166. člen ZPP

Tožniku je bilo od zahtevanih 5.011,13 EUR prisojenih 3.707,89 EUR, kar pomeni, da ni uspel s 26 % svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi tako ob pravilnem izračunu uspeha obeh strank moralo tožniku naložiti, da toženki povrne 26 % njenih stroškov, toženki pa, da tožniku povrne 74 % stroškov postopka na prvi stopnji.

Glede strokovne zahtevnosti spora in časa, potrebnega za izvršitev dela, je treba upoštevati, da se je ključno pravno vprašanje nanašalo na možnost odvzema reprezentativnosti sindikata zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev reprezentativnosti. Zakonodajna ureditev o tem je pomanjkljiva, o sporu pa je bilo treba odločiti upoštevaje pravila o zapolnitvi pravne praznine. Predlagatelj je poleg predloga vložil še tri vloge. Na glavni obravnavi (en narok) je bila zadeva zaključena po vpogledu v listinsko gradivo strank, kar velja tudi za ponovljeno sojenje. V obravnavani zadevi ni bilo potrebno specialistično znanje ali znanje s področja drugih strok, niti znanje tujih pravnih virov in uporaba tujega jezika. Zastopana je bila ena oseba. Prav tako ni razvidno, da bi bila sestava vlog povezana z večjo odgovornostjo kot običajno, tega ne zatrjuje niti pritožba. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba obravnavani spor oceniti za srednje zahtevnega in ga ovrednotiti z 900 točkami.

Za odvetniške storitve, ki so bile opravljene pred spremembo OT dne 4. 6. 2022, ki je zvišala zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve na 9000 točk, je treba upoštevati kot odmerno osnovo za storitev tedaj veljavno zgornjo mejo vrednosti odvetniške storitve v gospodarskih sporih 3000 točk, za pozneje opravljene odvetniške storitve pa v konkretnem primeru izhodiščno osnovo glede na vrednost spornega predmeta (7400 točk), saj ta ni presegala novo določene zgornje meje (9000 točk). ZOdv v 20. členu določa, da se plačila in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni za posamezne primere z odvetniško tarifo drugače določeno. V konkretnem primeru pa je z odvetniško tarifo drugače določeno, in sicer z drugim odstavkom 12. člena OT, skladno s katerim je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil. Če sta upravičenca do povračila (pritožbenih) stroškov sospornika, tega 161. člen ZPP ne ureja. V teh primerih je treba uporabiti določbe OZ glede obveznosti z več upniki pri deljivi denarni terjatvi. Po OZ se solidarnost na upniški strani ne domneva (406. člen OZ).

Prvi odstavek 166. člena ZPP določa, da se izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, sme izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. Ker tožena stranka izpodbija le odločitev o stroških postopka, gre za pritožbo zoper sklep.

Za pravilno odmero stroškov je pomembno, kakšna je bila višina tožnikovega zahtevka ob vložitvi tožbe, za koliko je tožnik zahtevek dne 23. 1. 2024 in 4. 3. 2024 povečal in umaknil. Tožnik je prvotno zahteval, da mu toženka plača znesek 2.966,01 EUR. Pri tem je nepomembno, da je šlo za neto in ne bruto znesek in da je dne 4. 12. 2022 postavil še podredni zahtevek, kjer je podredno zahteval še plačilo bruto zneska. Primarni zahtevek se je glasil na plačilo 2.966,01 EUR. Tožnik je tako postavljen primarni zahtevek dne 23. 1. 2024 spremenil in zahteval dodatno plačilo v višini 814,29 EUR, tožbo pa je umaknil za znesek v skupni višini 2.046,02 EUR. Dne 4. 3. 2024 je tožnik zahtevek ponovno povečal za 1.272,14 EUR in vse skupaj zahteval plačilo v skupni višini 3.006,42 EUR. Sodišče prve stopnje sicer o spremembi tožbe ni odločilo s posebnim sklepom, vendar to ni bilo potrebno, saj toženka spremembi ni nasprotovala. Ker tožnik glede na vse navedeno ni uspel s celotnim zahtevkom, toženka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi se morali stroški odmeriti glede na 63 % uspeh tožnika in posledično 37 % uspeh toženke.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov nepravilno izhajalo iz prvega odstavka 154. člena ZPP in je zmotno štelo, da delni umik tožbe ni vplival na stroške toženke, ker se slednja naj ne bi opredelila do tega dela zahtevka. Toženka se v odgovoru na tožbo res ni opredelila do navedb o terenskem delu tožnika oziroma o vajah in usposabljanjih, vendar sodišče prve stopnje pri tem spregleda, da tožnik v tožbi s tem v zvezi sploh ni podal trditev. Tožnik je v tožbi trdil le, da mu je toženka odrejala stražo in podobne zadolžitve, da je moral biti v pripravljenosti, ki bi se morala šteti v delovni čas, toženka pa je tem navedbam v odgovoru na tožbo nasprotovala. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vlogi podal določne navedbe glede dela, ki ga je opravljal, hkrati pa je umaknil tožbo v delu, kjer je zahteval plačilo za čas vaj in usposabljanj. Upoštevajoč navedeno, se toženka ni mogla opredeliti do navedb glede vaj in usposabljanj. Ker tožnik tožbe ni umaknil zaradi delne izpolnitve zahtevka, prav tako ni podlage za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP oziroma načela pravičnosti, kot to uveljavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, bi sodišče

Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe. Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).

Upoštevajoč tarifno številko 19 Odvetniške tarife se je vrednost spora gibala v intervalu med 10.000 in 20.000 odvetniških točk (6.000 do 12.000 EUR), kar predstavlja izhodiščno vrednost storitve v višini 400 točk. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz prenizke izhodiščne vrednosti (300 točk), kar je vplivalo na prenizko odmero odvetniških stroškov.

Pritožba utemeljeno opozarja na neizkazanost stroškov toženke in posledično na napačno odločitev o stroških postopka. Ker je sodišče prve stopnje o izpodbijanih stroških postopka odločilo zgolj v zvezi s hkrati izdano delno zamudno sodbo, o stroških postopka toženke (še) ni moglo odločati, saj ta v zvezi z zahtevki, o katerih je odločeno z delno zamudno sodbo, ni vložila pravočasnega odgovora na tožbo (prvi odstavek 318. člena ZPP). Odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (ker je tožnik uspel s približno polovico zahtevkov), je tako napačna.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku za dopisa z dne 17. 2. 2021 in 12. 3. 2021 priznati stroške v višini obrazloženih dopisov po 3. točki tarifne številke 39 Odvetniške tarife (v višini 50 točk). Sodišče prve stopnje je navedena dopisa pravilno ocenilo kot (le) kratka dopisa po 4. točki tarifne številke 39 Odvetniške tarife (v višini 20 točk). Z dopisom z dne 17. 2. 2021 je namreč tožnik sodišču prve stopnje zgolj predložil zapisnike glavnih obravnav in prepise zvočnih posnetkov pravdne zadeve Okrožnega sodišča v Celju P 453/2015. Z dopisom z dne 12. 3. 2021 pa je tožnik sodišču prve stopnje zgolj predložil odločbo sodišča, s katero mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč za oprostitev plačila stroškov postopka.

Pripravljalni narok in narok za glavno obravnavo sta dve ločeni procesni opravili sodišča, ki se glede na določila ZPP lahko opravita ločeno, ali pa ob izpolnjenih pogojih po petem odstavku 279.c člena ZPP ena za drugo. Tudi če pripravljalnemu naroku takoj sledi prvi narok za glavno obravnavo, pripravljalni narok s tem ne izgubi samostojnosti procesnega opravila, ampak je to v korist hitrosti in ekonomičnosti postopka.

Pritožbeno sodišče po pregledu vseh šestih pripravljalnih vlog tožene stranke ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno priznalo povračilo stroškov zgolj za sestavo treh pripravljalnih vlog, saj so bile po oceni pritožbenega sodišča le tri pripravljalne vloge tožene stranke tudi dejansko potrebne za postopek. Delno pa je utemeljena pritožba zoper odločitev sodišča prve stopnje, da se toženi stranki ne priznajo potni stroški njenega direktorja za pristop na tri naroke za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila, glede na dejstvo, da je toženo stranko na vseh treh narokih zastopala pooblaščenka, dejansko potrebna prisotnost njenega direktorja le na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem je bilo predvideno njegovo zaslišanje (četudi potem do zaslišanja na tem naroku ni prišlo), in na drugem naroku za glavno obravnavo, na katerem je bil direktor tudi dejansko zaslišan. Prisotnost direktorja tožene stranke na tretjem naroku za glavno obravnavo pa ni bila več potrebna (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Prva toženka nepotrebnosti tožbe ni dokazala, nasprotno, tožnica je dokazala, da je bila tožba potrebna, zato oba, kumulativno zahtevana pogoja po 157. členu ZPP nista podana in je odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženca tožnici dolžna povrniti stroške postopka, pravilna.

Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Ker je pritožnica vložila pritožbo le zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, obravnavana pritožba ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.

Stroški postopka po tožbi na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP bremenijo toženko (upnico), saj je bila ona zaradi nepredložitve podatkov tista, ki je dala povod za tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve.

ZDru-1 (kot lex specialis v razmerju do pravil ZUS-1) ureja specifično situacijo, ki izključno državnemu tožilcu dopušča vložitev tožbe za prepoved delovanja društva. Preprečevanje uresničevanja nedovoljenih namenov, ciljev ali dejavnosti društva je namreč v javnem interesu, zato lahko tako tožbo v skladu z ZDru-1 vloži le organ, ki ima zakonsko podeljeno pooblastilo za ščitenje takega interesa.

Katerih priglašenih stroškov strankama ni priznalo, sodišče prve stopnje v sodbi sicer ni izrecno navedlo, vendar pa veljajo za obrazložitev stroškovnih odločitev v sodni praksi nekoliko nižji standardi, poleg tega pa te vrste odločitev tudi nimajo zavrnilnega dela. Tožnik kljub priznanju dodatnih stroškov postopka zaradi predhodno nepravilno (preveč) priznanih stroškov postopka in toženkinega utemeljeno uveljavljenega pobotnega ugovora v končni fazi ni upravičen do višjega, temveč celo do nekoliko nižjega skupnega zneska stroškov postopka.

Odmera pravdnih stroškov.

Ponavljanje (oziroma izrecen prepis) pritožbenih navedb, na katere je že pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, pomeni neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.