11. člen ZZK-1

Izpisi Geodetske uprave RS, na katere se je upnik skliceval v dopolnitvi predloga z dne 17. 6. 2025 in ponovno v pritožbi, niso ustrezen dokaz dolžnikove (so)lastninske pravice na predlagani nepremičnini, v zvezi s katero je dolžnik tudi v predloženih listinah naveden (zgolj) kot njen registrski lastnik (do 1/2). Poleg tega pa, kot že pojasnjeno, ta nepremičnina niti ni samostojen predmet stvarnih pravic, ampak je v skladu z načeli stvarnega prava in določbami SPZ del (sestavina) zemljišča, tj. parcele, na kateri stoji stavba št. 2039, v kateri se nahaja zadevno stanovanje, ki je v katastru vpisano kot posamezni del št. 1 v stavbi št. 2039. Parcela pa, kot že navedeno, po podatkih zemljiške knjige ni v lasti dolžnika, ampak v lasti Mestne občine X (upnik izvršbe na to parcelo ni predlagal, v zvezi z njo pa tudi ni predložil listin iz tretjega odstavka 168. člena ZIZ oziroma izkazal vložitve tožbe iz petega odstavka 168. člena ZIZ).

ZVEtL-1 ureja postopek za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, ne na kakšnih drugih objektih, ki niso stavbe. To, ali je sporni objekt samostojna stavba, je prvo dejstvo, ki ga mora sodišče prve stopnje ugotoviti, da lahko pravilno uporabi določbe ZVEtL-1. Pomožni objekti oziroma objekti zunanje ureditve (drugi odstavek 23. člena ZVEtL-1), kot na primer zunanje garaže, namreč načeloma nimajo svojega pripadajočega zemljišča. Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta je predmet stvarnih pravic v primeru, ko na objektu ni vzpostavljena etažna lastnina oziroma ustanovljena stavbna pravica, zemljiška parcela, na kateri objekt stoji. Kljub temu, da za prekluzije pritožbenih novot v predlagalnih postopkih, kot je obravnavani, glede na namen teh postopkov, ne veljajo enako strogi kriteriji kot v pravdnem postopku, pa morajo biti navedbe, ki jih udeleženci prvič podajajo v pritožbenem postopku, vseeno konkretizirane in substancirane.

Če gre za pripadajoče zemljišče k določeni stavbi, vpis solastnine v korist poimensko določenih predlagateljev na tem zemljišču ni mogoč.

Po drugem odstavku 12. člena ZVEtL-1 namreč sodišče izvedenca ustrezne stroke postavi po uradni dolžnosti, če je to potrebno za vpis stavbe ali njenih delov v kataster stavb, za evidentiranje potrebnih sprememb v zemljiškem katastru ali katastru stavb ali za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča. V predmetnem primeru je obstoj in obseg pripadajočega zemljišča sporen, saj predlogu predlagateljice nasprotni udeleženci skozi celoten postopek jasno in izrecno nasprotujejo. Opredelitev nalog izvedenca je namreč v pristojnosti sodišča, ki je odmero zemljišča pod stavbo, ki naj dobi svojo parcelno številko, izvedenki odredilo ob sklicevanju na pravni položaj povezanih nepremičnin. Pripadajoče zemljišče je mogoče vknjižiti le pri stavbi, ki je v etažni lastnini in je predmet samostojnega zemljiškoknjižnega vpisa (11. člen ZZK-1), medtem ko se stavba, ki ni v etažni lastnini, kot samostojna stavba ne vpisuje v zemljiško knjigo in pri takšni stavbi tudi ni mogoče vknjižiti pripadajočega zemljišča. SPZ-B je zato uvedel institut povezanih nepremičnin, ki ureja tiste primere, ko ima določena nepremičnina (t. i. pomožna nepremičnina) enako funkcijo kot skupni del zgradbe v eta

V pritožbeni obravnavi ostaja sporno kot pravno upoštevno premoženje tožnice nepremičnina, ki ni vpisana v zemljiško knjigo, vpisana pa je v kataster nepremičnin. Glavnina pritožbenih očitkov se nanaša na upoštevanje nepremičnin, ki niso vpisane v zemljiško knjigo. Neutemeljena mora ostati pritožbena trditev, da tožnica ni lastnica teh nepremičnin, ker kot taka ni zavedena v zemljiški knjigi in ker je pri določenih nepremičninah navedena kot solastnica ter da navedene vrednosti nepremičnin presegajo realno vrednost, posledično zaradi česar jih toženec ne bi smel šteti kot upoštevno premoženje. Sodišče je v 9. in 10. točki obrazložitve razumljivo pojasnilo, katere nepremičnine se vpisujejo v zemljiško knjigo skladno z 11. členom ZZK-1 in kaj dokazujejo podatki iz GURS. Sodišče je v 11. točki argumentirano pojasnilo, da iz izpiska zemljiške knjige izhaja, da je tožnica lastnica parcele št. ... k.o. ... B., na kateri stojijo stavbe št. ..., ... in ... Iz katastra nepremičnin, ki ga vodi GURS, pa je razvidno, da je tožnica lastnica navedenih stavb. Toženec je v premoženje tožnice pravilno upošteval stavbe, ki so vpisane v evidenco GURS. V 13. točki je pravilno izpostavljeno, d

