsko pravico na skupnih delih, med katere sodi

V upravnem postopku dejanska in pravna vprašanja lastninske pravice občine na (takrat še enotni) parceli zaradi zakonske domneve 212. člena ZGO-1 niso bila obravnavana. Vprašanje lastninske pravice občine je v upravnem postopku predstavljalo predhodno vprašanje, medtem ko je vprašanje ugotovitve lastninske pravice na pripadajočem zemljišču glavno vprašanje tega postopka in ga mora rešiti nepravdno sodišče samo. Pravnomočna upravna odločba o pridobljenem statusu javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, zaradi navedenega, za odločanje o pripadajočem zemljišču ne more biti ovira.

Etažni lastniki stavbe so z uveljavitvijo ZLNDL pridobili tudi lastninsko pravico na zemljišču potrebnem za njeno redno rabo. To izhaja iz pravila, da zemljišče, na katerem stavba stoji in zemljišče, ki je potrebno za njeno redno rabo, neločljivo delita usodo glavne stvari, ki je bila v družbenem lastninskem sistemu stavba. Po prejšnjih predpisih je tako prenos lastninske pravice na stavbah pogojeval tudi prenos pravic na zemljiščih.

Zaradi neločljive povezanosti lastnine posameznega dela zgradbe (stanovanja) in solastnine skupnih delov (zemljišča) solastninske pravice tožnikov kot etažnih lastnikov funkcionalnega zemljišča (tudi stavbišča, pripadajočega zemljišča …) ni mogoče vknjižiti v zemljiški knjigi, ne da bi bila pri tem hkrati vpisana (vknjižena) etažna lastnina. Do uveljavitve ZVEtL-a neurejena lastninskopravna razmerja etažne lastnine etažnih lastnikov lahko v skladu z določbami ZVEtL etažni lastniki (po določbah ZVEtL pridobitelji posameznega dela stavbe) uredijo v postopku vzpostavitve etažne lastnine in posledično določitvijo pripadajočega zemljišča, ki pripada stavbi v etažni lastnini, kot tudi samo določitvijo pripadajočega zemljišča (določanje pripadajočega zemljišča za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003).

Zmotno je stališče sodišč, da bi moralo biti funkcionalno zemljišče že predmet prodajne pogodbe, da bi lahko tožnikov pravni prednik na tem zemljišču pridobil pravico uporabe in kasneje na podlagi ZLNDL lastninsko pravico. V skladu z ZPN se namreč s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Z nakupom stanovanjske hiše kupec torej že na podlagi zakona pridobi tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču oziroma kasneje, skladno z določbami ZLNDL, tudi (so)lastninsko pravico. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje vprašanje obsega zemljišča, na katerem je tožnikov pravni prednik z nakupom stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja pridobil pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico, presojati na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih sta bili stavba in gospodarsko poslopje zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče oziroma upoštevaje merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe.

Sodišči bi ob pravilni uporabi materialnega prava spričo sklepa, da funkcionalno zemljišče ni bilo odmerjeno, morali ugotoviti, kdo je imel na spornem zemljišču ob uveljavitvi ZLNDL dejansko pravico uporabe, ali je (celotno) sporno zemljišče predstavljalo funkcionalno zemljišče večstanovanjske hiše glede na predpise, ki so veljali v času sklenitve prodajnih pogodb oziroma ugotoviti obseg zemljišča, na katerem so tožniki z nakupom stanovanjske hiše pridobili pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico. O tem bo sodišče presojalo na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba, v kateri živi tožnica, zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče oziroma upoštevaje merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe.

Sodišči bi ob pravilni uporabi materialnega prava spričo sklepa, da funkcionalno zemljišče ni bilo odmerjeno, morali ugotoviti, kdo je imel na spornem zemljišču ob uveljavitvi ZLNDL dejansko pravico uporabe, ali je (celotno) sporno zemljišče predstavljalo funkcionalno zemljišče večstanovanjske hiše glede na predpise, ki so veljali v času sklenitve prodajnih pogodb, oziroma ugotoviti obseg zemljišča, na katerem so tožniki z nakupom stanovanj pridobili pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico. O tem bo sodišče presojalo na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba, v kateri živijo tožniki, zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče oziroma upoštevaje merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe.

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti uporabe 41. člena ZTLR.

Vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdo je dejansko imel ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe na spornih nepremičninah. Za določitev imetnika pravice uporabe pa je pomemben pojem funkcionalnega zemljišča. Med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča ob uveljavitvi ZLNDL določena kot funkcionalno zemljišče ali ne. To pa pomeni, da tudi če pravica uporabe na spornem zemljišču ob uveljavitvi ZLNDL ni bila vpisana v korist etažnih lastnikov, tožniki lahko na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja večstanovanjske stavbe, dokažejo, da so to pravico dejansko imeli. V tem primeru se je njihova pravica uporabe po ZLNDL spremenila v lastninsko pravico in so na vsem funkcionalnem zemljišču pridobili solastninsko pravico.

Odgovor na tožbo, ki sta ga podala druga dva toženca, ne more preprečiti izdaje zamudne sodbe zoper prvega toženca, ker glede zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, toženci niso nujni in enotni sosporniki.

Pravico uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, namenjenemu za njeno redno rabo, je bilo mogoče prenesti samo z lastninsko pravico na stavbi (drugi odstavek 12. člena ZTLR in podobno drugi odstavek 7. člena ZPN). Pravice na zemljišču so tako sledile pravici na objektu. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnikovim trditvam, da se je pravica uporabe na teh zemljiščih prenašala skupaj s pravico na stavbi po samem zakonu - na podlagi določb drugega odstavka 12. člena ZTLR in drugega odstavka 7. člena ZPN. Prenos pravice uporabe na teh zemljiščih zato ni bil pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil, niti ne z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča na način, kot ga je predpisoval 46. člen ZUN.

Vpis lastninske pravice je dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena lastninska pravica.