VSL Sodba II Kp 59294/2010

I. Pritožbama obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenski sankciji in vštevanju prestane kazni spremeni tako, da se obtoženemu A. A. za kaznivo dejanje v točki I/3 izreka po tretjem odstavku 252. člena KZ določi kazen

2 (dve) leti zapora,

nakar se mu po prvem odstavku 48. člena KZ

izreče,

upoštevaje enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora, ki mu je bila izrečena za nadaljevano kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ in kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in v zvezi s členom 27 KZ s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 6. 2015 I Ips 59294/2010-1806 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30. 5. 2014 II Kp 59294/2010-1572 in v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 7. 2013 X K 59294/2010-1535 in kazen iz te sodbe

po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ

enotna kazen

3 (tri) leta in 9 (devet) mesecev zapora.

II. Obtoženemu A. A. se na podlagi tretjega odstavka 49. člena KZ v izrečeno enotno kazen všteje že prestana kazen eno leto in deset mesecev zapora po sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 69294/2010-1806 v zvezi s sodbama Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 59294/2010-1572 in Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 59294/2010-1535.

III. V preostalem se pritožbi, v celoti pa pritožbi zagovornikov obtoženih B. B. in C. C., zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Obtoženi B. B. je dolžan plačati 1.275,00 EUR sodne takse, obtoženi C. C. pa 1.020,00 EUR sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v točki I izreka obtožene B. B., C. C. in A. A. spoznalo za krive:

- obtoženega B. B. kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena KZ. Obtožencu je izreklo kazen pet let zapora. Po prvem odstavku 96. člena KZ je obtožencu vzelo nepremičnine, ki so pobližje predstavljene v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti sodbe na te nepremičnine vknjiži lastninska pravica do celote na ime Republika Slovenija. Po drugem odstavku 96. člena KZ pa je obtoženi B. B. dolžan plačati 18.478.267,02 EUR kot znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem oziroma zaradi kaznivega dejanja pridobljeni premoženjski koristi;

- obtoženega C. C. kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena KZ. Obtožencu je izreklo kazen tri leta zapora, v katero mu je skladno z določbo tretjega odstavka 49. člena KZ vštelo čas že prestane kazni od 18. 12. 2014 do 18. 6. 2015. Obtoženi mora po drugem odstavku 96. člena KZ plačati 2.634.000,00 EUR kot znesek, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi;

- obtoženega A. A. kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 252. člena KZ, za katero mu je po tretjem odstavku 252. člena KZ izreklo kazen dve leti zapora.

2Oškodovanca P. d.d. je sodišče prve stopnje po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

3Obtoženci so po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

4Z isto sodbo je v točki II izreka obtoženega B. B. po členu 358 ZKP oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s členom 26 KZ. V tem delu je oškodovanca P. d.d. s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo. V odločbi o stroških kazenskega postopka pa je sklenilo, da po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika (prav: zagovornikov), nanašajoči se na to kaznivo dejanje, proračun (prav: - če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov - drugi odstavek 95. člena ZKP).

5Zoper sodbo so vložili pritožbe zagovorniki obtožencev ter obtoženi A. A.:

- zagovorniki obtoženega B. B. v pritožbi in dopolnitvi k njej uveljavljajo pritožbene razloge kršitve Ustave RS, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in obtožencu izreče oprostilna sodba, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo "odločanje";

- zagovorniki obtoženega C. C. so uveljavljali vse pritožbene razloge po 370. členu ZKP s predlogom, da se obtoženca obtožbe zaradi kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 252. člena KZ oprosti obtožbe, podrejeno da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, še podrejeno, da se v izpodbijani sodbi spremeni odločba o kazenski sankciji in da se obtožencu izreče pogojna obsodba;

- obtoženi A. A. in njegovi zagovorniki pa uveljavljajo pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP ter po vsebini še pritožbeni razlog iz 4. točke glede odločbe o kazenski sankciji. V obeh pritožbah je predlog, da se obtoženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Pritožbeno sodišče je o pritožbeni seji obvestilo stranke in zagovornike obtoženih. Na sejo so pristopili vsi, razen sicer pravilno obveščenega obtoženega A. A. ki je svojo odsotnost opravičil, kar pa ni bila okoliščina, da se pritožbena seja ne bi mogla opraviti (četrti odstavek 378. člena ZKP).

7Pritožbi obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov sta deloma utemeljeni glede kršitve 48. člena KZ in posledično tudi glede vštevanja že prestane kazni po poprejšnji obsodbi (tretji odstavek 49. člena KZ). Sicer je v preostalem pritožbeno sodišče presodilo, da pritožbi nista utemeljeni, v celoti pa nista utemeljeni pritožbi zagovornikov obtoženih B. B. in C. C.

K pritožbam glede procesnih kršitev in kršitev Ustave RS:

8Vse pritožbe uveljavljajo kršitev določbe 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri izrekanju sodbe sodelovala sodnica porotnica D. D., ki ni sodelovala na glavni obravnavi. Tako pritožbe opozarjajo, da je sodeči senat, v kateri sestavi takrat še ni bilo nadomestne sodnice porotnice D. D., po posvetovanju odločal 7. 4. 2016 in 14. 4. 2016 (odločanje o dokaznih predlogih oziroma "pri odločanju pri eni najpomembnejših procesnih odločitev v ponovljenem postopku" - zagovorniki obtoženega C. C.).

9Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve pojasnilo, da je bila sodnica porotnica do naroka glavne obravnave 12. 5. 2016 določena kot nadomestna sodnica porotnica in da je potem 12. 5. 2016 nadomestila sodnika porotnika E. E. Nadomestnega sodnika torej tudi sodnika porotnika opredeljuje 290. člen ZKP. Zaradi načela neposrednosti mora biti nadomestni sodnik ves čas navzoč na glavni obravnavi, vendar pa nima nobenih procesnih pravic kot jih imajo člani sodečega senata. Torej nadomestni sodnik ne more biti procesno aktiven tako, da bi sam postavljal vprašanja, kar sicer smejo po četrtem odstavku 324. člena in prvem odstavku 334. člena ZKP še člani senata. Prav tako nadomestni sodnik ne more sodelovati pri odločitvah senata, primeroma ko na naroku glavne obravnave odloča o procesnih odločitvah (drugi odstavek 334. člena ali četrti odstavek 299. člena ZKP). Če bi obveljala teza pritožnikov, da je podana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker nadomestna sodnica porotnica ni sodelovala pri odločanju sodečega senata 7. 4. in 14. 4. 2016, bi tako radikalno stališče, ki pa je po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju z namensko razlago inštituta nadomestnega sodnika (porotnika) pomenilo, da bi se morala glavna obravnava vedno začeti znova, če je razpravljajoči senat sprejel (kadarkoli) kakršnokoli odločitev po posvetovanju pred trenutkom, ko je nadomestni sodnik (porotnik) postal član sodečega senata. Skratka, določilo 290. člena ZKP zahteva navzočnost nadomestnega sodnika (porotnika) na naroku(-ih) glavne obravnave. Povsem logično pa je, da seveda nadomestni sodnik (porotnik) ne more sodelovati pri posvetovanju, kar je bilo tudi v obravnavanem primeru glede na izkazane spisovne podatke in uvodno pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

10Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi po vsebini pritožbe nimajo prav, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje zagrešena kršitev načela neposrednosti. Na naroku glavne obravnave 7. 4. 2016 je sodeči senat zavrnil predlog (prav: pobudo) za prekinitev kazenskega postopka zoper obtožence, to pa zato, da bi sodeči senat začel postopek za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku in Sodnega reda. Obramba je namreč zatrjevala, da je Sodni red v neskladju z Ustavo, ker ne predpisuje sedežnega reda za obtoženca in da je kot tak v nasprotju z načelom domneve nedolžnosti. Glede določil Zakona o kazenskem postopku, kot je to mogoče razumeti izvajanje obrambe na naroku 7. 4. 2016, pa je obramba zlasti obtoženega B. B. poskušala zaslišati sodnika porotnika in na podlagi odgovorov sklepati oziroma oceniti, ali je podan dvom v nepristranskost sodnikov porotnikov.

11Predsednica sodnega senata je po členu 305 ZKP začela zasedanja tako, da je naznanila predmet glavne obravnave in sestavo senata. To pa pomeni, da so bile stranke seznanjene s tem, kdo so sodniki porotniki oziroma nadomestna sodnica porotnica. Predsednica senata je tudi dopustila nekaj vprašanj obrambi sodnikoma porotnikoma, kar je bilo ustavno skladno glede presoje (ne)obstoja okoliščin iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Pravilno pa je ravnala, ko ni dopustila vprašanj, ali je na sodnike porotnike vplivalo medijsko poročanje o obravnavanem postopku oziroma, če so sploh zaznali v različnih medijih kakršnakoli poročila o vodenju postopka. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšno zaslišanje sodnikov porotnikov glede na koncept kazenskega procesa, ki velja v Republiki Sloveniji, nedopusten. V nasprotju primeroma z zaslišanjem porotnikov v sistemih, ko odločba o krivdi temelji na odločitvi porote, ne da bi sodnik, ki vodi proces, takšno odločitev tudi obrazložil. Upošteva samo izjavo porotnikov, da je obtoženec kriv oziroma da ni kriv. V slovenskem pravnem redu pa mora razloge za obstoj odločbe o krivdi sodišče obrazložiti v svoji odločbi, ki je lahko predmet preizkusa v pritožbenem postopku. Prav tako pa imajo stranke možnost, da med glavno obravnavo zahtevajo izločitev sodnika (porotnika), če so kasneje nastopile okoliščine, ki bi vzbujale dvom v sodnikovo nepristranskost. Skratka, ves čas postopka je stranki omogočena kontrola nepristranskega sojenja.

12Sodni senat je 7. 4. 2016 na posvetovanju, na katerem ni bila navzoča nadomestna sodnica D. D., presodil, da ne bo prekinil kazenskega postopka na podlagi člena 156 Ustave glede vprašanja, ali so določbe Sodnega reda, ki predpisuje sedežni red v razpravni dvorani, skladne z Ustavo.

13Po 156. členu Ustave sodišče prekine postopek, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Ker tako Ustava omogoča postopek za oceno ustavnosti samo glede zakona, ne pa tudi drugih predpisov, Sodni red pa evidentno ni zakon, je bilo zato takšno posvetovanje povsem nepotrebno. Sicer pa se je o dopustnosti pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Sodnega reda že opredelilo Ustavno sodišče s sklepom z dne 4. 12. 2008, št. U-I-317/05 in pobudo zavrglo.

14Stališče zagovornika obtoženega A. A., da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi spremembe sestave senata začeti glavno obravnavo znova, ni utemeljeno. Dne 31. 3. 2016 je bil oklican narok za glavno obravnavo, prav tako je iz zapisnika razvidno, da je predsednica senata razglasila sklep, da se glavna obravnava opravi in da je javna. Vendar pa je iz nadaljnje vsebine zapisnika še razvidno, da se glavna obravnava niti ni začela 31. 3. 2016 pred sodečim senatom sodnice F. F. kot predsednice senata in sodnikov porotnikov E. E. in G. G. 7. 4. 2016 je pred sodečim senatom F. F., E. E. in H. H. ter nadomestne sodnice D. D. državni tožilec predstavil obtožnico, kar pomeni, da se je s tem trenutkom glavna obravnava tudi začela (prvi odstavek 321. člena ZKP), s tem, da se v nadaljevanju sodeči senat, razen z zamenjavo sodnika porotnika E. E. z nadomestno sodnico porotnico D. D., ni spreminjal. Kršitev, kot jo zatrjuje pritožnik, ni podana.

15Pritožniki uveljavljajo kršitev drugega odstavka 23. člena Ustave, ki določa, da lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s Sodnim redom (kriterij za določitev naravnega sodnika). Pritožbe ne kritizirajo obrazložitev izpodbijane sodbe glede tega vprašanja (točka 11 obrazložitve). Zatrjujejo, da se sodišče prve stopnje glede imenovanja sodnikov porotnikov ne bi smelo sklicevati na določbo 188. člena Sodnega reda. Takšno stališče v pritožbah je napačno, kajti v drugem odstavku 23. člena Ustave, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je Ustava podala legitimacijo ne samo zakonu, ampak tudi Sodnemu redu glede vprašanja izbire naravnega sodnika. Sicer so pravilne ugotovitve pritožnikov, da Zakon o kazenskem postopku določa v četrtem odstavku 462. člena ZKP samo v postopkih proti mladoletnikom posebno znanje sodnikov porotnikov. Vendar pa tudi Sodni red v prvem odstavku 188. člena omogoča predsedniku senata, da se senat sestavi iz sodnikov porotnikov po posebni izkušenosti (ekonomska znanja) in ker je bil izbor porotnikov po abecednem redu priimkov porotnikov, česar pa pritožbe niti ne problematizirajo, zato po oceni pritožbenega sodišča kršitev do naravnega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave ni podana. Nepravilno je stališče zagovornikov obtoženega A. A., da Sodni red ne more določati "drugih ali drugačnih pravil za določitev naravnega sodnika". To pa zato, ker prav Ustava daje pravno podlago, da se s Sodnim redom določijo pravila, po katerih se določijo sodniki porotniki, ki sestavljajo sodeči senat.

16Pritožbene kritike zatrjujejo, da je bila v ponovljenem sojenju storjena kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave, to pa zato, ker je v sodečem senatu predsedovala sodnica, ki je bila pristranska. Pretežni segment okoliščin v zvezi z zatrjevano kršitvijo navajajo zagovorniki obtoženega B. B., ki se jim pridružujejo sicer ne v enakem obsegu tudi ostali pritožniki.

17Pritožbeno sodišče se je že opredelilo do upravičenj oziroma možnosti, ki jih ima obtoženec ali njegova obramba pri ugotavljanju ali so podani vidiki pristranskosti sojenja pri sodnikih porotnikih. Predsednica senata je sicer dopustila določena vprašanja sodnikom porotnikom, ni pa, kot zatrjujejo zagovorniki obtoženega B. B., dopustila vprašanj, da bi lahko obramba preverila, ali so sodniki porotniki obremenjeni z medijskim poročanjem. Za takšen domet zaslišanj članov sodnega senata ni prav nobene zakonske podlage, pa tudi sicer nobenih objektivno preverljivih okoliščin, ki bi že na ravni suma opravičevale bojazen, da bi bil katerikoli član senata zaradi domnevnega medijskega poročanja v obravnavani zadevi pristranski pri svojem sojenju. Bilo pa je razčiščeno z določenimi vprašanji zagovornika obtoženega B. B., ali sta sodnika porotnika ekonomsko ali kako drugače povezana z družbama P. in I., kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča skrajni domet, ki lahko opravičuje obtožencu postavljati vprašanja zaradi preverjanja obstoja okoliščin iz 6. točke prvega odstavka 39 člena ZKP.

18Predsednica sodečega senata ni dovolila, da bi obtoženi B. B. kakor tudi druga dva obtoženca sedela poleg svojih zagovornikov, kar še nadalje problematizirajo v pritožbi zagovorniki obtoženega B. B. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam zagovornika obtoženega B. B., da bi bilo potrebno, da obtoženi na glavni obravnavi sedi poleg svojega zagovornika. Vendar pa takšen razpored sedežnega reda v sodni dvorani, kot je bil na prvostopenjskem sojenju, ni vplival ali mogel vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Obramba je namreč utemeljevala drugačen sedežni red, kot ga je odredila predsednica senata z navedbami, da je mesto, kjer je obtoženi sedel, v nasprotju z domnevo nedolžnosti, kakor tudi, da ne omogoča takojšnje komunikacije s svojim zagovornikom. Sodni red, ki je veljal v času prvostopenjskega sojenja, posebnega mesta za obtoženca v sodni dvorani ni določal. Tradicionalno je obtoženi sedel na takoimenovani "zatožni klopi", ki je bila pred sodnim senatom. Na levi strani je bilo mesto upravičenega tožilca, na desni strani pa kvalificirane obrambe. Nov Sodni red, ki je začel veljati 1. 1. 2017 (Ur. l. RS, št. 87/2016), je v drugem odstavku 77. člena določil za obtoženca, da sedi na sodnikovi desni strani, torej na isti strani kot obdolženčev zagovornik, kar po oceni pritožbenega senata šele omogoča korektno izvajanja načela kontradiktornosti in neposrednosti izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Namreč, obramba obtoženega B. B. ni zatrjevala okoliščine, da obtoženec ne bi mogel spremljati ali manj učinkovito spremljati izvajanje personalnih dokazov. Glede na tradicionalni sedežni red pred 1. 1. 2017 je bil lahko obtoženec pri zaslišanju prič, izvedencev, oškodovancev oziroma drugih udeležencev v postopku dokazovanja objektivno prikrajšan pri zaznavanju izjave. Tako lahko primeroma priča reagira na določeno vprašanje tudi z mimiko, ki odraža bodisi zagato, presenečenje, skratka, zunanjo manifestacijo, ki jo zaradi tradicionalnega sedežnega reda obtoženec, ker je priča obrnjena s hrbtom proti njemu, ne zazna. Takšna pričina emocija pa je lahko pomembna pri presoji verodostojnosti dokaza. Prav tako je pomembno, da priča ni obrnjena s hrbtom proti obtožencu, ker v tem primeru ni izključeno, da obtoženec ne bi v celoti slišal izpovedbe zaslišane osebe. Vendar pa teh okoliščin, ki so po oceni pritožbenega senata edinole relevantne, zagovorniki obtoženega B. B. na naroku glavne obravnave niso problematizirali, prav tako pa tudi ne v pritožbi z eventuelnim zatrjevanjem, da je bilo obtoženemu B. B. onemogočeno neposredno spremljanje izvedenih personalnih dokazov. Okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost predsednice senata, na način kot je to predstavila obramba obtoženega B. B., niso podane.

19Naslednja okoliščina, ki jo izpostavljajo zagovorniki obtoženega B. B. je, da predsednica senata ni dala ustreznega časa za pripravo obrambe novemu zagovorniku. Poprejšnji odvetnik iz Odvetniške družbe X o.p., d.o.o. je bil izvoljen za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice in je po zatrjevanju pritožbe 20. 4. 2016 moral prenehati z deli pridobitne narave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšna izvolitev poprejšnjega zagovornika ni bilo neko presenečenje, saj je postopek za izvolitev sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice trajal kar nekaj časa. Prav tako pa je iz mandatnega razmerja med odvetniki Odvetniške družbe X o.p., d.o.o. in obtožencem razvidno, da je obtoženi B. B. pooblastil vse odvetnike iz odvetniške družbe, ki so sprejeli zagovor obtoženca v obravnavani zadevi, kar dokazuje pooblastilo, ki je na prilogi B1, podpisano pa že 30. 9. 2009. Zato so neutemeljeni očitki v pritožbi, da zagovorniki niso imeli zadosti časa za pripravo obrambe obtoženega B. B.

20Res je po podatkih spisa predsednica sodečega senata napovedala, da bo postopek dokazovanja zaključen v tednu med 11. in 15. 7. 2016. Vendar pa je takšno oceno podala na podlagi do takrat sprejetih dokaznih sklepov glede obsega dokazovanja. Neizvedeni dokazi so bili podlaga še za oceno predsednice senata, da ji je v dokaznem postopku "ostalo še za dve uri dela". Okoliščini, ki sta prikazani v pritožbah, zato ne odražata pristranskosti sojenja.

21Na naroku glavne obravnave je zagovornik obtoženega B. B. podal zahtevo za izločitev sodečega senata. V pritožbi zagovorniki obtoženega B. B., kakor tudi zagovorniki obtoženega A. A. opozarjajo, da bi moral sodeči senat, predvsem pa predsednica senata prenehati z vsakim nadaljnjim delom. Ker pa je določila nov datum naroka glavne obravnave in ker je dodatno prebrala izpisek iz registra družbe M., zatrjujejo, da je bilo sodničino ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 43. člena ZKP. Pritožbi imata prav, da mora sodnik, ko izve, da je zahtevana njegova izločitev, kar je bil primer tudi na naroku 23. 6. 2016, takoj prenehati z vsakim nadaljnjim delom v isti zadevi. Procesna teorija se v zvezi s tem opredeljuje, da se prepoved dela ne nanaša samo na sojenje v konkretni kazenski zadevi, ampak spada k delu sodnika tudi vabljenje, pošiljanje zaprosil, dajanje predlogov zunajobravnavnemu senatu in podobno. Dilemi, ki sta ju izpostavili obe pritožbi, je odreditev novega naroka glavne obravnave za 11. 7. 2016, medtem ko je bil narok za dne 7. 7. 2016 predviden že s poprejšnjo odredbo predsednice sodečega senata. Torej, čeprav je predsednica senata izvedela za svojo izločitev in bi pravzaprav morala pogojno vztrajati samo pri naroku, ki je bil že prvotno odrejen, torej za 7. 7. 2016, pa po presoji pritožbenega sodišča takšno ravnanje, za določitev dodatnega naroka ne vzbuja dvoma v njeno nepristranskost. To pa zato, ker je že predsednica senata od vsega začetka strnjeno razpisovala naroke glavne obravnave in pravzaprav s pogojnim datumom 11. 7. 2016 (pogojnim zato, ker še ni bila znana odločitev predsednika sodišča o zahtevi za izločitev) omogočila zagovornikom, da prilagodijo svoje delovne obveznosti kot odvetniki v drugih zadevah pred sodišči, skratka pri zastopanju svojih strank. Tako, da razlogi procesne ekonomije vendarle pretehtajo zatrjevane očitke pritožnikov, zaradi česar pritožbeno sodišče v sodničinem ravnanju ne zazna okoliščin, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost razpravljajočega senata, zlasti pa predsednice tega senata. Iz zapisnika naroka glavne obravnave, ki je na list. št. 7426, je razvidno, da je obtoženi A. A. podal pripombo, da izpisek iz registra za družbo M., kljub temu, da je bilo navedeno, da bo prebran, ni bil prebran. Vendar pa je predsednica senata izpisek ponovno prebrala, kar pomeni, da je pravzaprav izvedla na naroku nekaj, kar je bilo že izvedeno kot listinski dokaz (list. št. 7432). Seveda pa je bilo takšno branje povsem nepotrebno, bi pa bilo lahko relevantno glede vprašanja "prenehanja z vsakršnim delom" tudi iz vsebinskega ozira lahko problematično. Kljub temu pa je v nadaljevanju predsednica senata vseeno prenehala z delom zaradi podane zahteve za izločitev. Skratka, dejansko stanje, kot je prikazano v obeh pritožbah, vendarle ni takšno, kot ga izkazuje listinska dokumentacija z zapisnikom o naroku glavne obravnave, pri čemer so zagovorniki obtoženega B. B. izrazili pomislek, ali je bilo takšno branje na podlagi zapisnika sploh razvidno. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je predsednica senata, kot je zapisano v zapisniku, izpisek ponovno prebrala, kar ji seveda niti ne bi bilo potrebno, glede na to, da je bil listinski dokaz že izveden.

22V nadaljevanju so problematizirana vprašanja v zvezi z angažiranostjo zagovornikov v drugih sodnih postopkih in določitvijo narokov v obravnavani zadevi na tiste datume, kjer imajo zagovorniki na drugih sodiščih razpisane naroke. V takšni zadevi, kot je obravnavana, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ravnanje predsednice senata, da je določila naroke na način kot jih je in s tem tudi prilagodila delo sodnega senata. Iz utemeljitev odredbe, da se glavna obravnava nadaljuje 11. 7. 2016 in ne 12. 7. 2016, ni razvidno zakaj je bil izbran datum, ki ni ustrezal zagovorniku obtoženega B. B., kar pa konec koncev tudi ni potrebno, kot to neutemeljeno pričakujejo zagovorniki obtoženega B. B. v svoji pritožbi, da bi se moral senat do tega posebej opredeliti.

23Nadaljnji očitek je, da je sodišče prve stopnje stopnje "ogromno" dokazov izvajalo po uradni dolžnosti in ne na predlog strank, zaradi česar še nadalje pritožba zagovornikov obtoženega B. B. trdi, da je sodeči senat navzven izkazal videz pristranskosti. Enaka ocena, da je podan dvom v nepristranskost sojenja razpravljajočega senata, je tudi okoliščina, ko je prvo sodišče poseglo v opis kaznivega dejanja. V zvezi s slednjim bo pritožbeno sodišče problematiko obravnavalo glede obstoja znakov kaznivega dejanja pranja denarja. Glede obsega izvajanja dokaznih virov pa je sodišče izvedlo tudi po presoji pritožbenega sodišča tiste dokaze, ki so relevantni. Ali so to dokazi, ki jih je že v obtožnici predlagal državni tožilec ali kasneje v ponovljenem sojenju oziroma, da so bili zavrnjeni dokazi, ki jih je predlagala obramba obtožencev, pa pravzaprav ni predmet nepristranskosti, ampak je vprašanje kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP (kršitev pravice obtoženca do izvajanja učinkovite obrambe). Iz zapisnika o naroku glavne obravnave pa je razvidno, da sodeči senat ni izvajal samo dokaze po "uradni dolžnosti", ampak tudi sicer dokaze, ki sta jih predlagali obe stranki (državni tožilec oziroma obtoženci). Ne glede na to pa je zaradi koncepta kazenskega postopka, ki je opredeljen v 17. členu ZKP, sodišče dolžno preizkusiti in ugotovitvi dejstva, ki obdolženca obremenjujejo kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. To pa je s sojenjem na prvi stopnji storilo sodišče prve stopnje.

24Očitek o "hitenju" s postopkom pred sodiščem prve stopnje, ki je bilo "neaktivno četrtino časa", kolikor velja dveletni zastaralni rok, je neutemeljen. Zatrjevana kritika pa je tudi v nasprotju s podatki kazenskega spisa. Pravilna je sicer ugotovitev, da je bila pravnomočna sodba zaradi izrednega pravnega sredstva 18. 6. 2015 razveljavljena in zadeva zoper obtožence vrnjena v novo sojenje sodišču prve stopnje. Vendar pa pritožba spregleda podatek, da je sodišče prve stopnje prejelo kazenski spis od Vrhovnega sodišča Republike Slovenije šele 7. 9. 2015. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja objektivno okoliščino, saj je bila predsednica sodečega senata v bolniškem staležu od 15. 9. do 30. 11. 2015, potem pa 22. 2. 2016 odredila razpis narokov glavne obravnave, začenši s prvim 17. 3. 2016. Prikazano časovno sosledje pokaže, da je bilo sodišče prve stopnje "v četrtini časa zastaralnega roka" aktivno, z delom na spisu pa pričelo, ko so se zato stekli objektivni pogoji.

25V pritožbi zagovorniki obtoženega B. B. očitajo sodišču prve stopnje kršitev pravila iz prvega odstavka 127. člena ZKP, ker je sodišče vročilo sodbo po sodnem vročevalcu. Navedeno določilo, ki ga citirajo pritožniki velja za vabila in odločbe, ki se izdajajo do konca glavne obravnave, ne pa za sodbo. Zato tako koncipirana pritožbena trditev, ko se sklicujejo na kršitev konkretne procesne določbe ni utemeljena.

26V zaključku glede vprašanja (ne)pristranskosti (pritožbenega) odločanja so pritožniki zapisali nekaj izjav aktualne politike. Pritožba sklepa, da lahko takšne izjave vplivajo na izid pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče se je ogradilo do takšnega sklepanja v pritožbi. Citirane izjave, če so resnične, pa ocenjuje kot neresne in so namenjene bolj promociji dajalcu izjav.

27Zagovorniki obtoženega C. C. opisujejo ravnanje predsednice sodečega senata, ko je odločala o nadomestni izvršitvi kazni zapora zoper obsojenega C. C. Po trditvi pritožnikov je obtoženi izpolnjeval vse zakonske pogoje, vendar pa je predsednica senata predlog za alternativno izvršitev kazni zapora zavrnila. Očitek je, da sodnica "ni napravila celostne presoje okoliščin povezanih z obtoženčevo osebnostjo, ampak je togo vztrajala na arbitrarni presoji zadeve". Po podatkih spisa je obtoženi C. C., ko je imel še status obsojenca (pred odločitvijo vrhovnega sodišča v postopku izrednih pravnih sredstev), predlagal nadomestno izvršitev kazni zapora. Res je, kot navajajo pritožniki, da je predsednica senata prošnjo obsojenca kot neutemeljeno zavrnila in da je bila sodničina odločitev v pritožbenem postopku razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno odločitev. V postopku ponovne odločitve je bila odločitev predsednice senata enaka kot v razveljavljeni odločbi, vendar pa kasnejša odločitev ni prestala vsebinske presoje pritožbenega sodišča, čeprav je sodničino odločitev Višje sodišče v Ljubljani z dne 9. 9. 2015 I Kp 49294/2010-812 razveljavilo. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je obsojenčev predlog za nadomestitev kazni zapora brezpredmeten, ker je zaradi odločitve Vrhovnega sodišča v postopku izrednih pravnih sredstev odpadla zakonska podlaga za odločanje o obsojenčevem predlogu. Pa tudi sicer ni mogoče razbrati iz pritožbenih navedb okoliščine zatrjevane pristranskosti predsednice senata, ko je sprejela odločitev, ki je bila drugačna od predlagane in ko se ni strinjala z navedbami državnega tožilca glede nadomestne izvršitve kazni zapora.

28Zagovorniki obtoženega C. C. izpostavljajo še ravnanje predsednice sodečega senata, ki je v prvotnem postopku, ki je tekel pred razveljavitvijo sodbe, navedla na naroku glavne obravnave 16. 4. 2013 zagovornici obtoženca, da bo imela zoper sodbo naslovnega sodišča pravno sredstvo. Po podatkih spisa, kar nenazadnje posredno ugotavlja tudi pritožba obrambe obtoženega C. C. kljub izrecnim procesni zahtevi ni bila takoj podana zahteva za izločitev sodnice, ampak so zagovorniki to storili šele v pritožbi zoper sodbo prvega sodišča X K 59294/2010-1535 z dne 19. 7. 2013. Upoštevaje določilo petega odstavka 42. člena ZKP je uveljavljanje zahteve po izločitvi predsednice senata bilo evidentno prepozno. Ne glede na to pa je problematiziran (nepotreben) stavek predsednice senata na naroku glavne obravnave 16. 4. 2013 potrebno pravzaprav razumeti tudi drugače. Vložitev pravnega sredstva zoper sodbo ne pomeni, da je bila takrat že oblikovana odločitev o obsodilni sodbi. Tudi zoper zavrnilno ali oprostilno sodbo ima lahko stranka vedno interes bodisi zaradi odločitve o glavni stvari ali kakšni drugi odločbi, ki je vsebovana v izreku meritorne oprostilne oziroma procesne zavrnilne sodbe. Zato so glede tega vprašanja neutemeljene tudi pritožbene navedbe zagovornikov obtoženega A. A., ki zatrjujejo, da je bil dokazni predlog obrambe obtoženega A. A. dejansko zavrnjen še pred formalnim odločanjem sodečega senata. To pa zato, ker je predsednica senata naznanila, da bo glavno obravnavo zaključila med 11. in 15. 7.2016 in kar še nadaljuje zatrjujejo pritožniki, tako kot zagovorniki obtoženega B. B., da je sodničina izjava, da ima "še za dve uri dela", pokazatelj o nameri, da čimpreje zaključi obravnavo. Pritožbeno sodišče je glede izjave predsednice senata glede časovnega obsega dokazovanja že pojasnilo, da je iz zapisnika naroka glavne obravnave več kot jasno razvidno, da je bila sprejeta takšna sodničina ocena o časovnem obsegu dokazovanja na podlagi do takrat sprejetih dokaznih sklepih o dokaznih virih, ki bodo predmet dokaznega postopka. Tudi predvideni čas zaključka dokaznega postopka upoštevaje obseg dokazovanja po oceni pritožbenega sodišča ni problematičen. Če bi se sledilo pritožnikom, bi bila teoretično lahko vedno podana okoliščina, ki vzbuja dvom v nepristranskost sodnika že v fazi razpisa narokov glavne obravnave, bodisi da bi narok razpisal samo za en obravnavni dan ali pa za več dni.

29Ko pritožbe utemeljujejo kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave, da ni odločalo nepristransko sodišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožniki posamezne okoliščine navajajo samo delno, da so posamezna zatrjevana dejstva iztrgana iz konteksta oziroma prikazana samo enostransko, zato v tem sklopu pritožbenih vprašanj pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev Ustave ni podana, kakor tudi niso kršene posamezne procesne določbe, ki so bile podlaga za procesno odločanje oziroma vodenje kazenskega postopka sodečega senata kakor tudi njene predsednice.

Še k ostalim pritožbenim navedbam zagovornikov obtoženega B. B.

