VSL sklep I Cp 180/2009

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo obnovo postopka, pravnomočno končanega s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 781/2001-43 z dne 19.11.2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 338/2003 z dne 24.4.2003, in sklepa razveljavilo. Nadalje je sklenilo, da se tožba zavrže. Odločilo je tudi, da mora tožnik tretji toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.351,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper točko 2. in 3. izreka sklepa se laično in po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, ki se uporablja na podlagi 130. člena ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda sodbo s katero v celoti ugodi postavljenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in sicer drugemu sodečemu sodniku. Tožnik opozarja, da bi se sodnik v konkretni zadevi moral izločiti, saj je isti sodnik med istima pravdnima strankama na Okrajnem sodišču v Ljubljani odločal o sporu zaradi najemnega razmerja glede iste nepremičnine, torej je podan izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP. Omenjeno določbo zakona je potrebno razumeti široko, torej tako, da sodnik o vprašanjih o katerih si je že ustvaril mnenje ne more ponovno odločati. Sodišče naj na podlagi 2. točke 2. odst. 339. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavi. Sodišče je nepravilno izvedlo narok za obnovo postopka in narok za glavno obravnavo na isti dan. Glede na naravo obnovitvenega razloga po 4. točki 394. člena ZPP bi tožnik moral biti seznanjen, da bo njegovemu predlogu za obnovo ugodeno, saj bi se lahko šele potem ustrezno pripravil na glavno obravnavo in dokazni postopek. Sodišče tako v nasprotju z 2. odst. 400. člena ZPP ni sprejelo sklepa, s katerim bi dovolilo obnovo postopka in izreklo, da se razveljavi odločba, ki je bila izdana v prejšnjem postopku. Sodišče pa je vročilo tožniku vabilo na narok dne 1.9.2008 iz katerega izhaja, da je povabljen na narok za glavno obravnavo in obnovo postopka. Tožnik nadalje opozarja, da je bilo v zvezi z vsebinsko odločitvijo dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj je sodišče spregledalo aktualno stanje v zemljiški knjigi iz katerega je razvidno, da je bil sklep o vpisu, Dn. št. 5191/98 z dne 12.7.1999 razveljavljen s sklepom Dn. št. 18329/2007 z dne 16.7.2007. Posledično tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil rok iz 20. člena SZ, saj je bila formalno lastninska pravica prenešena šele s sklepom z dne 16.7.2007, torej je nesporno, da je šele s tem dnem tretja oseba izvedela za prenos in zato je enoletni rok začel teči šele od tega datuma naprej. Tožnik opozarja tudi na napačno tolmačenje sodišča prve stopnje glede narave spornega objektivnega roka. V času, ko je bila tožnica nesposobna uveljavljati svoje pravice, rok ne bi smel teči. Sodišče se pri obrazložitvi prekluzivnosti roka sklicuje na napačne odločbe iz sodne prakse. Argument varstva pravnega prometa, naj bi v principu dopuščal poseg v posameznikovo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, a ne v primeru, ko oseba zaradi svoje neskrbnosti ni mogla izvedeti oziroma četudi bi vedela za prenos lastninske pravice, si s tem dejstvom glede na njeno bolezen ne bi mogla pomagati in bi njena pravica ostala prazna. Razlog poslovne nesposobnosti v zvezi z uveljavljanjem materialnih in procesnih pravic prekine tek roka iz 3. odst. 20. člena SZ. To pomeni, da je tožnik skladno z 2. odst. 362. člena OZ upravičen uveljavljati svoje pravice tudi po preteku objektivnega roka. Zaključek sodišča, da tožnik s svojim zahtevkom ne bi mogel uspeti, ker predmet izpodbijane pogodbe ne bi predstavljal iste stvari, kot je predmet na katerega se nanaša predkupna pravica, pa je neobrazložen in v nasprotju s 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP.

