400. člen ZPP

Obnova postopka ni namenjena ponovni pravni presoji dejstev, ki so že bila ugotovljena v predhodnem postopku, prav tako ni namenjena navajanju dejstev, ki za predlagatelja niso subjektivno nova. Predlagatelj v obnovljenem postopku tudi ne more ponovno uveljavljati ugovorov materialnopravne narave, s katerimi ni bil uspešen v predhodnem postopku, saj bi to preseglo namen in vsebino obravnavanega izrednega pravnega sredstva. Toženka bi lahko presojo dokazov z izven postopka naknadno pridobljenim mnenjem strokovnjakinje in postavitvijo novega izvedenca za preiskavo pisanj v obnovljenem postopku dosegla le ob pogoju nekrivde, ki pa ga ni izkazala.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Cilj pravnega sredstva, ki ga ureja 357.a člen ZPP, je zagotoviti učinkovito sredstvo zoper procesno ravnanje sodišča druge stopnje, s katerim to ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi to glede na procesne okoliščine primera lahko storilo. Pritožbo zoper razveljavitveni sklep zakon zamejuje le na primere, ko višje sodišče s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče pravico do pritožbe po 357.a členu ZPP priznava tudi zoper razveljavitvene sklepe v nepravdnih postopkih, v katerih se ZPP uporablja smiselno, končni sklep pa ima naravo sodbe.

V obravnavani zadevi je sodišče odločilna dejstva o uničenju oporoke z zadostno stopnjo verjetnosti ugotovilo šele na pritožbeni obravnavi, saj ob prvem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje priča B. B. o tem ni izpovedala ničesar. Glede na dejstvo, da celotna dokazna ocena temelji predvsem na okoliščinah, izpostavljenih s strani omenjene priče, ki je šele v pritožbenem postopku podrobneje opisala, da se je oporoka nahajala v sefu, in navedla časovne okvire obiskov v sef, pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je nov dokaz takšne narave, da bi lahko vplival na sprejeto dokazno oceno. Še posebej ob dejstvu, da je prav ta priča v zapuščinskem postopku predložila tudi zapis zapustnika z 12. 6. 2002, v katerem priča o uničenju oporoke, in je zato ocena verodostojnosti njene izpovedi izredno pomembna.

Stiki pod nadzorom se določajo le v okviru začasne odredbe in so izjema, k njihovemu izdajanju je potrebno pristopiti restriktivno, torej zgolj v primeru, če je otrok ogrožen.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima ter če ima, v kakšnem obsegu, nasprotna stranka v nadomestitvenem postopku po obnovi postopka, dovoljeni na podlagi 10. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku, možnost v odgovor na s strani predlagatelja obnove postopka podane navedbe in predlagane dokaze, podajati nove navedbe in predlagati izvedbo novih dokazov ter ali je tožeča stranka v obravnavani zadevi glede na stališča sodišč prve in druge stopnje tako možnost imela.

Ničnost zadolžnice v obliki notarskega zapisa ne spreminja dejstva o obstoju posojilnega razmerja, saj ta listina ni pravni posel, na osnovi katerega bi posojilno razmerje nastalo. Posledica ugotovljene ničnosti zadolžnice ni kondikcijski zahtevek. S trditvijo, da tožnik izjalovitve dokaza ni mogel pričakovati in da se je šele v nadomestitvenem postopku pokazala potreba po dokazovanju z notarskima zapisoma, ni mogoče opravičevati skopih trditev o obstoju in realizaciji posojilnega razmerja. Ker gre za eno posojilno razmerje, katerega realizacija je bila spremljana s sestavo treh zadolžnic, bi trditve in dokaze tožnik moral podati v rednem postopku.