30Uvodoma pritožniki glede opisa kaznivega dejanja opozarjajo na sodbo I Ips 59294/2010 z dne 18. 6. 2015, ko je v 48. točki obrazložitve Vrhovno sodišče navedlo, da kaznivo dejanje pranja denarja za obtoženega B. B. ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja. In ker je sodišče v ponovljenem postopku pravzaprav samo povzelo takšen opis kaznivega dejanja kot je bil v razveljavljeni pravnomočni sodbi, je zato pritožbena trditev, da tudi v ponovljenem sojenju kaznivo dejanje pranja denarja, ki naj bi ga storil obtoženi B. B., ni zadosti konkretizirano, ker naj bi bila, kot je razumeti pritožbeno izvajanje, storjena kršitev glede vprašanja iz 1. točke 372. člena ZKP.

31Res je, da je Vrhovno sodišče v 48. točki svoje obrazložitve navedlo, da v opisu kaznivega dejanja pranja denarja niso zajeti vsi njegovi zakonski znaki in da že uvodni del opisa glede abstraktnih zakonskih znakov ne povzema zakonskega znaka, da je bilo dejanje storjeno zato, da se s pranjem prikrije ali poskusi prikriti njegov izvor, kakršna je sicer bit kaznivega dejanja po členu 252 KZ. Nadalje je Vrhovno sodišče še zapisalo, da konkretni opis kaznivega dejanja ne navaja nobenih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bil razpoznaven zakonski znak, da je bilo ravnanje storjeno zato, da se s pranjem prikrije izvor denarja. Takšno materialnopravno razlogovanje bi glede pooblastil, ki jih ima Vrhovno sodišče v postopku izrednih pravnih sredstev, imelo za posledico spremembo pravnomočne sodbe v odločbi o krivdi in to v takšnem obsegu, da bi Vrhovno sodišče moralo izreči oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP (kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP). Zato se v zvezi z navedeno problematiko pritožbeno sodišče strinja z razlogi, ki jih je zapisalo prvo sodišče v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sicer pa je del biti kaznivega dejanja po členu 252 KZ, "da se s pranjem prikrije ali poskusi prikriti njegov izvor", afirmativno opredeljen v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja z besedno zvezo "razpolagal in s tem dodatno prikril njegov izvor", kar pa je bilo konec koncev izraženo že v konkretnem opisu kaznivega dejanja v razveljavljeni sodbi z besedami "z namenom dodatnega prikritja njegovega izvora tudi razpolagal". Zato glede na ustaljeno sodno prakso, da abstraktni del kaznivega dejanja ni nujno konstitutivna sestavina dejstvenega opisa kaznivega dejanja v odločbi o krivdi, po presoji pritožbenega sodišča takó, kot je pravilno presodilo tudi sodišče prve stopnje, kritika pritožnikov ni utemeljena. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pri opisu kaznivega dejanja za obtoženega B. B., enako pa velja tudi za soobtožena C. C. in A. A., po nepotrebnem dodalo besedne zveze "pri čemer je prikril izvor denarja". Navedeno dejstvo oziroma okoliščina prikrivanja izvora denarja pa je, kot je že pojasnjeno, konkretizirano v drugem delu opisa kaznivega dejanja, kar pa je konec koncev ugotovilo tudi Vrhovno sodišče v postopku izrednih pravnih sredstev. Takšen sklep pa je zapisalo v 48. točki že citirane sodbe.

32Sodišče prve stopnje je v 50. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je v konkretnem opisu kaznivega dejanja opredeljeno dejstvo, da je bil sprejet denar iz nezakonitega izvora. Obtoženi B. B. je po konkretnem opisu denar sprejel na podlagi Dogovora o nadomestilu zaradi odpovedi pravicam z dne 30. 8. 2007. Dogovor pa je bil, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, podlaga za knjiženje zneskov 11.980.000,00 EUR dne 24. 10. 2007 in nato še 9.700.000,00 EUR dne 4. 2. 2008. In ker je bil Dogovor prikazan kot pravno dopusten posel med dvema strankama, ki je, kar je še nadalje pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, da je kot takšen "vzbudil vtis dovoljenega denarnega toka temelječega na dopustni podlagi oziroma viru", skratka povsem običajno poslovno razmerje, je tako na dlani, da je bil Dogovor sredstvo za prikritje denarja nezakonitega izvora.

33Pritožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ko je v razlogih sodbe zapisalo, da naj bi bilo sprejetje denarja nezakonitega izvora izvršeno na tak način, da je bil izvor denarja prikrit, zaradi česar je B. B. ravnal dolozno. Potem pa citirajo zadnji odstavek na 76. strani sodbe in zaključujejo, da je na ta način sodišče prihajalo samo s seboj v nasprotje. Pritožbeno sodišče takšne sicer zelo nedoločne pritožbene kritike ne more sprejeti. Prvo sodišče je namreč v 50. točki obrazložitve sodbe samo pojasnjevalo, da so bile različne pogodbe orodje tako za izvršitev predikatnega kaznivega dejanja kakor tudi v nadaljevanju kaznivega dejanja pranja denarja nezakonitega izvora, ki izvira iz kaznivega dejanja, ki ga je storil obsojeni I. I. Več kot na dlani je, da je obtoženi B. B. "vzbudil vtis dovoljenega toka z Dogovorom". Če se pobližje predstavijo temeljne pogodbe med M. in B. B. (priloga A 231 in A 233), je razvidno, da se dogovor z dne 30. 8. 2007 sklicuje na pogodbi o ustanovitvi nakupne in prodajne opcije med M. in B. B. z dne 11. 1. 2007 in 14. 5. 2007. Ne samo, da v januarju in maju nomotehnično pogodbe, ki jih je M. sklepal, niso takšne oblike kot so bile kasneje oblikovane, ko je začel sodelovati tudi odvetnik J. J., pa je, kar je pa seveda odločilno, da se Dogovor sklicuje na pogodbi z dne 11. 1. 2007 in 14. 5. 2007. Obe pogodbi v 1. točki ugotavljata, da ima M. v razmerju do družbe S. opcijska upravičenja delnic Y. Še drugače povedano, januarja in maja 2007 družbe S. ni bilo nikjer zaslediti v zvezi z opcijskimi pogodbami glede delnic Y 200.000 oziroma 178.327, kar pa je več kot jasno pritožnikom pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 40. točki izpodbijane sodbe. Zato je Dogovor pravzaprav nadaljevanje doloznega ravnanja B. B., ki prikriva izvor denarja iz kaznivega dejanja, ki ga je storil obsojeni I. I. Ali še drugače povedano, pogodbe, ki jih je analiziralo sodišče prve stopnje so nič drugega kot orodja pri sofisticiranem izvrševanju tako kaznivih dejanj, ki so vsebovana v pravnomočnih odločbah o krivdi po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 59294/2010-1535 z dne 19. 7. 2013 in kaznivih dejanj, ki so predmet tega pritožbenega postopka.

34Pritožniki so kritični do zaključkov sodišča prve stopnje v 52. točki obrazložitve, ko je prvo sodišče navedlo, da je z razpolaganji obtoženi B. B. dodatno prikril izvor nezakonitega denarja. Pritožba opozarja, da sodišče ugotovitve dodatnega prikrivanja niti ni obrazložilo in zastopa stališče, da ker so bile vse razpolage izvršene z bančnimi nakazili, da se sled ali sledi izvora nezakonitega denarja niso dodatno zabrisale. Ko so pritožniki citirali članek mag. Damjana Florjančiča je iz izvajanj avtorja razvidno, ne samo da je onemogočeno (zakritje) sledljivost za nazaj, ampak da je vsaj oteženo slediti denarnemu toku nezakonitega denarja. Po presoji pritožbenega sodišča je takšno oceno oteženega sledenja nezakonitega denarja obravnavalo prvo sodišče v 51. točki obrazložitvi sodbe, ki so jo očitno pritožniki povsem prezrli, zato je na podlagi teh, v prejšnji točki navedenih dejstev, prvo sodišče utemeljeno zaključilo, da so razpolage nezakonit izvor denarja dodatno prikrile in da, kar je tudi pomembno, vsaka razpolaga z denarjem nezakonitega izvora sama po sebi prispeva k nadaljnjemu zakritju njegovega izvora, s tem pa tudi najmanj otežuje sledljivost za nazaj. Skratka do integracije denarja, kar se je primeroma pri obtoženemu B. B. rezultiralo z nakupom nepremičnin. Ko je prvo sodišče obravnavalo posamezne razpolage nezakonitega izvora denarja po tistem, ko ga je obtoženi B. B. prejel z dvema nakaziloma na svoj osebni račun pri banki N. d.d., pa je iz podatkov spisa, ki so bili tudi predmet dokazovanja pred sodečim senatom, še nadalje razvidno, ne samo, da je znesek 5.068.523,00 EUR 24. 10. 2007 B. B. nakazal v tujino v dobro računa družbe P. b.v., ampak da je 6.911.477,00 EUR deponiral pri banki N. d.d., ki so bila potem 2. 11. 2007 sproščena in nakazana nazaj na B. B. osebni račun, večino pa porabljena 5. 11. 2007, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje za plačilo računa družbi F. d.o.o. V dosti večjemu obsegu pa je obtoženi B. B. razpršil 4. 2. 2008 nakazanih na svoj osebni račun znesek 9.700.000,00 EUR, ki jih je, razen zneska 700.000,00 EUR, ki so bila nakazana družbi F. d.o.o. kot kratkoročno posojilo, tako kot v prvem primeru 5. 2. 2008 deponiral pri banki N. d.d. Ta del nezakonitega denarja pa je bil potem večkrat predmet pogodbe o vezavi N. d.d. depozitov. Prav tako pa še prevladujejo različna nakazila v dobro F. d.o.o. po 5. 2. 2008 z različnimi nameni: kratkoročno posojilo, nakazilo, plačilo računa, plačilo kupnine za poslovni delež. Skratka, v obravnavani zadevi je potrebno upoštevati tudi tovrstna nakazila, depozite, kar pa so nenazadnje glede stratifikacije opozorili zagovorniki obtoženega A. A. v zadnjem odstavku na 18. strani pritožbe.

35Pritožbeno sodišče se strinja glede nadaljnjega razlogovanja pritožnikov pri vprašanju (ne)zakonitosti kapitalskega dobička. Vendar pa je opozorilo pritožnikov v tem delu povsem neupoštevno, kajti, kot sami ugotavljajo, je denar nezakonitega izvora, ki je predmet kaznivega dejanja pranja denarja, izviral iz (predhodnega) kaznivega dejanja, ki ga je storil obsojeni I. I.

36Pritožba nima prav, ko zatrjuje v nadaljevanju, da nezakonit denar, ki je bil že v obtoku, ni ogrožal gospodarstva kot varovane dobrine pri kaznivem dejanju pranja denarja. Sodišče prve stopnje je v 91. točki obrazložitve ugotovilo, da je obtoženi B. B. dolžan plačati iz naslova ponovne odmere dohodnine za leto 2007 in 2008 3.468.800,00 EUR. Torej upoštevaje tudi oba priliva nezakonitega denarja v letu 2007 in 2008. To pa pomeni, da seveda takšno ravnanje obtoženega B. B. ogroža gospodarstvo, zaradi česar je stališče pritožnikov, ki ugotovljenih dejstev v 91. točki sodbe ne upoštevajo, niti se z njimi ne strinjajo, neutemeljeno.

37Nadaljnja teza pritožbe je, da obtoženi B. B. ni vedel, da sta obe nakazili iz nezakonitega izvora, to pa zato, ker je bil oproščen kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ki ga je storil obsojeni I. I. Res je, da je sodišče v izpodbijani sodbi v ponovljenem sojenju v točki II izreka obtoženca oprostilo obtožbe navedenega kaznivega dejanja. Vendar pa izpodbijana sodba glede tega kaznivega dejanja nima nobenih razlogov, prav tako pa tudi v sodbenem izreku v II točki ni naveden relevanten oprostilni razlog iz 358. člena ZKP, zato takšna odločitev ni razbremenilna. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje B. B. dolus obrazložilo v točkah 27 in naslednje in ga v zaključku 50. točke tudi sintetiziralo z ugotovitvijo, da je bilo ravnanje obtoženega B. B. v odnosu do sprejetja obeh denarnih zneskov z obeležjem direktnega naklepa. Zaradi takšnih zaključkov je tudi brezpredmetna primerjava, ki jo napravijo pritožniki z zlorabo položaja bančnika, saj "kreditojemalca" ni mogoče enačiti z obtoženim B. B., ali pač, če je tudi kreditojemalec, tako kot v obravnavani zadevi obtoženi B. B., vedel, da je denar nezakonitega izvora.

38Neutemeljena je teza pritožnikov, da je obtoženi B. B. z denarjem ravnal transparentno, ko je kupil nepremičnine, plasiral delež v podjetje, denar podaril hčeri in da je na ta način samo porabil denar. Ko je obtoženi B. B. kupil nepremičnine, je na ta način denar investiral v nepremičnine, prav tako tudi v dve družbi. Že iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obtoženec razpršil za 12.641.523,00 EUR nezakonitega denarja, ki, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 52. točki obrazložitve, ni ustvarjal vtisa nezakonitih razpolag. Čeprav je sodišče prve stopnje v zaključku 51. točke obrazložitve navedlo, da je obravnavalo le v izreku obtožnice točno določene razpolage s prejetim denarjem, pa je iz vsebine listinskega dokazovanja razvidno, da je v dokaznem postopku, primeroma s podatki iz pridruženega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani Pp 12/2009 pravzaprav udeležencem kazenskega postopka, skratka strankama in zagovornikom, predstavilo še dodatno razprševanje denarja, zlasti glede drugega nakazila v februarju 2008 (različna nakazila, depoziti, plačila zneskov in podobno).

39Pritožbeno sodišče ponovno kot že doslej pritrjuje prvemu sodišču, da je bil Dogovor le orodje za izplen predhodno storjenega kaznivega dejanja obsojenega I. I. Pritožniki namreč ne analizirajo, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje, datume tako v Dogovoru kakor tudi obeh opcijskih pogodb, vse pa v zvezi z udeležbo družbe S. Na dlani je tako, da se Dogovor sklicuje na pogodbeni odnos, ki ga še ni bilo (opcijska pogodba med M. in S.) V nadaljevanju pritožniki nenazadnje celo dopuščajo, da je bil lahko Dogovor med M. in B. B. lažen, nadaljujejo pa, da ni nobene podlage, da bi se lahko sklepalo, da je bil z Dogovorom prikrit izvor nezakonitega denarja. To pa zato, ker je po stališču pritožnikov potrebno upoštevati, da je v pravnomočni sodbi zoper obsojenega I. I. predikatnega kaznivega dejanja nakazilo denarja na račun obtoženega B. B. predstavljalo vse tri faze pranja denarja in da je na B. B. račun prišel že opran denar. V nadaljevanju pa še, kot je smiselno razumeti, da opranega denarja ni možno prati. Na opisan način pritožba pravzaprav nakazuje na kršitev pravila ne bis in idem, ker da že razsojena kazenskega zadeva za predikatno kaznivo dejanje zoper obsojenega I. I. vsebuje tudi očitek kaznivega dejanja pranja denarja, ki je predmet tega pritožbenega postopka. Predikatno kaznivo dejanje obsojenega I. I. je bilo storjeno v času od 3. 1. 2007 do 11. 9. 2007. Časovna opredelitev kaznivega dejanja pranja denarja za obtoženega B. B. pa je 24. 10. 2007 in 4. 2. 2008. Res je sicer, da časovna opredelitev kaznivega dejanja ni znak kaznivega dejanja. Bistvo za zavrnitev pritožnikovih tez pa je pravzaprav ugotovitev, da je kaznivo dejanje pranja denarja tako v sprejemu nezakonitega denarja in tudi z razpolago tega denarja, da se prikrije njen izvor. Evidentno je tako, da se znaki obeh kaznivih dejanj tudi po opisu ne prikrivajo.

40Neutemeljena je tudi teza pritožnikov, da je bil po nakazilu na B. B. račun denar iz predikatnega kaznivega dejanja že opran. Takšna navedba je sicer zapisana v dejstvenem opisu kaznivega dejanja, vendar pa je še nadalje trditev, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 52. točki obrazložitve, da je B. B. z razpolaganjem denarja iz predikatnega kaznivega dejanja še dodatno prikril njegov izvor. Tako da je glede tega vprašanja bistveno ugotovljeno vedenje in hotenje B. B., da razpolaga z delom nezakonitega denarja iz predikatnega kaznivega dejanja, ki še ni bil integriran.

41V nadaljevanju pritožniki navajajo motiv za posamezne vložke denarja kot so vstop v posredno lastništvo družbe, nakup nepremičnin. Vendar pa takšno ravnanje obtoženca ne razbremeni krivde, kajti primeroma z darilno pogodbo je obtoženi svoji hčeri izročil denar nezakonitega izvora.

42Nimajo prav v zaključku tega sklopa vprašanj pritožniki, da sodišče ni pojasnilo svoje presoje, da je z razpolagami nezakonitega denarja obtoženi B. B. prikril njegov izvor. Ravno razpršenost, predvsem glede drugega nakazila 4. 2. 2008 v znesku 9.700.000,00 EUR, ne samo v obsegu, kot je to zatrjevano v sodbenem izreku, je tudi po presoji pritožbenega sodišča otežila sledljivost za nazaj.

43Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo pritožnikov, da ima kaznivo dejanje po prvem odstavku 252. člena KZ pravzaprav dva krivdna odnosa. V obeh primerih mora biti storilec dolozen tako do sprejetja denarja (vedenje in hotenje, da ga sprejema kot nezakonitega), kakor tudi do nadaljnjega ravnanja, storjenega tudi z eventualnim naklepom, ko z različnimi razpolagami prikriva izvor nezakonitega denarja. Vrhovno sodišče je kritiziralo razveljavljeni del sodbe iz prvega sojenja, da samo na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev razpolaganja z nakazanim denarjem obtoženemu B. B. ni mogoče samodejno sklepati, da je pri obtožencu obstajal tudi namen (ali vsaj zavedanje in privolitev v prikritje izvora) na način ravnati, da bi se torej s pranjem prikril izvor tega denarja. V zvezi s tem Vrhovno sodišče judicira sodbo I Ips 59865/2010 z dne 30. 1. 2014. Glede tega stališča pritožbeno sodišče navaja, da je mogoče šele na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev sklepati, v kakšnem odnosu je storilec kaznivega dejanja do posledice. Prav to pa je v obravnavani zadevi kljub kritiki pritožnikov storilo sodišče prve stopnje. Subjektivni znak, obstoj direktnega naklepa, je za sprejetje denarja obrazložilo v 50. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je natančno analiziralo vse tri obremenilne okoliščine, ki jih je sicer v skrčeni obliki zapisalo v 27. točki obrazložitve, do katerih zaključkov sodišče druge stopnje nima kaj dodati in jih v celoti sprejema.

44Za obliko krivde pri kaznivem dejanju pranja denarja po prvem odstavku 252. člena KZ glede vprašanja prikrivanja izvora nezakonitega denarja pa je pravno pomotno stališče pritožnikov, da se zahteva kot oblika krivde dolus coloratus. Pri tem se pritožniki sklicujejo na članek mag. Damjana Florjančiča (Pravna praksa, št. 12, 27. 3. 2014). Vendar pa je isti avtor v referatu z naslovom Kaznivo dejanje pranja denarja v luči domače sodne prakse (Pravosodni bilten, št. 3/2016) zapisal, da je mogoče to kaznivo dejanje storili ne le z direktnim, ampak tudi z eventualnim naklepom, pri čemer se je skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 59865/2010 z dne 30. 1. 2014, skratka na novejšo sodno prakso, kar je upoštevalo tudi prvo sodišče (točka 49 obrazložitve sodbe). Da je mogoče to kaznivo dejanje glede prikrivanja izvora nezakonitega denarja storiti tudi z eventualnim naklepom, pa je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 59294/2010-1806 (48. točka obrazložitve), ko se glede tega vprašanja pravzaprav Vrhovno sodišče sklicuje na judiciran primer, ki ga je sprejelo 30. 1. 2014 v zadevi I Ips 59865/2010. Ker je tako izhodišče pritožnikov glede krivdnega odnosa za prikrivanje izvora nezakonitega denarja pravno pomotno in samo v tem delu pritožniki problematizirajo z zaključki prvega sodišča v 52. točki obrazložitve, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, zato pritožba tudi v tem delu ni prepričala pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno in nezakonito.

45V zvezi s predhodnim vprašanjem pritožniki še analizirajo sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 60793/2011, vendar pa primerjava dejstvenih opisov v odločbah o krivdi po citirani sodbi z obravnavano, ki se očita obtoženemu B. B., pokaže, da ne gre za enako dejansko stanje, kajti obtoženi B. B. je evidentno občutno bolj razpršil nezakonit denar kot pa storilec v citirani sodbi Vrhovnega sodišča.

46Res je, kot ugotavljajo pritožniki, da je sodišče poseglo v opis kaznivega dejanja glede subjektivnih okoliščin, vendar pa nimajo prav pritožniki, ko smiselno zatrjujejo, da je s tem storjena kršitev identitete med sodbo in obtožbo oziroma določbe 385. člena ZKP. Obtožbeni izrek, ki je bil podlaga za ponovno sojenje, je glede subjektivnih okoliščin za prikrivanje nezakonitega izvora denarja vseboval očitek direktnega naklepa. Sodišče prve stopnje pa je naklep minimiziralo na raven eventualnega naklepa, kar je tudi pojasnilo v 52. točki obrazložitve. Evidentno je, da kršitve, ki jo pobližje pritožniki niti ne predstavijo s konkretno navedbo kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

47V nadaljevanju pritožba opozarja, da je v ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje obtoženega B. B. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja napeljevanja k predikatnemu kaznivemu dejanju. Pritožbeno sodišče je že deloma odgovorilo na navedene pritožbene razloge in, glede na to, da se kaznivo dejanje napeljevanje h kaznivemu dejanju ali predikatno kaznivo dejanje obsojenega I. I., ne pokriva s kaznivim dejanjem pranja denarja v celoti, je že iz tega razloga neutemeljen očitek prvemu sodišču o spregledu oprostilnega dela sodbe. S tem, da iz oprostilnega dela sodbe, glede na to, da v tem delu sodba niti nima razlogov, v sodbenem izreku v točki II izreka pa ni naveden oprostilni razlog (možno je le hipotetično sklepanje zaradi kritike Vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo v tem delu pravnomočno sodbo za obtoženega B. B., da ni bilo na ravni konkretizacije zatrjevano napeljevanje obtoženega B. B. k sedaj že obsojenemu I. I. kar bi, prav tako hipotetično, kazalo na oprostilni razlog iz 1. točke 358. člena ZKP).

48Sodba zaradi oprostilnega dela ni razbremenilna za obtoženega B. B. v obsodilnem delu kot bi bilo smiselno razbrati z izvajanji pritožnikov. Seveda pa se je moralo sodišče prve stopnje zaradi krivdoreka za kaznivo dejanje pranja denarja ukvarjati z vprašanjem, ali je obtoženi B. B. vedel, da sta obe nakazili, ki predstavljala skupno 21.680.000,00 EUR, nezakoniti. Kar pa je tudi dokazno izvajalo v, kot je zapisano v pritožbi, dvajsetih točkah na osemnajstih straneh izpodbijane sodbe. Pregled pritožbenih navedb glede zavedanja obtoženca o nezakonitem izvoru denarja v zvezi s sodbenimi razlogi, ki ugotavljajo, da je B. B. vedel, da je izvor denarja nezakonit, pokaže, da pritožniki selektivno opozarjajo na nekatere domnevne nedoslednosti iz prvostopenjske sodbe. Tako kritizirajo zapis v 27. točki obrazložitve, ko je prvo sodišče uporabilo besedo sklepati. Zaradi uporabe te besede razumejo, da ni zagotovljen dokazni standard za izrek obsodilne sodbe. Zapisan pritožbeni prispevek ni produktiven. V 27. točki je namreč sodišče prve stopnje zapisalo tri okoliščine, na podlagi katerih sklepa, da je obtoženec ravnal dolozno. V nadaljevanju pa je vsako okoliščino v točkah 28 in naslednjih obrazložitve posebej pojasnilo, zato o nedovoljenem dokaznem standardu za izrek obsodilne sodbe seveda ni mogoče govoriti, niti na kaj takega razumno sklepati. V nadaljevanju se potem pritožniki ukvarjajo z izjavami zaslišanih prič K. K. in L. L. in v tem delu prikazujejo svoj pogled na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kateremu pa pritožbeno sodišče ne more slediti. Ali je bil prisoten interes obtoženega B. B. pri prodaji delnic Y v lasti P., prvo sodišče ni gradilo samo na izjavah K. K. in L. L., ampak tudi M. M. in kar je konec koncev s podpisom potrdil tudi obtoženi B. B. na izjavi z dne 29. 5. 2008, ki ga prvo sodišče na strani 55 sodbe tudi citira: "Gospod M. M. ... do decembra 2006 kot pooblaščenec g. B. B. s P. (kot prodajalcem) ni uspel dogovoriti prodaje oz. nakupa delnic izdajatelja I., holdinška družba d.d. (delnice Y)." "V posledici je decembra 2006 B. B.naročil M., naj kot kupec začne s P. kot prodajalcem dogovarjati prodajo oz. nakup delnic Y ..." Prav nobenega dvoma ni, da je takšna B. B. izjava podlaga na ravni gotovosti za dokazni sklep in dokazan zaključek, da so bili inkriminirani posli z delnicami Y v evidentnem interesu "B. B." kot fizične osebe. Tako se je namreč obtoženi B. B. v izjavi z dne 29. 5. 2008 predstavil in jo tudi podpisal. Takšen zapis, ki ga pritožba sicer ne povzema, poskuša ga pa zbledeti pri analizi izpovedbe L. L., da je v ozadju sklepanja opcijskih pogodb I. d.d., ne pa obtoženi B. B., ni uspešna. Vpetost obtoženega B. B. v vedenje nezakonitega izvora je tako trdno dokazana v razlogih izpodbijane sodbe, da jo posamezni pritožbeni izseki ne morejo omajati. Ali še drugače povedano, poskus razumevanja, da je bil pri trgovanju delnic Y interes menedžmenta I. d.d., ne pa obtoženega B. B., pa zbledi tudi ob ugotovitvi, da je bil skoraj ves nezakonit denar iz poslovanja z delnicami Y nakazan obtoženemu B. B. Interes povezave med B. B. in I. I. pa je prvo sodišče pojasnilo še z Dogovorom, ki sta ga sklenila z N. N. ter sodelovanjem med poslovnimi sistemi, ki jo dokazuje priloga A 322 (zaključki na koncu 28. točke obrazložitve).

49Pritožniki so v dopolnitvi pritožbe posebej predstavili svoj vidik glede vprašanja antidatiranja pogodb. Tako so kritizirali zapis v 32. točki obrazložitve in nakazali, da se je sodišče sklicevalo na razloge iz razveljavljene sodbe. Res je, da je v citirani točki razlogov sodbe zapisano, da se je prvo sodišče tudi v ponovljenem postopku glede sklepanja dopolnitve opcijskih pogodb opredeljevalo tako kot v prvem sojenju. Vendar pa, ker so pritožniki samo navedli ta segment obrazložitve sodbe, ne pa tudi poprejšnje, ko je prvo sodišče analiziralo v točkah 29 in naslednje vprašanje antidatiranja, je na dlani, da ima sodba povsem konkretne, jasne in prepričljive razloge, pa tudi ustrezne dokazne zaključke, da so bile posamezne pogodbe sklenjene z namenom prikritja resničnega namena transakcij pri prodaji delnic Y. Nenazadnje pa je najbrž vsakomur jasno in ni potrebno, da je po poklicu pravnik, da če se primeroma problematizirani Dogovor o nadomestilu zaradi odpovedi pravicam z dne 30. 8. 2007 sklicuje na opcijski pogodbi z dne 11. 1. 2007 in 14. 5. 2007, ti dve pogodbi pa navajata tudi udeležbo družbe S., ki do 30. 8. 2007 z M. ni sklenila nobene pogodbe, ampak šele 5. 9. 2007, da je več kot očitno, da so bile pogodbe inštrumentarij pri sofisticiranem ravnanju obtožencev oziroma obsojencev, ki pa si za uspešno izvedbo kriminalnega ravnanja niso znali vsega domisliti, da bi spravili v ustrezne pravne oziroma časovne okvire, ki bi povsem preprečila sledljivost izvršitve posameznih kaznivih dejanj in dokazovanja.

50V pritožbenem razdelku glede naklepa pritožniki navajajo, da B. B.jev dopis davčnim svetovalcem z dne 22. 2. 2008 obtoženca pravzaprav ekskulpira in dokazuje, da je obtoženi B. B. v celoti spoštoval davčno zakonodajo. Takšen aspekt pritožnikov pritožbenega sodišča tako kot tudi prvega ne, ne prepriča. To pa zato, ker obtoženi B. B. v svojem pisanju davčnim svetovalcem ni predstavil v celoti ozadja transakcij, kar pa so v postopku ponovne odmere dohodnine za leto 2007 in 2008 ugotovili na Davčnem uradu Ljubljana, zaradi česar je bila obtoženemu B. B. odmerjena dohodnina za leti 2007 in 2008 v znesku 3,468.800,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje sicer iz drugih razlogov uporabilo komunikacijo med obtožencem in davčnimi svetovalci kot obremenilno dejstvo glede vprašanja in zaključka, da obtoženi B. B. ni razpolagal z dovoljšnimi finančnimi sredstvi za nakup delnic.

51Nadalje pritožniki nakazujejo na nepopolno, s tem pa tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je bil obtoženi sposoben pridobiti lombardni kredit. Pritožniki sicer pobližje ne predstavijo, katere dokaze bi moralo sodišče izvajati, navedejo samo, da bi morali biti ti "ustrezni". Po definiciji je lombardni kredit posojilo, zavarovano z zastavo nematerializiranih vrednostnih papirjev. Poleg teh je pri lombardnih kreditih zavarovanje lahko tudi bančni depozit ali pa celo polica življenjskega zavarovanja, ki ima določeno vrednost. Pomembno je, da je zavarovanje lahko hitro vnovčljivo. Dogovor z dne 30. 8. 2007 se je skliceval na dve opcijski pogodbi med M. in B. B. iz januarja in maja. Vsakemu bančnemu delavcu bi bilo takoj jasno, da je tovrstna listinska dokumentacija neprepričljiva. To pa zaradi tega, ker S. v pogodbenih odnosih, čeprav je izrecno omenjena, še ni bilo. Ta se je začela pojavljati v začetku septembra 2007. Pa tudi sicer obtoženi B. B. ne pove, katere nematerializirane vrednostne papirje poseduje, zlasti pa, kakšna je vrednost le-teh, česar ne povedo tudi pritožniki. Če pa imajo v mislih delnice Y, pa le-teh niti ne bi mogel zastaviti. To pa zato, ker jih ni imel. Ob dodatnem upoštevanju določb Zakona o prometu z nematerializiranimi vrednostnimi papirji, kar je nenazadnje pojasnilo že sodišče prve stopnje v 37. točki obrazložitve, se prenos vrednostnih papirjev izvrši na podlagi naloga dosedanjega imetnika. Skratka, v obravnavani zadevi M.-ja, ki pa delnic še ni imel, ker je P. tako kot je navajal K. K., decidirano zahtevala najprej plačilo in šele nato prenos. Sodišče je tako utemeljeno na podlagi razpoložljivih podatkov pravilno ocenilo, da obtoženi B. B. ni bil finančno zmožen pridobiti tolikšnih sredstev, da bi bil kot opcijski upravičenec objektivno mogoča stranka. Kaj pa naj bi obtoženi B. B. lahko še dal v zavarovanje lombardnega kredita, pa pritožniki v pritožbi posebej niso predstavili. Ali drugače povedano, nestrinjanje izražajo tako splošno, da tako oblikovanega pritožbenega razloga niti ni mogoče preizkusiti.

52Pritožniki še grajajo delo predsednice senata oziroma sodečega senata, da je bilo "proaktivno" pri ugotavljanju dejanskega stanja v škodo obtožencev in da je zato kršilo domnevo nedolžnosti, ki je zagotovljena s 27. členom Ustave RS. V zvezi s tem vprašanjem je pritožbeno sodišče že odgovorilo, da kršitve ni zaznalo in da tudi sodišče prve stopnje zavezuje iskanje materialne resnice, nenazadnje pa je sodišče prve stopnje zavrnilo "ogromno" (izraz, ki ga uporablja tudi pritožba) dokaznih virov, ki jih je predlagal državni tožilec in ki so razvidne iz zapisnikov o narokih glavne obravnave. V zaključku pritožba obrazlaga še uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se namreč s prvim sodiščem, ko je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke. Vprašanja, ki naj bi se postavila izvedencu, so v pritožbi enaka kot jih je obramba obtoženca navedla pred sodečim senatom. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve izčrpno odgovorilo pritožnikom, da dokazni predlog ni utemeljen. K navedenim razlogom, ki jih pritožniki pravzaprav niti ne problematizirajo kot neutemeljene, pritožbeno sodišče nima kaj dodati in jih v celoti sprejema in sklepno ugotavlja, da je dejansko stanje v celoti in popolnoma ugotovljeno.

53Pritožbeni zaključek o "spodobnosti obsodbe vsaj za nekaj", pa je nespodoben in ni vreden prav nobenega komentarja.

54Na pritožbeni seji je zagovornik obtoženega B. B. v pisni obliki dodatno obrazložil pravno argumentacijo v zvezi s predikatnim kaznivim dejanjem, ki ga je storil obsojeni I. I. V zvezi s tem je na kratko predstavil nemško sodno prakso in pravno teorijo, ki bi se morala odraziti tudi v slovenskem pravnem (korporacijskem) prostoru. Na načelni ravni bi bilo lahko takšnemu stališču pritrditi, vendar pa, ker je odločba o krivdi za obsojenega I. I. pravnomočna, je zato takšen v pritožbi pričakovan poseg v izpodbijani sodbi v rednem postopku nedopusten. Prav bi pa bilo, da bi pritožniki, če že vpletajo tujo sodno prakso in teorijo, le-to aplicirali na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ki je opisano v dejstvenem opisu kaznivega dejanja (navidezna pogodba, finančna nesposobnost opcijskih upravičencev) oziroma ugotovljeno v postopku dokazovanja o (ne)določitvi opcijske premije, okoliščine, da so sopogodbeniki v sorodstvenem razmerju ali kako drugače interesno povezani ipd. Tako teoretičnega pritožbenega segmenta zato pritožbeno sodišče ni niti smelo niti moglo upoštevati.

55Zagovorniki obtoženca ne izpodbijajo odločb o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi. Ker pa so uveljavljali pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kakor tudi kršitev kazenskega zakona, ki je bila podana v korist obtoženega B. B., pa takšna pritožba obsega tudi pritožbo zoper navedeni odločbi (člen 386 ZKP). Pritožbeno sodišče se strinja s prvim sodiščem, da je obtoženemu B. B. izrečena kazen zapora zakonita in primerno povračilo za storjeno kaznivo dejanje. Pravilna in zakonita pa je tudi odločitev glede odvzema premoženjske koristi obtoženemu B. B.

Še k ostalim pritožbenim navedbam zagovornikov obtoženega C. C.

56Uvodoma pritožniki uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Stališče pritožnikov je, da je obtoženi C. C. v letu 2007 sklenil opcijski pogodbi z družbama A. N. d.d. in A. I. d.d. Pritožba v zvezi s tem ponavlja izpovedbi predstavnikov obeh družb v tistem času, O. O. in P. P., pri čemer mimogrede opozarja glede izjave O. O., da se do njegovih navedb sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kar smiselno nakazuje na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Slednje opozorilo o kršitvi ni utemeljeno. To pa zato, k er primerjava obeh izjav O. O. in P. P. pokaže, da sta vsebinsko enaki, s tem, da pa je P. P. nagradil informacije, do katerih pa se je sodišče prve stopnje kritično opredelilo. Skratka stališče pritožnikov je, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z letom 2006, ne pa in izključno z letom 2007, ki je lahko edino aktualno glede na datum sklenitve obeh opcijskih pogodb z družbama A. N. in A. I. Tej kritiki sodišče druge stopnje ne sledi. Z listinskima dokazoma na prilogah B7 in B8 obtoženec dokazuje svojo trditev o sklepanju opcijskih pogodb tako v letu 2006 kot v letu 2007. In ker je bilo potrebno presoditi verodostojnost O. O. in P. P. se je moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do zatrjevanih sklepanj opcijskih pogodb v letu 2006. Tako pa je ugotovilo, da v letu 2006 A. I. ni bila vpisana kot imetnica delnic Y. Prav tako se je ukvarjalo z vprašanjem, ki ga pritožniki prezrejo, kakšna so razmerja med obvladujočo in odvisno družbo, pri čemer se je oprlo na prvi odstavek 45. člena Zakona o gospodarskih družbah - 1 (ZGD-1), zaključilo pa, da se P. P. na takšno pogodbo ni skliceval. Tega tudi po presoji odločilnega dejstvenega segmenta pritožniki ne problematizirajo. Zato so tudi nepotrebne in brez dokazne vrednosti pritožbene pripombe, da je obramba od KDD pridobila dokazila, da je bilo imetništvo delnic konsolidirano na izpolnitvene dneve. Povsem pa pritožniki spregledajo, da se sodišče prve stopnje, ko je zaključilo, da ne verjame O. O. in P .P., s tem pa tudi negiralo obstoj opcijskih pogodb med M. in obema družbama A. N. in A. I. d.d., ne opira samo na izpiske KDD in ne nazadnje ne na povsem negotovi izjavi P. P. in O. O.

Okoliščina, da je tudi leto 2006 pomembno in ne samo leto 2007, je zato, ker sta v pisnih izjavah O. O. (priloga B7) in P. P. (priloga B8) izjavila, da sta (po spominu) podaljšala opcijski pogodbi iz leta 2006. Zaradi listin, ki so bile pred sodiščem prve stopnje predmet dokazovanja, pa je seveda pomemben tudi datum 2. 1. 2006 kot datum sklenitve dveh opcijskih pogodb, ki jih je M. sklenil z A. I. d.d. in A. N. d.d., vsaj tako je obtoženi C. C. dokazoval s predložitvijo navedenih pogodb. V letu 2006 je bil v Republiki Sloveniji 2. januar še praznik, ki pa ni bil trgovalni dan na Ljubljanski borzi. Oba predstavnika družb A. N. in A. I., O. O. in P. P. sta v svojih izjavah prikazovala, da sta poznavalca razmer na trgu vrednostnih papirjev, da so predmet opcijskih pogodb milijonski zneski, zato je po presoji pritožbenega sodišča, da se pogodba sklepa na netrgovalni dan obremenilna indična okoliščina, ki O. O. in P. P. izjavi o sklenitvi obeh opcijskih pogodb v letu 2006 prikazuje kot dvomljivi.

57Prav tako je zaradi izjav O. O. in P. P., ki sta ju zapisala na izrecno željo obtoženemu C. C. v letu 2010, da sta podaljšala opcijski pogodbi z družbo M. d.o.o., uvideti sledeča dejstva: V obeh pogodbah, ki sta datirani z dne 2. 1. 2006 je določena izvršilna cena delnice Y 30,93 EUR, toliko kot tudi v pogodbah z dne 3. 1. 2007 (B6 in B9). Vendar pa je bil enotni borzni tečaj delnic Y dne 3. 1. 2007 45,78 EUR. Upoštevaje pogodbenih 200.000 delnic Y, vrednost delnice po pogodbah z dne 2. 1. 2006, to je 30,93 EUR za delnico, ki je bila enaka v pogodbah z dne 3. 1. 2007, vrednost delnice na borzi 3. 1. 2007, pa je bila že 45,78 EUR, kar predstavlja razliko 14,85 EUR, je zato v nadaljevanju zelo preprost izračun pokazal, da sta P. P. in O. O. oba skupaj, za obe družbi A. N. in A. I. sklenila, da so bile delnice Y za 2.970.000,00 EUR manj vredne kot so bile 3. 1. 2007 na borzi. Pri čemer listinski dokazi dokazujejo neprestano rast vrednosti delnice Y in to že pred 3. 1. 2007. In ker P. P. in O. O. ves čas izpostavljata ekonomski interes, ki sta ga imela do svojih družb, da sta spremljala borzne indekse, svoje izkušnje, ki jih imata na področju trgovanja z vrednostnimi papirji, zato tako predstavljeni listinski dokazi, ki imajo nenazadnje sami po sebi dokazno sporočilo, v celoti ovržejo oba personalna dokaza, ki ju je kot razbremenilna predlagal v obravnavani zadevo obtoženi C. C. Prav v zvezi s tem je tudi neutemeljeno pričakovanje pritožnikov, češ da pričanje O. O. in P. P. obtoženega C. C. razbremenjujeta v tistem delu, ko sta povedala, da od marca 2007 dalje glede na rast vrednosti delnic nista več imela želje po podaljševanju oziroma sklenitvi novih opcijskih pogodb. Tudi pritožbeno sodišče navedenima izjavama O. O. in P. P., tako kot je to presodilo pravilno sodišče prve stopnje, ne verjame, saj sta njuni izjavi ne samo nerazumljivi, ampak tudi skrajno dvomljivi, saj je po podatkih, ki so javno dostopni na spletni strani Ljubljanske borze d.d., rast delnic Y od 3. 1. 2006 rastla in, kot je že predstavilo pritožbeno sodišče v tej sodbi, je bila vrednost delnic 3. 1. 2007 že 45,78 EUR, pri čemer je razviden tudi rast delnic v decembru 2006, kar bi vsakemu igralcu na borzi bil zadosten signal, da pri "podaljšanju" opcijske pogodbe spogaja višjo izvršilno ceno delnice.

58Pritožba je glede vloge C. C. pri preprodaji delnic Y umestila samo izjavo K. K., pa še to zelo parcialno z delnim citatom priče, ki je sicer povedal, da s C. C. v letu 2006 "nista nič govorila in potem še nekaj mesecev nista dogovarjala". Pritožniki zaključujejo, da K. K. potrjuje navedbe C. C., da je obtoženec vedel le za opcijsko pogodbo med M. in A. N. in A. I.

59V nasprotju s takšnim minimiziranim dejstvenim izhodiščem v pritožbi pa je sodišče prve stopnje v točkah 59 in naslednjih temeljito analiziralo vlogo C. C. pri preprodaji delnic Y. Zato, ker je pritožba predstavila izjavo K. K., pa pritožbeno sodišče glede na dejstveno podlago, ki je izkazana iz razlogov izpodbijane sodbe, pripominja, da je K. K. še povedal, da je štel C. C. za osebo iz menedžmenta I. d.d. in da je bil C. C. pravzaprav sogovornik, ki je izkazoval B. B. interese. Prav tako je bil C. C. po ugotovitvah sodišča prve stopnje tisti, ki se je dogovoril za nakup drugega paketa delnic Y. C. C. je tudi predlagal, da P. delnice Y prenese na neko pravno osebo, pa tudi, da je K. K. v avgustu 2007 decidirano rekel C. C., da morajo pred prenosom delnic le-te najprej plačati. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil C. C. navzoč v prostorih P., ko so se podpisovale opcijske pogodbe. Nadalje, da je L. L. povedala, da je bil C. C. tisti, ki se je pogajal na strani M., vlogo pa je opisal tudi R. R., ki je v letu 2007 vodil upravljanje v družbi KX. Vloga obtoženega C. C. je bila tako vsekakor prepoznana pri pogodbah z delnicami Y, ki so predmet tega kazenskega postopka. Nikakor pa obrobna, kot jo neutemeljeno prikazujejo pritožniki.

60Nadaljnji segment pritožbenih izvajanj je nestrinjanje s sodiščem prve stopnje glede vprašanja ali je bil obtoženi C. C. finančno sposoben izpolniti sklenjeno opcijsko pogodbo. Navedeno dejstvo je sicer obrobno ob ugotovitvi, da opcijski pogodbi med M. in A. N. in A. I. nista pravi. Vendar pa, ker je sodišče tudi ta segment obravnavalo in ker je tudi predmet pritožbene kritike, je zato tudi pritožbeno sodišče presojalo (ne)utemeljenost pritožbenih izvajanj. Nima prav pritožba, ko zatrjuje, da je razbremenilen za C. C. podatek, da je v letu 2006 opravil za 1,5 milijarde SIT, kar predstavlja 6.000.000,00 EUR prometa z delnicami, v letu 2007 pa, da je bilo tovrstnega prometa za več kot 20.000.000,00 EUR. V listinske podatke, ki dokazujejo promet z delnicami, ki jih je opravil C. C., pritožbeno sodišče ne dvomi, vendar pa ne sledi pritožnikom, ki trdijo, da je relevanten le promet pri ugotavljanju izpolnitve finančnih sposobnosti obtoženca. Sodišče prve stopnje je pravilno kot izhodišče glede presoje finančne sposobnosti obtoženca upoštevalo premoženjsko stanje, ki ga je pridobilo od vseh štirih bank, kjer je imel obtoženi odprte račune. Prav tako se je v naslednji točki 64 razlogov izpodbijane sodbe ukvarjalo z vprašanjem sklepanja kreditnih pogodb. Pri odmeri dohodnine je prav tako upoštevalo premoženjsko stanje tudi na podlagi trgovanja z vrednostnimi papirji, potem pa je sodišče prve stopnje v nasprotju s pritožniki povsem korektno zaključilo, da seštevek evidentno ne dosega zneska 6.800.000,00 EUR, ki bi omogočal sklenitev opcijske pogodbe za nakup in prodajo delnic Y. Ko pritožniki izpostavljajo izjavo S. S. iz Banke ... v Kopru, pa spregledajo, da kljub visoki boniteti C. C. kreditu v znesku okoli 700.000,00 EUR ne bi ugodili (stran 89 prvostopenjske sodbe).

61Pritožniki zatrjujejo, da je obtoženi C. C. pričakoval sredstva in da je takšno informacijo v spomladanskem času leta 2007 posredoval S. S. iz Banke ... v Kopru. O pričakovanih sredstvih po navedbah pritožbe izpoveduje tudi Š. Š. Vendar pa kljub takšnemu izvajanju pritožnikov niti S. S., pa tudi Š. Š. nista znala povedati, iz katerega vira naj bi C. C. pridobil določena sredstva. Očitno glede na koncept zagovora in pritožbe, obramba nakazuje v zvezi s tem, da je imel C. C. v mislih pridobitev sredstev iz naslova opcijskih pogodb. Vendar pa pri tem pritožba pravzaprav nehote prihaja sama s seboj v nasprotje. Če naj bi C. C., tako kot je to prikazoval Š. Š. in S. S., imel zagotovljen vir sredstev iz naslova opcijskih pogodb, pa po drugi strani pritožniki kot pomembno okoliščino izpostavljajo R. R., ki je povedal, da C. C. ni pričakoval rasti delnic. Zato je neutemeljen zaključek pritožbe, ki kritizira dokazi sklep sodišča prve stopnje kot protispisnega glede vprašanja, ali je C. C. pričakoval rast delnic Y.

62Pritožba napada razloge prvostopenjske sodbe, ki je presojalo izjavo R. R., ko navaja, da je prvo sodišče delu izjave R. R. verjelo, drugemu delu R. R., ki je povzel razgovor s C. C., da delnice niso toliko vredne, pa ne. Sodišče je samo korektno povzelo tisto, kar je R. R. od C. C. slišal. Povsem na dlani pa je, da C. C., ki je bil v ozadju zainteresiran, da KX prodajo delnice Y P d.d., ni navijal za višjo ceno kot jo je izkazoval borzni trg, saj je imel interes, da se v kasneje sklenjeni opcijski pogodbi za drugi paket delnic izvršilna cena za opcijskega upravičenca (M.) ne postavi tako visoko. Torej ni res, da je sodišče prve stopnje dvodelno presojalo izjavo R. R., ampak je presojalo pravzaprav navedbe C. C., ki jih je dal R. R., pri čemer je tudi R. R., kot je povedal, izrazil presenečenje, da lahko predstavnik I. d.d.kaj takega navaja. Sklep je nedvomen, da je C. C. vedel za rast vrednosti delnic Y, saj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tudi sam ukvarjal s trgovanjem vrednostnih papirjev in tudi sicer v I. d.d. opravljal opravila, ki so povezana med drugim tudi s trgom vrednostnih papirjev. Borzni indeks pa je ves čas prikazoval rast vrednosti delnic Y, ki ga pa nenazadnje niti ni bilo mogoče spregledati.

63Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da je obtoženi C. C. vedel, da je sprejel denar nezakonitega izvora, kar še nadalje zatrjuje pritožba. V ta namen izpostavlja določene personalne dokaze, sklicuje se pa tudi na listinsko dokumentacijo. Pritožbeno sodišče zavrača takšno reducirano kritiko. Ugotavlja, da pritožniki izpostavljajo samo določene segmente, na kar je v uvodu pri odgovoru na pritožbo zagovornikov obtoženega C. C. delno že odgovorilo sodišče druge stopnje. Dodaja pa glede izjave K. K., da naj bi bil K. K. tisti, tako pač pritožniki zapišejo, da je zahteval, da se v posel vključi bonitetnejša družba in da se je zaradi posredovanja odvetnika J. J. pojavila družba S. d.d. Prav tako je zmotna ugotovitev prvega sodišča glede ustanovitve Z., saj je, po izjavah L. L. in J. J., je bila to ideja K. K. Takšen v pritožbi posredovan segmentalni del v zvezi z ustanovitvijo Z. je evidentno izkrivljen. Pritožniki namreč ne upoštevajo v celoti izjave K. K., ki se je zaradi I. I. želje, da se "zadeva realizira", sestal s C. C. (avgust 2007). Na tem sestanku je C. C., kot je razvidno iz izjave K. K., K. K. presenetil, ko je predlagal, da bi delnice pred plačilom prenesli na M., da bi jih lahko zastavil in pridobil ustrezen kredit. Zato je K. K., kot je še nadalje povedal, preveril boniteto M.-ja in ugotovil, da je majhno podjetje in kot takšno sploh nesposobno, da bi posel speljalo. Skratka, vključitev "bonitetnejše" družbe, kar je bila kasneje S., je bila v tem, ker M. posla ni uspel speljati, v nadaljevanju pa je bil C. C. tisti, ki je predlagal, da bi bilo bolje, če bi P. prenesla delnice na neko pravno osebo, ki bi jo nato kupili. Res je, da je P. ustanovila Z., vendar pa več kot očitno na podlagi sugestij in predloga C. C., da bi lahko "s celim paketom delal samo za vrednost kapitala firme", kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 59. točki obrazložitve. Prav tako pa je bil presenečen zaradi intervencij C. C. tudi R. R. iz KX. R. R. je namreč C. C. rekel, če bi jih kaj motilo, če bi bil kupec družba P. Skratka, C. C. je bil tisti, ki se je s KX dogovarjal za ceno delnice, prav tako pa je bil aktiven tudi v stikih z K. K., čeprav je bila pogodbena stranka po opcijskih pogodbah s P. družba M.

64Sodišče prve stopnje je okoliščine, ki dokazujejo krivdni odnos C. C. glede sprejema denarja nezakonitega izvora, gradilo tudi na podlagi Dogovora o nadomestilu z dne 29. 3. 2007 in ga ocenilo, da je samo inštrumentarij za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Teh zaključkov v 61. točki razlogov prve sodbe pritožba ne problematizira. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Dogovor o nadomestilu z dne 29. 3. 2007 po vsebini in namenu, pa tudi po obliki podoben dogovoru z dne 30. 8. 2007, ki ga je sklenil M. z B. B. in je zelo sličen "draftom", ki jih je pripravljal odvetnik J. J., vendar šele v avgustu oziroma septembru 2007. Dogovor o nadomestilu med M. d.o.o. in C. C., pa ima datum 29. 3. 2007, ko odvetnik J. J. še ni bil prisoten. Očitno Dogovor o nadomestilu z dne 29. 3. 2007 stremi k čimbolj točnemu navajanju pogodbe, kar je značilno za izdelke, ki jih je pripravil odvetnik J. J. Tako je prvo sodišče v isti točki ugotovilo, da Dogovor drugače imenuje naslov pogodbe, ki naj bi ju sklenili stranki M. d.o.o. in C. C. Priča P. P. je povedal, da je bil med prvimi, ki so sestavili vzorce za opcijske pogodbe in so opcijske pogodbe med obema (A. N. in A. I.) in M. primerljive s pogodbami, ki so jih sklepali v A. z drugimi družbami. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja sličnost med pogodbama med M. in A. z "izvornima" opcijskima pogodbama med P. d.d. in M. d.o.o. Povsem povprečni bralec pa lahko ugotovi, da pa je oblika, nomotehnika Dogovora o nadomestilu z dne 29. 3. 2007, kakor tudi Pogodba o vzajemni podelitvi opcij za nakup in prodajo delnic med M. d.o.o. in C. C. z dne 3. 1. 2007 slična vzorcem ("draftom"), ki jih je pripravljal odvetnik J. J. Na takšno sličnost pa kaže tudi še pogodba o vzajemni podelitvi opcij za nakup in prodajo delnic, ki je na prilogah B11 in B12, na kateri je sicer zapisan datum 6. 1. 2006, s podpisnikoma M. d.o.o. in C. C. na drugi strani.

65Prav tako se sodišče druge stopnje strinja z ugotovitvami v izpodbijani sodbi v 67. točki razlogov, da hramba dokumentov v zvezi z opcijskimi pogodbami oziroma delnicami Y dokazuje, seveda ne kot edino odločilno, pa vendarle indično, dolus C. C., da denar izvira iz kaznivega dejanja. Zato drugačno oceno kot jo je zapisala pritožba pritožbeno sodišče ocenjuje kot neutemeljeno.

66Pritožniki zatrjujejo, da je obtoženi C. C. transparentno porabil denarna sredstva in da je bila poraba teh sredstev tudi sledljiva, kar v nadaljevanju pomeni, da s takšnim načinom razpolage denarja ni mogoče prikriti njegovega izvora. Pritožniki še opozarjajo, da je C. C. 3.240.000,00 EUR vezal v času od 28. 1. 2008 do 5. 6. 2008. Porabil pa je vsega samo 10% denarja, ki ga je prejel od M.-ja, to je 300.000,00 EUR. Tako kot pri obtoženemu B. B. tudi pri obtoženemu C. C. sodišče prve stopnje ugotavlja, da je sprejem denarja z nakazili na račun C. C. zgubil svojo subjektiviteto, razpolaganje na razpršen način, pa je onemogočilo sledljivost. Nenazadnje tudi 3.240.000,00 EUR, ki ga je obtoženec vezal v obliki depozitov, predstavlja razpolaganje z denarjem. Enako kot je to ugotovilo konec koncev tudi sodišče prve stopnje, ko je z gotovino plačeval račune za obnovo hiše (točka 71 in 72 razlogov prvostopenjske sodbe). Čeprav navedeni izdatki kakor tudi depoziti niso zajeti v sodbenem izreku, pa po prepričanju pritožbenega sodišča tudi takšna razpolaga zakriva sledljivost. Stališče pritožbe, da nakazan denar ni bil porabljen za nakup delnic, ni upoštevno. Nakazilo 3.530.000,00 EUR kot skupen znesek je obtožencu povečalo premoženje. Po prvih dveh večjih nakazilih v skupnem znesku 3.300.000,00 EUR pa so bili opravljeni tudi nakupi delnic, ki so pobližje predstavljene v odločbi izreka izpodbijane sodbe. Bistveno je torej, da so bile te investicije opravljene po tistem, ko je C. C. prejel nakazilo denarja nezakonitega izvora. Neupoštevno je tudi navajanje pritožbe o majhnem odstotku porabljenega denarja za predčasno poravnavo kreditnih obveznosti, ker je bolj pomemben nominalni znesek, ki pa predstavlja šestkratnik velike vrednosti iz tretjega odstavka 252. člena KZ. Ugotovitev o občutnem preseganju velike vrednosti pa velja tudi za nakupa delnic, ki jih je C. C. opravil 28. 1. in 24. 2. 2008.

67Tako kot zagovorniki obtoženega B. B. tudi zagovorniki obtoženega C. C. zastopajo stališče, da je glede subjektivnega znaka obravnavanega kaznivega dejanja v delu razpolaganja z denarjem, da se prikrije izvor, upoštevati, da je to lahko storjeno samo z direktnim naklepom in še to posebej obarvanim. Pritožniki se pri tem sklicujejo na že citirano stališče v članku Kaznivo dejanje pranje denarja v KZ-1, avtorja mag. Damjana Florjančiča, ki je bilo objavljeno v Pravni praksi, št. 12 z dne 27. 3. 2014. Dodatno k svoji argumentaciji pa še povzemajo del članka, ko se sklicujejo na prvi odstavek 6. člena Konvencije sveta Evrope, ki ga je kot argumentacijo v svojem prispevku uporabil mag. Damjan Florjančič v poglavju Subjektivni elementi kaznivega dejanja pranja denarja. Pritožbeno sodišče je glede te problematike v celoti odgovorilo na enaka pritožbena opozorila v pritožbi in dopolnitvi pritožbe zagovornikov obtoženega B. B. in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na že zapisano stališče. Enako velja tudi v zvezi s subjektivnim znakom kaznivega dejanja v delu, ko storilec z razpolagami denarja dodatno prikrije njegov izvor, ko je prvo sodišče poseglo v dejstveni opis tega kaznivega dejanja za obtožena B. B. in C. C. v odnosu do zapisa v tenorju obtožnice državnega tožilca, da sta obtoženca z direktnim naklepom z razpolagami prikrivala izvor denarja. Nenazadnje pa je pritožba, ko je citirala sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 59865/2010 pravzaprav pristala, da glede prikrivanja izvora zadošča eventualni ne nujno direktni naklep, ko je citiralo med drugim besedno zvezo "- in takšno posledico tudi pristati", kar pa je trditev za obstoj eventualnega naklepa. Tako kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in ugotovilo obstoj direktnega naklepa glede obtoženčevega vedenja, da so nakazila iz predikatnega kaznivega dejanja, ki ga je storil obtoženi I. I., je tudi glede nadaljnjega subjektivnega znaka, ravnanja obtoženca, ko je z razpolagami dodatno prikril izvor nezakonitega denarja, sklepno v 73. točki zaključilo, da je obtoženec ravnal z eventualnim naklepom kot obliko krivde, kar pa je nenazadnje tudi skladno z obstoječo sodno prakso, pa tudi z novejšo pravno teorijo, ki jo je pritožbeno sodišče že predstavilo v tej sodbi. Zato pritožba tudi glede stališča, da bi se lahko eventuelno ravnanje obtoženca opredelilo kot privilegirana oblika kaznivega dejanja pranja denarja (storjeno iz malomarnosti), ni utemeljena.

68V nadaljevanju pritožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka glede vprašanja kršitve načela neposrednosti (sodelovanje nadomestne sodnice porotnice) in ker je sodečemu senatu predsedovala sodnica, ki bi morala biti izločena iz sojenja. V pritožbi prikazane kršitve niso podane. Pritožbeno sodišče je na te očitke v celoti odgovorilo že v uvodu te obrazložitve.

69Sodišče prve stopnje je utemeljevalo odločitev o izbiri kazni. Pravilno je presodilo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine, ki jih sicer pritožba posebej izpostavlja. S takšno sodno presojo se pritožbeno sodišče v celoti strinja in k navedenim razlogom nima kaj dodati. Teža kaznivega dejanja, saj je dejansko stanje pokazalo, da je bilo kaznivo dejanje storjeno zelo sofisticirano in še nadalje, upoštevana velika premoženjska korist, pa ne opravičuje tudi nadomestne izvršitve kazni zapora za katero se še nadalje neutemeljeno zavzema pritožba. Enaka ocena pa velja tudi glede okoliščin, ki so bile še posebej predstavljene na seji pritožbenega senata.

Odločba o odvzemu premoženjske koristi, ki jo je prvo sodišče izreklo obtoženemu C. C., je pravilna in zakonita, kar je še presodilo pritožbeno sodišče na podlagi 386. člena ZKP.

Še k ostalim pritožbenim navedbam obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov:

70V zvezi z vprašanji nadomestne sodnice D. D., spremembe senata med glavno obravnavo, kršitve pravice do naravnega sodnika, dvom v nepristranskost sojenja predsednice sodečega senata je pritožbeno sodišče že odgovorilo v uvodnem delu, ko je presojalo obstoj zatrjevanih procesnih kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na te ugotovitve sklicuje. Pritožniki so kritični do zavrnitve dokaznih predlogov, ki jih je podala obramba obtoženega A. A. Tako bi moral izvedenec računovodske stroke nujno pojasniti celotne transakcije, med drugim tudi zato, ker je M. d.o.o. delnice Y odkupil od S. d.d. in ne od P. d.d., potem pa delnice prodal družbi Ž. d.o.o. Z razlogi sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe se pritožbeno sodišče strinja, pri čemer pritožba ne upošteva nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je primeroma zapisalo v 80. točki obrazložitve, da je pogodba o ustanovitvi nakupne in prodajne opcije med družbama M. in Ž. bila lahko sklenjena samo zato, ker je bil obtoženi A. A. obveščen o načinu prodaje paketa delnic Y z družbe P. preko obvoda na družbo Z. in s tem na S. Pritožnikovo opozorilo glede nepopolne, s tem pa tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja o "celovitosti transakcij", bi bilo lahko relevantno, če ne bi bilo v ozadju kriminaliziranih opcijskih pogodb, do katerih se je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno opredelilo. V oddelku zavrnitve dokaznih predlogov izpodbijane sodbe je prav tako pravilno pojasnilo o razlikah med zneski transakcij (stran 42 do 44 razlogov izpodbijane sodbe). K tem navedbam pritožbeno sodišče nima kaj dodati in jih v celoti sprejema. Sodišče prve stopnje je v 82. točki obrazložitve ugotovilo, da je Davčni urad Ljubljana DURS zavezancu E., družba za trgovino, poslovne in finančne storitve d.o.o., (prej M. d.o.o.) odmeril akontacijo dohodnine za leto 2007 od osnove 15.687.845,00 EUR v znesku 3.996.961,25 EUR, za leto 2008 pa akontacijo dohodnine od drugih dohodkov od osnove 9.930.000,00 EUR v znesku 2.482.500,00 EUR. V zvezi s tem je upoštevan še popravek istega davčnega urada z dne 7. 5. 2010. To pa pokaže, da izhodišče v pritožbi o bilančnih stanjih za leto 2007 in 2008 in trditvi o dobičku v višini 107.524,00 EUR kot jih prikazuje pritožba, ni relevantno dejstvo. Pri čemer pa, kot je razvidno iz nadaljnjih pritožbenih navedb, ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili posli z delnicami Y navidezni in nezakoniti, pritožba ne izpodbija. Nadaljnji očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo ne bis in idem iz prvega odstavka 10. člena ZKP, so tudi po presoji pritožbenega sodišča razlogi, ki jih je v zvezi s tem vprašanjem predstavilo prvo sodišče v točkah 19 do 23 sprejemljivi, logični in prepričljivi. Pomoč obtoženega A. A. h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic obsojenega I. I. je po opisu pravnomočne sodbe v tem, da družba M. ne bo prevzela nobenih obveznosti do družbe Pivovarna Laško, ne glede na bodoče gibanje borznega tečaja Y in v vlogi obtoženega A. A. s sklenitvijo in podpisom dveh antidatiranih opcijskih pogodb 5. 9. 2007 s slamnato opcijsko upravičenko S. d.o.o. Tako je bila obtoženčeva pravnomočno ugotovljena pomoč končana 5. 9. 2007, kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic, ki ga je storil obsojeni I. I., pa je bilo izvršeno v času od 3. 1. 2007 do 11. 9. 2007. Kaznivo dejanje pranja denarja, ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe, pa se časovno razteza po dokončanem kaznivem dejanju pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic, predvsem pa s trditvijo, da je obtoženi A. A. ravnal dolozno do sprejetja denarja od družbe Ž. d.o.o., enak krivdni odnos pa je ugotovljen tudi pri razpolagi, da se prikrije njegov izvor. Povedano pokaže, da zato ni podan idealni stek, kot to zatrjuje pritožba in da bi bilo potrebno iz prikazanih utemeljitev pritožnikov kazenski postopek ustaviti, kar še nadalje predlaga pritožba (pravilno: izdati zavrnilno sodbo). Pritožba v nadaljevanju utemeljuje svoje stališče o kršitvi prvega odstavka 10. člena ZKP s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 36893/2010, vendar pa pregled judiciranega primera pokaže, da ne gre za enako dejansko stanje kot je v obravnavanem primeru, pa tudi sicer ne gre za takšen preplet določenih ravnanj obtoženega A. A. pri kaznivem dejanju pranja denarja s kaznivim dejanjem naklepne pomoči h kaznivemu dejanju, ki ga je storil obsojeni I. I., kar je bilo že navedeno. Pa tudi če bi bilo takšno stališče pritožnikov pravilno, da čas storitve kaznivega dejanja pomoči k zlorabi obsojenega I. I. ni odločilno, bi že Vrhovno sodišče, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, lahko ugotovilo, da je kaznivo dejanje pranja denarja inkludirano v kaznivem dejanju za katerega je bil A. A. kot pomočnik pravnomočno obsojen.

71Pritožbi nadalje trdita, da je sodišče prve stopnje spremenilo opis kaznivega dejanja v škodo obtoženega A. A., ker je izpustilo krajevno opredelitev kaznivega dejanja. Takšno stališče ni utemeljeno, ker kraj kaznivega dejanja niti ni nujno znak kaznivega dejanja, sploh pa ne v obravnavani zadevi. Kraj kaznivega dejanja je lahko pomemben v primeru, da storilec uveljavlja alibi, skratka, da zatrjuje, da ga v času storitve kaznivega dejanja ni bilo na kraju, ki je (kot znak kaznivega dejanja) opredeljen v dejstvenem opisu.

72Res je, da je sodišče prve stopnje v uvodnem delu opisa kaznivega dejanja (abstraktni del) dodalo besedno zvezo "prikrivanje izvora denarja" tudi pri obtoženemu A. A. kakor pri obtoženih B. B. in C. C. Pritožbeno sodišče se je do tovrstne problematike in opozorila na domnevno kršitev identitete med obtožbo in sodbo oziroma kršitvijo iz 385. člena ZKP že opredelilo v razlogih te sodbe. Skratka tudi v primeru, če sodišče prve stopnje ne bi poseglo v opis kaznivega dejanja in je povsem po nepotrebnem in to v abstraktnem delu, je v zaključku s trditvijo, da je obtoženi A. A. z opisanimi transakcijami prikrival njegov izvor, zadoščeno konkretizaciji kaznivega dejanja pranja denarja. Prav tako se pritožbeno sodišče glede vprašanj, ali je opisano ravnanje zadosti konkretizirano, sklicuje na svoje stališče, ki ga je zapisalo v zvezi z razlogi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 59294/2010 iz točke 48. S to razliko, da pa je Vrhovno sodišče, ko je presojalo utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti obtoženega A. A. glede problematike konkretizacije opisa kaznivega dejanja za razliko od drugih dveh obtožencev B. B. in C. C., presodilo, da za obtoženega A. A. pravnomočna sodba ni imela razlogov in da je zato obremenjena s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne da bi v 81. točki Vrhovno sodišče ugotovilo, da za obtoženega A. A. kaznivo dejanje ni zadosti konkretizirano.

73Neutemeljen je nadalje očitek v pritožbi, da opisano ravnanje v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja pranja denarja oziroma da izpodbijana sodba nima razlogov, na podlagi katerih bi bil lahko utemeljen zaključek, da je obtoženi A. A. prikrival izvor denarja. Po stališču pritožnikov opisanih pet nakazil denarja B. B. in C. C. ne dokazuje, da je s takšnim ravnanjem obtoženi A. A. prikril ali poskušal prikriti nezakonit izvor denarja. Iz 81. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 59294/10-1806 je mogoče ugotoviti, da je bila pravnomočna sodba za A. A. razveljavljena iz razlogov 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne pa da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje v 84. točki obrazložitve sintetiziralo na podlagi pravilno ugotovljenih dejanskih stanj zaključek, da je obtoženi A. A. tako pri sprejemu kakor tudi pri razpolagi ravnal z direktnim naklepom kot obliko krivde, česar pa prav tako pritožba ne izpodbija. Skratka način kako je bila preko antidatiranih (falsificiranih) pogodb izvršena transakcija v zvezi s paketom 378.327 delnic Y.

74Zagovorniki obtoženca posebej opozarjajo, da sodišče v razloge sodbe ni povzelo okoliščin glede 10.000.000,00 EUR, ki jih je dobil v obliki posojila obtoženi A. A. iz računa M. d.o.o. in povratnim nakazilom na M. d.o.o. Prav tako pa tudi, da je bil preostali znesek nakazan v obliki depozitov na tri različne banke. Sodišče prve stopnje je tožilčeve navedbe glede razpršitve denarja nezakonitega izvora pojasnilo v zaključku 82. točke obrazložitve. Res je, da je zapisalo, da se do navedb državnega tožilca ni opredelilo, vendar pa je z zapisanim dejanskim stanjem, ki pa je bil konec koncev dokazno podprt v ponovljenem sojenju, ugotovilo, kako je obtoženi A. A. razpolagal z denarjem, ki je bil nakazan na račun M. d.o.o. po transakciji z družbo Ž. Navedena dejstva so bila prepoznana tudi v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje zato zaključek prvega sodišča, da v prvotnem postopku tožilec s temi transakcijami obtožbe ni utemeljeval, kakor tudi, da niso del konkretnega opisa kaznivega dejanja, nima takšne teže. To pa zato, ker so te razpolage same po sebi prepoznavne iz dokaznih virov, ki jih je prvo sodišče izvedlo v dokaznem postopku. Tako primeroma z izpiski prometa na transakcijskih računih družbe M. d.o.o. in osebnih računov, ki jih je imel obtoženi A. A. Prav tako pa tudi iz zapisniških ugotovitev Davčnega urada Ljubljana, odločbe in sklepa istega urada v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora nad družbo E. (prej M. d.o.o.), priloga A 473. Skratka z zapisanim povzetkom v zaključku 82. točke razlogov izpodbijanega sodbe, je sodišče prve stopnje ugotovilo dodatne okoliščine, ki utemeljujejo naklep obtoženega A. A. za prikrivanje izvora nezakonitega denarja. Prav takšna razpršenost pa seveda tudi po presoji pritožbenega sodišča onemogoča sledljivost, zato so še nadalje neutemeljeni očitki v pritožbi, da je bila ta okoliščina v ponovljenem sojenju neraziskana oziroma da so nakazila denarja tista, ki so opisana v dejstvenem opisu kaznivega dejanja, kakor ugotovljena v 82. točki obrazložitve takšna, ki omogočajo sledljivost. V zaključku glede subjektivnega znaka je pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni ničesar pojasnilo svojih dokaznih zaključkov o naklepu obtoženca. Na tako splošno trditev pritožbeno sodišče ponovno odgovarja, da se je do tega vprašanja sodišče prve stopnje v 84. točki obrazložitve opredelilo. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

75Pritožniki se ne strinjajo, da je lahko za sklepanje o naklepu obtoženega A. A., da je vedel za nezakonit izvor prejetega denarja v okoliščini sklenjenih opcijskih pogodb s P., ki naj bi bile sklenjene z opustitvijo skrbnosti dobrega in vestnega gospodarja, to pa zato, ker obtoženi A. A. ni mogel vplivati na pogodbeno voljo I. I., kakor tudi, da je negotovo gibanje tečaja delnic na Ljubljanski borzi, ki lahko povzročijo strm padec vrednosti delnic. Pri opcijskih pogodbah, ki jih je M. d.o.o. sklenil s P., je obtoženi A. A. zasledoval korist svoje družbe, ne pa sopogodbenika. Vendar pa sodišče prve stopnje v 81. točki obrazložitve obrazlaga okoliščino, da je obtoženi A. A. vedel za nezakonit izvor denarja z dinamiko sklepanja opcijskih pogodb s P. in da so bile obtoženemu A. A. znane vrednosti delnic Y na Ljubljanski borzi. V problematizirani točki obrazložitve sodišča prve stopnje so navedene povsem konkretne okoliščine, ki sopogodbeniku, tedaj obtoženemu A. A., dajo vedeti upoštevaje dogovorjene opcijske cene, da je bilo ravnanje zakonitega zastopnika P. negospodarno in za njegovo družbo tudi škodljivo.

76Pritožba kakšnega posebnega obrambnega napora glede presoje sodišča prve stopnje o pomenu antidatiranih in navideznih pogodb z družbo S. ne namenja, zaključuje le, da je bil vstop S. zahteva P. in da se je obtoženi A. A. glede vloge S. v celoti zanesel na odvetnika J. J. Že glede pritožbe zagovornikov B. B. in C. C. je pritožbeno sodišče opozorilo, da je K. K., ki je zastopal interese P., zahteval, da morajo delnice Y pred prenosom najprej plačati in ker je potem K. K. preveril boniteto M.-ja ter ugotovil, da gre za majhno podjetje in da so začeli komplicirati, češ da bi delnice pred plačilom prenesli in da bi M. imel možnost na podlagi zastave le-teh pridobiti kredit, je bila vključena S. Vendar pa evidentno ne na zahtevo P. oziroma K. K., ampak enostavno rečeno zato, ker M. več kot očitno ni bil finančno sposoben izpeljati takšnega posla. Tako ugotovljenim dejstvom pa pritožniki ne nasprotujejo in trdijo, da so nepopolna ali zmotna. Obtoženi A. A. ni neveden na področju sklepanja opcijskih pogodb in ker so pogodbe, ki jih je sicer sestavil odvetnik J. J., antidatirane, kar lahko opazi vsaka pogodbena stranka, tudi če ni posebej vešča na pogodbenem področju, je zato sklicevanje, da se je obtoženi A. A. zanesel na odvetnika J. J., neutemeljena in neprepričljiva pritožbena navedba, ki je pravzaprav ponovitev zagovora obtoženega A. A. iz postopka pred sodiščem prve stopnje.

77Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev, da sta bila B. B. in C. C. sposobna kupiti delnice. V zvezi s tem se sodišče druge stopnje strinja z ugotovitvami v 82. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer opozarja, da ko je prišel čas, da se "zadeva realizira", kar je I. I. prenesel I. I., da bi lahko takrat M. sam oziroma zanj obtoženi A. A. skupaj s svojim bratom C. C. in B. B. najeli kredit in izpeljali posel v zvezi z opcijskimi pogodbami. Ali drugače povedano, ker niso bili finančno sposobni uveljavljati opcijska upravičenja, so poskušali prikriti posel prodaje delnic Y z antidatiranjem in vpletanjem S.

78Pritožniki predstavljajo ugotovitve revizijskih hiš oziroma revizij v zvezi s prodajo paketa delnic Y z ugotovitvami, da pregledi niso zaznali nič nezakonitega. K poročilom oziroma inšpiciranjem DURS-a, tako kot ga je sicer enoplastno prikazala pritožba, sodišče druge stopnje nima kaj dodati. Vendar pa ker pritožniki ne upoštevajo, da v času revizij revizijske hiše niso bile seznanjene z navideznimi oziroma nezakonitimi posli je zato v pritožbi predstavljena dejanska podlaga o neproblematičnih ugotovitvah revizij brezpredmetna. S tem, da pa se pritožbeno izvajanje niti ne dotika zaključkov sodišča prve stopnje v 82. točki obrazložitve in ugotovitev davčnega inšpiciranja nadzora davka od dohodka pravnih oseb v letu 2007 in 2008 družbe M. d.o.o., ki se je preimenovala v družbo E. d.o.o. Skratka naštete inštitucije v pritožbi in njihove ugotovitve niso razbremenilne. Poročila in prva davčna inšpiciranja niso upoštevala vse relevantne, kasneje ugotovljene okoliščine, ki pa jih je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugotovilo kakor tudi v okviru že pravnomočno razsojene zadeve v zvezi z delnicami Y.

79Sodišče prve stopnje ni vezalo svoje dokazne zaključke samo na dejstva, ki jih pritožbi posebej izpostavljata, ampak tudi na ugotovitev, do katerih se pritožbi nista dotaknili, da je M. d.o.o. v pogodbi z Ž. d.o.o. 3. 9. 2007 izrecno zatrdil, da je upravičenec iz opcijske pogodbe do P. d.o.o. do nakupa 378.327 delnic Y. Skratka upravičenec iz opcijske pogodbe do P. d.o.o. s katero ni sklenil nobene opcijske pogodbe, ampak je bila družba P. d.o.o. omenjena šele v opcijski pogodbi med P. in S. d.o.o. in to šele 11. 9. 2007. Prav tako pa je bila šele 6. 9. 2007 sklenjena pogodba med P. in družbo P. za paket 378.327 delnic Y. Navedeno pokaže, da so storilci kaznivih dejanj v obravnavani zadevi storili napake, ki so omogočale sledljivost posameznih kaznivih dejanj. Skratka ugotovitev, ki so zapisane v 79. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožniki ne izpodbijajo kot nepopolne ali zmotne, prav tako pa tudi ne zaključka v 80. točki razlogov izpodbijane sodbe, ko je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvo sodišče napravilo povsem pravilen in zanesljiv dokazni zaključek, da je M. d.o.o. zanj pa obtoženi A. A. v pogodbo z Ž z dne 3. 9. 2007 vnesel podatek, ki do takrat še nikjer ni bil pogodbeno zaveden. Skratka okoliščine, ki so bile vsebovane v pogodbah sklenjene po 3. 9. 2007. Navedeno zato ne vzbuja prav nobenega dvoma glede naklepnega ravnanja obtoženega A. A. o zavesti in hotenju sprejeti denar nezakonitega izvora na račun M. d.o.o.

80Res je, da je bila transakcija podvržena kontroli regulatorjev, vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno zaključilo, da so bile opcijske pogodbe orodje in inštrumetarij za prikaz zakonitih gospodarskih poslov med bodisi fizičnimi osebami oziroma gospodarskimi družbami. Ni pa točna trditev pritožnikov, da so bile transakcije opravljene na zakonit način. Transakcije so bile opravljene na podlagi tudi antidatiranih pogodb, kar je bilo že ugotovljeno z obsodilno sodbo v obravnavani kazenski zadevi.

81Okoliščina, ki jo posebej izpostavljajo pritožniki, da družba Ž. d.o.o. ni bila v kazenskem postopku, ni relevantno. Navedeno vprašanje je namreč namenjeno državnemu tožilcu, ne more pa omajati pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Pa tudi sicer je več kot očitno, da je bila družba Ž. samo začasen obvod, kar pa je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ali pa je bila vloga te družbe domnevno kriminalizirana, pa presega okvir tega pritožbenega postopka.

82Nadaljnja okoliščina, da je družba Ž. najela kredit pri N. d.d., ni relevantna. Kredit je najela tudi družba S. d.o.o., očitno pa je bila družba M. d.o.o. dejansko "micro" gospodarska družba, ki, kot je ugotovil tudi K. K. po preverjanju njene bonitete, ni bila sposobna najetja kredita, kar je pa lahko zaradi svoje bonitete to storila tako družba S. d.o.o. kakor tudi Ž. d.o.o.

83Še nadalje pritožniki izpostavljajo vlogo J. J. kot odvetnika in pravnega strokovnjaka na področju sklepanja opcijskih pogodb. Pri tem citirajo J. J. izjavo, da promet z delnicami Y ni bil neobičajen posel. Lahko, da je imel odvetnik J. J. reference, vendar pa kaj takega obsodilna sodba, ki je bila izrečena zoper sedaj že obsojenega J. J, ni potrdila. Pa nenazadnje je vsakomur jasno, da ni potrebno pritegniti kakšnega posebnega pravnega strokovnjaka za ponarejanje datumov v pogodbah, kar pa je tudi odločilno in nosilno pri utemeljevanju krivde ne samo za obtoženega A. A. ampak tudi za soobtožena B. B. in C. C.

84Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za izrek, sedaj za določitev drugačne kazenske sankcije kot je vsebovana v odločbi o kazenski sankciji sodbe sodišča prve stopnje. S tem, ko pritožba navaja, da obtoženi A. A. pri transakcijah ni imel nobene finančne koristi, do česar se sicer sodba sodišča prve stopnje ni opredelila, pa pritožbeno sodišče na podlagi listinske dokumentacije (izpis prometa z računa M. in osebnih računov obtoženega A. A., ki jih je imel pri bankah) ugotavlja, da je obtoženec del denarja iz naslova prodaje delnic Y, še predno ga je v celoti prenakazal drugima dvema obtožencema, vezal v obliki depozita in tako iz naslova obresti pridobil določeno premoženjsko korist. Zato trditev, da pri transakcijah z delnicami Y obtoženi A. A. ni pridobil "kakršnekoli premoženjske koristi" ni utemeljeno. Zato tudi sodišče druge stopnje te okoliščine ni moglo upoštevati kot olajševalne okoliščine, se pa strinja z ugotovitvami prvega sodišča, da je teža kaznivega dejanja ne glede na nekaznovanost pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj, pravičen odraz v odmerjeni kazni dve leti zapora.

85Sodišče druge stopnje se strinja z pritožniki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 48. člena KZ. Ker je sodišče v ponovljenem sojenju sodilo obtoženemu A. A. zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil preden je začel prestajati kazen po poprejšnji (obsodilni) obsodbi, bi moralo za vsa kaznivega dejanja izreči enotno kazen po pravilih o steku kaznivih dejanj iz člena 47 KZ. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu poseglo v odločbo o kazenski sankciji glede obtoženega A. A. v obsegu kot je to razvidno iz izreka te sodbe in mu po pravilih asperacije izreklo enotno kazen tri leta in devet mesecev zapora. Posledično je upoštevalo pravilo iz 49. člena KZ ter v izrečeno enotno kazen vštelo že prestano kazen eno leto in deset mesecev zapora.

Še posebej k pritožbi obtoženega A. A.

86Kot je bilo že uvodoma navedeno, se pritožbi obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov, kakor tudi pritožbe zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. med seboj prepletajo, navajajo enako dejansko podlago za zatrjevane kršitve tako procesnega kakor tudi materialnega prava. Obtoženi A. A. pa je v svoji pritožbi pritožbene navedbe še razširil, tudi polemično s pravnomočno sodbo po kateri je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ in kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s členom 27 KZ (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 59294/2010-1535). Glede vprašanja nestrinjanja s pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje pritožniku na razumljiv način pojasnilo v razlogih na 33. strani in tudi s citiranjem določbe 158. člena Ustave RS, da v rednem postopku ni mogoče začeti razprave o pravnomočno razsojeni stvari.

Glede izvora denarja je neutemeljena pritožnikova trditev, da na M. d.o.o. nakazan račun denarnega zneska družbe Ž. ne izvira iz kaznivega dejanja, ker pritožnik ne upošteva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vloga družbe Ž. d.o.o. le obvod kriminalnemu načrtu storilcev kaznivih dejanj v obravnavani zadevi, tako tistih v ponovljenem sojenju, kakor tudi obsojenega I. I. Predvsem pa obrambni napor obtoženega A. A. v celoti spregleda, očitno hote, analizo sodišča prve stopnje v zvezi z opcijskimi pogodbami, ki so bile ugotovljene kot antidaritane. Nadalje vsebino pogodbe med M. d.o.o. in Ž. glede zatrjevanja imetništva delnic Y, kar je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Sodišče prve stopnje je bilo vezano glede zneskov na opis v obtožbi in ni smelo zvišati zatrjevane koristi oziroma v ponovljenem sojenju zneskov, ki so bili predmet sprejema denarja v smislu kaznivega dejanja pranja denarja in razpolage zaradi prikritja izvora. Razlika, ki jo je zapisal pritožnik v pritožbi glede zneskov 25.210.000,00 EUR in 21.680.000,00 EUR je nepomembna, ker pritožnik ne upošteva, da je kot predstavnik družbe M. d.o.o. nakazal tudi svojemu bratu C. C. več zneskov denarja, ki izvira iz prodaje delnic Y.

87Že pri obravnavi pritožbe zagovornikov obtoženega A. A. je pritožbeno sodišče pojasnilo, da ni podan idealni stek med kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic, ki ga je storil obsojeni I. I., kakor tudi pomoči h temu kaznivemu dejanju za katerega je bil pravnomočno obsojen A. A., zato tudi ni upoštevna primerjava dejstvenih opisov iz pravnomočne odločbe o krivdi za obsojena I. I. in A. A. z opisom kaznivega dejanja, ki je predmet ponovljenega sojenja.

88Nadaljnje navedbe obtoženca, da pravnomočna sodba glede zneskov nasprotuje sama sebi, so v nasprotju z določilom 158. člena Ustave RS. Kaznivo dejanje pranja denarja se razlikuje od kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic v obravnavani zadevi. Po pravnomočni sodbi je bilo ugotovljeno krivdno ravnanje obsojenega I. I. glede pridobitve premoženjske koristi za B. B., ne pa tudi za C. C. kar je slednje predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Pa tudi sicer, tako kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje glede vprašanja kršitev prvega odstavka 10. člena KZ, so časovne komponente prav tako pomembne za odgovor, kdaj je bilo predikatno kaznivo dejanje dokončano tako za storilca obsojenega I. I. kakor tudi za udeleženca, pomočnika obsojenega A. A.

89Nadaljnje vprašanje, ki ga obširno obrazlaga pritožnik, je njegova trditev, da ni vedel, da je nakazilo, ki ga je izvedla družba Ž. d.o.o. nezakonita transakcija z delnicami Y in da je ravnal v nadaljevanju z nakazili določenih zneskov B. B. kot fiduciar, kar so potrdile tudi neodvisne strokovne pravne in fizične osebe, ki so opravljale revizijo poslovanja in kar so potrdili tudi pravni strokovnjaki (dr. V. V., odvetnik J. J.). Glede odvetnika J. J. je bilo ugotovljeno, da se je v vnemi prikrivanja pravega dejanskega stanja zapletel s časi sklenitev pogodb (antidatirane), ki so pravzaprav bile podlaga za razkritje kaznivih dejanj storilcev v obravnavani zadevi. Že pri pritožbi zagovornikov obtoženega A. A. je pritožbeno sodišče pojasnilo, da so bile revizije opravljene na podlagi dejanskega stanja, ki ne upošteva falsificiranih pogodb, kar velja tudi za pravne razlage, ki so jih stranke vložile v kazenski spis in do katerih se je sodišče prve stopnje tako v pravnomočno končanem kazenskem postopku, kakor tudi v ponovljenem že opredelilo in k zaključkom, ki jih je zapisalo v 41. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče nima kaj dodati in jih v celoti sprejema.

90Pritožba je posebej kritična do presoje izjave T. T., ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, zapisalo pa v 80. točki obrazložitve. Jasno je, da se je priča T. T. očitno pomotil, ko je opredelil sestanke z obtoženim A. A. v polovici leta 2008. To bi lahko sprevidel tudi pritožnik, če bi seveda upošteval objektivni podatek, da je z T. T. podpisal pogodbo 3. 9. 2007, ne pa v letu 2008.

91Obsežna pritožbena kritika je namenjena odločitvi sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo dokazne predloge, ki jih je predlagal obtoženi A. A. oziroma njegovi zagovorniki. Tako pritožba na 18. strani in naslednjih navaja razloge zakaj dejansko stanje ni bilo popolno s tem pa tudi zmotno ugotovljeno, ker so bili posamezni dokazi, ki jih je predlagal, zavrnjeni. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na strani 34 do 44 navedlo razumljive razloge, da predlagani dokazi niso relevantni. Z navedenim pravilnim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja in k njim nima kaj dodati.

92Kapitalski dobiček, ki je opredeljen v izpodbijani sodbi kot tisti, ki izvira iz prepovedane posledice nezakonite preprodaje paketa 378.327 delnic Y, pritožnik izpodbija z lastnimi izračuni kakor tudi na podlagi strokovnega mnenja, ki ga je za pritožnika izdelala U. U., sicer sodna izvedenka za ekonomijo - finance, pooblaščena revizorka ter pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij pri Slovenskem inštitutu za revizijo. Vendar pa dejansko stanje, kot ga zatrjuje pritožnik in ko se sklicuje na strokovno mnenje U. U., temelji na predpostavki, da so bile opcijske pogodbe sklenjene pošteno in zakonito. Pojem kapitalski dobiček, ki je zapisan v dejstvenih opisih posameznih kaznivih dejanj za obtožence po stališču U. U. ni uveljavljena kategorija v računovodenju pravnih oseb po slovenskih računovodskih standardih, ampak je primerljiva s kategorijo poslovni izid (dobiček ali izguba), ki je razlika med prihodki in odhodki ali pa denarni izid, ki je razlika med prejemki in izdatki. Glede vprašanja obstoja kapitalskega dobička se pritožba sklicuje tudi na odločitve Davčnega urada Ljubljana, ki naj bi ugotovilo, da družba M. d.o.o. ni ustvarila nobenega kapitalskega dobička. Po presoji pritožbenega sodišča pojem kapitalski dobiček niti ni relevanten v obravnavani zadevi, ker je v dejstvenem opisu kaznivega dejanja pranja denarja obtoženemu A. A. jasno besedno sporočilo, da denar, ki ga je prenakazal svojemu bratu C. C. in B. B. izvira na podlagi preprodaje delnic Y oziroma povezanim s kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, ki ga je storil I. I. To pa v nobenem primeru ne more predstavljati zakonitega izvora kar še nadalje pomeni, da so vsi izračuni, ki jih je opravila U. U. oziroma obtoženi ter zaključek, da je bila v letih 2007 in 2008 čista poslovna izguba v znesku -2.886,00 EUR neutemeljeno. Pa nenazadnje tudi sklicevanje na davčno inšpiciranje za obtoženega A. A. ni tako razbremenilno kot ga prikazuje v svoji pritožbi. Davčni urad Ljubljana je ugotovil, delno povzeto pa v 82. točki obrazložitve prve sodbe, da so bili pri opcijskih pogodbah, ki so problematizirane v obravnavani zadevi, vpletene povezane osebe bodisi s sorodstvenimi povezavami, kar je izkazano glede obtoženih C. C. in A. A., pa tudi poslovni povezavi med obtoženima C. C. in B. B.

93V nadaljevanju pritožbe obtoženi A. A. enoplastno zatrjuje, da so bila vse nakazila transparentna in vidna vseskozi navzven, pa pri tem ne upošteva, da so bila nakazila sprovedena na podlagi falsificiranih pogodb glede datuma sklenitve oziroma podpisa. Vendar pa iz pritožbe niti ni mogoče razbrati zakaj je obrazložitev v 76. točki izpodbijane sodbe pomanjkljiva, ker je sodišče prve stopnje samo ugotovilo na podlagi ugotovljenih objektivnih dejstev, kakšen je bil denarni tok v zvezi z transakcijo delnic Y. Ne oporeka pa pritožnik ugotovitvam v 77. točki razlogov izpodbijane sodbe, ko je prvo sodišče obtožencu pojasnilo, kdaj je bila sklenjena pogodba med M. d.o.o. in Ž. d.o.o. in vsebini te pogodbe, češ da je družba M. d.o.o. že upravičenec iz opcijske pogodbe s P. d.o.o.

94Ni utemeljena trditev pritožnika, da je sodišče prve stopnje v 78. točki obrazložitve kršilo pravilo prepoved reformatio in peius. V opisu kaznivega dejanja tako v prvem kakor tudi v ponovljenem sojenju glede pranja denarja je sodišče povzelo enako dejansko stanje tudi glede pogodb, ki niso zajeta v pravnomočni odločbi o krivdi za A. A. za kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ. Nadaljnja trditev, da se je sodišče prve stopnje v točkah 78, 79 in 80 ukvarjalo z dejanskim stanjem, ki je bilo ugotovljeno že v pravnomočni sodbi, je nerazumljivo, zaradi česar na takšno pritožbeno navedbo pritožbeno sodišče ni moglo odgovoriti. Nadalje pritožba navaja, da trgovanje z delnicami Y v obravnavani zadevi ni bilo problematično vse do vložitve kazenske ovadbe N. N. Navedena okoliščina je lahko točna, vendar pa okoliščino "neproblematičnosti" pritožnik ponovno prikazuje kot da so bili vsi posli zakoniti ter pravilno speljani in transparentni. Nadalje se v zvezi s tem sklicuje na poročila revizijskih družb, pojasnila davčnega urada in podobno, ne upošteva pa tolikokrat že ponovljene nosilne ugotovitve, da so bile opcijske pogodbe antidatirane, da posla z delnicami Y, če ne bi vstopila S., sploh ne bi mogli izvesti, ker je bila družba M. šibka, prav tako pa obtožena B. B. in C. C. nista imela ustreznih finančnih sredstev.

95Kritika k 82. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je v navedbah, da je sodišče prve stopnje v obtoženčevo škodo zaradi pravila iz 385. člena ZKP ugotovilo, da je bila pogodba med M. d.o.o. in B. B. antidatirana (priloga A 231). Tako kot sicer enoplastno prikazuje dejansko stanje obtoženi A. A., tudi v zvezi s tem poskuša vzbuditi dvom v pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje oziroma, da naj bi prvo sodišče zagrešilo kršitev, ki je opredeljena v 385. členu ZKP. Takšno ugotovitev kot je zapisana v navedeni točki obrazložitve izpodbijane sodbe je prvo sodišče ugotovilo tudi v prvem sojenju (pobližje stran 65 sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 59294/2010-1535). Že večkrat je pritožbeno sodišče ugotovilo pravilne dejanske podlage, da B. B. in C. C. nista bila finančno sposobna uveljavljati s pogodbami dogovorjene opcije za nakup delnic Y. Res je, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zapisalo, da fizična oseba praviloma ne premore takšnih finančnih sredstev, vendar pa je lahko ugotovilo tudi na podlagi izjave K. K., ki je zahteval, da naj M. d.o.o., če želi imeti delnice Y, te najprej plača. In ker M. d.o.o. denarja ni imel, je, kot je že pojasnjeno, vstopila družba S. d.o.o. in odvetnik J. J.

96Glede prikrivanja nezakonitega izvora denarja se pritožbeno sodišče prav tako ne more strinjati s očitki v pritožbi, kar je bilo odgovorjeno že na pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika, ki je v pritožbi pravzaprav opozoril na dejansko stanje, ki ga je v zaključku 82. točke obrazložitve ugotovilo sodišče prve stopnje, ko je obtoženi A. A. "krožil" znesek 10.000.000,00 EUR. Pri čemer, kar pripominja še pritožbeno sodišče, tega denarja kljub temu, da ga je Ž. na M. račun nakazal že 4. 10. 2007 ni takoj prenakazalo B. B. in C. C., ampak je to storilo šele v februarju 2008, kar je prav tako okoliščina o razpršenosti razpolage z denarjem, ki dodatno dokazuje naklep obtoženega A. A. o prikrivanju nezakonitega izvora denarja iz prodaje delnic Y.

97Pritožnik izpodbija še odločbo o kazenski sankciji, z razširjenimi pritožbenimi navedbami kot njegovi zagovorniki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo rojstvo otroka in da je kazen po pravnomočni sodbi v celoti prestal ter da je opravil celotni prevzgojni program v zavodu za prestajanje kazni zapora. Ta podatek je glede na osebne podatke obtoženca v uvodu sodbe bil sodišču prve stopnje znan. Do te okoliščine se sicer izrecno prvo sodišče ni opredelilo je pa, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča nosilno dejstvo, da je na odločitev o izreku kazni dve leti zapora, ki je po tej sodbi določena, vplivala teža kaznivega dejanja. Iz dejstvenega opisa je razvidno, da je bil predmet pranja denarja izjemno visok znesek. 25.210.000,00 EUR, ki je predmet pranja denarja, presega kar za 614-krat znesek, ki predstavlja v času storitve kaznivega dejanja veliko korist (41.023,50 EUR). V času storitve kaznivega dejanja je bila povprečna neto plača na zaposleno osebo samo 820,47 EUR. Ali še drugače povedano, denar s katerim je razpolagal obtoženi A. A., je predstavljal kar 30.726 neto plač (podatki iz 53. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Šele tako predstavljeno dejansko stanje o teži storitve kaznivega dejanja in upoštevaje še prefinjen način izvršitve kaznivega dejanja zato ne opravičuje nižje kazni, za katero se neutemeljeno zavzema tudi obtoženi A. A. v svoji pritožbi ter v pisni predstavitvi pritožbe na pritožbeni seji.

Pritožbeno sodišče pa je poseglo v odločbo o kazenski sankciji, ker je prvo sodišče kršilo kazenski zakon glede vprašanja, ki je opredeljeno v 5. točki 372. člena ZKP (sojenje obsojencu) ter odločilo tako kot je razvidno iz izreka te odločbe, svoje stališče pa pojasnilo pri odgovoru na pritožbo njegovih zagovornikov.

98Pritožbeno sodišče je tako deloma ugodilo pritožbama obtoženega A. A. in njegovih zagovornikov, v preostalem pritožbi, v celoti pa pritožbi zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. kot neutemeljene zavrnilo ter v nespremenjenih delih, glede na to, da ni zaznalo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

99Zagovorniki obtoženih B. B. in C. C. s pritožbama niso uspeli, zato sta obtoženca dolžna plačati sodni taksi kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena ZKP). Obtoženi B. B. je dolžan plačati 1.275,00 EUR sodne takse, C. C. pa 1.020,00 EUR, ki sta odmerjeni po tarifnih številkah 7115 oziroma 7114, obe pa v zvezi s tarifno številko 7122, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi trajanje in zahtevnost postopka ter premoženjske razmere obeh obtožencev.

100Ker je obtoženi A. A. deloma s pritožbo uspel, sodišče druge stopnje po drugem odstavku 98. člena ZKP zanj ni določilo sodne takse.