99. člen ZASP

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo. Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga. Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.

Vsak dohodek iz drugega pogodbenega razmerja (neodvisno od tega, ali ima elemente odvisnega oziroma neodvisnega razmerja), če ni v zvezi z opravljanjem dejavnosti, se obdavči po določbah 2. točke III. poglavja ZDoh-2. Te vključenosti v civilnopravnih razmerjih v splošnem ni, podjetnik se zaveže naročniku le opraviti določen posel (obligacija rezultata). Če pa rezultat ne nastaja v podjetju naročnika, ni mogoče govoriti, da bi podjemnik prihajal na delo k naročniku, temveč prihaja tja v zvezi z izročitvijo (izvedbo) predmeta pogodbe (v tožnikovem primeru je to izvedba predavanja). V teh primerih že pojmovno ni mogoče govoriti o stroških prevoza na delo in z dela, temveč ima tožnik prav v svoji razlagi, da te poti bolj ustrezajo karakteristikam "službene poti", zaradi česar se višina stroškov zanje določi po znesku iz 5. člena Uredbe. Drugače pa je v neodvisnih civilnopravnih razmerjih, kakršno naj bi bilo tudi tožnikovo, česar pa davčni organ zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljal. V ponovljenem postopku bo zato moral davčni organ preveriti okoliščine v zvezi s tožnikovimi navedbami, da njegovo delo nima značilnosti odvisnega razmerja, ter upošte

Za pritožbeno sojenje je značilno, da se ne začne neposredno pri vsem zbranem procesnem gradivu, kot izhaja iz celotnega pravdnega spisa, pač pa je začetna točka vedno izpodbijana odločba. Pritožnik mora njo kritizirati ali siceršnje prvostopenjsko sojenje, ki se v njej izrazi. Toženka je bila zavezana doseči rezultat. Ta rezultat ni bila pritožničina potrditev toženkinih predlogov. Ta potrditev je bila odvisna od pritožničinega vrednotenja, v veliki meri estetskega, ki je po svoji naravi močno subjektivno, nazadnje odvisno od doživljanja ene in ne od izdelkov druge stranke. Merilo, ali je delo naročniku (subjektivno) všeč, pa ni uporabno za presojo, ali je podjemnik (objektivno) izpolnil pogodbo. Obligacija rezultata je bila v tej zadevi izdelava ustreznih predlog celotne grafične podobe avtomobilske blagovne znamke. Preden se pogodbeno materialno pravo lahko uporabi kot takšno, ga morajo stranke jasno zatrjevati, v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Smiselno isto velja za smernice v tej zadevi. Kot navodila za delo v smislu 622. člena OZ in drugega odstavka 99. člena ZASP so te smernice enostranski posli, za katere se določbe OZ, ki veljajo

Pravdni stranki sta sklenili pogodbe, katere je prvostopno sodišče pravilno opredelilo kot pogodbe, v katerih se poleg podjemne, mandatne in svetovalne pogodbe (619. in 766. člen OZ), prepletajo tudi elementi avtorske pogodbe (5. in 99. člen ZASP). Ker se je tožnica s pogodbami zavezala ustvariti določeno delo in ga izročiti tožencu, toženec pa se je zavezal, da ji bo za to plačal honorar, predmet pogodbe pa je avtorsko delo, je gotovo, da je bila za izvedbo storitev sklenjena pogodba z elementi avtorske pogodbe. Zatrjevano dejstvo, da naj bi toženec uporabljal tožničino avtorsko delo od 1. 10. 2010 dalje brez pravne podlage, ne utemeljuje nastanka zahtevane pravne posledice, torej obveznosti toženca, da sklene licenčno pogodbo. Po 3. členu OZ velja namreč načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij, po katerem načelno ni obvezne sklenitve pogodbe, stranke pa so proste tako pri izbiri pogodbenega partnerja kot pri določitvi pogodbene vsebine. Tožnica ni upravičena do denarnega nadomestila za materialne avtorske pravice, saj je materialne avtorske pravice na izdelkih, ki jih je izročila tožencu, po plačilu za te izdelke prepustila tožencu. Zato od toženca kot imetn

