385. člen ZOR

Tožba je vložena pravočasno, ker tožnica ob nastopu polnoletnosti ni bila poslovno sposobna in ji je bila postavljena skrbnica. Zastaranje ne more nastopiti, preden ne potečeta dve leti, od kar je poslovno nesposobna oseba dobila skrbnika. O povrnitvi bodoče škode se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Posebnost obravnavanega primera je v tem, da je do škodnega dogodka, zaradi katerega je tožnica postala 100 % invalidka prišlo, ko je bila stara komaj dvajset mesecev, med postopkom pa je postala polnoletna. Iz obdobja pred škodnim dogodkom zato ni okoliščin, ki bi lahko nudile podlago za hipotetično sklepanje, kakšno izobrazbo bi tožnica pridobila po normalnem teku stvari in kakšen poklic bi opravljala. Ob upoštevanju ponujene trditvene in dokazne podlage strank, na katero je sodišče vezano, sodba utemeljeno kot merilo za ugotovitev hipotetične višine zaslužka, ki bi ga tožnica prejemala, sledi predlogu tožnice in upošteva povprečno mesečno neto plačo v RS. Po ugotovitvi sodbe bi tožnica, če ne bi prišlo v Sloveniji do škodnega dogodka, živela s svojo mamo in pridobivala dohodke v Nemčiji, kjer so, kot je splošno znano, plače bistveno višje.

V 20. členu SZ gre za prekluzivni rok materialnega prava. Pravila o zastaranju se ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. 20. člen SZ ureja takšen položaj, namreč rok, ki je potreben za vložitev tožbe in za katerega se po izrecni zakonski določbi pravila, ki veljajo za zastaralni rok, ne uporabljajo. Pri prekluzivnih rokih ni mogoče uporabiti pravil o zadržanju in pretrganju, kot to velja za zastaranje. Sodišče tudi ni dolžno uporabiti pravil o zadržanju zastaranja iz 385. člena ZOR (enak 362. členu OZ) ne glede na to, da je bila tožnica v času teka prekluzivnega roka poslovno nesposobna.

1. Zastaranje odškodninske terjatve mladoletnega otroka zaradi nematerialne škode začne teči, ko starši izvejo ali bi mogli izvedeti za obseg otrokove škode. 2. Zastaralni rok pri nematerialni škodi začne teči takrat, ko je nematerialna škoda oziroma njen obseg znan, ko se torej stabilizira. 3. Pri nepristojnemu sodišču vloženo tožbo je možno šteti za vloženo le, če je tako vložitev mogoče pripisati nevednosti ali očitni pomoti vlagatelja tožbe.

Kot zastopnik po drugem odstavku 385. člena ZOR je mišljen zakonski zastopnik ne pa pooblaščenec - odvetnik.

Po prvem odstavku 103. člena ZOR nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve ali družbeni morali. Gre torej za zelo hude kršitve pri sklenitvi pogodbe, pa še v takih primerih je treba težiti h konvalidaciji pogodbe. Milejša oblika neveljavnosti je izpodbojnost, ki v primeru poslovno omejene pogodbene stranke ali napak volje pri sklenitvi pogodbe omogoča izpodbijanje pogodbe. Poleg tega je v zakonu posebej predvidena izpodbojnost v 139. členu ZOR (zaradi očitnega nesorazmerja vzajemnih dajatev), v 280. členu ZOR (zaradi dolžnikovih ravnanj v škodo upnikov), v 532. členu ZOR (zaradi kršitve predkupne pravice), v 908. členu ZOR (zaradi zamolčanja ali neresnične izjave pri zavarovalni pogodbi) in v drugih zakonih. Za prekluzijo je značilno, da terjatev s potekom roka ugasne, izgine, ne obstoji več naprej kot naturalna terjatev, kakor je to določeno za zastarane terjatve.

Zastaranje odškodninske terjatve mladoletnega otroka zaradi negmotne škode začne teči, ko starši zvejo ali bi mogli (s stališča starševskih obveznosti do otroka pa tudi morali) zvedeti za obseg otrokove škode.

Določilo 210. člena ZOR v prvem odstavku v povezavi z drugim odstavkom določa, da kadar premoženje neke osebe preide med premoženje druge, pa ta prehod nima podlage v pravnem poslu ali zakonu, ga mora pridobitelj vrniti, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Glede na tako določilo ima tožnica pravico do nadomestitve vrednosti vlaganj na premoženju, ki si ga toženec v celoti lasti. Za ugotovljeno vrednost tožničinih vlaganj je toženec okoriščen.

Zastaranje terjatve (odškodninske) opravilno nesposobne osebe ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba dobila zastopnika; pri tem ni bistveno, ali je bila taka oseba preklicana oziroma ali ji je bila opravilna sposobnost formalno odvzeta.