498. člen ZPP

Skladno s konceptom enotnosti sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki izvira iz že zaključenega škodnega ravnanja, je bila z vložitvijo pobotnega ugovora šele v ponovljenem postopku tožena stranka prekludirana glede uveljavljanja odškodninske terjatve za celotno škodo, torej tudi za tisto, ki je nastala kasneje, po zaključku glavne obravnave v prvem sojenju.

Po nenovelirani določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je bila v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 1.000.000,00 SIT (zdaj 4.172,92 EUR). Ker v tej zadevi ne gre za katerega od sporov iz tretjega 367. člena ZPP, v katerih je bila revizija vedno dovoljena, revizija tožnikov glede na ocenjeno vrednost spornega predmeta ni dovoljena, zato je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Sodna praksa revizijskega sodišča je v tem pogledu povsem ustaljena.

Kupec lahko stvar z napako uporablja, dokler mu prodajalec ne izroči druge stvari brez napake, ker sta obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar vzajemni; tudi običajna dotrajanost stvari zaradi njene običajne uporabe ne more povzročiti izgube pravice za izročitev druge stvari brez napake. Z zamudo je nastopil položaj, primerljiv s položajem dolžniške zamude, za katero je značilno, da dolžnikova obveznost izpolniti pogodbo z zamudo ne preneha, najtežja posledica njegove zamude pa je prav v tem, da nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari preide nanj (prvi odstavek 326. člene ZOR). Kupec, ki je zahteval od prodajalca izročitev stvari brez napake, s potekom primernega roka za zamenjavo te pravice ne izgubi, pač pa sme takrat zahtevati namesto pravilne izpolnitve znižanje cene ali pogodbo razdreti; toženkino razumevanje določbe 489. člena ZOR, češ da je dolžan kupec prodajalcu določiti rok za izpolnitev pogodbe in v kolikor prodajalec v tem roku izpolnitve ne da, lahko zahteva le še znižanje kupnine ali razvezo pogodbe, je materialnopravno zmotno.

Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno dejanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS. Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Pravno korist oziroma pravni interes izkazuje le tisti, kateremu bi ugotovitev ničnosti med drugimi subjekti sklenjene pogodbe oziroma poravnave odprla možnost uveljavitve kakšne njene pravice ali koristi, ki mu po zakonu pripada.

Do upoštevne spremembe v tožbi ocenjene vrednosti spornega predmeta lahko pride le v okoliščinah iz tretjega odstavka 44. člena ZPP (oziroma pred novelo v identičnem besedilu tretjega odstavka 40. člena ZPP/77), ko sodišče ob izvajanju svoje korekturne dolžnosti ali na iniciativo oziroma ugovor tožene stranke pred začetkom obravnavanja glavne stvari preveri pravilnost v tožbi navedene vrednosti in o tem odloči s sklepom, ali zaradi in ob morebitni spremembi tožbe.

Revizija tožnikovega odvetnika zoper sklep o zavrnitvi pritožbe zoper denarno kazen ni dovoljena, ker ne gre za sklep, s katerim je bil pravdni postopek končan. Tožnikova revizija v obnovitvenem postopku zoper odločitev o njegovem izpraznitvenem tožbenem zahtevku ni dovoljena, ker vrednosti spornega predmeta v tožbi ni označil v denarnih enotah, temveč v točkah. V dovoljenem delu revizije uveljavljani obnovitveni razlog iz 2. točke 421. člena ZPP/77 je procesne narave. Zato ga ne more utemeljiti drugačno pravno stališče v več let kasneje izdani odločbi v drugi podobni pravdni zadevi.

ZPP je začel veljati 14. 7. 1999 (503. člen ZPP). S tem dnem se je (razen določb izvzetih s 499. členom ZPP) začel uporabljati v vseh postopkih, ki se še niso končali pred sodiščem prve stopnje (503. člen ZPP in nasprotno razlogovanje prvega odstavka 498. člena ZPP). Obravnavani postopek ob uveljavitvi ZPP še ni bil končan pred sodiščem prve stopnje, saj je sodišče druge stopnje 26. 11. 1998 s sklepom delno razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje in mu v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ob uveljavitvi ZPP je bilo to še v teku, in se je tako pravilno nadaljevalo po določbah ZPP. Nasprotje v razlogih glede datuma izdaje razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, oziroma glede datuma uveljavitve novega zakona, ne predstavlja nasprotja o odločilnih dejstvih, ki bi onemogočalo preizkus izpodbijane sodbe.