Ko sodišče dovoli obnovo postopka, razveljavi odločbo izdano v prejšnjem postopku, pri čemer se nadomestitveni postopek (judicium restitutorium) ravna po naravi obnovitvenega razloga. Če je bila obnova dovoljena zaradi napake v podlagi prejšnje sodbe, je tema nadomestitvenega postopka omejena in se prejšnji postopek rekonstruira le v tistem delu, ki je bil zadet z razlogom za obnovo. Pri tem mora sodišče ostati v okviru iste dejanske podlage, ki je bila zaobsežena z objektivnimi mejami pravnomočnosti, saj bi bila sicer identiteta zahtevka spremenjena, novosti pa ne smejo spremeniti identitete spora. Tožena stranka je isti pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja sedaj zoper sodbo, izdano v nadomestitvenem postopku, neuspešno uveljavljala že v pritožbi zoper sklep o dovolitvi obnove, pri čemer je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 2. 10. 2018 že odločilo, da sodišče prve stopnje s sodbo 2. 2. 2016 ni odločalo o neutemeljenosti škode, kot elementu odškodninske odgovornosti, temveč je le obiter dictum navedlo, da zahtevek še ni zapadel, zato ni šlo za presojo obstoja škode. Odločba o razveljavitvi sodbe z 2. 2. 2016 je postala pravnomočna in je sodišče prve stopnje v nadomestitvene

Ker je sodna poravnava akt, ki temelji izključno na dispoziciji skleniteljev, zaradi zmote in zvijače tako ni moč zahtevati razveljavitve zgolj posameznega dela poravnave, v kolikor ni ta samostojen in popolnoma neodvisen od drugih delov.

Če bi bila prva toženka v postopku dovolj skrbna pri zbiranju procesnega gradiva, bi arhivsko dokumentacijo, ki se na sporno zemljišče nanaša in ki je očitno obstajala, saj je s tovrstno dokumentacijo iz tega obdobja razpolagala celo tožeča stranka, vsaj iskala. Ker tega ni izkazala, ni dokazala, da dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo.

Upokojitev tožnice predstavlja novo dejstvo v smislu 10. točke 394. člena ZPP, ki bi, če bi bilo to dejstvo znano v prejšnjem postopku, vplivalo na odločitev (o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki s priznanjem pravic iz delovnega razmerja). Tožena stranka pa tega dejstva oziroma novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Delavec ima lahko sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas le pri enem delodajalcu, zato tožnica ne more biti hkrati v delovnem razmerju ter imeti status upokojenke. Tožnici ni mogoče priznati delovnega razmerja za čas od 13. 9. 2011 dalje, kot je bilo to priznano s pravnomočno sodbo, saj je bilo z dokončno odločbo ZPIZ Slovenije odločeno, da se tožnica razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in da ima pravico do invalidske pokojnine od 13. 9. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnici ni mogoče priznati delovnega razmerja od 13. 9. 2011 do 27. 11. 2012, saj je bila tožnica v tem času upokojena in je zato posledično utemeljeno zavrnilo denarne zneske, izhajajoče iz delovnega razmerja za to obdobje. Ker se je tožnica upokoj

Ureditev, po kateri je tožba na razveljavitev sodne poravnave izredno pravno sredstvo in ne tožba v navadnem civilno-pravnem sporu, kot to zmotno meni pritožba, je uvedel ZPP/99. Gre za posebno vrsto tožbe, tako imenovano procesno pravno tožbo, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo. ZPP za postopek s tožbo za razveljavitev sodne poravnave napotuje na uporabo določb o obnovi postopka. Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče je bodisi procesne narave (o zavrženju po prvem odstavku 398. člena ZPP) bodisi meritorne (o zavrnitvi tožbe oz. dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku po 400. členu ZPP). Tožencu ni mogoče očitati, da je z zvijačo napeljal tožečo stranko k sklenitvi sodne poravnave, ker jo ni imel namena izpolniti. Sodna poravnava ima moč pravnomočne sodne odločbe in predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega bi lahko tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, če je toženec zamujal s plačilom iz sklenjene sodne poravnave (17. člen Zakona o izvršbi). Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave utemeljeno zavrnilo.

Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe. Nastop pravnomočnosti, ko stranka sodbe ne more več izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, ne more biti odvisen od vročitve sodne odločbe (čeprav ima sodba nasproti strankam učinek šele od dneva, ko je jim je vročena). Sodba sodišča druge stopnje postane pravnomočna z njeno izdajo na drugi stopnji.

