43. člen ZKP

Pritožbena kritika, da že sama nenavzočnost obdolženca in njegovih zagovornikov na narokih za zaslišanje prič predstavlja kršitev njegovih procesnih kavtel, je v nasprotju z določbo člena 178 ZKP. Zagovornik ni izkazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu kršilo človekovo pravico, kot tudi ne, kako naj bi domnevna kršitev pravice do zaslišanja obremenilne priče vplivala na oblikovanje predmetnega dokaznega gradiva. Glede na določbo prvega odstavka člena 43 ZKP in naravo sprejete odločitve se ne izkazuje kot ključno, če je bila nova zahteva za izločitev preiskovalne sodnice zavržena po izvedenih narokih za zaslišanje prič.

Ravnanj obrambe ni mogoče na splošno označiti za zavlačevalna, niti ni mogoče v številčnosti obrambnih ravnanj na splošno prepoznati prispevek obrambe k trajanju pripora. Hkrati tudi ocena, ali pripor traja (ne)razumno dolgo, ne sporoča, da nekatera od obrambnih prizadevanj niso prerasla v zlorabo procesnih pravic (in da se sodišča nanje niso dolžna odzvati; 15. člen ZKP). Presoja razumnosti trajanja pripora sporoča le, ali so se sodišča na obrambna procesna dejanja – zavlačevalna ali ne – odzvala s skrbnostjo, ki jo narekuje dejstvo, da je obdolženec v priporu. Prepoved nadaljnjega dela sodnika, katerega izločitev se zahteva, ne pomeni neizogibno tudi zastoja kazenskega postopka. ZKP namreč dopušča, da procesna dejanja, s katerimi ni mogoče odlašati, opravi drug sodnik v skladu s prvim odstavkom 43. člena in tretjim odstavkom 40. člena ZKP. Vrhovno sodišče sme pripor podaljšati še za nadaljnje tri mesece (drugi odstavek 20. člena Ustave), kar sporoča, da Vrhovno sodišče pripora, ki na podlagi odločb drugih sodišč ne bo trajal tri mesece, ne sme podaljšati.

Sodišče druge stopnje ne vidi razlogov za procesno neveljavnost preiskovalnih dejanj izločenega preiskovalnega sodnika, ki jih je opravil pred izločitvijo in pritrjuje sedanjemu preiskovalnemu sodniku v razlogih izpodbijanega sklepa, da je bilo o predlogih za izločitev dokazov v predmetni kazenski zadevi, ki jih obdolženi B. B., njegova zagovornica in zagovorniki obdolženega A. A. v pretežni meri ponavljajo v vlogah z dne 3. 3. 2021 in 25. 3. 2021, že pravnomočno odločeno.

S taktiziranjem prevzema pisanja sicer znotraj dovoljenega roka je mogoče pravila vročanja zlorabiti za zavlačevanje postopka. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z zlorabo procesnih pravic kaznovalo tri odvetnike, vsakega z denarno kaznijo 1.500 EUR, ker niso pristopili na glavno obravnavo 9. 3. 2018, vabila, vročana po pošti, za ta dan in za 12. 3. 2018 niso bila izkazana. Odvetniki sodnih pisanj v kazenskem postopku niso dolžni prevzeti takoj, temveč v roku petnajst dni. Njihova dolžnost je, da prevzamejo sodna pisanja v navedenem roku, ki se do 9. 3. 2018 za nobenega izmed njih še ni iztekel. Znotraj tega roka imajo odvetniki pravico, da sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Toda bistveno je, da se odvetnikom v izpodbijanem sklepu ne očita, da so kršili dolžnost prevzeti pisanje, temveč, da so svojo pravico, da v roku petnajst dni prevzamejo pisanje, zlorabili tako, da so pisanja prevzeli šele takrat, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanje za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Na zlorabo pravice prevzeti pisanje v petnajstdnevnem roku pa naj bi kazalo selektivno prevzemanje sodnih pisanj v istem časovne

