1. člen ZPP

Spor o veljavnosti oz. zakonitosti prenehanja pooblastil in izključitvi iz članstva sindikata je spor „iz drugih civilnopravnih razmerij“ v smislu 1. člena ZPP.

Rekonstrukcija ceste sama po sebi ne pomeni "enkratnega dejanja", ki kot tako ne bi moglo upravičevati negatornega varstva. Časovno nezanemarljiv poseg, ki traja tako v času vložitve tožbe kot tudi še v času zaključka obravnavanja, konkretno nekaj let, vsekakor pomeni poseg, ki ga je treba presojati in ustreza tudi kriterijem teorije, da je prepovedano le "trajno ali ponavljajoče se" vznemirjanje. Že zato ni posebej pomembno, koliko časa natančno bo predvidena rekonstrukcija javne ceste, ki meji na tožničino nepremičnino, še trajala. Javne ceste so javno dobro, ki so namenjene splošni rabi in spadajo v upravno premoženje, zato so podvržene javnopravnemu režimu. Pri odločanju o utemeljenosti varstva, kot ga uveljavlja tožnica, je treba upoštevati javni interes, o tem pa se odloča v upravnem postopku.

Predlog se zavrne.

Navedena sistemska navodila kot podzakonski akt, ki so veljala v času neupravičenega odjema, je na podlagi Energetskega zakona (EZ-1) sprejel (torej na podlagi javnih pooblastil) tedaj še C. d.o.o.

Predlog se zavrne.

Tožnik zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi mu jo povzročila toženka kot zakonodajalec (in ne kot delodajalec), s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Zahtevek s takšno utemeljitvijo ne sodi v okvir varstva pravic javnega uslužbenca in funkcionarja po desetem odstavku 3.a člena ZSPJS. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

I. Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe glede razlage petega odstavka 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti. II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb, ki so odločilne za presojo o prisojnosti (drugi odstavek 17. člena ZPP), izhaja, da tožnica ne zahteva izpolnitve toženkine obveznosti iz službenega razmerja z njo (drugi odstavek 1. člena ter 4.a člen ZSS), temveč zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi ji jo povzročila toženka kot zakonodajalec, s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Tožnica tako uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih (kot specializiranega sodišča), temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Ker vračilo komunalnega prispevka specialno urejajo upravni predpisi, o tem ni mogoče odločati na podlagi splošnih pravil OZ o neupravičeni obogatitvi. Obveznost plačila komunalnega prispevka je predpisana z zakonom in ne gre za obligacijsko, temveč javnopravno dajatev. Vračilo komunalnega prispevka je po posebnem zakonu v pristojnosti upravnega organa. Zgolj dejstvo, da je bil komunalni prispevek plačan z unovčenjem bančne garancije, ne spremeni narave te dajatve. O vračilu obveznih dajatev odloča tisti, ki jih je odredil in ne sodišče. Odločbo o odmeri komunalnega prispevka je izdala občinska uprava toženke; gre za izvirno pristojnost občine, ki odloča v upravnih stvareh.

Delavca je treba obravnavati kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju in nujno preprečiti, da bi imel delodajalec možnost, da mu njegovo pravico omeji; treba se je izogibati položaju, v katerem bi breme zagotavljanja dejanske uveljavitve pravice do plačanega dopusta v celoti nosil delavec, delodajalcu pa bi se s tem ponudila možnost, da se razbremeni svoje obveznosti pod pretvezo, da mu delavec ni predložil prošnje za plačani dopust; da sicer spoštovanje obveznosti do letnega dopusta ne sme seči tako daleč, da bi delodajalec svojim delavcem moral naložiti, da dejansko uveljavijo svojo pravico do plačanega dopusta, vendar vseeno velja, da mora delodajalec zagotoviti, da ima delavec takšno pravico možnost uveljaviti; delodajalec mora konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati - podrobno in pravočasno, zato da si lahko z dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bil namenjen - pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen. Izrecno je poudarjeno, da dokazno breme nosi delodaja

Glede na vse obrazloženo velja za drugo pisno dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z njo podano ustno dopolnitev na naroku določba četrtega odstavka 286. člena ZPP, v skladu s katero se dejstva in dokazi, ki so uveljavljani v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena (torej v nasprotju s pravili o prekluziji), ne upoštevajo. Odločitev o tožbenem zahtevku je torej treba opreti zgolj na izvedensko mnenje z dne 7. 2. 2023 (dopolnjeno z mnenjem z dne 11. 4. 2023 in zaslišanjem izvedenke na naroku dne 9. 6. 2023), v katerem je izvedenka upoštevala napotek sodišča, naj dodatek D070 obračuna od mesečnega obsega opravljenih ur povečane tedenske pedagoške oziroma učne obveznosti, ter da uveljavljanega dodatka ne normira na ure rednega dela. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 18. 4. 2023 navedla, da soglaša s sklepno ugotovitvijo izvedenskega mnenja.

Iz povzetega kompetenčnega dejanskega stanja izhaja, da tožnik v tem sporu uveljavlja pravice, ki jih ima zoper nekdanjega delodajalca. Iz doslej znanega torej več dejstev kaže na to, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri tožencu, za spore med delavcem in delodajalcem v zvezi z izumi, tehničnimi izboljšavami, novimi oblikami teles in risbami je, ko je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi 33. člena ZPILDR in d točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.

V obravnavani zadevi tožnik s tožbo izpodbija sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka, s katerim je prvostopenjski organ v 2. točki izreka odločil, da se zavrne tožnikova zahteva za povrnitev nastale škode v znesku 20.000,00 EUR in da tožnik sam trpi nastalo škodo. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v tem delu odločil o premoženjskopravnem zahtevku, ki spada v pristojnost sodišča splošne pristojnosti (1. člen ZPP), ne pa o upravni zadevi (2. člen ZUP). To pa pomeni, da je izpodbijani sklep v 2. točki izreka ničen po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP in 28. členu ZIN po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Tak sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega polož

Narava pravnega razmerja, ki se na podlagi pogodbe o prostovoljni službi v pomožni policiji vzpostavi med pomožnim policistom in toženko, utemeljuje sklep, da ne gre za delovno razmerje oziroma za razmerje, ki bi bilo vsebinsko podobno delovnemu (prim. 4. člen ZDR-1). Za odločanje o tej zadevi zato ni stvarno pristojno delovno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno opravilo narok in ni zaslišalo nasprotnega udeleženca, ki je bil na narok pravilno vabljen in se naroka ni udeležil.

Samo po sebi ni odločilno tožnikovo pravno stališče, da gre v njegovem primeru za spor v civilnopravnem razmerju pravdnih strank, temveč so odločilne dejanske okoliščine spora, ki jih je zatrjeval v tožbi, in tožbeni zahtevki, ki jih je v njej postavil, ter ali se v tem dvojem kaže civilnopravna narava spora.

Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe. Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP. Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji m