370. člen ZOR

Pri presoji, ali je tožnik zaradi poteka roka izgubil pravico oziroma materialnopravno upravičenje, gre za odločitev o obstoju materialne pravice, torej za vsebinsko (meritorno) odločitev o tem, ali tožnik neko pravico (še) ima ali pa je ta zaradi preteka časa prenehala. Sodišče je pri tej presoji dolžno uporabiti pravo (iura novit curia) na dejansko podlago, ki jo v tožbi in odgovoru na tožbo zatrjujeta pravdni stranki. Toženki se zato ni bilo treba sklicevati na pravilo o izgubi pravice zaradi poteka materialnega prekluzivnega roka, temveč je bilo sodišče dolžno samo uporabiti določbo prvega odstavka 500. člena ZOR.

V 20. členu SZ gre za prekluzivni rok materialnega prava. Pravila o zastaranju se ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. 20. člen SZ ureja takšen položaj, namreč rok, ki je potreben za vložitev tožbe in za katerega se po izrecni zakonski določbi pravila, ki veljajo za zastaralni rok, ne uporabljajo. Pri prekluzivnih rokih ni mogoče uporabiti pravil o zadržanju in pretrganju, kot to velja za zastaranje. Sodišče tudi ni dolžno uporabiti pravil o zadržanju zastaranja iz 385. člena ZOR (enak 362. členu OZ) ne glede na to, da je bila tožnica v času teka prekluzivnega roka poslovno nesposobna.

Za presojo zastaranja je treba najprej ugotoviti vrsto terjatve. Nanjo se namreč navezuje čas, ki je potreben za zastaranje, pa tudi začetek teka zastaralnega roka. Ko gre za odškodninsko terjatev, je bistvenega pomena njena kvalifikacija - ali gre za terjatev iz naslova neposlovne, ali pa iz naslova poslovne odškodninske obveznosti. Za začetek zastaranja je odločilen tisti trenutek, ko je upravičenec smel terjati izpolnitev obveznosti (actio nata). Ta trenutek po zakonu nastopi že, ko oškodovanec izve oziroma bi ob ustrezni skrbnosti mogel izvedeti za storilca ter obseg škode (1. odst. 376. čl. ZOR) in ne šele, ko je (celo z učinkom pravnomočnosti) ugotovljen celotni odškodninski temelj. Riziko pravočasne ocene, da je škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosi tožeča stranka vselej (in le takrat), ko je tudi objektivno zmožna izkazati protipravnost v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem. Kaznivo dejanje, ki ima za posledico daljši zastaralni rok na odškodninskem področju, mora biti ugotovljeno s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Le izjemoma se lahko dejstvo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, ugotavlja v pravdnem postopku, če so bil

Vprašanje, med kom je bila pogodba sklenjena, je dejansko vprašanje in ne vprašanje razlage pogodbene vsebine.

Ničnostni zahtevek se uveljavlja s t. i. ugotovitveno tožbo, medtem ko je tožba za uveljavljanje izpodbojnosti oblikovalne narave. S slednjo se pravno razmerje ustanavlja, preoblikuje oziroma odpravlja, kar je močnejša oblika pravnega varstva kot ugotovitvena tožba, ki zgolj ugotavlja obstoj/neobstoj pravnega razmerja. Če bi sodišče tožniku, ko bi ta uveljavljal šibkejše pravno varstvo (tj. z ugotovitveno tožbo), nudilo močnejše pravno varstvo (tj. izdalo oblikovalno sodbo), bi s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, kar bi bilo v nasprotju z načelom dispozitivnosti. Tožnik, ki trdi, da je zakonec brez njegovega soglasja razpolagal s stvarjo, ki sodi v njuno skupno premoženje, mora tožbo vložiti najkasneje v treh let od dne, ko je bila sklenjena pogodba, s katero je stvar iz njunega skupnega premoženja prešla v pravno sfero tretje osebe, sicer to pravico izgubi.

Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, ki je v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavljalo in presojalo o pravočasnosti uveljavljanega zahtevka. Prekluzivni roki materialnega prava, s katerimi je opredeljena pravočasnost zahtevkov in naslova garancije in iz naslova jamčevanja za napake, so namreč del materialnega prava. ZOR pa ne določa, da bi jih sodišče smelo upoštevati le na ugovor tožene stranke. Ravno nasprotno. V 370. členu izrecno izključuje pravila o zastaranju v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru lahko le za specialno ureditev odškodninske odgovornosti za škodo zaradi zaupanja (1. tč. 1. odst. 488. člena in 1. odst. 502. čl. ZOR). To je za škodo, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. To pa pomeni, da obravnavanega tožbenega zahtevka ni moč obravnavati po splošnih načelih odškodninskega prava.

Sodišče z vmesno sodbo odloči o podlagi tožbenega zahtevka. Zato ni mogoče z vmesno sodbo ugotoviti, da pravica tožnikov od tožene stranke zahtevati razliko v plači ni prenehala in s tako vmesno sodbo odločiti le o ugovoru zastaranja.

Glede na pravno ureditev cesije v ZOR ni bilo nobenih zadržkov za veljaven odstop terjatve banke iz pogodbe o investicijskem kreditu s tožencema.

Rok 15 dni iz prvega odstavka 144. člena ZPPSL je prekluziven.

Ker je z zakonom o obligacijskih razmerjih določen čas, v katerem delavec lahko zahteva izpolnitev denarnih obveznosti, nastalih v zvezi z delovnim razmerjem, šteti za zastaralni rok, sodišče izteka tega roka ne upošteva po uradni dolžnosti, pač pa samo takrat, če se stranka nanj sklicuje.

Pogodba, s katero sta pogodbenika obšla predpise Zakona o kmetijskih zemljiščih (iz leta 1979), ni nična.

Naročnikov tožbeni zahtevek (ki ga postavi potem, ko prevzemnik ni hotel odpraviti napake) za plačilo stroškov, ki bodo potrebni za odpravo napake (tretji odstavek 620. člena ZOR), ima naravo jamčevalnega in ne odškodninskega zahtevka in zato zanj velja rok, predpisan za sodno aktivno uveljavljanje te naročnikove pravice (prvi odstavek 616. člena ZOR).