Zoper 1. točko izreka sklepa in posledično zoper 2. točko izreka sklepa se pravočasno pritožuje tudi tretjetožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in napadeni sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlog za obnovo postopka zavrne in tožniku naloži povrnitev pritožbenih stroškov tretjetožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da napadeni sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tretjetožena stranka navaja, da je šele po izdaji izpodbijanega sklepa izvedela, da je bil v zapuščinski zadevi po tožnici A. K. sklenjeno, da se zapuščinska obravnava ne opravi. Glede na to je očitno, da sedanji tožnik sploh ni dedič in tako ni njen pravni naslednik, zato ni podana njegova aktivna legitimacija. Tožeča stranka je svoj predlog za obnovo postopka utemeljevala na 10. točki 1. odst. 394. člena ZPP, sodišče pa ne more po uradni dolžnosti ugotavljati, ali je predlog utemeljen iz katerega drugega obnovitvenega razloga (konkretno iz razloga po 4. točki istega člena). S tem v zvezi je napotek pritožbenega sodišča iz obrazložitve sklepa z dne 17.10.2007 napačen. Tudi v primeru, če bi bila tožnica resnično opravilno nesposobna, to ne bi imelo za posledico ugodnejšo odločitev. Sicer pa je predlog za obnovo postopka ne glede na razlog prepozen. Prvotna tožnica pa tudi ni bila poslovno nesposobna. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Sodišče ne more samo presojati, ali so bili pri prvotni tožnici podani znaki, ki bi kazali na demenco. Izvedensko mnenje izdelano v tem postopku pa je v celoti neverodostojno, saj na podlagi skope medicinske dokumentacije prav gotovo ni mogoče z gotovostjo trditi, kakšna naj bi bila poslovna sposobnost prvotne tožnice skoraj 10 let pred tem, ko ji je bila postavljena kakršnakoli diagnoza o tem. Ker sodišče ni sledilo predlogu za postavitev drugega izvedenca, je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožba tožnika je bila vročena tretjetoženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožnika (obe) zavrne kot neutemeljeno ter tožniku naloži, da povrne tretjetoženi stranki stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba tretjetožene stranke je bila vročena tožniku, ki je prav tako nanjo odgovoril. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi tretje tožene stranke ne ugodi, v 1. točki potrdi sodbo (mišljeno sklep) sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tretjetožene stranke:

Tretrjetožena stranka se pritožuje zoper 1. točko izreka sklepa ter posledično zoper 2. točko. V 2. točki izreka sklepa je sodišče tožbo tožnika zavrglo, zato tretjetožena stranka v tem delu nima pravnega interesa za pritožbeno izpodbijanje, tako da je sodišče prve stopnje preizkusilo le 1. točko izreka sklepa v okviru pritožbenih razlogov, ki jih navaja tretjetožena stranka. Zmotno je pritožbeno navajanje, da ni podana aktivna legitimacija tožnika, ker zapuščinsko sodišče ni izvedlo zapuščinske obravnave. Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami; v nadaljevanju ZD) v 203. členu ureja primere, ko zapuščinsko sodišče ne opravi zapuščinske obravnave. Razlogi, zakaj pride do izostanka zapuščinske obravnave so za konkretni primer sicer nepomembni, pomembne so pravne posledice, če ne pride do zapuščinske obravnave, ki pa jih ureja 4. odst. istega člena. Če sodišče odloči, da ne bo opravilo zapuščinske obravnave zaradi tega, ker obstaja zapuščina samo iz premičnega premoženja, lahko osebe, ki so upravičene dedovati, izvršujejo pravice, ki jim gredo kot dedičem. Trditve tretjetožene stranke, kako neopravljena zapuščinska obravnava vpliva na aktivno legitimacijo tožnika, so na podlagi citirane določbe neutemeljene. Dedič namreč vstopi v zapustnikov pravni položaj s trenutkom smrti, ko se tudi uvede dedovanje (1. odst. 123. člena ZD), izvedba zapuščinske obravnave pa na takšen materialnopravni zaključen nima vpliva. Če pa je tretjetožena stranka imela v mislih pomanjkljivo aktivno legitimacijo iz razloga, ker v postopek niso bili povabljeni vsi domnevni dediči po A. K., ki bi bili v takšnem primeru nujni sosporniki, na kar pa bi sodišče prve stopnje moralo v skladu z 80. členom ZPP paziti po uradni dolžnosti in na kar je v skladu z 11. točko 2. odst. 339. člena ZPP (v zvezi s 2. odst. 350. člena ZPP) tudi sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa je treba pojasniti, da tekom postopka ni bilo sporno, da je sin pokojne (zdajšnji tožnik) njen zakoniti dedič, prav tako pa tekom postopka niso bili omenjeni morebitni ostali dediči, ki bi se morali udeleževati postopka. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je zdajšnji tožnik aktivno legitimiran.

Tretjetožena stranka nadalje podaja obširne pritožbene navedbe glede napačnega zaključka sodišča, ki je upoštevalo obnovitveni razlog poslovne nesposobnosti prvotne tožnice po uradni dolžnosti v okviru 4. točke 394. člena ZPP in ne, kot je navajal tožnik, v okviru 10. točke istega člena. Sodišče druge stopnje se v presojanje tega vprašanja ni spuščalo, saj je tožnik na naroku 3.3.2008 spremenil svoje trditve in obnovitveni razlog poslovne nesposobnosti prvotne tožnice uveljavljal v okviru 4. točke 394. člena ZPP. Res je, da procesna sposobnost prvotne tožnice nima vpliva na zavrženje tožbe, ima pa vpliv na samo zakonitost predmetnega postopka, zato jo je sodišče dolžno upoštevati. Glede pavšalne navedbe, da je predlog za obnovo postopka, ne glede na to, iz katerega razloga je bil predlagan, prepozen, pa je treba pojasniti, da je v skladu z 396. členom ZPP, razlog zaradi katerega se predlaga obnova postopka, bistven za odločitev ali je predlog pravočasen. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor nepravočasnosti predloga iz razloga, ker subjektivni rok iz 3. točke 1. odst. 396. člena ZPP zoper poslovno nesposobno osebo ne more začeti teči, dokler takšna oseba nima postavljenega zakonitega zastopnika (prim. sklep II Cp 2171/2006).

