157. člen ZZK-1

V zemljiškoknjižnem postopku je pravica do izjave omejena po posebnem pravilu, določenem v 123. členu ZZK-1. Zemljiškoknjižno sodišče sme odločiti v postopku na prvi stopnji, ne da bi udeležencem vročilo predlog za vpis oziroma jim drugače zagotovilo možnost, da se izjavijo o predlogu za vpis oziroma o vpisu, o katerem se odloča po uradni dolžnosti. Razlog za te omejitve so posebna dokazna pravila, izražena v načelu formalnosti zemljiškoknjižnega postopka (124. člen ZZK-1).

Ker so bili predlagatelji šele z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdala zemljiškoknjižna sodnica, seznanjeni z razlogi sodišča, zaradi katerih predlagani vpis ni dovoljen, manjkajočih listinskih dokazil niso mogli predložiti v ugovornem postopku, kot jim to sicer dovoljuje četrti odstavek 146. člena ZZK-1. Zato so pritožbi priložene listine pravočasno predložene.

Glede na namen zemljiške knjige ter formalno naravo zemljiškoknjižnega postopka, je osem dnevni rok za ugovor primeren, da se stranka v tem času seznani z relevantnim procesnim gradivom ter poda svoja stališča. Časovna omejitev procesnih dejanj z roki ni v nasprotju s pravico stranke do sodnega varstva. Na ta način se zagotavlja procesna disciplina, pravna varnost in zasleduje načelo pospešitve postopka. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da vročitve na podlagi fikcije v pravni državi ne bi smelo biti. Gre sicer za skrajen, vendar nujen institut, saj bi bil v nasprotnem primeru ogrožen tek sodnega postopka ter s tem učinkovitost sodnega varstva.

Vročitev po pooblaščencu, ki dolžnika zastopa v izvršilnem postopku in je razviden iz pravnomočnega sklepa o izročitvi je pravilna, saj gre pri vpisu na podlagi sklepa o izročitvi za eno od faz izvršbe na nepremičnine (192. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju)

V zemljiškoknjižnem postopku mora v primeru, ko je ugovor vložen po pooblaščencu (za udeleženca S. Š. in V. M. Š. ga je vložil sin A. Š.), biti pooblaščenec odvetnik, notar ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit in mora slednje izkazati ob vložitvi ugovora, sicer ni dovoljen.

V obravnavanem primeru pravica do izjave pritožniku ni bila odvzeta, čeprav mu ugovor nasprotne udeleženke proti sklepu o dovolitvi vpisa zaradi črtane določbe ZZK-1 o vročanju ugovora drugim udeležencem postopka, ni bil vročen. Narava zemljiškoknjižnega postopka je namreč specifična, presoja sodišča je omejena zgolj na ugotavljanje obstoja formalnih pogojev za vpis iz 148. člena ZZK-1. Ne glede na nova postopkovna pravila pa ni dvoma,da mora biti zaradi spoštovanja pravice do izjave in zahteve po kontradiktornosti udeležencem dana možnost,da učinkovito vplivajo na odločitev sodišča v zadevi. V konkretnem primeru je predlagatelju bilo omogočeno, da se do argumentov sodišča opredeli in jih izpodbija v pritožbenem postopku, kar je z vložitvijo pritožbe, v kateri v drugem delu izpodbija odločitev vsebinsko, tudi storil. V pogodbi je govora o stanovanju, vpis pa je predlagan pri zemljiški parceli. Ker je med udeleženci postopka sporno, ali je bila (očitno enostanovanjska stavba) prodana skupaj s funkcionalnim zemljiščem, oziroma kolikšna je površina zemljišča, potrebna za funkcioniranje stanovanjske stavbe, je očitno, da vpisa ni mogoče opraviti, saj spornih dejstev zemljiškok

V zemljiškoknjižnem postopku na prvi stopnji sme zemljiškoknjižno sodišče odločiti, ne da bi udeležencem postopka vročilo predlog za vpis oziroma jim drugače zagotovilo možnost, da se izjavijo o samem predlogu za vpis oziroma o obvestilu glede vpisa, o katerem odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Zakon ne zahteva, da je sklep zemljiškoknjižne pomočnice o dovolitvi vpisa obrazložen. Pritožnici pa je bilo ob presoji njenega ugovora v izpodbijanem sklepu razumljivo in zadostno odgovorjeno, na kakšni podlagi je odločeno v konkretni zadevi. Pritožnica je zato imela možnost, da na argumente sodišča odgovori s svojimi nasprotnimi argumenti v pritožbi. O dovolitvi zaznambe odloča zemljiškoknjižno sodišče na podlagi listin, ki dokazujejo nastop pravnega dejstva, ki je predmet vpisa, in ki ustrezajo drugim pogojem, določenim z zakonom. Konkretna odločba CSD, izdana skladno z določbo 36. člena ZSVarPre, je ustrezna listina.

Pojem splošni skupni del stavbe je neločljivo povezan z etažno lastnino, ki je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Stavbe, ki niso v etažni lastnini, torej ne morejo imeti skupnih delov z drugimi večstanovanjskimi stavbami in tudi ne z drugimi zemljiškimi parcelami. Ker vpisa pravic, ki jih je predlagateljica želela doseči, niti stvarnopravna pravila niti pravila zemljiškoknjižnega prava ne poznajo, predlagani vpis ni bil mogoč.