Korekcijska dolžnost prvostopenjskega sodišča pride v poštev pri presoji vrednosti spornega predmeta samo v primeru, če je opravljena najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Tožeča stranka v tožbi navedene vrednosti spornega predmeta kasneje, razen ob spremembi tožbe, ne more (niti sama niti v soglasju s toženo stranko) spreminjati.

Tudi ZPP/77 je predvideval korekcijsko funkcijo sodišča v primeru, če je vrednost spornega predmeta navedena očitno previsoko ali prenizko. Ta funkcija je bila časovno omejena na pripravljalni narok, če tega ni bilo, pa na glavno obravnavo pred začetkom obravnavanja glavne stvari.

Izhajajoč iz standarda skrbnosti, ki se pričakuje od osebe s podobnimi lastnostmi, kot jih ima tožnik, je mogoče skleniti, da je tožeča stranka morala vedeti, da imajo v postopkih, ki so povezani s statusom državljanstva, odločilno težo prav vpisi v državljansko knjigo, zato bi morala dokaz z vpogledom v državljansko knjigo predlagati že v postopku na prvi stopnji.

Tožeča stranka nima prav, ko meni, da bi bilo treba za presojo dovoljenosti revizije uporabiti procesni zakon, ki je veljal v času vložitve tožbe. Po ustaljeni sodni praksi je položaj, v katerem tožeča stranka ne navede vrednosti spornega predmeta, enak položaju, v katerem vrednost spornega predmeta opredeli z zneskom, ki ne dosega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Revizija proti sklepu, izdanem po postopku obnove postopka ni dovoljena, ker ni bila dovoljena zoper pravnomočno sodbo iz rednega postopka, če bi do nje prišlo. Nobeden izmed zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago, namreč ne presega 1.000.000 SIT.

Sodišče prve stopnje je s prezrtjem ugovora, ki bi, v kolikor je utemeljen, pripeljal do zavrnitve spornega zahtevka, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravilnosti njegove odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku namreč zaradi odsotnosti razlogov o ugovoru plačila ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje te kršitve ni prepoznalo, hkrati pa je na odločilne pritožbene navedbe tožene stranke pomanjkljivo odgovorilo. S tem je tudi samo storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Toženčevo stališče o dovoljenosti revizije je zmotno. Pravne utemeljitve svojega stališča toženec ni obrazložil. Če se opira na prvi odstavek 498. člena ZPP, tako stališče prezre drugi odstavek istega člena, ki določa uporabo novega zakona (tudi) v primeru, ko je po njegovi uveljavitvi razveljavljena prvostopenjska odločba iz prvega odstavka. Prav to se je zgodilo v tej zadevi in od takrat dalje se v njej uporablja novi ZPP. Predvsem pa toženec prezre, da z revizijo ne izpodbija niti prvostopenjske niti drugostopenjske odločbe iz prvega sojenja, pač pa drugostopenjsko odločbo iz tretjega sojenja.

Tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, sploh ni dokazovala, s tem pa tudi ne dokazala, da je bil dolg, ki ga izterjuje v obravnavanem primeru prav v zvezi s premoženjem, ki ga je kot prevzemnik pridobila tožena stranka.

V skladu s prehodnimi določbami novega ZPP se v postopkih, v katerih je bila tožba vložena pred njegovo uveljavitvijo uporablja novi ZPP, uporaba katerega velja za vse določbe razen izjem iz 499. člena. Velja tudi za vprašanje dovoljenosti revizije, saj novi zakon ni sledil zgledu novel prejšnjega zakona, ki so v prehodnih določbah posebej uredile vprašanje dovoljenosti revizije zaradi sprememb denarnih zneskov v zakonu. Poznejše prepozno spreminjanje vrednosti spornega predmeta ob nespremenjenem zahtevku ne more biti upoštevno.

V sporu zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti je tožeča stranka v tožbi ocenila vrednost spora z zneskom 20.000 SIT. Taki oceni bi tožena stranka v odgovoru na tožbo ali na prvem naroku v okoliščinah iz tretjega odstavka 40. člena tedaj veljavnega ZPP/77 lahko ugovarjala, vendar tega ni storila (in v tožbi ocenjeno vrednost spora sama izrecno sprejema tudi še v reviziji). Zato taka ocena vrednosti spora v tožbi veže tudi revizijsko sodišče (drugi odstavek 186. člena ZPP/77 oziroma sedaj drugi odstavek 180. člena ZPP). Ker znesek 20.000 SIT ne presega mejnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija ni dovoljena.

Revizija v premoženjskem sporu ni dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1.000.000 SIT in je bila na prvi stopnji izdana sodba po 14.7.1999.

Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne zadošča za dovoljenost revizije.