VSM sodba I Cp 177/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice v korist tožene stranke, B.R., do celote nepremičnine X.E, vrsta rabe stanovanje, pripisane vl. št. ... k.o. ... (nepremičnina z ID znakom ...) s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 16041/2008 z dne 11. 12. 2008, na podlagi pravnomočnega dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru I D 464/2005 z dne 29. 9. 2008, neveljavna in se na podlagi izpodbijane pravnomočne sodbe pri zgoraj navedeni nepremičnini opravi vknjižba izbrisa lastninske pravice na toženo stranko do celote in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, po katerem bo pri tej nepremičnini vknjižena lastninska pravica na pokojno V.R., rojeno, do celote (I. točka izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača njene pravdne stroške v znesku 1.413,75 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. V svoji laični pritožbi najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ji sodišče prve stopnje ni omogočilo sodelovanja na glavni obravnavi 29. 9. 2011. Izpostavlja, da je hud psihični bolnik, psihiatrinja pa zaradi njegovega slabega zdravstvenega stanja udeležbe na obravnavi sodišča ni dovolila, pritožnik pa je sodišču tudi poslal opravičilo in potrdilo zdravnice. Postopkovno kršitev tožena stranka vidi tudi v tem, ko izpodbijana sodba neresnično navaja, da je bil opravljen sodni ogled. Ko je bila tudi sama vabljena in prisotna, si je sodišče ogledalo le stopnišče in vhodna vrata stanovanja, vanj pa zaradi zlomljenega ključa v ključavnici ni vstopilo. Ponovnega ogleda in vstopa v stanovanje sodišče ni opravilo, saj bi sicer videlo, da je stanovanje tožeče stranke veliko 47 m², sestavljeno iz dveh sob. Dejansko stanje je zato zmotno ugotovljeno. Zmotno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Pravnomočni sklep o dedovanju sodišče ne sme razveljaviti, saj je to mogoče le v postopku z izrednim pravnim sredstvom, zato ni mogoča tožba, da je vknjižba na temelju takšnega pravnomočnega sklepa neveljavna. Tožeča stranka bi morala vložiti lastninsko tožbo zoper dejanskega lastnika, zraven tega pa za golo ugotovitev brez izpolnitvenega zahtevka tudi nima interesa. Pritožnik zatrjuje, da je tožeča stranka kupila dvosobno stanovanje v izmeri 47 m², kar je jasno razvidno tako iz kupoprodajne pogodbe z dne 29. 1. 1997 kot tudi iz sklepov izvršilnega sodišča (odredba o prodaji, sklep o domiku, sklep o izročitvi). Pojasnjuje, da je bilo v prvem nadstropju najprej eno samo stanovanje, kasneje po drugi svetovni vojni pa so nastala štiri, pri čemer so bili prehodi pregrajeni z lesom, nekateri pa tudi zazidani. Ne dojema, zakaj si tožeča stranka skuša prilastiti še njegovo stanovanje, ki se nahaja v sredini, saj je prehod med stanovanjem tožeče stranke (levo od stopnic) in stanovanjem pritožnika ločen s stalno zaklenjenim prehodom, drugi prehod pa je že 60 let zazidan. Če bi sodišče vstopilo v stanovanje, bi videlo, da to ne meri 87 m². Zmotno pa tudi navaja, da je tožeča stranka lastninsko pravico na stanovanju 47,05 m² pridobila na podlagi cenitve in ne na temelju sodnega sklepa v izvršilnem postopku. Površina stanovanja v sodnih sklepih nikoli ni bila napačno zapisana, če pa je bila napačno zapisana v cenilnem zapisniku, pa to po prepričanju pritožbe nima nobenega pravnega pomena. Tožeča stranka pa je vedela, da kupuje stanovanje v izmeri 47,05 m² tudi zato, ker je bivši ženi tožene stranke prav to stanovanje po najemni pogodbi oddala v najem. Le-te pa izpodbijana sodba ne omenja. Glede na navedeno tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, podane pa niso niti postopkovne kršitve, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za odločitev pravno pomembna dejstva in na tej osnovi sprejo materialnopravno pravilno odločitev. Tudi preostala pritožbena izvajanja je zato potrebno zavrniti.

6Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da pravica tožene stranke do obravnavanja pred sodiščem prve stopnje ni bila prekršena. Prvostopenjsko sodišče je namreč narok za glavno obravnavo dne 29. 9. 2011 opravilo v nenavzočnosti tožene stranke, brez da bi pri tem zašlo v procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je tožena stranka z dopisom z dne 29. 8. 2011, kateremu je priložila tudi zdravniško potrdilo (list. št. 81), iz zdravstvenih razlogov prosila za preklic oziroma preložitev naroka za glavno obravnavo, razpisanega naslednjega dne, izhaja že iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje pa je kljub navedenemu pravilno presodilo, da pogoji za preložitev naroka niso bili podani. Skladno s 115. členom ZPP je iz zdravstvenih razlogov na strani stranke narok mogoče preložiti namreč le, če gre za nenadno in nepredvidljivo bolezen in je prizadeta stranka hkrati predložila zdravniško opravičilo na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Takšnega zdravniškega opravičila tožena stranka ni predložila, le pritrditi pa je sodišču prve stopnje, da njeno slabo zdravstveno stanje v kritičnem času tudi ni bilo posledica nenadne in nepredvidljive bolezni. Drži, da je sodišče prve stopnje narok za glavno obravnav v predmetni zadevi na zahtevo tožene stranke že večkrat preložilo (vselej iz zdravstvenih razlogov), ne gre pa spregledati, da se je slednja, enako kot to stori v dopisu z dne 28. 9. 2011, na nezmožnost aktivnega sodelovanja v postopku zaradi psihičnih težav, ker bi to ogrožalo njeno zdravstveno stanje, sklicevala že tudi predhodno v postopku. Že v dopisih z dne 29. 11. 2010 in 16. 8. 2011 tožena stranka pojasnjuje, da kot psihični bolnik trpi za depresijo ter akutnimi stresnimi reakcijami in je v psihiatrični obravnavi. Ker dodatnih stresnih situacij ne prenaša, pa se razprave pred sodiščem ni sposobna udeležiti. Z ozirom, da se je tožena stranka izhajajoč iz navedenega tudi po presoji sodišča druge stopnje vseskozi zavedala, da pristop k sodišču zanjo predstavlja preveliko oziroma nepremostljivo psihično obremenitev, bi zaradi varstva svojih interesov pač morala poskrbeti za ustrezno zastopanje (v primeru pomanjkanja finančnih sredstev tudi v okviru brezplačne pravne pomoči) ali pa svojo odsotnost vsaj skladno s 115. členom ZPP pravilno, predvsem pa pravočasno opravičiti,(1) tako da bi se sodišče prve stopnje s prošnjo za preložitev naroka lahko pravočasno seznanilo. Navedenega tožena stranka ni storila, slediti pa je tudi prepričanju sodišča prve stopnje, da njeno ravnanje že izpolnjuje standard nevestnega izvrševanja procesnih pravic (zavlačevanje postopka z izmikanjem prihodu na sodišče), kar odločitev sodišča prve stopnje, ko je narok za prvo glavno obravnavo dne 29. 9. 2011 opravilo v nenavzočnosti tožene stranke, že z vidika načela ekonomičnosti in pospešitve postopka iz 11. člena ZPP, ko ima pravilno pred očmi tudi (ustavna) procesna jamstva nasprotne stranke, utemeljuje.