Z dodatno ugotovitvijo izpodbijanega sklepa, da sta sporni parceli pomožna nepremičnina glavne nepremičnine (parcele, na kateri stoji nevpisana stavba z naslovom A.), ni v ničemer vsebinsko poseženo v bistvo odločitve, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo in obrazložilo že v sklepu z dne 27. 10. 2022: bistven je zaključek, da sta navedeni parceli potrebni in namenjeni za redno rabo predlagateljičine nepremičnine in da sta zato njena last. Upoštevaje uvodoma pojasnjeni širši in smiselni kontekst uporabe določb ZPP v nepravdnih postopkih ter posebno naravo postopkov po ZVEtL-1, v katerih se varuje tudi javni interes, pritožbeno sodišče ugotavlja, da z izpodbijanim popravnim sklepom ni bilo vsebinsko poseženo v odločitev iz sklepa sodišča prve stopnje z dne 27. 10. 2022, temveč je bila popravljena oziroma spremenjena zgolj nomotehnična označitev pravice, katere vsebina je ostala ves čas enaka.

Sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Zato je po splošnem pravilu prvega odstavka 18. člena SPZ nepremičnina opredeljena kot prostorsko odmerjen del zemeljske površine (zemljiška parcela), skupaj z vsemi sestavinami (zgradbami, zgrajenimi na tej zemljiški parceli oziroma pod njo). Od razloženih splošnih pravil, po katerih zgradba oziroma njen posamezni del ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic, veljata dve skupini izjem, ki sta urejeni v SPZ: etažna lastnina (prvi odstavek 105. člena SPZ) in stavbna pravica (prvi odstavek 256. člena SPZ). Vendar pritožnik ne zatrjuje stavbne pravice, niti konkretizirano ne napada zaključkov prvostopenjskega sodišča: da v predmetni stavbi etažna lastnina ni urejena, ni v postopku urejanja, ni izkazano, da je v stavbi oblikovanih največ pet enot; zaradi česar mu predkupna pravica po 124. členu SPZ ne gre. Pravna teorija je zavzela stališče, da pri dejanskih etažnih razmerjih, ki formalno še niso urejena (še ni vzpostavljena etažna lastnina), zakonita predkupna pravica ne pride v poštev, saj SPZ ureja formalno (pravno vzpostavljeno) etažno lastnino. Pri klasični lastnini se lastninska pravica razteza na en sam p

Vpis stavbne pravice kot nepremičnine sam zase ne predstavlja vpisa (realne) nepremičnine z vidika stvarnega prava. Gre za vpis tehnične narave, na podlagi posebnega pravila prvega odstavka 20.a člena ZZK-1 o vpisovanju stavbne pravice v zemljiško knjigo. Namenjen je preglednejšemu prikazu stvarnopravnih razmerij, ki nastanejo v zvezi s stavbno pravico. Zemljiškoknjižna sodnica je pravilno pojasnila, da je treba izbrisati tudi vpis stavbne pravice kot nepremičnine, ki v postopku Dn 127320/2017 ni bila izbrisana (bi pa morala biti).

Tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva izbris lastninske pravice na 41 m2 prostorov, ki bo na podlagi elaborata za vpis sprememb evidentiran kot posamezni del stavbe. Primarni tožbeni zahtevek se nanaša le na "posamezni" del v izmeri 41 m2 in ne vsebuje določne opredelitve solastniškega dela na skupnih delih in pripadajočem zemljišču. Z ugoditvijo temu zahtevku torej ne bi bila vzpostavljena etažna lastnina in s tem samostojna nepremičnina. Na delu stavbe, ki ni samostojna nepremičnina, pa tožeča stranka ne more doseči izbris lastninske pravice. Zato je pravilna presoja sodišča druge stopnje o neodpravljivi nesklepčnosti tožbe glede primarnega zahtevka. Ni pa taka presoja pravilna glede podrejenega zahtevka. S podrejenim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva izbris (so)lastninske pravice tožene stranke in vpis svoje solastninske pravice na deležu, ki ustreza vrednosti spornega prostora.

