72. člen ZPP

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je dolžnik v svojem predlogu, ki ga je poimenoval kot predlog za izločitev stečajne upraviteljice, skliceval tudi na 118. člena ZFPPIPP, ki določa razloge za razrešitev upraviteljice. Pravilno je zaključilo, da ZFPPIPP daje pravico zahtevati razrešitev upravitelja le zakonsko določenemu krogu oseb, med katerimi stečajni dolžnik ni naveden, ter da tudi sodna praksa stečajnemu dolžniku ne priznava procesne legitimacije za vložitev takšnega predloga. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dolžnik v predlogu za izločitev upraviteljice ni navedel nobenih konkretnih dodatnih okoliščin, ki bi objektivno vzbujale dvom v nepristranskost upraviteljice pri opravljanju njene funkcije v tem postopku.

Odpoved tožnici ni bila pravilno vročena, toženec je pred izredno odpovedjo ni pisno seznanil z očitanimi kršitvami ter ji ni omogočil zagovora. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi navedenih kršitev postopka, se pravilno ni ukvarjalo z vsebinsko utemeljenostjo odpovedi.

Glede vsakega posamičnega ravnanja, ki ga je tožnica izpostavila kot trpinčenje, in tudi glede presoje vseh teh ravnanj kot celote je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne in podrobne odločilne razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da tožnica ni bila trpinčena. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti.

Tožnik v pritožbi povzema več različnih sodnih postopkov, ki nimajo vsebinske ali procesne povezave z izpodbijano odločitvijo. Ne konkretizira, kaj v teh postopkih naj bi vzbujalo dvom v nepristranskost predsednika Višjega sodišča v Celju. Nadalje ne pojasni, do katerih očitkov v zvezi z nepristranskostjo predsednika Višjega sodišča v Celju se podpredsednica Vrhovnega sodišča v izpodbijani odločbi ni opredelila. Pritožba je, enako kot že zahteva za izločitev sodnikov, nepregledna in težko razumljiva. Vrhovno sodišče lahko zato razlogom podpredsednice sodišča, ki utemeljujejo zavrženje zahteve, le pritrdi.

Oba porotnika, katera omenja tožnica v pritožbi, sta bila veljavno izvoljena. Dokler ima sodnik porotnik mandat, so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da je udeležen pri izvajanju sodne oblasti. V tem primeru je torej senat odločal v sestavi enega poklicnega sodnika in dveh sodnikov porotnikov, kar pomeni, da kršitev po 1. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. ZPIZ-2N je v prvem odstavku 21. člena določil, da uživalec vdovske pokojnine, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine, lahko do 31. decembra 2026 vloži zahtevo za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine. V drugem odstavku istega člena pa je določil, da uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjuje tudi pogoje za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, lahko do 31. decembra 2026 vloži zahtevo za izplačilo zagotovljene vdovske pokojnine. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev po prvem niti po drugem odstavku 21. člena ZPIZ-2N, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Tožnik je bil odstranjen z naroka dne 8. 3. 2024 izključno zaradi svojega neprimernega obnašanja in nespoštovanja pravil Sodnega reda ter Hišnega reda, ki velja v sodni stavbi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 304. člena ZPP, ki določa, da se, če je stranka odstranjena iz sodne dvorane, opravi narok tudi brez njene navzočnosti. Tega ne spremeni sklicevanje na dejstvo, da je tožnik prava nevešča oseba. Tožniku tako ni bila kršena pravica do pravičnega in poštenega sojenja.

Z začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica seznanjena že 20. 10. 2021, ko ji je bil vročen sklep o prepovedi opravljanja dela. V slednjem ji je toženec predočil, da ji je 11. 10. 2021 priporočeno s povratnico po pošti poslal pisno seznanitev z očitano kršitvijo iz 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in vabilom na zagovor pred izredno odpovedjo. Očitano ravnanje je bilo v sklepu o prepovedi opravljanja dela opisano podobno kot nato v odpovedi. Upoštevaje te okoliščine, s katerimi je bila tožnica seznanjena že pred 29. 10. 2021, je pravilno prvostopenjsko razlogovanje, da dejanski prejem vabila na zagovor za tožnico ni mogel predstavljati presenečenja (že od 20. 10. 2021 dalje ga je morala pričakovati). Glede na vse ugotovljene okoliščine v izpodbijani sodbi in upoštevaje stališče, da nespoštovanje roka samo po sebi nima za posledico nezakonitosti odpovedi. Tožnica je imela na voljo razumen čas za pripravo na zagovor.

Predlog za izločitev, ki ni utemeljen z okoliščinami, ki omogočajo vsebinsko presojo, se zavrže.

Tožnik v pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, naj poda predlog za izdajo svetovalnega mnenja Vrhovnega sodišča. Po četrtem odstavku 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjega sodišča ni enotna, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. Ker predlog za svetovalno mnenje lahko vloži le sodišče prve stopnje zaradi neenotne prakse višjega sodišča, sodne prakse vrhovnega sodišča pa ni, predpisani pogoji niso izpolnjeni. V skladu z 72. členom ZPP izločitev lahko zahteva tudi stranka, in sicer takoj ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe; pri tem mora navesti tudi okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev. Tega tožnik v postopku na prvi stopnji ni storil, zato pritožbenih očitkov o krnitvi videza nepristranskosti pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

S tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske ugovorne razloge (8., 9. in 11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), izjemoma tudi impugnacijske razloge (npr. 12. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ).

Četudi prvi odstavek 41. člena Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2) dopušča, da se poštne pošiljke dostavljajo tako, kot se dogovorita uporabnik in izvajalec poštnih storitev, v skladu z drugim odstavkom 42. člena ZPSto-2 takšen dogovor nima učinka v primerih, ko poseben zakon vročanje določenih poštnih pošiljk ureja drugače. Tako pošiljko mora namreč izvajalec poštnih storitev ne glede na drugačen dogovor o vročanju vročiti na način in pod pogoji, ki jih določa poseben zakon. Za vročanje sklepa o izvršbi se na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo določbe ZPP. Ta pa v zvezi z vročanjem osebam, ki opravljajo dejavnost in se vpisujejo v register, v tretjem odstavku 139. člena izrecno predpisuje vročanje na naslovu, ki je vpisan v register, pri čemer kakršen koli dogovor o vročanju na drug naslov v določbah ZPP ni predviden. Četudi bi držalo, da se je tudi dolžnik s pošto oziroma s poštarjem dogovoril, da se mu tudi pošiljke, ki so naslovljene nanj in poslane na naslov X, vročajo na naslovu Y, takšen dogovor v zvezi z vročanjem pošiljk, ki se vročajo v skladu z določbami ZPP, nima učinka, poštar pa je ne glede na dogovor dolžan pošiljke, ki se vročajo po določbah ZPP in ki so do

Pobot je način prenehanja obveznosti z učinkom izpolnitve do višine nasprotne, v pobot ugovarjane terjatve. Pravilen je zaključek sodišča, da toženka ni dokazala niti obstoja pobotne terjatve toženke do tožnice, ki bi stala nasproti vtoževani tožničini terjatvi do toženke iz naslova posojilne pogodbe, niti da bi podala ustrezno pobotno izjavo. Sodišče je pravilno pojasnilo, da morebitne terjatve, ki naj jih bi imela toženka zoper družbo B., d. o. o., ali zoper D. D., ni mogoče pobotati s terjatvijo tožnice. Pravno sredstvo, ki ga ima stranka na voljo v primeru pristranskosti sodnika, je predlog za njegovo izločitev po 72. členu ZPP.

S predlogom za obnovo postopka ni dopustno uveljavljati napačnosti ugotovitev oziroma pravne presoje (pri čemer je bila izdana sodba tudi že pritožbeno preizkušena), prav tako razloga za obnovo postopka ne more predstavljati nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in odpravljanje morebitnih hib dokaznega postopka in dokazne ocene. Nasprotno stališče bi pretirano ošibilo vrednoto pravnomočnosti in odprlo možnosti za vedno novo preverjanje dokazne ocene, na kateri temelji pravnomočna odločba, čemur izredna pravna sredstva niso namenjena.

Res je, da otroci za zdrav psihosocialni razvoj načeloma potrebujejo stike z obema staršema; stiki se ne izvajajo le zaradi varovanja interesov nerezidenčnega starša, temveč tudi (in predvsem) zaradi varovanja koristi otrok. Zato je pri tako strogem ukrepu, kot je odvzem pravice do stikov, treba skrbno tehtati med koristmi in škodo, ki jo otrok utegne imeti oziroma trpeti zaradi stikov, upoštevaje tudi načelo najmilejšega ukrepa.