Sodišče prve stopnje bi moralo zajeti sklep o dovolitvi obnove postopka v sodbo o glavni stvari in ga po določbi prvega odstavka 331. člena ZPP tudi obrazložiti, da bi se tožeča stranka zoper njega lahko pritožila.

Obnova sodnega postopka se kot izredno pravno sredstvo po naravi stvari nanaša izključno na predmet in obseg zadeve, o kateri je bilo razsojeno s pravnomočno sodno odločbo z dne 8. 7. 2013. Ker je bila v predmetni zadevi obnova predlagana zoper pravnomočni zavrnilni izrek sodbe, s katerim je bil zavrnjen zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 19. 5. 2013 do 8. 7. 2013, je ponovna presoja utemeljenosti bolniškega staleža mogoča največ do datuma izdaje pravnomočne sodbe, kot je z neizpodbijanim ugodilnim delom pravilno razsodilo sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 19. 5. 2013 do 8. 7. 2013.

O obnovitvenem razlogu, ki naj bi nastal v postopku odločanja o reviziji, lahko odloča le Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Ker je toženka zavezanka za vrnitev predmetnih nepremičnin po denacionalizacijski odločbi, je glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen zavezanka za plačilo nadomestila koristi, ki bi jih tožniki kot denacionalizacijski upravičenci imeli, če bi s premoženjem lahko razpolagali že ob uveljavitvi ZDen od dne 7. 12. 1991 (Sodba VSRS II Ips 281/2008 in ostale). Dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka ne vpliva na presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj pri predmetnem nadomestilu za izgubo koristi ne gre za odškodninski zahtevek v klasičnem pomenu po splošnih pravilih civilnega prava in pri presoji elementov predmetne odškodninske odgovornosti nedopustnost ravnanja denacionalizacijskega zavezanca (toženke) ni pogoj za ugoditev zahtevku. Po veljavni sodni praksi (Sodba VSRS II Ips 412/2001, II Ips 313/2009) nižji sodišči pri ugotavljanju odškodnine iz naslova uporabe oziroma upravljanja premoženja pravilno nista upoštevali davščin. Toženka je dolžna tožnikom povrniti koristi, ki bi jih ti imeli, če bi v pravno priznanem obdobju predmetno nepremičnino sami uporabljali oziroma upravljali (drugi odstavek 72. člena ZDen), tožniki pa bodo sami plačali davek oziroma

Ugotovitev, da je odvetnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili, naj vse zneske sprejme zgolj kot akontacijo odškodnine, s čimer mu je stranka omejila pooblastilo za sklepanje poravnave, zadošča za sklep, da je odvetnik, ki je kljub temu sklenil poravnavo, zagrešil grobo napako pri opravljanju svojega dela. To, da sodišče o takojšnjem obravnavanju glavne stvari ni odločilo s sklepom/formalno, je pa takó (de facto) ravnalo, toženi stranki pa je zoper sklep o dovolitvi obnove postopka omogočilo tudi posebno pritožbo, ni take vrste kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Vsaj nekateri razlogi za obnovo postopka lahko nastanejo šele na tretji stopnji oziroma se nekateri obnovitveni razlogi lahko nanašajo tudi na postopek pred revizijskim sodiščem. V takšnem primeru po naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka, ki ga opravi predsednik senata sodišča prve stopnje, o zadevi odloča Vrhovno sodišče. Gre za ekstenzivno razlago določb 400. in 401. člena ZPP, po kateri je kot „višje sodišče“ mogoče šteti ne le višja sodišča, temveč tudi Vrhovno sodišče RS. Takšno razlago določb 394., 400. in 401. člena ZPP, tudi ob upoštevanju določbe 22. člena Ustave RS (ki velja tudi pri odločanju Vrhovnega sodišča), narekuje potreba po tem, da že samo sodišče odpravi nekatere očitne postopkovne napake, do katerih je prišlo v postopku na katerikoli stopnji. Krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ne izhaja iz 111. oziroma 110. člena ZDR, temveč iz 88. člena ZDR – kot „kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja“ (tretja alineja prvega odstavka 88. člena ZDR).