Odločitev tožene stranke, ki je tožničino prijavo k strokovnemu izpitu zavrnila zgolj iz razloga, ker je z izvajalcem javnoveljavnega programa sklenila Pogodbo o sodelovanju, pri čemer izhaja iz 1. člena teh pogodb, da se prevzeto delo šteje kot avtorsko delo, ni v skladu z besedilom zakona in namenom zakonodajalca v zvezi z dostopom strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju do strokovnega izpita in s tem do uresničevanja pravice do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave RS). Med pogodbo o zaposlitvi in pogodbo o delu razlikovanje ni v tem, da bi delo, opravljeno po podjemni pogodbi ali na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pogodbeni stranki omogočilo pridobitev ustreznih delovnih izkušenj, delo, opravljeno na podlagi avtorske pogodbe pa ne, oziroma tožena stranka ni utemeljila, da obstaja objektivna in upravičena podlaga za takšno razlikovanje zgolj na podlagi statusa pogodbe. To je ključno z vidika enakosti dostopa strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju do strokovnega izpita. Poleg tega tožena stranka tudi ni ugotavljala okoliščin, ki so stranke vodile k temu, da sta v konkretnem primeru sklenili pogodbo o sodelovanju namesto pogodbe o

Pritožnik ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da sporni posegi spadajo v okvir upravičenj iz 114. člena ZASP. Prav tako za pritožnika ni sporno, da je bila tožena stranka zakonita oziroma upravičena uporabnica računalniškega programa ADP. To pa (v odsotnosti drugačnega pogodbena dogovora) pomeni, da je imela tožena stranka neposredno na podlagi zakona upravičenja, ki jih določa 114. člen ZASP.

V obravnavanem primeru gre za razmerje, pri katerem gre za podjemniško pogodbo, katere predmet je avtorsko delo. Pogodba lahko preneha po volji naročnika (648. člen OZ), ali po volji avtorja, ki pa ima v primerjavi z naročnikom za odstop manjši interes in največkrat ne nastopa v vlogi, ko bi lahko drugi stranki postavljal pogoje. Ima pa izključno pravico odločiti, ali, kdaj in kako bo njegovo delo prvič objavljeno (17. člen ZASP). Avtor lahko s pravico do prve objave naročniku prepreči, da bi postal lastnik naročenega dela, ki je lahko zaradi tega oškodovan. Njegovo pričakovanje, da bo postal lastnik dela, se je izjalovilo, kar ima zanj škodne posledice.

K ustvaritvi avtorskega dela se lahko zaveže tudi pravna oseba. Z izročitvijo (primerka) avtorskega dela, avtor na naročnika prenese tudi tiste materialne avtorske pravice in v takšnem obsegu, kot je to potrebno, da lahko naročnik avtorsko delo uporabi za namen, ki tvori poslovno podlago pogodbe o naročilu avtorskega dela.

Tožnik je materialno avtorsko pravico do objave njegovega dela z avtorsko pogodbo prenesel na toženko, zato kršitev pravice ni podana. Relevanten trenutek za ugotavljanje očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank je trenutek sklenitve pogodbe. Po tožnikovih navedbah naj bi očitno nesorazmerje med vrednostjo avtorskega dela in dogovorjenim plačilom nastalo po sklenitvi pogodbe, zato njegov zahtevek na razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja ni utemeljen.

Naročnik je začel delo uporabljati, zato se šteje, da ga je prevzel, in ne more ugovarjati neizpolnitve podjemnikove obveznosti, hkrati pa je s tem zavezan k plačilu za izvršeno delo.

V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava.

V vsakem posamičnem primeru je treba natančno ugotavljati, v kakšnem obsegu oziroma kateri element avtorske pravice je zavarovan, kajti v primeru, če gre za avtorsko pravico, ki je bila v določenem elementu pravno veljavno prenesena na tretjo osebo, potem se taka informacija lahko posreduje ne samo na vpogled, ampak je možno tudi fotokopiranje oziroma reprodukcija tega dela v drugi obliki.