Končno pa tretjetožena stranka napada tudi vsebinsko odločitev sodišča prve stopnje, iz razloga, ker prvotna tožnica naj ne bi bila poslovno nesposobna. Tretjetožena stranka je sicer že tekom postopka podala pripombe na izvedensko mnenje dr. V. F. R., a jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za nesubstancirane. Tudi v pritožbi tretjetožena stranka podaja pavšalne pripombe na izvedensko mnenje v smeri, da je na podlagi skope medicinske dokumentacije nemogoče z gotovostjo trditi, kakšna je bila poslovna sposobnost tožnice v obdobju prodaje spornega deleža na nepremičnini. Pojasniti je potrebno, da "količina" medicinske dokumentacije samo po sebi ne more dati odgovora na vprašanje zdravja posameznika, zato je bil v postopku postavljen izvedenec. Le-ta je na podlagi obstoječe dokumentacije in izpovedb prič predvsem vnukinje N. K. podal svoje mnenje, na katerega se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo in naredilo zaključek, da A. K. od leta 1995 ni bila več poslovno sposobna, iz razloga, ker je bolehala za vaskularno demenco. Na podlagi povedanega, pa je nerazumljiv pritožbeni očitek, da naj bi sodišče samo presojalo, ali so bili podani znaki, ki bi kazali na demenco prvotne tožnice, glede na to, da je bil postavljen izvedenec.

9O pritožbi tožnika:

Neutemeljena je pritožbena graja, da bi se moral sodnik v konkretni zadevi izločiti. V skladu z 72. členom ZPP lahko stranke zahtevajo izločitev sodnika, takoj ko izvejo, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred sodiščem. Tožnik je tekom postopka sicer predlagal izločitev konkretnega sodnika (narok dne 3.3.2008), a je ta predlog nemudoma umaknil, kar se šteje, kot da ga nikoli ni vložil. Tako je predlog za izločitev sodnika podan v pritožbi prepozen, poleg tega pa je tudi vsebinsko neutemeljen. Iz razloga po 5. točki 70. člena ZPP se lahko zahteva izločitev sodnika, ki sodeluje pri odločanju pri devolutivnem pravnem sredstvu, če je v isti zadevi (in ne zgolj praktično isti zadevi) že sodeloval na nižji stopnji. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno izpodbijanje glede načina izvedbe naroka za obnovo postopka in naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 400. člen ZPP ter takoj po dovolitvi obnove postopka nadaljevalo z glavno obravnavo v glavni zadevi. Sodišče je tako na naroku dne 1.9.2008 sprejelo sklep, s katerim je hkrati opravilo več procesnih dejanj (zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, prebralo izvedensko mnenje) med njimi tudi dovolilo obnovo postopka in sklenilo, da se prične prvi narok za glavno obravnavo (skladno s 3. odst. 400. člena ZPP). Tožnik je bil tudi pravilno vabljen na omenjeni narok, saj iz vabila (list. št. 257) izhaja, da sta bili stranki vabljeni na narok za glavno obravnavo in obnovo postopka, torej na oba naroka. Uporabljeni 400. člen ZPP pa ne ločuje med načinom vodenja obravnave glede na obnovitveni razlog ali povedano drugače, določen obnovitveni razlog ne more imeti vpliva na to, ali bo sodišče počakalo na pravnomočen sklep o dovolitvi obnove ali bo takoj nadaljevalo z glavno obravnavo.

Tožnik tudi zmotno izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, z očitkom da sodišče ni upoštevalo aktualnega stanja v zemljiški knjigi. Sprva je potrebno pojasniti, da sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti paziti na aktualno stanje v zemljiški knjigi, brez predloga strank (tudi v tem primeru velja razpravno načelo iz 7. člena ZPP). Zgolj če stranka predlaga vpogled v zemljiško knjigo, ga sodišče samo pribavi. Nadalje pa je potrebno pojasniti, da je predloženi sklep Dn št. 18329/2007 v skladu s 337. členom ZPP pritožbena novota. Tožnik namreč ne pove, zakaj tega dokaza ni predložil že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na to, da je omenjeni dokaz novota pa se sodišče druge stopnje ne bo opredeljevalo do utemeljenosti tega dokaznega predloga - torej, ali je začel teči rok za vložitev tožbe 12.7.1999 ali šele 16.7.2007.

V konkretni zadevi je bistveno vprašanje, ali je enoletni objektivni rok iz 3. odst. 20. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami; v nadaljevanju SZ) prekluzivni ali zastaralni. Če prodajalec (v konkretni zadevi prvo in drugo toženec) ne predloži predkupnemu upravičencu (prvotni tožnici) pogodbe na vpogled, lahko predkupni upravičenec pogodbo izpodbija v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za pogodbo, vendar ne pozneje kot eno leto od vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre v tem primeru za prekluzivni rok materialnega prava, kar izhaja že iz same dikcije 20. člena SZ. Iz 370. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR, ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 97/07 UPB, v nadaljevanju OZ) nadalje izhaja, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Že citirani 20. člen SZ pa ureja prav takšen položaj, namreč rok, ki je potreben za vložitev tožbe, in za katerega se po izrecni zakonski določbi ZOR (enako sedaj OZ) pravila, ki veljajo za zastaralni rok, ne uporabljajo. Torej je v 20. členu SZ določen rok prekluzivne narave (prim. sklep II Ips 169/2002, sklep II Ips 822/2005 in sklep II Ips 456/2000). Pri prekluzivnih rokih pa ni mogoče uporabiti pravil o zadržanju in pretrganju, kot to velja za zastaranje (prim. P. in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem, GZ, 2003,2. knjiga, str. 462). Posledično sodišče tudi ni dolžno uporabiti pravil o zadržanju zastaranja iz 385. člena ZOR (enak 362. členu OZ) ne glede na to, da je bila prvotno tožnica v času teka prekluzivnega roka poslovno nesposobna. Njena pravica izpodbijati sklenjeni pravni posel (prodajno pogodbo) namreč ni zgolj zastarala, ampak je v celoti prenehala, kar je bistvo prekluzivnega roka.

Tožnik v zvezi z obravnavanim vprašanjem opozarja tudi na uporabo 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju URS) oziroma, da je s pravno interpretacijo 20. člena SZ sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do sodnega varstva. Tudi ta očitek ni utemeljen. Zakonita predkupna pravica, ki jo ureja 18. člen SZ, namreč pomeni omejitev lastninske pravice (33. člen URS), ki jo določi zakon, zato SZ za uveljavljanje zakonite predkupne pravice določa bolj formalne pogoje in tudi krajši rok. Ker je omejitev lastninske pravice uvedena z zakonom, je tudi njena ureditev usmerjena v čim manjše omejevanje. Omejitev in pravna negotovost zaradi možnega uveljavljanja zakonite predkupne pravice naj traja le kratek čas, ki je opredeljen s prekluzivnim rokom za vložitev tožbe, in se ne more raztezati na daljše obdobje, kot je določeno v zakonu (sklep II Ips 822/2005). Tako je potrebno ob tehtanju pravice do pravnega varstva in pravice do zasebne lastnine upoštevati načelo sorazmernosti (2. člen URS). Zakon je v skladu s tem določil največ eno letni rok za izpodbijanje (torej uveljavljanje pravnega varstva) po poteku roka pa je interes lastnika do nemotenega razpolaganja s svojo lastnino (pravica do zasebne lastnine) večji in lahko poseže tudi v pravico do pravnega varstva. Upoštevati pa je potrebno tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je z nerazumnim raztegovanjem roka iz 3. odst. 20. člena SZ, varnost pravnega prometa ogrožena, saj bi bila prodajalec in kupec v nedogled pod grožnjo morebitne tožbe na razveljavitev prodajne pogodbe iz razloga, ki ga ob sklenitvi pogodbe po vsej verjetnosti niti nista poznala.

Ob odsotnosti drugih pritožbenih razlogov je sodišče druge stopnje opravilo še uradni preizkus, ki je pokazal, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, zagrešilo pa tudi ni kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP , na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb tožnika o pravno zmotnem stališču sodišča prve stopnje, ki zgolj kot pripombo navede, da tožnik tudi ob pravočasni tožbi z zahtevkom ne bi uspel, saj predmet izpodbijane pogodbe ni ista stvar, glede katere tožnik uveljavlja predkupno pravico, glede na to, da je potrdilo sklep o zavrženju tožbe (tako tudi ni prišlo do zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj ne gre za razloge sodišča, ki bi obrazložili izrek sklepa). Ker v pritožbah uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pritožnika s pritožbama nista uspela, zato sama krijeta stroške pritožbenega postopka. Enako stranki sami krijeta stroške odgovora na pritožbo, ker ne gre za potrebne stroške, saj z navedbami v odgovoru nista prispevali k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP).