VSL sodba I Cp 1823/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 28.323,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pl 26/97 z dne 24.9.1997 vzdrži v celoti v veljavi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki nadaljne pravdne stroške v znesku 158.080,00 SIT, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92; v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je tožena stranka ves čas postopka zatrjevala, da tožeča stranka svojega dela ni izpeljala korektno, da ni sodelovala pri finalizaciji scene pred premiero in sploh ni bila navzoča pri sami premieri gledališke predstave. Zaradi neangažiranosti tožeče stranke ni prišlo do ustreznega sodelo-vanja z ostalimi delavci, ki so ustvarjali gledališko predstavo. Gledališka scenografija je specifično področje, o katerem sodišče nima ustreznega znanja. Zaradi tega bi bila za ugotovitev dejanskega stanja potrebna postavitev izvedenca, ki bi podal strokovno mnenje o delu tožnika pri gledališki predstavi Banquet. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje ni argumentiralo, zakaj je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev izvedenca. S tem je bistveno kršilo določbe ZPP. Poleg tega sodišče dejanskega -stanja ni ugotovilo popolno, saj je povsem zanemarilo izpovedi posameznih prič, in sicer D. K. in M. K. Nadalje tožena stranka v pritožbi našteva pomanjkljivosti tožnikovega dela in navede, da zaradi tega tožniku ni izplačala celotnega honorarja. V skladu z 621. členom Zakona o obligacijskih razmerjih ( Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju: ZOR) je možno znižanje dogovorjenega plačila prevzemniku posla. V konkretni zadevi so bile tožnikove napake in njegova siceršnja neangažiranost, -zaradi katere so morali njegovo delo opraviti drugi, podane v tolikšni meri, da je kot scenograf upravičen le do izplačila polovice dogovorjenega zneska. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, kar pravi pritožba, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni argumentiralo, zakaj je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev izvedenca. To bi sodišče prve stopnje v skladu z določbo 2. odstavka 300. člena ZPP moralo storiti. Vendar pa takšna kršitev s strani sodišča prve stopnje ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek 354. člena ZPP). Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je namre-č brez izvedbe dokaza z izvedencem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o avtorskem delu sklenjena šele 12.5.1997, ko je bila scenografija v glavnem že izdelana z vsemi tehničnimi rešitvami, je očitno, da je bila tožena stranka do takrat zadovoljna z avtorskim delom tožnika, saj drugače pogodbe v takšni vsebini in o takšni višini avtorskega honorarja ne bi podpisala. Tožena stranka je torej do takrat opravljeno avtorsko delo t-ožnika prevzela brez ugovorov o njegovi kvaliteti. Takšno ugotovitev potrjuje tudi izpovedba M. K., ki je pogodbeno vezan na toženo stranko, da je bila scenografija ob podpisu pogodbe dejansko tehnično že izvedena in da je problem v tem, da se tožnik po podpisu pogodbe ni dovolj angažiral pri finalni izvedbi scenografije. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo prav, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem, ker za odgovor na vprašanje, ali se je tožnik dovolj angažiral pri finalizaciji scene pred p- remiero, izvedba dokaza z izvedencem tudi po oceni sodišča druge stopnje ni potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in se pri tem oprlo na izpovedbo režiserja predstave E. H., kot za izid pravde nezainteresirane priče, da so problemi pri izdelavi scenografije nastali predvsem zaradi tega, ker ni bil izdelan prototip scenografije. Tako tožnikova občasna odsotnost ni bila razlog nastalih problemov v zvezi s samo izdelavo scenografije.

Tožnikova odsotnost je bila tudi vsem poznana in za-to so tudi tako imenovano časovnico temu prilagodili. Tožnik pa je bil tudi ves čas svoje odsotnosti dosegljiv. Ni res, kar pravi pritožba, da je bil tožnik odsoten tri tedne pred premiero. Tega izvedeni dokazni postopek ni potrdil. Tožnik je bil namreč tri tedne odsoten v aprilu in ne tik pred premiero, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zadosten angažma v tej zaključni fazi priprave predstave pred samo premiero pa je tožniku priznal tudi režiser predstave.

Tožnikova odsotnost na sami pre-mieri pa na kvaliteto samega scenografskega dela nima vpliva. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno ugotovilo, da tožnik ni bil seznanjen z morebitnimi finančnimi omejitvami pri izdelavi scenografije. Glede očitkov v pritožbi, da tožnik ni sodeloval pri nabavi elementov za sceno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ti niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi tožnika, podprti tudi z izpovedbo priče B. M., da je tožnik sam iskal in izbiral vzorce in materiale za pokrivanje miz-, krožnike, ki so bistveni del scenografije ter da je sam mešal barve za posamezne scenske elemente. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da avtorsko delo tožnika ni imelo napak, zaradi katerih bi lahko prišlo do znižanja plačila in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo še neizplačanega dela avtorskega honorarja.

Glede na navedeno in ker tudi ni našlo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora glede na določbo 2. odstavka 365. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ( 368. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa povrniti tudi stroške odgovora na pritožbo. Ta odločitev temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP. Po odmeri stroškov tožeče stranke, na podlagi veljavne Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah, znašajo njeni pritožbeni stroški skupaj 28.323,00 SIT (za sestavo odgovora na pritožbo 250 točk X 87,40 SIT je 21.850,00 SIT, za takso za odgovor na pritožbo 4.7-25,00 SIT in za nakazilo takse za stranko 20 točk X 87,40 SIT je 1748,00 SIT).

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l.RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l.SFRJ, št.

4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92.