26. člen ZD

Po ZPVAS dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, ne morejo dedovati premoženjskih pravic v naravi, zato se tistemu, do česar nimajo pravice, niti ne morejo odpovedati. Dejansko imajo po ZPVAS le pravico do uveljavljanja nujnega deleža v gotovini, tega lahko zahtevajo ali ne. Vsak od nujnih dedičev lahko upravičenje do nujnega deleža uveljavlja le zase, zato odpoved uveljavljanju nujnega deleža s strani enega nujnega dediča ne more iti v korist drugemu nujnemu dediču.

Oporoka je pravni posel civilnega prava, predpostavke za veljavnost pravnih poslov so določena v OZ. Zahtevek za ugotovitev ničnosti je torej dopusten, čeprav z 61. členom ZD ni predviden.

Odločanje po prostem preudarku (216/I. člen ZPP) se lahko uporabi le izjemoma. Pogoja za uporabo sta dva: tožbeni zahtevek mora biti po temelju utemeljen, višine denarnega zneska pa bodisi ni mogoče ugotoviti, bodisi bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Če je mogoče višino terjatve brez večjih težav ugotoviti s pomočjo dokazovanja, sodišče določbe 216. člena ZPP ne sme uporabiti. Možnost, da sodišče odloči po prostem preudarku namreč ne razbremenjuje strank dolžnosti, da navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze; prosti preudarek tako ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke pri zbiranju procesnega gradiva. Okoliščine v obravnavani zadevi, ko tožnica zatrjuje, da nujni dedni delež toženca ni bil prikrajšan, ker je toženec od zapustnice za časa njenega življenja prejel pomoč v obliki dela in prehrane, niso takšne, ki bi opravičevale uporabo citirane določbe.

Primera, ko nihče od dedičev ni član agrarne skupnosti, ZPVAS ne ureja in obstaja pravna praznina. V skladu z ustaljeno sodno prakso se v takem primeru analogno uporabi določbo 50. člena ZAgrS. Potomci zapustnikovih bratov in sester niso nujni dediči.

Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je od ugotovljenega premoženja odštelo vse stroške, ki so bili povezani s cenitvijo zapuščine ne glede na to, kdo je za te stroške založil predujem oziroma koga so bremenili. Tisti del premoženja zapustnice, s katerim ni oporočno razpolagala, v primeru uveljavljanja nujnega deleža sam po sebi predstavlja del razpoložljivega dela zapuščine in se kot tak nameni poplačilu nujnega deleža. Pritožnica torej ne more izbirati, iz katerega zapustničinega premoženja se ji bo poplačal nujni delež.

Pri svoji odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da morata biti izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika v odnosu vzroka in posledice, kar pomeni, da mora ravno izpodbijano pravno dejanje povzročiti zmanjšanje dolžnikovega premoženja in s tem njegovo nezmožnost poplačila upnikove terjatve. Zato je že zaradi ugotovitve obstoja objektivnih pogojev za izpodbijanje treba ugotoviti, ali je zaradi dolžnikovega ravnanja, v konkretnem primeru zaradi neuveljavljanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku, njegovo premoženje manjše, kot bi bilo, če dejanje ne bi bilo storjeno. Treba je torej oceniti, ali bi bil dolžnik v zapuščinskem postopku do nujnega deleža sploh upravičen in če, v kakšni višini. Če v zapuščinskem postopku dolžnik ne bi ničesar prejel, potem o oškodovanju upnika zaradi njegovega ravnanja ne moremo govoriti.

Popis in ocena zapuščinskega premoženja predstavlja ukrepe za zavarovanje in zaščito pravic in interesov dedičev, volilojemnikov in upnikov. Popis in ocena predstavljajo dokaz o tem, katero premoženje je obstajalo v času smrti zapustnika in o tem, kakšna je bila vrednost tega premoženja v času zapustnikove smrti. Zapuščinsko sodišče odloči o tem z odločbo, pri čemer popis ne obsega le nepremičnega in premičnega premoženja, ki ga je imel v posesti pokojnik ob svoji smrti (prvi odstavek 185. člena ZD), temveč tudi premoženje, ki je pripadalo pokojniku, pa je pri kom drugem, z navedbo, pri kom je to premoženje in na kakšni podlagi, ter premoženje, ki ga je imel pokojnik, za katero pa se trdi, da ni njegovo (drugi odstavek 185. člena ZD).

Izračun nujnega deleža (in razpoložljivega dela, zmanjšanja oporočnih razpolaganj in vrnitev daril) opravi zapuščinsko (in ne pravdno sodišče), kako se ugotovi vrednost zapuščine pa je določeno v 28. členu ZD.

Glede na to, da so v zapuščini zgolj neznatna sredstva (328,49 EUR), da tožnik od pokojne matere ni prejel ničesar, toženka pa je z darilno pogodbo od matere prejela polovico sporne nepremičnine, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je pokojna mati pravdnih strank z omenjeno darilno pogodbo prikrajšala nujni delež tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bila predmet darilne pogodbe le polovica sporne nepremičnine, in ker na podlagi drugega odstavka 26. člena ZD nujni delež potomca znaša polovico tistega deleža, ki bi šel vsakemu posamezniku po zakonitem dednem deležu, je pravilno razsodilo, da darilna pogodba proti tožniku nima pravnega učinka le glede 1/8 sporne nepremičnine.

Zapustnik torej ne more po svoji volji odločati o obstoju in obsegu pravice do nujnega deleža; ta del zapuščine se imenuje rezerviran del, v katerega oporočitelj ne more poseči. Šele z ostankom zapuščine lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji; ta del se imenuje razpoložljivi del. Pri tem gre v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZD nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Posledica tega je, da se za odpravo prikrajšanja nujnega deleža zmanjšajo načeloma vsa oporočna razpolaganja, in sicer v enakem razmerju. Tako oporočni deleži kot tudi volila se zmanjšajo v sorazmerju s svojo velikostjo oziroma vrednostjo. To pravilo velja, če iz oporoke ne izhaja kaj drugega, saj lahko oporočitelj dá kakšni oporočni razpolagi prednost pred drugimi. Oporočitelj lahko v oporoki določi tudi vrstni red, po katerem se zmanjšujejo oporočna razpolaganja, vendar ne more odrediti, da se določena oporočna razpolaganja sploh ne zmanjšujejo zaradi prikrajšanja nujnega deleža, če je s temi razpolaganji prišlo do kršitve nujnega deleža.

Pravica do nujnega deleža je dedna pravica (27. člen ZD), kar pomeni, da je nujni dedič pravi dedič (univerzalni zapustnikov naslednik), ki je upravičen do alikvotnega dela zapuščine, torej do dela vsake stvari in pravice, ki sestavlja zapuščino. Zahteva lahko vrnitev (dela) darila v naravi, lahko pa se zadovolji z vrnitvijo denarne protivrednosti. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi. Zaradi ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine (in razpoložljivega dela zapuščine) se poleg darila tudi drugo zapustnikovo (aktivno in pasivno) premoženje oceni po vrednosti v istem časovnem trenutku - na dan zapustnikove smrti (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD). Stanje nepremičnin ob daritvi, torej stanje, ki ni vključevalo kasnejših vlaganj, med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ker je bil toženki podarjen del (solastni delež) nepremičnin pred opravljenimi vlaganji, je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke vrednost darila pravilno ocenilo glede na stanje ob daritvi (torej stanje pred vlaganji), upoštevajoč vrednost ob zapustnikovi smrti. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče, da vlaganja, opravljena po daritvi, ne v

Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je zapustnica z oporočnim razpolaganjem res posegla v (za nujne dediče) rezerviran del premoženja in v kakšnem obsegu, je moralo sodišče prve stopnje med drugim oceniti vrednost premoženja, ki ga je imela zapustnica ob svoji smrti. Ker ni razpolagalo z ustreznim strokovnim znanjem, je oceno zaupalo izvedencu. Obstaja dvom o pravilnosti ocenjene vrednosti nepremičnine v Ž. To terja dodatna pojasnila, posledično pa vsaj zaslišanje izvedenca. Za razveljavitev se je pritožbeno sodišče odločilo predvsem zato, ker bo predmet ponovljenega postopka ne le ponovno ugotavljanje vrednosti ene od nepremičnin, ampak bo moralo sodišče prve stopnje pred dopolnitvijo izvedeniškega mnenja najprej ugotoviti kakšno je bilo stanje nepremičnine v Ž. na dan zapustničine smrti. Pri tem vprašanju pa bi se lahko izkazalo, da so med dediči sporna dejstva, kar bi narekovalo (ponovno) prekinitev zapuščinskega postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD in napotitev dedičev na pravdo. Poleg tega bo predmet ponovne presoje tudi trditev o prikrajšanju nujnega deleža, kar bo terjalo ponoven izračun čiste oziroma razpoložljive vrednosti za

Že uradni preizkus zadeve pokaže, da prvostopenjsko sodišče skladno s 16. členom ZDKG ni odločilo o vštetju pričakovanih izdatkov prevzemnice zaščitene kmetije, potrebnih za usposobitev mladoletnih dedičev za samostojno življenje, primerno gospodarski zmožnosti zaščitene kmetije, v nujni delež, ki tem dedičem pripada.

V konkretnem primeru pritožnica v pritožbi (prvič, kot novoto) uveljavlja pravico do nujnega deleža, torej pravico v zvezi z dedovanjem. Kot že povedano, so v zapuščinskem postopku pritožbene novote načeloma dopustne, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je uveljavljanje nujnega deleža v pritožbi pravočasno in dopustno.

Praviloma je pogodba, s katero zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, lahko le izpodbojna in ne nična. Navedeno pa ne izključuje uveljavljanja ničnosti po splošnih pravilih OZ (npr. če je na odločitev pogodbenika za sklenitev pogodbe odločilno vplival nedopusten nagib - izključen ali pretežni namen oškodovati drugega zakonca). Tožničin zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina spada v skupno premoženje njenih staršev in na določitev deležev na njem, ni vezan na rok. Če bo z njim uspela, bo materin delež na skupnem premoženju predstavljal novo najdeno premoženje, glede katerega bo mogoče izdati dodaten sklep o dedovanju. Pri tem ni odločilno, da je tožnica sodelovala na zapuščinski obravnavi po pokojni materi, saj takrat to premoženje ni bilo obravnavano.

Tudi univerzalni dedni naslednik obdarjenca je dolžan vrniti darilo, če je to potrebno zaradi dopolnitve nujnega deleža. Tožba za vrnitev daril je usmerjena na spremembo dejanskega in pravnega stanja, ki ga je ustvaril zapustnik s svojim brezplačnim razpolaganjem, ki je upoštevno pri izračunavanju nujnih deležev; za dediče naj se ustvari dejansko in pravno stanje, kakršno bi sicer bilo, če zapustnik ne bi razpolagal brezplačno z nerazpoložljivim delom svojega premoženja. To se doseže z oblikovalnim tožbenim zahtevkom oziroma ukinitvijo učinka zapustnikovega brezplačnega razpolaganja. Hkrati pa mora imeti tožba tudi dajatveni del – obdarjenec je dolžan vrniti darilo v zapuščino.

Oporočitelj ne more neomejeno razpolagati s svojim premoženjem, pač pa le v mejah, kot to določa zakon (8. člena ZD). Tudi takrat, ko se oporočitelj odloči, da bo razpolagal s svojim premoženjem z oporoko, imajo nujni dediči pravico do dela zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati (prvi odstavek 26. člena ZD).

Tipična prvina - kauza pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sta zaupnost, oziroma osebni vidik tega razmerja, ter aleatornost. Neločljiv sestavni del razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je medčloveški odnos med pogodbenima strankama, ki ga ni mogoče izraziti v denarju. To je tudi razlog, ki pri tovrstnih pogodbah načeloma izključuje načelo enake vrednosti dajatev. Druga prvina takšne pogodbe je aleatornost. Ta izhaja iz narave stvari, in ni mogoče z gotovostjo predvideti, trajanja in tudi ne natančnih modalitet izvajanja preužitnih dajatev.

Tudi v primeru oporočnega dedovanja, kot v obravnavani zapuščinski zadevi, so darila, dana določenim oporočnim dedičem za časa življenja zapustnika, pomembna za ugotovitev obračunske vrednosti zapuščine, ki po določbi 28. člena ZD predstavlja podlago za obračun nujnega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža ter razpoložljivega dela zapuščine.

Zapuščinsko sodišče v sklepu o dedovanju sploh ni odločilo in pojasnilo, na podlagi katerih oporočnih vsebin katera od dedinj kaj deduje. V tem delu je sklep o dedovanju obremenjen z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Ugotavljanje izhodišč za presojo vprašanja, ali je oporočitelj z oporočnim razpolaganjem prikrajšal nujne dediče, je v prvi vrsti v domeni zapuščinskega sodišča. Preden ni znan obseg zapuščine, sodišče niti ne razpolaga s temeljnim izhodiščem za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža. Predpogoj za ugotavljanje prikrajšanja nujnega deleža je tudi jasna vsebina in obseg zapustnikovih oporočnih razpolaganj. Zapuščinsko sodišče zato v konkretni zadevi do pravnomočne rešitve spora o obsegu zapuščine in do pravnomočne rešitve spora o veljavnosti oporok ni moglo celovito pretresati vprašanja prikrajšanja njunega deleža zapustnikovih hčerk. Napotitev na pravdo zaradi spora o tem, ali je bil nujni delež prikrajšan, je bila preuranjena, posledično pa tudi že končana pravda (četudi je bil zaradi nesklepčnosti zahtevek v zvezi s prikrajšanjem zavrnjen) ne predstavlja ovire za obravnavanje tega vprašanja