7V zvezi z v pritožbi izraženo dilemo, ali tožeča stranka varstvo svojih lastninskih upravičenj lahko zahteva prav z izbrisno tožbo in v tej povezavi izraženim pomislekom o obstoju njenega pravnega interesa za takšno »ugotovitveno« tožbo, sodišče druge stopnje toženi stranki najprej pojasnjuje, s čemer hkrati zavrača tudi očitke o zmotni uporabi materialnega prava, da je institut izbrisne tožne utemeljen na dejstvu, da neveljavna vknjižba ne more povzročiti veljavnega prenosa, ustanovitve, spremembe ali prenehanja knjižnih pravic. Zaradi načela formalnosti iz 124. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), na katerega je zemljiškoknjižno sodišče vezano pri odločanju o vpisih, lahko pride do situacije, ko je bila vknjižba sicer formalnopravno veljavno izvedena v korist določene osebe, kljub temu, da nima veljavne materialnopravne podlage. Zemljiškoknjižno sodišče namreč o pogojih za vpis odloča samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, pri tem pa se ne spušča v presojo, ali je pravni naslov za vknjižbo, kar je tudi pravnomočni (dodatni) sklep o dedovanju (6. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), po materialnem pravu veljaven. Medtem ko se formalnopravna neveljavnost vpisa rešuje z ugovorom in pritožbo kot pravnima sredstvoma v okviru zemljiškoknjižnega postopka (157. in 159. člen ZZK-1), pa se materialnopravna neveljavnost vpisa, ki jo sodišče prve stopnje ugotavlja tudi v obravnavani zadevi, lahko sanira le z izbrisno tožbo (243. člena ZZK-1) (2). Ker oseba, ki je neveljavno vknjižena, nima razpolagalnega upravičenja, postavljanje zahtevkov za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, v kolikor pritožba s trditvijo, »da ni tožbe za ugotovitev brez zahtevka za izpolnitev,« nakazuje prav v to smer, ne pride v poštev. Izbrisna tožba je po svoji naravi stvarnopravna tožba, specifičen pa je tudi njen tožbeni zahtevek, ki pa je zraven zahtevka na ugotovitev neveljavnosti izpodbijane vknjižbe usmerjen tudi na izbris materialnopravno neveljavne vknjižbe in posledično na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. (3) Pravni interes tožeče stranke za uveljavljanje takega zahtevka ob povedanem zato ne more biti sporen in posebnega utemeljevanja po določbi drugega odstavka 181. člena ZPP ne zahteva. Hkrati pa je glede na okoliščine obravnavanega primera le s takim zahtevkom zagotovljeno učinkovito pravno varstvo njenih lastninskopravnih upravičenj. V zvezi s trditvijo pritožbe, da je potrebna lastninska tožba zoper dejanskega lastnika pa velja pripomniti le, da je dejanski lastnik ravno tožnik.

8Zahtevek iz izbrisne tožbe je utemeljen, če je izpodbijana vknjižba iz materialnopravnega razloga nepravilna, če tožbo uveljavlja oseba, ki izkaže, da so s to vknjižbo kršene njene pravice na nepremičnini, pri čemer se ne zahteva, da je knjižna prednica (vprašanje aktivne legitimacije) in če je tožba vložena zoper osebo, v korist katere je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice, hkrati pa ni izkazana dobra vera pridobitelja (vprašanje pasivne legitimacije). Vse pravkar navedene pogoje za uspešnost izbrisne tožbe pa je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru. Izpodbijana sodba ima o tem izčrpne in prepričljive razloge, ki jih sodišče druge stopnje v celoti povzema in v nadaljevanju odgovarja le še na s tem povezana izvajanja pritožbe.

