115. člen ZPP

S sklepanjem po nasprotnem razlogovanju (a contrario) je treba vse stalne dodatke, ki jih delodajalec plačuje delavcu, šteti v pojem plače in s tem v osnovo za obračun nadomestila plače, razen če zakon (ali kolektivna pogodba) izrecno določa, da vanjo ne štejejo. Pri vtoževanih dodatkih in nagradah ne gre za tak primer.

V sporih majhne vrednosti ni revizije, zato je ni mogoče dopustiti.

Odpoved tožnici ni bila pravilno vročena, toženec je pred izredno odpovedjo ni pisno seznanil z očitanimi kršitvami ter ji ni omogočil zagovora. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi navedenih kršitev postopka, se pravilno ni ukvarjalo z vsebinsko utemeljenostjo odpovedi.

Način vodenja postopka in sprejete procesne odločitve same po sebi ne predstavljajo razlogov za sklepanje o pristranskosti. Pritožnik izraža le nestrinjanje z načinom vodenja postopka, kar pa ne more biti podlaga za dvom v sodnikovo nepristranskost. Takšno nestrinjanje lahko predstavlja razlog za ustrezna procesna sredstva, ne more pa utemeljevati obstoja okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sojenja. Za odpravo napak v postopku sojenja so predvidena pravna sredstva in ne institut izločitve.

Tožnica lastninske pravice na zarubljenem govedu ni pridobila (1) niti sama z zavezovalnim pravnim poslom (ker goveda nikoli ni kupila), (2) niti preko zastopnika (ker pogodbeniki A. A. niso mogli sklepati, da deluje v tožničinem imenu - v času nakupov v potnih listih namreč kot imetnica goveda ni bila navedena tožnica, temveč A. A.), (3) niti, ker je bilo govedo skoteno na njeni kmetiji (ker krave, ki so to govedo povrgle, niso bile v njeni lasti). Ker tožnica ni dokazala, da je lastnica zarubljenega goveda, ne obstoji pravica, ki preprečuje izvršbo na njem.

Sodišče prve stopnje je v 9. točki izpodbijane sodbe prav tako že obrazložilo, zakaj ne drži, da toženec zoper mnenje imenovanega zdravnika ZZZS ni imel nobenega učinkovitega pravnega sredstva, s podano razlago pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Mnenje imenovanega zdravnika ZZZS je bilo podlaga za odločitev, ki jo je sprejelo sodišče v sodnem postopku, v zvezi s katerim je bilo izdano, v konkretnem primeru v nepravdnem postopku N 39/2022 pred Okrajnim sodiščem na Ptuju. V tem postopku je imel toženec zagotovljeno sodno varstvo svojih pravic in je lahko, če se z mnenjem ni strinjal, uveljavljal svoje ugovore ter dokazoval, da je bila njegova odsotnost upravičena (na primer z izvedencem) oziroma je lahko odločitev sodišča, ki temelji na mnenju imenovanega zdravnika, izpodbijal s pravnimi sredstvi, ki jih ZPP predvideva za takšen postopek.

Če živita po pogodbi o dosmrtnem preživljanju pogodbenika skupaj, pa se njuno razmerje tako omaje, da postane skupno življenje neznosno, lahko vsaka stranka zahteva od sodišča, da se pogodba razveže. Vsaka stranka lahko zahteva, da se pogodba razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (561. člen OZ).

Sodišče prve stopnje si pri odločitvi za prešolanje ni zatiskalo oči pred možnostjo premostitvene stiske, vendar je pravilno poudarilo potrebo po dolgoročni stabilnosti otrokovega bivanja, šolanja in druženja. Pogoja za preložitev naroka (prvi odstavek 115. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) sta dva: opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Nasprotni udeleženec je preložitev naroka predlagal šele na naroku samem, pri čemer ni navedel, zakaj tega ni storil prej. Še bolj pomembno je, da niti na naroku niti v pritožbi ni izkazal opravičljivega razloga za preložitev.

Pobot je način prenehanja obveznosti z učinkom izpolnitve do višine nasprotne, v pobot ugovarjane terjatve. Pravilen je zaključek sodišča, da toženka ni dokazala niti obstoja pobotne terjatve toženke do tožnice, ki bi stala nasproti vtoževani tožničini terjatvi do toženke iz naslova posojilne pogodbe, niti da bi podala ustrezno pobotno izjavo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da morebitne terjatve, ki naj jih bi imela toženka zoper družbo B., d. o. o., ali zoper D. D., ni mogoče pobotati s terjatvijo tožnice. Pravno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo v primeru pristranskosti sodnika, je predlog za njegovo izločitev po 72. členu ZPP.

Skladno z določbo 115. člena ZPP lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter osebi onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. V tem primeru mora oseba predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

Ob dejstvu, da je bil pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo prvič razpisan 28. 9. 2023 (torej skoraj devet mesecev pred spornim pripravljalnim narokom in prvim narokom za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024), bi morala tožnica glede na predhodna opravičila, ob ustrezni skrbnosti poskrbeti, da bi bile njene pravice na naroku zastopane po drugem kvalificiranem pooblaščencu. Ne glede na zatrjevanja tožnice, da ni pristala na zastopanje po drugem pooblaščencu, je treba poudariti, da so pričakovanja glede skrbnega ravnanja, da se zagotovi ustrezna substitucija, v primeru bolezni odvetnika strožja. Ob dejstvu, da je pooblaščenka tožnice pred tem sodišče štirikrat zaprosila za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo, je treba ob tehtanju pravic pravdnih strank ugotoviti, da bi ponovna preložitev pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 27. 6. 2024, pri čemer pooblaščenka tožnice ni niti zatrjevala nenadnosti in nepredvidljivosti bolezenskega stanja, pomenila resen zastoj v postopku, zaradi katerega bi bila kršena pravica toženke do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja.

V kontekstu odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 vprašanje, ali je bil delavec z dela upravičeno odsoten, ni relevantno. Ključno je, ali je delavec delodajalca pravočasno in na primeren način obvestil o razlogih za svojo odsotnost.

Predlog se zavrne.

Pritožnik sam ni predlagal preložitve naroka, niti ni svojega izostanka opravičil, zato se v pritožbi ne more sklicevati na to, da sodišče naroka ni preložilo. Že sicer prepozen predlog za preložitev naroka je namreč vložila le prva toženka in ne pritožnik, vendar predlog za začetek postopka prisilne poravnave ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev naroka.

Da bi tožena stranka zdravniško opravičilo svoji prošnji za preložitev naroka priložila, v pritožbi ne zatrjuje, prav tako v vlogi niti ni konkretizirala razloga odsotnosti, ki bi drugemu tožencu onemogočal prihod na sodišče oziroma sodelovanje na naroku.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.

Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da vložena kazenska ovadba toženca (in priče) zoper sodnico, kar ponovno izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, zaradi katerega se toženec ni mogel udeležiti razpisanega naroka. Vložena kazenska ovadba zoper razpravljajočo sodnico tudi ni razlog za preklic in preložitev naroka, pri čemer stališče druge sodnice v drugi pravdni zadevi, na katerega se ponovno sklicuje pritožnik, ni zavezujoče za odločitev v predmetni pravdni zadevi. Kazenska ovadba še ni dokaz, da je bilo v njej naznanjeno kaznivo dejanje storjeno, zato niso pravno upoštevne sicer obširne navedbe pritožnika, s katerimi se zavzema za drugačno stališče.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče opraviti razgovor z otrokom. Kot je ugotovljeno v sklepu in izhaja iz procesnega gradiva, je dekle sporočilo svoje mnenje tako v razgovoru pri CSD kot prek zagovornika. Pravilna je tudi ugotovitev, da je njena želja ves postopek ostajala enaka. Razlogov, zaradi katerih bi moralo razgovor z njo opraviti tudi sodišče, pritožnik ni navedel. Tako ni izkazal podlage za vrednostne ocene, podane v pritožbi.

Opravičilo za zamudo roka namreč ne more temeljiti le na predložitvi zdravniškega opravičila. Navedba, da pooblaščenec zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja ni bil zmožen opravljati svojega dela, je abstraktna in ne omogoča presoje, ali je res tako. Ni se bilo mogoče prepričati o opravičljivosti zamude roka. Diagnoza oz. zdravstveno stanje pooblaščenca ni navedeno niti v nobenem izmed dveh predloženih zdravniških opravičil. Sodišče tako niti na ta način ni moglo preveriti, ali je bilo zdravstveno stanje pooblaščenca res tako, da mu je preprečevalo pravočasno vložiti revizijo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o preuranjenosti odločitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni prekinilo postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o ustavni pritožbi tožnika zoper sklep Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 118/2023 z dne 10. 10. 2023 in pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča Pdp 72/2023 z dne 11. 4. 2023. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP (VDSS Pdp 652/2013 in Pdp 654/2016, VSL I Cpg 463/2018 in I Cpg 526/2019). Ustavno sodišče namreč v zvezi z ustavno pritožbo presoja obstoj kršitev ustavnih (človekovih) pravic in svoboščin in ne odloča o zakonitosti odpovedi kot predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP oziroma 21. člena ZDSS-1. Tožnik v tožbi ni postavil odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo, zato se do nje ni bilo dolžno opredeljevati. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni protipravnega ravnanja, drugih elementov odškodninske odgovornosti (krivde, vzročne zveze in nepremoženjske škode) ni ugotavljalo.