345. člen OZ

Rok za uveljavljanje zahtevka po zmanjšanju vnaprej dogovorjene nagrade za uspeh zaradi očitnega nesorazmerja z opravljenimi storitvami (tretji odstavek 779. člena OZ) začne v tipičnem položaju teči, ko prevzemnik naročila da o opravljenem poslu račun (771. člen OZ). Načelo predvidljivosti terja, da je tako tudi tedaj, ko je nagrada v pogodbi že opredeljena v fiksnem znesku ter so opravljene storitve abstraktno opisane v pogodbi, njihov dejanski obseg in vsebina pa konkretizacija abstraktnega pogodbenega dejanskega stanu.

Kadar stranka na podlagi pravnomočne sodbe plača, obenem pa oškodovanca obvesti, da namerava vložiti revizijo in da plačuje zgolj zato, da se izogne izvršbi, to izključuje dobro vero stranke, ki je plačilo prejela. Povsem neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje o izvotlitvi instituta pravnomočnosti. Obvestilo o vloženi reviziji v ničemer ne vpliva na pravice, ki jih ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, dolžnik tudi nima ugovornega razloga v morebitni izvršbi, da je vložil revizijo. Vsekakor pa se je treba strinjati, da obvestilo o vloženi reviziji pomeni negotovost glede bodoče usode prejete odškodnine (kar izpostavita tudi pritožbi), ki pa terja od prejemnika prejete odškodnine določeno previdnost, saj se lahko zaveda, da bo mogoče moral (vsaj določen del) prejete odškodnine vrniti. Zato je težko pritrditi stališču, da je v primeru, ko je bil prejemnik odškodnine obveščen o vloženi reviziji, dobroverno razpolagal s prejeto odškodnino. Takšno stališče bi namreč še spodbujalo, da se prejeta sredstva čimprej zapravijo in se na ta način bodočemu upniku prepreči, da bi dobil (kasneje ugotovljeno) neutemeljeno izplačana sredstva vrnjena nazaj. To bi bilo v nasprotju z načelom poš

177. člen ZNP (enako velja za sedaj veljavni 214. člen ZNP-1) sicer govori o zastaranju pravice, a pritožbeno sodišče meni, da je rok, ki ga določa, pravilneje opredeliti kot prekluzivni. OZ namreč v 345. členu določa, da se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. In do take posledice pride tudi v primeru pasivnosti udeleženca postopka o sodnem depozitu. Predmet, ki je bil dan v depozit, s potekom roka postane last Republike Slovenije, pravica udeleženca zahtevati izročitev, pa ugasne. Taka posledica tudi sicer za zastaranje ni značilna, saj pri zastaranju pravica ne ugasne, ampak preneha le pravica zahtevati izpolnitev. Tudi to, da potek roka sodišče upošteva po uradni dolžnosti in da mora sodišče na rok udeleženca opozoriti (glej 173. in 175. člen ZNP), ni značilno za zastaralni rok. Zastaranje namreč sodišče upošteva le na ugovor stranke. Država je v zvezi s to epidemijo Corona virusa z zakonom (ZZUSUDJZ) in s sklepi Vlade RS med drugim določila, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, kamor sodi

ZZUSUDJZ je urejal zadržanje teka le za materialne prekluzivne, ne pa tudi za zastaralne roke, kar je mogoče razbrati že iz besedila prvega odstavka 3. člena ("Roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ..."), jasno pa je to zapisano tudi v obrazložitvi predloga zakona (EVA 2020-2030-0015 z dne 16. 3. 20204), kjer se izrecno omenja razlikovanje med prekluzivnimi in zastaralnimi roki ter predlagatelj zakona pojasnjuje, da se pravila o zadržanju zastaranja ne morejo uporabljati v primeru materialnih prekluzivnih rokov, zato je treba zadržanje prekluzivnih rokov urediti s predlaganim zakonom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obstajali pogoji za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ, ki so trajali dlje (115 dni), kot pa je tožnica prekoračila petletni rok od začetka tega zastaralnega roka (74 dni). Tožnica se je izrecno sklicevala (tudi) na zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir, katerih obstoj je splošno znano dejstvo. Zato njena terjatev ni zastarana, zavrnitev zahtevka iz tega razloga pa je materialnopravno zmotna.

