203. člen ZD

Ker ni bilo premoženja, ki bi bilo predmet dedovanja, je odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka na podlagi 203. člena ZD materialnopravno pravilna.

Pritožbene navedbe o obstoju premoženja so nove, a so glede na to, da zapuščinski postopek (s ciljem ugotoviti vsa za dedovanje pomembna pravna razmerja) teče po uradni dolžnosti, upoštevne.

Sodišče je ob izdaji izpodbijanega sklepa, ki v izreku (v bistvenem) glasi: "Zapuščinska obravnava po pokojni A. A. se ne opravi, ker po znanih podatkih ni zapustila premoženja.", kot to kaže spisovno gradivo, spregledalo obstoj negativne procesne predpostavke litispendence, saj je že dne 23. 1. 2024 izdalo sklep z identično odločitvijo, kot je izpodbijana.

S sklepom, da sodišče ne bo opravilo zapuščinske obravnave, zapuščinski postopek ni bil pravnomočno končan.

V skladu z 203. členom ZD sodišče ne opravi zapuščinske obravnave, v kolikor pokojni ni zapustil nepremičnega premoženja. V predmetni zadevi je pokojni zapustil nepremično premoženje, dediči pa soglasja, da se zapuščinska obravnava ne opravi niso podali, zato je sodišče prve stopnje bilo dolžno opraviti zapuščinsko obravnavo. V skladu z 220. členom ZD pravnomočen sklep o dedovanju veže osebe, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku. Dediče tako veže le pravnomočen sklep in tako lahko dediči, v skladu z 205. členom ZD, podajo izjave do konca postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju.

Stroški, ki nastanejo dedičem ob pogrebu ali zaradi preživljanja zapustnika, ne sodijo med obvezne sestavine sklepa o dedovanju. Določitev višine pogrebnih in drugih stroškov ter njihova delitev med dediče ni stvar zapuščinskega postopka, ampak dogovora med dediči.

Sodišče prve stopnje je ustavilo zapuščinski postopek, ker je ugotovilo, da je zapustnik z nečakoma sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, katere predmet je bilo vse premično in nepremično premoženje zapustnika. Ker je vse premoženje zapustnika ob njegovi smrti prešlo na preživljalca (557. člen OZ), premoženja zapustnika ni. V takem primeru se zapuščinska obravnava ne opravi (prvi odstavek 203. člena ZD) in je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je postopek ustavilo.

Pritožnikova izjava, da „odstopa od dedovanja“, je po vsebini dedna izjava, s katero se dedič odpoveduje dediščini. Ker v tej zadevi ni bilo zapuščinske obravnave, bi pritožnik takšno izjavo lahko podal najpozneje do izdaje sklepa o dedovanju. Tega ni storil, čeprav je bil o tej možnosti ustrezno poučen, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da je dediščino sprejel. Po izdaji sklepa o dedovanju se, glede na nepreklicnost dednih izjav, dediščini ni več mogoče odpovedati. Pritožnikova naknadna izjava je torej neupoštevna, saj ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izdanega sklepa o dedovanju.

Zapuščinsko sodišče lahko odloči, da se zapuščinska obravnava ne opravi, če po podatkih iz smrtovnice pokojnik ni zapustil premoženja ali če je zapustil samo premično premoženje, pa nihče od tistih, ki so upravičeni dedovati, ne zahteva obravnave. Ker v obravnavanem primeru kljub vsem potrebnim opozorilom dediči niso zahtevali obravnave, je sodišče lahko izdalo izpodbijani sklep, ne da bi opravilo narok.

Zapustnica je za časa svojega življenja razpolagala z vsem svojim premoženjem tako, da je sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri čemer je bila izročitev premoženja odložena do njene smrti.

Pritožnik je torej svoj dedni delež sprejel in sočasno z njim razpolagal v korist dedinje. Za povrh se je v Pogodbi o priznanju solastninske pravice in pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja z dne 24. 5. 2006 izrecno odpovedal pravici do svojega nujnega deleža na izročenem premoženju. Pritožnik zato ne more uspešno uveljavljati domnevnega prikrajšanja svojega nujnega deleža.

Po enotni in ustaljeni sodni praksi se v primeru, če gre za spor med dedičem in tretjo osebo, ki ni stranka zapuščinskega (za kar gre v obravnavanem primeru), zapuščinski postopek ne prekine, temveč lahko prizadeti dedič uveljavi svoj zahtevek zoper tretjo osebo v pravdi ne glede na zapuščinski postopek. Zato se institut napotitve na pravdo v takih primerih ne more uporabiti. Glede na zgoraj povzete ugotovitve o tem, da je lastnica parc. št. 639/4. k.o. ... zapustničina vnukinja D. D., podlage za prekinitev zapuščinskega postopka ni, odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi zapuščinskega postopka, ker zapustnica ni zapustila premoženja, pa se izkaže za pravilno.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se dedič lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave (133. člen ZD). V primeru, ko sodišče zapuščinske obravnave ne opravi (203. člen ZD), se po ustaljeni sodni praksi določbo 133. člena ZD razlaga tako, da mora dedič podati izjavo najpozneje do izdaje sklepa o dedovanju. Pritožnik je poslal izjavo o odpovedi dedovanja po običajni (komercialni) elektronski pošti, kar glede na zgoraj navedene določbe ne pomeni veljavne vložitve vloge v elektronski obliki. Poleg tega v zapuščinskem postopku trenutno (še) ni možno elektronsko vlaganje in vročanje. Zato njegova vloga, poslana po navadni elektronski pošti, ne more biti upoštevna.