Po določbi 11. člena ZZK-1 so predmet vpisov nepremičnine, ki so lahko samostojen predmet stvarnih pravic. Med temi ni "prizidka k stavbi". V stvarnem pravu namreč velja načelo povezanosti zemljišča in objekta, po katerem je sestavina nepremičnine vse, kar je z njo trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini. Nelegalno zgrajeni prizidek je torej sestavina nepremičnine, to je parcele številka 402/16 v k.o. A., prepovedi, povezane z njim pa spadajo v tako imenovani širši položaj nepremičnine. Ta poleg lastninske pravice obsega še vse pravice in pravna dejstva, ki nepogojno ali pogojno omejujejo ali izključujejo vknjiženo lastninsko pravico na nepremičnini (13. a člen ZZK-1), med njimi tudi prepovedi zaradi nelegalne gradnje. Ta pravna dejstva pa se v zemljiško knjigo vpišejo pri osnovnem pravnem položaju nepremičnine.

Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev. Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih. Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega

Prvostopenjsko sodišče je ravnalo prav, ko v sklep o dedovanju ni vpisovalo, kaj v naravi predstavljajo nepremičnine, označene z ustreznimi identifikacijskimi znaki (parcelna številka in številka ter ime katastrske občine), saj to zadošča za identifikacijo nepremičnine. Sodišče izvede na podlagi sklepa o dedovanju vpis sprememb lastninske pravice v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti (primerjaj 216. člen ZD), zato mora sklep o dedovanju vsebovati podatke, ki so potrebni za vknjižbo. V zemljiško knjigo, ki je izvorna evidenca za podatke o lastništvu in drugih stvarnih pravicah na nepremičninah (primerjaj 1. člen ZZK-1 in 11. člen SPZ), se nepremičnine vpisujejo (le) z identifikacijskim znakom (primerjaj 12. člen ZZK-1). V zemljiško knjigo se vpisujejo stvarne in nekatere obligacijske pravice (13. člen ZZK-1) ter nekatera pravno pomembna dejstva (22. člen ZZK-1), ne pa tudi opis nepremičnine oziroma podatki o tem, kaj nepremičnina predstavlja v naravi. Za ugotavljanje teh dejstev je namenjen zemljiški kataster, vendar se ta dejstva ne vpisujejo (več) v zemljiško knjigo.

Dejstvo, da je kupna pogodba sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi (kar lahko vodi v njeno ničnost), lahko vpliva na kupčevo dobro vero. Sodišče mora zato presojo opraviti v vsakem primeru posebej in odločiti, ali je, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, izkazano, da je bil pridobitelj (in njegovi pravni nasledniki) v opravičljivi zmoti o tem, da je postal lastnik.

Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj zahteva vknjižbo v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega prednika (drugi odstavek 150. člena in 41. člen ZZK-1). Vse vmesne listine morajo torej biti predložene in izpolnjevati pogoje za izvedbo vmesnih vpisov. Takšno verigo listin bi moral v predlogu zatrjevati in jo z listinami izkazati tudi predlagatelj v konkretnem primeru.

Ker je verjetno izkazano, da sporni del stavbe predstavlja skupni del treh stavb (da torej ni odločilnega neskladja med dejanskim stanjem in stanjem v katastru stavb), ni bilo podlage za odreditev spremembe vpisa v kataster stavbe.

Zemljiškoknjižno sodišče je ravnalo prav, ko je dovolilo vknjižbo na podlagi pravnomočne sodbe o oblikovanju etažne lastnine.

Ker ima tožnik premoženje (nepremičnine), ki presega vrednost 13.780,00 EUR, je podan izključitveni razlog, zaradi katerega se mu denarna socialna pomoč ne more dodeliti.

Z vpisom stavb in njihovih delov v zemljiško knjigo so posamezni deli zgradb – glede katerih predlagatelji predlagajo vodenje postopka za dokončanje etažne lastnine po ZVEtL – postali nepremičnine in torej samostojni predmet stvarnih pravic. Pogoji za vodenje postopka za dokončanje etažne lastnine po ZVEtL v takem primeru niso podani.

Ko se etažni lastniki sporazumejo, da določen skupni del ni nujen za funkcioniranje stavbe, razloga za prepoved samostojnega razpolaganja s tem delom ni več, četudi sporazum še ni izveden v zemljiški knjigi.

Iz določb SZ-1 nedvomno izhaja, da so skupni deli stavbe praviloma v solasti vseh etažnih lastnikov, drugačna ureditev, to je nastanek in obstoj posebnih skupnih delov, ki so solastnina zgolj nekaterih izmed njih, pa je predpisana kot izjema. Le ob soglasju vseh etažnih lastnikov, če določen del služi le nekaterim etažnim lastnikom, je mogoče oblikovanje posebnega skupnega dela.