Oprava materialno procesnega vodstva ob izpolnjenosti pogojev iz 285. člena ZPP je dolžnost sodišča prve stopnje v vsakem pravdnem postopku. Sodna praksa se je že izrekla, da lahko sodišče v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo stvarnega (tožbenega) predloga, a z omejitvijo, da mora ta ostati v okviru tožbenega zahtevka (cilja pravde). Po določbi 345. člena OZ se pravila o zastaranju v primeru, ko je v zakonu določeni rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena, ne uporabljajo. Ker določilo prvega odstavka 480. člena OZ (oziroma 37.c člen ZVPot) določa rok, v katerem mora kupec vložiti tožbo, sicer pravico iz naslova jamčevanja izgubi, ugovor zastaranja zoper takšno terjatev oziroma zahtevek ni upošteven. Z jamčevalnim zahtevkom na sorazmerno znižanje kupnine kupec od prodajalca, ki odgovarja za napake stvari, zahteva restitucijo (povrnitev) neposredne škode, ki se kaže v zmanjšani vrednosti stvari. Takšen jamčevalni zahtevek torej predstavlja posebno obliko odškodninskega zahtevka zaradi kršitve pogodbene obveznosti. Po določbi tretjega odstavka 186. člena OZ tisti, ki so ošk

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.

Upoštevaje tožnikove trditve je moč omenjeni znesek razumeti dejansko kot obliko posojila, ki ga je v posledici izbrisa moral vzeti zaradi svojega preživetja, njegovo vračilo pa kot stroške (premoženjsko škodo) nastale(o) v posledici izbrisa.

Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov. Najprej zato, ker je rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, v katerem je mogoče vložiti tožbo za povrnitev škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prekluzivni, ne zastaralni rok (posledica zamude zakonskega roka iz 10. člena ZPŠOIRSP je zavrženje tožbe), predvsem pa zato, ker je tožnik z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov zgolj povečal obstoječi (s tožbo uveljavljan) zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Povečanje tožbenega zahtevka (sprememba tožbe, glede na drugi odstavek 184. člena ZPP), ki ni nova tožba, vezana na prekluzivni rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, pa mu je omogočila odločba Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, oziroma novela ZPŠOIRSP-A, s katero je bila odpravljena omejitev višine odškodnine.

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se lahko poda samo zaradi zamude procesnega roka, ne pa v primeru zamude materialnega roka, za kar je šlo v konkretnem primeru zamude roka za vložitev tožbe, ki je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1.

Drugi odstavek 37. člena ZDR specifično ureja roke, v katerih lahko delodajalec, če delavec krši konkurenčno prepoved, zahteva povrnitev škode (pri čemer gre za prekluzivne roke). Po spremembi deveti odstavek 112. člena ZPP določa, da se, če je bila tožba, vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, ali roka za zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno. Te določbe za nazaj ni mogoče uporabiti. Prav tako ni mogoče uporabiti določb o pretrganju zastaranja oziroma stališč kot izhajajo iz sodne prakse, da je zastaralni rok z vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču varovan, saj pri rokih, določenih v drugem odstavku 37. člena ZDR, ne gre za zastaralne, ampak za prekluzivne roke.

Rok za izpolnitev obveznosti po sklepu o motenju posesti prične teči po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje stranki, kateri je naložena izpolnitev. V primerih, ko je s posebnim zakonom določen rok za vložitev predloga za izvršbo, pa stranka ta rok zamudi, je njena pravica izgubljena in je prenehala po samem zakonu. Že zamuda tega roka tako pomeni prenehanje same pravice. Upnik si napačno razlaga v pritožbi zoper izpodbijani sklep, da si je s svojim aktivnim ravnanjem v izvršilni zadevi I 370/2017 zavaroval tek roka in je na ta način prišlo do pretrganja zastaranja. Pravila o zastaranju (tudi pretrganje zastaranja) se ne uporabljajo pri izključevalnih oziroma prekluzivnih rokih, pri katerih po poteku tega roka preneha sama pravica. Po določbi 366. člena OZ pa tudi ni prišlo do pretrganja zastaranja glede na to, da je bil upnikov predlog v izvršilni zadevi I 370/2017 pravnomočno zavrnjen.

Pošten je (lahko) zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna prejemnikova zavest o taki možnosti. Informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oziroma prejemniku naloži breme, da prejetega zneska še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. Ker toženec ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je že pred prejemom odškodnine vedel, da bo tožeča stranka vložila revizijo, in se ji je v primeru spremembe sodbe neutemeljeno prejet znesek izrecno zavezal povrniti, se šteje za nepoštenega pridobitelja.

Šestmesečni rok za podajo zahteve za sklenitev glavne pogodbe iz petega odstavka 33. člena OZ je materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti (in ne za zastaralni rok). V primerih, ko je rok določen kot prekluzivni rok, pa se pravila o zastaranju ne uporabljajo (345. člen OZ).

Dvoletni rok po uveljavitvi zakona iz 123. člena SZ, v katerem je bilo mogoče vložiti zahtevo za odkup stanovanja s predvidenimi popusti oz. ugodnostmi po 117. členu SZ, je prekluzivni in ker prekluzivni roki tečejo ne glede na nemožnost uveljavljanja zahtevka, morebiten obstoj nepremagljivih ovir ne povzroči njihovega zadržanja (360. člen v povezavi s 345. členom OZ). Zamuda roka tako pomeni izgubo pravice do odkupa obravnavanega stanovanja s predvidenimi popusti.

V obravnavni zadevi je toženec zlorabil material in delovna sredstva tožeče stranke na svoj račun, zato temelj nastanka odškodninske obveznosti ne leži v zunanjem konkuriranju na trgu, temveč v prisvajanju materiala in neupravičeni uporabi sredstev podjetja. Tako opravljanje (sicer istovrstne) dejavnosti toženca po svojem temelju ne predstavlja kršitve prepovedi konkurenčnega delovanja, ampak je odločilno dejstvo pri opredelitvi temelja nastanka morebitne škode protipravno razpolaganje z materialom in sredstvi tožeče stranke.

Rok za vložitev tožbe na sklenitev glavne pogodbe je prekluziven (in ne zastaralen). Določba 367. člena OZ varuje le zastaralne, ne pa tudi prekluzivnih rokov.

Za sojenje v sporih za objavo odgovora ali popravka (33. člen ZMed) so pristojna okrajna sodišča. Določba 367. člena OZ varuje le zastaralne, ne pa tudi prekluzivnih rokov.

Enomesečni rok za vložitev tožbe iz 2. odstavka 308. člena ZFPPIPP je materialni prekluzivni rok v smislu 345. člena OZ.

Delavčeva zamuda 30-dnevnega roka od dneva vročitve oziroma od dneva, ko zve za kršitev pravice oziroma prenehanje veljavnosti pogodbe (delovnega razmerja), pomeni prenehanje pravice same. Podaljšanje roka ni dovoljeno. Zaradi prekluzije izgubljena pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne oživi zaradi kasneje ugotovljenih (tudi nezakonitih) ravnanj delodajalca ali koga tretjega, ki so vplivala na prenehanje delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pojasnilo stališče, po katerem družba, ki je izbrisana iz sodnega registra, nima univerzalnih pravnih naslednikov, kateremu pritožbeno sodišče pritrjuje. Tudi singularnega pravnega nasledstva, ki je po pravni teoriji nasledstvo, ki temelji na pogodbi, iz naslova v zakonu določene obveznosti aktivnih družbenikov ni mogoče izpeljati. Pritožbeno sodišče za drugačno opredelitev pravnega nasledstva kot sta univerzalno in singularno, ne najde pravne podlage.