Postopek nadaljevanja izvršbe zoper novega dolžnika je predlagalne narave, pogoj, da sodišče predlagano spremembo dopusti, pa je, da upnik prehod obveznosti na novega dolžnika izkaže z ustrezno listino. Sodna praksa sicer dopušča stališče, da zlasti ob uporabi določbe prvega odstavka 37. člena ZIZ izvršilno sodišče v primeru dolžnikove smrti (lahko) tudi sámo nadaljuje postopek zoper dediče, vendar pa se tudi v tem primeru zahteva sklep o dedovanju kot kvalificirana listina iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ. Če pa prehoda dolga ni mogoče dokazati s sklepom o dedovanju (ker npr. ker ni bilo zapuščinske obravnave, ker ni bilo zapuščine – 203. člen ZD, kot je to tudi v konkretnem primeru) se lahko pravno nasledstvo le še dokazuje s sodbo iz pravde na ugotovitev, da je zapustnikov dolg prešel na dediča. Sodišče prve stopnje je pri zapuščinskem sodišču opravilo poizvedbe o dedičih dolžnika, ter ugotovilo, da zapuščinska obravnava po pokojnem dolžniku ni bila opravljena, saj po podatkih iz smrtovnice izhaja, da pokojni ni imel premoženja. Z opravljenimi poizvedbami je torej seznanilo upnika in ga s sklepom pozvalo, naj sporoči, ali predlaga nadaljevanje postopka ter v tem prime

ZD strokovnemu sodelavcu ne daje pooblastila za vodenje zapuščinske obravnave, ampak sme slednji na zapisnik sprejemati le izjave in predloge strank, z izjemo izjav o odpovedi dediščini. Tudi izvajanje dokazov je izrecno pridržano sodniku (glej 169. člen ZD). Takega pooblastila strokovnemu sodelavcu ne daje niti ZPP, ki se v zapuščinskem postopku uporablja subsidiarno. Na podlagi 15. člena tega zakona lahko strokovni sodelavec opravlja le tista procesna dejanja, za katera je tako določeno v zakonu. Določbe, po kateri bi strokovni sodelavec lahko (samostojno) vodil glavno obravnavo, ZPP nima. Nima je niti ZS, saj v drugem odstavku 54. člena strokovnemu sodelavcu vodenje glavne obravnave dovoljuje le pod vodstvom sodnika. Pooblastilo strokovnemu sodelavcu, da pod vodstvom sodnika vodi glavno obravnavo, pa seveda ne pomeni, da bi glavna obravnava lahko potekala brez navzočnosti sodnika. V konkretnem primeru zato drži očitek, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno. To pa niti ni vse. S tem, ko je zapuščinsko obravnavo vodila strokovna sodelavka brez prisotnosti sodnika, ki je kasneje izdal izpodbijani sklep o dedovanju, je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti.

Na podlagi 132. člena ZD zapuščina po samem zakonu preide na dediče s trenutkom smrti zapustnika. V kolikor pa posamezni dedič ne želi dedovati, se mora pravici do dedovanja odpovedati. To lahko stori z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave (glej prvi odstavek 133. člena ZD) oziroma točneje do izdaje sklepa o dedovanju (glej tretji odstavek 207. člena ZD). Pritožnik take izjave do izdaje sklepa o dedovanju, čeprav ga je sodišče o tej možnosti in posledicah pasivnosti ustrezno poučilo, ni podal. Dedovanju se odpoveduje šele v pritožbi. To pa je prepozno.

Ker ni premoženja, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 203. člena ZD sklenilo, da se zapuščinska obravnava ne opravi.

Dokler ni obseg zapuščine dokončno razčiščen, zapuščinsko sodišče ne more izdati sklepa o dedovanju.

Do prekinitve zapuščinskega postopka in napotitve strank na pravdo po 212. členu ZD pride le v primeru, če spor o tem, ali kakšno premoženje sodi v zapuščino, nastane med dediči, ne pa tudi v primeru spora o tem med tretjimi osebami, ki niso dediči.

Prvostopno sodišče povsem pravilno ugotavlja, da sicer iz podatkov v smrtovnici izhaja, da naj bi bil zapustnik lastnik nepremičnega premoženja. Iz podatkov zemljiške knjige (zemljiškoknjižni izpiski za nepremičnine za katere dedič zatrjuje, da so v solasti pokojnega) pa izhaja, da pokojni ni lastnik nobenega nepremičnega premoženja. Iz navedenega razloga je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je odločilo, da se zapuščinska obravnava ne opravi.