Sklep, s katerim bi sodišče za dedinjo razglasilo mrtvo osebo, za kar se zavzema pritožba, bi bil pravno nesprejemljiv.

Zoper sklep, s katerim višji sodnik zavrže nerazumljivo oziroma nepopolno zahtevo za izločitev, je dovoljena posebna pritožba. Po določbi prvega odstavka 73. člena ZPP o izločitvah res odloča predsednik sodišča, vendar za prepozne, nerazumljive, nepopolne ali nedovoljene zahteve za izločitev šesti odstavek 72. člena ZPP določa, da jih zavrže s sklepom predsednik senata.

Dolžnik je šele v pritožbenem postopku podal predlog za izločitev razpravljajoče sodnice, to je po odločitvi o njegovem ugovoru in predlogu za odlog izvršbe, s katerim je bil njegov ugovor in predlog za odlog izvršbe zavrnjen, kar je prepozno. Dolžnik v svoji vlogi ni navedel okoliščin, na katere opira svojo zahtevo za izločitev, zato je bila zahteva za izločitev nepopolna. Kar dolžnik navaja kot izločitveni razlog, je v bistvu njegovo nestrinjanje z dejansko in pravno presojo v obravnavani zadevi, torej nestrinjanje s sprejetim pravnim stališčem v posameznih odločitvah v tej zadevi. Tako nestrinjanje je lahko le podlaga za ustrezno procesno ukrepanje, ne more pa biti razlog za utemeljevanje obstoja okoliščin, ki naj bi vzbudile dvom o nepristranskosti sojenja. Odpravi napak sojenja so namreč namenjena pravna sredstva, ne pa izločitev.

Neutemeljena so pritožbena izvajanja glede presoje sodišča prve stopnje, da napačna parcelna številka oziroma napaka pri zapisu parcelne številke v zvezi z zastavljeno nepremičnino nima avtomatično za posledico neveljavnosti hipotekarne kreditne pogodbe.

Napaka pri računanju pravdnih stroškov sama po sebi ne more biti izraz sodnikove pristranskosti, enako velja za procesne kršitve in neustrezno vodenje postopka. S pritožbo odklonitvenega razloga ni mogoče uveljavljati, če ni bil pred tem na prvi stopnji podan predlog za izločitev sodnika in o tem ni bilo odločeno s sklepom predsednika sodišča. Zgolj dolgotrajnost postopka in morebitne procesno neekonomične, neracionalne odločitve, ki morda po nepotrebnem podaljšujejo postopek in posledično povečujejo pravdne stroške, same po sebi še ne pomenijo, da je končni rezultat postopka, tj. prvostopenjska končna (meritorna) odločba, nepravilna in nezakonita.

Sodišče ni dolžno niti upravičeno vpogledovati v spise v drugih zadevah ter samo raziskovati, ali so v njih morda listne, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev v konkretni zadevi. V pravdnem postopku je zbiranje procesnega gradiva v rokah strank. Ker tožeča stranka osnutka revizijskega poročila ne prilaga v dokaz svojih navedb, ni bistveno, da gre za osnutek poročila, ne pa za dokončne ugotovitve Računskega sodišča. Za stavbno pravico ne moremo reči, da v vseh pogledih predstavlja stvarno pravico na tuji stvari, saj je dopustno ustanoviti oziroma oblikovati tudi t. i. lastniško stavbno pravico, bodisi že ob ustanovitvi, bodisi kasneje, ko postane imetnik stavbne pravice tudi lastnik obremenjene nepremičnine, ali obratno. V slednjih dveh primerih stavbna pravica ne preneha. Lastnik nepremičnine, ki je hkrati tudi imetnik stavbne pravice, se lahko odloči, da bo obdržal stavbno pravico v veljavi, največkrat zato, da jo bo prenesel drugemu subjektu, lahko pa se tudi odloči za njeno prenehanje. Šele ko stavbna pravica preneha, se vzpostavi enoten pravni režim nepremičnine. Tožeča stranka zato nima prav, ko v pritožbi trdi, da ni možno (dopustno), da se ustanovi stav