9Z ozirom na to, da je bistvo izbrisne tožbe v ugotavljanju materialnopravne neveljavnosti izpodbijane vknjižbe, velja pritožniku pojasniti, da je bilo potrebno za pravno presojo utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka kot izhodiščno raziskati zgolj, ali je mati tožene stranke, V.R., s kupoprodajo pogodbo z dne 29. 1. 1997 že pred svojo smrtjo 26. 3. 2005 razpolagala v korist P.O. (hči tožene stranke) prav z nepremičnino, pri kateri je sedaj na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju I D 464/2005 z dne 29. 9. 2008 v zemljiški knjigi kot lastnik do celote vpisana tožena stranka kot dedič po njej (po V.R.), in ali je tožeča stranka v izvršilnem postopku s sklepom izvršilnega sodišča o izročitvi nepremičnine In 2000/00291 z dne 4. 3. 2003, torej že pred smrtjo V.R., pridobila lastninsko pravico od dolžnice v tem izvršilnem postopku (P.O.) prav na tej isti nepremičnini – to je nepremičnini X.E k.o. ...(ID znak ...) oziroma stanovanju v prvem nadstropju stavbe na naslovu yz 9, levo od stopnic, ki pa takrat kot etažni del stavbe še ni bilo vpisano v zemljiško knjigo. Bistvena je torej ugotovitev identitete nepremičnin. Zaključke o tem pa izpodbijana sodba ima in so v dejanskem pogledu pravilni. Glede na izvajanja pritožbe, ko sedaj tudi tožena stranka zatrjuje, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku kupila prav stanovanje v prvem nadstropju, levo od stopnic, torej nepremičnino, na katero se nanaša tožba in je tožena stranka njena zemljiškoknjižna lastnica (prepričana pa je, da ta meri zgolj 47 m²), pa ti zaključki v fazi pritožbenega obravnavanja niti niso več sporni. Prvostopenjsko sklepanje o tem, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku pridobila lastninsko pravico na stanovanju v izmeri 78,91 m², kar je še predmet pritožbene graje, pa za odločitev o tožbenem zahtevku iz izbrisne tožbe ni odločujoče. Ker površina spornega stanovanja predstavlja podatek o tem, kaj ta nepremičnina v naravi predstavlja, zemljiška knjiga, kjer se evidentirajo stvarne pravice in nekatere obligacijske pravice na nepremičninah (13. člen ZZK-1 v zvezi s 11. členom ZZK-1), pa ni temeljna evidenca o tem,(4) to na odločitev, da je izpodbijana vknjižba materialnopravno nepravilna ter na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v čimer ne vpliva. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno, ob sklicevanju na določbo 42. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), zaključuje, da je tožeča stranka lastninsko pravico na spornem stanovanju pridobila s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine In 2000/00291 z dne 4. 3. 2003 (8. točka obrazložitve). Na cenitev te nepremičnine v okviru izvršilnega postopka (cenilni zapisnik G. B. z dne 26. 5. 2001) pa se v nasprotju s prepričanjem pritožbe sklicuje zgolj v dokaznih zaključkih o identiteti spornega stanovanja ter velikosti te nepremičnine.

10Sodišče prve stopnje je 16. 6. 2011 opravilo ogled in drži kot izpostavlja pritožba, da v sporno stanovanje ob tem ni vstopilo, vendar pa ta okoliščina, ko glede na že zgoraj obrazloženo sama velikost sporne nepremičnine za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembna, na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve ni vplivala. Tudi sicer pa bi tožena stranka, ki je bila na ogledu prisotna, glede na določbo 286.b člena ZPP neustrezno izvedbo dokaza morala grajati in pri ponovnem ogledu z vstopom v sporno nepremičnino vztrajati že v postopku na prvi stopnji. Ker tega ni storila, sedaj v pritožbenem postopku procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi imela za posledico zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, niti ne more uveljavljati. Upoštevati pa ni mogoče tudi njenih pritožbenih trditev o tem, da je bilo prvotno v prvem nadstropju eno samo stanovanje, kasneje pa so s pregraditvijo prehodov nastala štiri, tožeča stranka pa si sedaj hoče prilastiti še stanovanje tožene stranke, ki se nahaja na sredini, čeprav je to od stanovanja tožeče stranke (levo od stopnic) ločeno s stalno zaklenjenim prehodom, drugi prehod pa je zazidan že 60 let, saj te, ker jih ni postavila pravočasno že v postopku na prvi stopnji (286. člen ZPP), predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Tudi sicer pa so, ker so usmerjene v dokazovanje velikosti spornega stanovanja, za odločitev v zadevi irelevantne. Tudi preostala pritožbena izvajanja (5) v zvezi s to še pritožbeno sporno dejansko okoliščino zato obrazložene pravne presoje ne terjajo.

11Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je tožena stranka na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju I D 464/2005 z dne 29. 9. 2008 po svoji dne 26. 3. 2005 umrli materi V.R. v zemljiški knjigi kot lastnica do celote vpisana pri nepremičnini – posameznemu etažnemu delu X.E, yz 9, pripisanem vl. št. ... k.o. ... (ID znak nepremičnine ...), ki na tem naslovu predstavlja dvosobno stanovanje v prvem nadstropju levo od stopnic (površina ni navedena). Sodišče prve stopnje pa kljub različnim navedbam o kvadraturi tega stanovanja v prodajni pogodbi z dne 29. 1. 1997, sklepu izvršilnega sodišča o izročitvi nepremičnine z dne 4. 3. 2003 ter cenilnemu zapisniku z dne 26. 5. 2001, kar je odločilnega pomena, pravilno ugotavlja, da je že pred smrtjo V.R. prav na tem stanovanju v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodne odločbe (42. člen SPZ) lastninsko pravico pridobila tožeča stranka. Ob ogledu na kraju samem 16. 6. 2011 je namreč ugotovilo, da se v stavbi na naslovu yz 9 v prvem nadstropju nahaja samo eno stanovanje levo od stopnic, kar je iz skice ogleda (list. št. 50) in pri tem napravljenih fotografij (priloga C1) jasno razvidno. Sodišče druge stopnje pa ne more prezreti, čeprav se sodišče prve stopnje v svoji argumentaciji na to posebej ne sklicuje, da je bilo med pravdnima strankama na ogledu kot nesporno ugotovljeno, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru In 2000/00291 z dne 4. 3. 2003 pridobila prav to stanovanje v prvem nadstropju levo od stopnic (zapisnik o ogledu na list. št. 49 in 50), kar je povzeto tudi v zapisnik o naroku, ki se je nadaljeval neposredno po opravljenem ogledu. Tožena stranka pa je celo dovolila tožeči stranki, da zamenja ključavnico in prevzame posest stanovanja v večstanovanjski stavbi na naslovu yz 9, v prvem nadstropju levo od stopnic (list. št. 47). Četudi dne 16. 6. 2011 prvi narok za glavno obravnavo še ni bil opravljen, kar je odločilno z vidika nastopa prekluzije pri navajanja novih dejstev in dokazov, pa ni najti razlogov, zakaj se na izjave pravdnih strank, podane ob sodnem ogledu, kjer gre za izvajanje dokaznega postopka, pri odločanju v predmetnem postopku ne bi bilo mogoče opreti kot na pravočasna zatrjevanja strank v okviru pravdnega postopka.

12Po obrazloženem ni dvoma, da je mati tožene stranke, V.R., pred svojo smrtjo razpolagala prav s stanovanjem, pri katerem je kot dedinja po njej v zemljiški knjigi kot lastnica sicer vknjižena tožena stranka. Že to, da je prav to stanovanje v izvršilnem postopku še pred smrtjo V.R. v last pridobila tožeča stranka, pa vodi v zaključek o prenehanju lastninske pravice na spornem stanovanju v njeni premoženjsko-pravni sferi še pred uvedbo dedovanja. Iz historičnega izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da je V.R. izključna lastnica te nepremičnine postala na podlagi delilne pogodbe z dne 27. 1. 1988, sklenjene s toženo stranko (A4). Iz te je razbrati, da je dvosobno stanovanje v prvem nadstropju levo od stopnic, v večstanovanjski stavbi na yz 9, stoječi na parc. št. A, vl. št. ... k.o. ..., prevzela v last in posest prav ona. Dne 29. 1. 1997 je nato s kupoprodajno pogodbo (A3) lastninsko pravico na tej nepremičnini, po dikciji pogodbe dvosobnem stanovanju, yz 9, v prvem nadstropju, ki ni vpisano v zemljiški knjigi in stoji na parc. št. A, vl. št. ... k.o. ..., prenesla na P.O. (hčerko tožene stranke). Ta je sporno nepremičnino obremenila s hipoteko, v posledici česar je bila nepremičnina prodana v izvršilnem postopku, kjer jo je kupila tožeča stranka. Iz cenilnega zapisnika G.B. z dne 26. 5. 2011 (A9) v tej izvršilni zadevi (In 2000/00291) izhaja, da sta bili pri ogledu stanovanja (dvosobno stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše yz 9, ki je last P.O.) dne 25. 4. 2001 prisotni dolžnica P.O. in njena mati M.R. (bivša žena tožene stranke), zato je ne glede na navedbe o površini stanovanja v kupoprodajni pogodbi, cenilnem zapisniku in sklepih izvršilnega sodišča, sklepati o tem, da je bilo v izvršilnem postopku v naravi ocenjeno in tožeči stranki prodano prav stanovanje, ki ga je V.R. prodala P.O. Glede na dikcijo sklepa o izročitvi nepremičnine In 2000/00291 z dne 4. 3. 2003, kjer je navedeno, da se nepremičnina – stanovanje na naslovu yz 9, v skupni izmeri 47,05 m², ki se nahaja v prvem nadstropju stanovanjskega objekta, ki stoji na parc. št. A, vl. št. ... k.o. ..., stanovanje pa je dolžnica (P.O.) pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 29. 1. 1997, izroči kupcu (tožeči stranki), zato ne more biti dvoma o tem, da je tožeča stranka na podlagi pravnomočne sodne odločbe pridobila prav sporno stanovanje, torej to, pri katerem je v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena tožena stranka.

13Zgoraj opisano sosledje prenosa lastninske pravice, ki izhaja že tudi iz razlogov prvostopenjske sodbe, tako pokaže, da je V. R. že pred svojo smrtjo (26. 3. 2005) razpolagala z nepremičnino, sedaj v zemljiški knjigi vpisano kot etažni del z ID znakom ..., to je stanovanjem v prvem nadstropju, levo od stopnic, večstanovanjske hiše na yz 9, kar je sodišče prve stopnje ob uporabi določb Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pravilno vodilo v zaključek, da to nepremično premoženje, kljub dejstvu, da je bila V.R. ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi še vedno vknjižena kot lastnica do celote pri le-tem, ni predstavljalo zapuščine (drugi odstavek 28. člena ZD) po njej, zato po samem zakonu na podlagi določbe 132. člena ob njeni smrti (prvi odstavek 123. člena ZD) ni moglo preiti na toženo stranko. Dodatni sklep o dedovanju Dn 16041/2008 z dne 11.12. 2008, ki je zgolj deklaratorne narave, zato takšen prehod lastninske pravice na spornem stanovanju na toženo stranko v trenutku uvedbe dedovanja, kljub dejstvu, da formalnopravno ohranja učinke pravnomočnosti, nepravilno ugotavlja. Vknjižba lastninske pravice v zemljiško knjigo na podlagi takega dodatnega sklepa o dedovanju je zato lahko le materialnopravno neveljavna, tak zaključek pa ima osnovo v temeljnem načelu stvarnega prava, da nihče na drugega ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam (nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet). Z oziroma na to, da je lastninsko pravico na spornem stanovanju s pravnomočnostjo (27. 3. 2003) sklepa o izročitvi nepremičnine Okrajnega sodišča v Mariboru In 2000/00291 z dne 4. 3. 2003 pridobila tožeča stranka, je ta, ker izkazuje lastninsko pravico kot stvarno pravico na sporni nepremičnini, v smislu določbe prvega odstavka 243. člena ZZK-1 oseba, katere pravice na tej nepremičnini so z izpodbijano vknjižbo kršene. Tožeča stranka pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi še sicer predhodno ni bila vpisana kot lastnica, že sodišče prve stopnje pa pravilno pojasni, da se to za uspešno uveljavljanje izbrisne tožbe skladno z jasnimi stališči sodne prakse in pravne teorije ne zahteva.(6) Le v primeru vknjižbe izbrisa izpodbijane vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pa bo tožeča stranka glede na to, da razpolaga s potrebno verigo pravnih naslovov, lahko dosegla vknjižbo lastninske pravice pri sporni nepremičnini na svoje ime. Njena aktivna legitimacija je zato podana. Utemeljeno pa tožbeni zahtevek uveljavlja prav zoper toženo stranko. Ta je pri sporni nepremičnini kot lastnica vpisana na podlagi izpodbijane vknjižbe, njena dobrovernost pa ni izkazana. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe te okoliščine sicer posebej ne obravnava, vendar pa materialnopravni zaključek (7) o tem izhaja iz celotnega konteksta prvostopenjske obrazložitve, saj okoliščine obravnavanega primera sklepanja o nasprotnem ne dovoljujejo, argumentov v tej smeri pa tudi pritožba ne uveljavlja. Že sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve zaključuje, da je bilo toženi stranki nedvomno poznano, da je njena mati V.R. v korist P.O. v naravi razpolagala prav s spornim stanovanjem, ki ga je nato v izvršilnem postopku pridobila tožeča stranka. Da je bila tožena stranka ob začetku učinkovanja vpisa njene lastninske pravice pri sporni nepremičnini v zemljiško knjigo (8) (29. 10. 2008) na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju I D 464/2005 z dne 29. 9. 2008 po njeni pokojni materi V.R. seznanjena s prodajo spornega stanovanja v izvršilnem postopku, kjer je lastninsko pravico na tem s pravnomočno sodno odločbo – sklepom o izročitvi nepremičnine (42. člen SPZ) pridobila tožeča stranka, pa nedvoumno izhaja iz dopisa pooblaščenca tožene stranke V.K. tožeči stranki z dne 13. 12. 2005 (A11), na katerega se tožeča stranka sklicuje že v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 6. 2011. S tem dopisom tožena stranka po svojem pooblaščencu namreč odgovarja na ponudbo tožeče stranke, ki je toženi stranki sporno stanovanje po pridobitvi v izvršilnem postopku ponudila nazaj v odkup. Ker je po obrazloženem podana torej tudi pasivna legitimacija tožene stranke, je mogoč le pravni sklep, da so izpolnjeni vsi pogoji za uspeh tožeče stranke z izbrisno tožbo v obravnavani zadevi in je odločitev sodišča prve stopnje zato materialnopravno pravilna.

14Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov, vendar pa teh ni priglasila, plačila sodne takse za pritožbo pa je bila s sklepom II P 1114/2008 z dne 3. 1. 2012 oproščena. Glede na navedeno o stroških pritožbenega postopka zato ni bilo potrebno odločiti.

-----------------

op. št.(1): Prošnja tožene stranke za preložitev naroka za glavno obravnavo, razpisanega 29. 9. 2011 ob 9.00 uri, je na sodišče sicer prispela 28. 9. 2011, pravdni vpisnik pa jo je glede na uradni zaznamek na njej prejel šele na dan glavne obravnave ob 9.30 uri, torej ko se je razpisana glavna obravnava že predhodno začela in je bila ob 9.12 uri že tudi zaključena.

op. št.(2): VS RS sodba II Ips 557/2007.

op. št.(3): Pravna teorija tak zahtevek iz izbrisne tožbe opredeljuje kot posebno vrsto reivindikacije, novejša slovenska teorija pa zastopa tudi stališče, da je tak izbrisni zahtevek posebna vrsta povračilnega zahtevka po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Če je povzročen z materialnopravno neveljavno vknjižbo, se lahko uveljavlja le z izbrisno tožbo (Renato Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, Podjetje in delo, št. 7, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 1387 in naslednje).

op. št.(4): Podatke o tem je potrebno iskati v katastru stavb.

op. št.(5): Da je tožeča stranka kupila stanovanje v izmeri 47 m², je razvidno iz kupoprodajne pogodbe z dne 29. 1. 1997 in sklepov izvršilnega sodišča, v katerih površina stanovanja ni bila nepravilno zapisana. Če je bila napačno zapisana v cenilnem zapisniku, pa to nima nobenega pravnega pomena. Tožeča stranka je vedela, da kupuje stanovanje v izmeri 47,05 m² tudi zato, ker je bivši ženi tožene stranke prav to stanovanje oddala v najem z najemno pogodbo.

op. št.(6): VS RS sodba II Ips 348/2007 z dne 11. 3. 2010, VSL sklep I Cp 259/2009 z dne 18. 3. 2009, Renato Vrenčur, Prenovljena ureditev izbrisne tožbe, Podjetje in delo, št. 7, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 1387 in naslednje; enako pa je vprašanje aktivne legitimacije glede na novelo ZZK-1-C (v veljavi od 5. 4. 2011) sedaj jasno opredeljeno tudi v 243. členu ZZK-1.

op. št.(7): Vprašanje dobre vere je materialnopravne narave, tak materialnopravni zaključek pa je mogoče sprejeti le na podlagi določenih dejanskih okoliščin (VS RS sodba II Ips 567/2009 z dne 30. 6. 2011).

op. št.(8): R. Vrenčur v Nepremičninsko pravo, 1. del, Zemljiškoknjižno pravo, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2005, str. 22.