Zakon o zemljiški knjigi v določbah, ki urejajo postopek z ugovorom, ne predvideva, da bi se v zemljiškoknjižnem postopku ugovor vročal udeležencem postopka v odgovor. Gre torej za specialno ureditev tega postopka in zato v zvezi s tem vprašanjem ne pride v poštev drugi odstavek 120. člena ZZK-1, saj ne gre za vprašanje, ki z zakonom ne bi bilo urejeno. Oseba, katere pravni interes utegne biti z vpisom prizadet, lahko ne glede na to, da v zemljiškoknjižnem postopku do izdaje odločbe o vpisu svoje udeležbe ni priglasila, zoper sklep vloži pravno sredstvo, pri tem pa mora seveda izkazati pravni interes za vložitev pravnega sredstva in je časovno omejena z rokom udeleženca, kateremu je bila odločba nazadnje vročena. Sodišče prve stopnje mora ob odločanju o tem pravnem sredstvu vsekakor najprej presoditi, ali je podan pravni interes takšne osebe za vložitev pravnega sredstva, kot mu to izrecno nalaga prvi odstavek 30. člena ZNP.

P. R. je udeležbo v zemljiškoknjižnem postopku prijavil še pred izdajo sklepa o dovolitvi vpisa in mu je sodišče udeležbo dovolilo ter proti sklepu o dovolitvi vpisa v roku osmih dni vložil ugovor. Zato je zavrženje udeleženčevega ugovora kot prepoznega nepravilno.

Udeleženci na vpis, ki ga zemljiškoknjižno sodišče opravi na podlagi uradnih podatkov drugega pristojnega organa, ne morejo vplivati, zato tudi zakon v takem primeru ne predvideva možnosti pravnega sredstva.

Po mnenju pritožbenega sodišča je pravno sredstvo zoper sklep strokovnega sodelavca ugovor, ker o njem odloči sodnik sodišča prve stopnje (podobno kot je po prvem odstavku 435. člena ZPP dopusten ugovor zoper plačilni nalog, ki ga po prvem odstavku 433. člena ZPP izda strokovni sodelavec, ali kot je zoper sklep o vpisu, ki ga izda zemljiškoknjižni pomočnik, po prvem odstavku 157. člena Zakona o zemljiški knjigi - v nadaljevanju ZZK-1c dovoljen ugovor, o katerem po 2. točki drugega odstavka 127. člena ZZK-1c odloča zemljiškoknjižni sodnik, ipd.), kar ustreza tudi določbi 35. člena ZPP, da o pritožbi zoper odločitev okrajnega ali okrožnega sodišča odloča višje sodišče.

V ugovoru zoper sklep zemljiškoknjižnega referenta se lahko navajajo nova dejstva in dokazi.

S tem, ko udeleženec v ugovoru zatrjuje, da listine katere vzpostavitev se v tem postopku zahteva, ni nikoli podpisal ter da je podpis na listini ponarejen, izpodbija obstoj te listine oziroma zatrjuje, da listina katere vzpostavitev se zahteva, ni bila izstavljena.

Kadar gre za večkratni zaporedni prenos pravice, je treba vmesne pridobitelje pravice obravnavati kot udeležence iz 3. točke 132. člena ZZK-1, torej kot osebe, proti katerim se predlaga vpis, in katerim je treba že po določbi prve točke tretjega odstavka 154. člena ZZK-1 sklep o dovolitvi vpisa vročiti ne da bi jim bilo treba posebej prijaviti udeležbo v postopku. Čeprav zemljiškoknjižno sodišče pri večkratnih zaporednih prenosih pravice ne opravi vpisa pravice na vmesne pridobitelje pravice, pa ti z vpisom pravice na zadnjega pridobitelja svojo pravico „dejansko izgubijo“. Zato jih mora sodišče obravnavati kot udeležence iz 3. točke 132. člena ZZK-1, torej kot osebe, proti katerim se predlaga vpis, in jim mora v skladu z določbo prve točke tretjega odstavka 154. člena ZZK-1 sklep o dovolitvi vpisa vročiti. Odločitev, kakršno sta sprejeli sodišči prve in druge stopnje, je sicer v prid načelu hitrosti in ekonomičnosti postopka vendar nesorazmerno posega v pravico do izjave vmesnih pridobiteljev pravice, saj je zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo (8. člen ZZK-1) uveljavljanje njihove pravice proti dobrovernim tretjim osebam povsem onemogočeno.

Pritožnik utemeljuje svoj pravni interes na podlagi pričakovalne pravice, ki izhaja iz predložene pogodbe o finančnem leasingu, in sicer na podlagi pravice do odkupa nepremičnine. Pričakovalna pravica pa se varuje kot pravica le, če v času, ko se v takšno pričakovalno upravičenje poseže, le-to že bilo mogoče varovati z ustreznim zahtevkom.

Vpis predznambe hipoteke na podlagi sklepa o predhodni odredbi se opravi po uradni dolžnosti, izbris te predznambe pa se izvede na osnovi predloga, kateremu mora biti priložena odločba, ki je podlaga za izbris.

V zemljiškoknjižnem postopku se ne odloča o razlastitvi, temveč zgolj o zaznambi razlastitvenega postopka v zemljiško knjigo.

Po določbi tretjega odstavka 45. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ pošlje izvršilno sodišče sklep o izvršbi za izterjavo denarne terjatve, izdan na podlagi izvršilnega naslova, zemljiškoknjižnemu sodišču zaradi zaznambe izvršbe in vknjižbe hipoteke, takoj po izdaji sklepa, ne pa šele po njegovi pravnomočnosti.