Če je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena, ker ni bil podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, je kazenski postopek mogoče ponovno uvesti, če upravičeni tožilec predloži nove dokaze v postopku, ki je določen v 409. členu ZKP. V obravnavanem primeru gre za situacijo, kot da bi bila vložena neposredna obtožnica - presoja pravilnosti in zakonitosti takega ravnanja državnega tožilstva je lahko predmet postopka z ugovorom zoper obtožnico oziroma se bo do takega ravnanja moral opredeliti razpravni senat na glavni obravnavi. Če preiskovalni sodnik z zahtevo za izločitev ni bil seznanjen in ni bila podana nobena objektivna okoliščina, zaradi katere bi se preiskovalni sodnik sam moral izločiti iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, so njegova dejanja procesno veljavna.

Med obvestila, ki jih je treba izločiti iz spisa v skladu z določbo 3. odstavka 83. člena ZKP, ne spadajo obvestila, ki so jih organom za notranje zadeve dale osebe o tem, kar so jim sicer privilegirane priče povedale o dogodku. Gre za primere, ko oseba, ki kasneje postane privilegirana priča, o dogodku, v zvezi s katerim takrat ali kasneje teče kazenski postopek, seznanja osebe, ki niso uradne osebe (sosede, znance, naključne opazovalce, novinarja itd.). Morebitne izjave teh tretjih oseb, dane policiji, se ne izločijo iz spisa, sodišče pa lahko svojo odločitev opre na njihove izpovedbe o tem, kar jim je o dejanju povedala privilegirana priča. Če se privilegirana priča iz 2. točke 1. odstavka 236. člena ZKP odreče pričevanju, je treba izločiti oziroma se ne smejo uporabiti obvestila, ki so jih take priče dale organom za notranje zadeve. Po analogiji, ki jo sprejema ustaljena sodna praksa, to velja tudi za obvestila, dana drugim uradnim osebam.

S tem ko je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo, kljub temu da je bila zahtevana izločitev državnega tožilca, ki je bil na njej navzoč, je bila kršena določba 43. člena v zvezi s 1. odstavkom 44. člena ZKP. Nevarnost absolutnega zastaranja kazenskega pregona ni bila tolikšna, da bi moralo sodišče kljub zahtevani izločitvi opraviti glavno obravnavo. Taka kršitev pa se upošteva le, če je ali bi mogla vplivati na zakonitost sodne odločbe. Kateri kazenski zakon je milejši, se ocenjuje glede na konkretno kaznivo dejanje in ne na ravni abstraktne norme. Ker je obsojenec storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev z ravnanjem, ki je bilo v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih in ne samoupravnih splošnih aktov, sedaj veljavni KZ ni milejši od KZ-77, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Položaj obsojenca je v obeh primerih popolnoma enak.

Obdolženec, ki si v primerih obvezne obrambe ne vzame zagovornika ali ostane brez njega, ker mu je odpovedal pooblastilo, ne vzame pa si drugega, ne more izbirati zagovornika, ki mu ga postavi sodišče po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka. Ker mora imeti obdolženec, ki je v priporu, ves čas trajanja pripora zagovornika, je treba šteti postavitev zagovornika v takem primeru za dejanje, ki bi ga bilo nevarno odlašati (43. člen ZKP).

Glede na navedene zakonske določbe (2.odst. 200.čl. ZKP in 2.odst.83.čl. Zakona o sodiščih) se praviloma vsa dejanja v preiskavi, ki se opravljajo zoper priprtega obdolženca po svoji naravi takšna dejanja, ki bi jih bilo v smislu 43.čl. ZKP nevarno odlašati in jih je zato preiskovalni sodnik upravičen opravljati.

Ko zagovornik zatrjuje, da je bil predsednik višjega sodišča, v času izdaje izpodbijanega sklepa, že seznanjen s tem, da je zahtevana tudi njegova izločitev, po vsebini izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo.

Zagovornika s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da je bil predsednik VS v Celju v času odločanja o obtoženčevi zahtevi za izločitev že seznanjen o tem, da je zahtevana tudi njegova izločitev, po vsebini izpodbijata pravilnost dejanskega stanja ugotovljenega v sklepu o zavrženju zahteve za izločitev, kar ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).