Avtorske pogodbe morajo biti sklenjene v pisni obliki. V kolikor pa tožena stranka trdi, da bi iz okoliščin primera sodišče moralo sklepati, da je bilo dogovorjeno kaj drugače, s tem smiselno trdi, da naj bi bilo ustno dogovorjeno še kaj drugega. V tem primeru pa je treba uporabiti 2. odst. 80. člena ZASP, ki določa, da se sporne ali nejasne določbe posla (v tem primeru naj bi šlo za trditve o dogovorjenem višjem honorarju istega posla) razlagajo v korist avtorja. Pogodbe je potrebno razlagati tako, kot se glasijo, upoštevati pa je potrebno tudi skupen namen pogodbenikov in načela obligacijskega prava. Tožena stranka mora plačati akontacijo dohodnine od prisojenega zneska, ko bo izpolnila sodbo. Če pa tožena stranka pri izpolnitvi sodbe ne bo odvedla po zakonu obveznega plačila dohodnine, bo tedaj nastala tožnici škoda in bo za ta znesek, za katerega bi res morala ob letu plačati dohodnino, lahko zahtevala od tožene stranke. V trenutku sojenja pa ta škoda še ni nastala.

Naročnik mora naročeno in prevzeto avtorsko delo pregledati, takoj ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti avtorja.

Izdelava celotne projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja in avtorsko arhitekturno delo ni spor iz avtorske pravice.

Ugovor naročnika, da je arhitekt naredil idejno rešitev v nasprotju z dogovorom in izdelal nekaj drugega, ni ugovor stvarne napake, marveč ugovor neizpolnitve.

Iz avtorske pogodbe tako kot iz podjemniške pogodbe (četrti odstavek 99. člena ZASP) izhaja dolžnost plačila naročenega dela. Toženka je dolžna plačati tolikšen obseg dogovorjenega dela, kolikor je dokazan. Zavrnitev plačila za nedokazani del je zato materialnopravno pravilna. Res bi bilo za ustrezno enakost pravdnih strank bolje, da bi vsako od njiju zastopal odvetnik, ne pa samo eno od njiju. Vendar v pravdnem postopku na prvi stopnji ni predpisano obvezno zastopanje strank, zato lahko v vsaki pravdni zadevi pride do takega, za eno strank manj ugodnega položaja. Tudi iz ustavne zahteve za enako varstvo pravic ne izhaja zahteva za obvezno zastopanje pravdnih strank po odvetnikih v postopku na prvi stopnji. Zato je le od volje vsake posamezne stranke odvisno, ali bo nastopala sama, ali pa bo pooblastila odvetnika. Če se je tožnik kljub dobronamernemu nasvetu sodišča odločil, da ne bo pooblastil novega odvetnika, je ravnal v skladu s svojo svobodno voljo, vendar mora nositi tudi posledice take odločitve, ki se sedaj kažejo v njegovem občutku, da naj ne bi bil enako obravnavan kot nasprotna stranka, ki je imela odvetnika.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o naročilu avtorskega dela, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Ker se za take pogodbe po četrtem odstavku 99. člena ZASP uporabljajo določila 600. do 629. člena ZOR o podjemniški pogodbi in je tožnik prevzeto delo izvršil, ga mora tožena stranka plačati. Do znižanja plačila po 621. členu ZOR ni upravičena, ker ni dokazala napak in tožnikove odgovornosti zanje.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da avtorsko delo tožnika ni imelo napak, zaradi katerih bi lahko prišlo od znižanja plačila in nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo še neizplačanega dela avtorskega honorarja. Res je, kar pravi pritožba, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni argumentiralo, zakaj je zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev izvedenca. To bi sodišče prve stopnje v skladu z določbo 300. člena ZPP moralo storiti. Vendar pa takšna kršitev s strani sodišče prve stopnje ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.