368. člen ZPP

Pritožbo, kot redno pravno sredstvo je v skladu s 333. členom ZPP možno vložiti le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Zoper sodno odločbo, izdano na drugi stopnji, je skladno s 367. členom ZPP možno uveljaviti le izredno pravno sredstvo, kot npr. revizijo, o kateri odloča Vrhovno sodišče RS (368. člen ZPP).

Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodna praksa je enotna v zahtevi, da mora biti zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, dokazni predlog substanciran, kar pomeni, da mora stranka v njem natančno opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi.

Pritožbo kot redno pravno sredstvo je skladno s 333. členom ZPP možno vložiti le zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, pa je skladno s 367. členom ZPP možno uveljavljati le izredna pravna sredstva, kot na primer revizijo, o kateri odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije (368. člen ZPP). Ker pritožba zoper sodbo pritožbenega sodišča ni dovoljena, jo je potrebno zavreči (1 odstavek 343. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da je ena od ustavno zagotovljenih pravic strank (22. člena Ustave Republike Slovenije) tudi pravica, da sodišče strankine trditve obravnava in jih ovrednoti, kar je tudi razlog, zaradi katerega revizijsko sodišče sprejema revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče je v izpodbijani sodbi, ne da bi razpisalo obravnavo (drugi odstavek 362. člena ZPP-77), spremenilo ali celo popolnoma na novo ugotavljalo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je s tem kršilo določbe pravdnega postopka iz četrte točke 373. člena ZPP-77.

Določba o obvezni notifikaciji odjemalca toplotne energije o prekinitvi odjema v primeru pavšalnega ugotavljanja obračunavanja dobavljenih količin toplotne energije, ni nična. Dejansko podlago za zavrnitev uporabe določil iz splošnih pogojev, mora stranka navesti.

Stojnina pa ni del prevoznih stroškov (ki jih sicer špediter poravna prevozniku v svojem imenu a na račun svojega naročitelja - prim. 827. čl. ZOR), pač pa škoda, ki jo s plačilom stojnine utrpi prevoznik, bremeni pa tistega, ki je zanjo, torej za zastoj v prevozu, odgovoren (o tem se je sodna praksa že večkrat izrekla). Tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala pravnorelevantnih dejstev za odškodninsko odgovornost tožene stranke glede prevoznikovih izdatkov za stojnino, saj ni navajala, da bi glede oprave carinskih dejanj slednja dala napačna navodila (prim. 835. čl. v zvezi s 1. odst. 833. čl. ZOR) oziroma, da je sama storila vse v skladu s koristmi naročitelja in s svojo profesionalno skrbnostjo.

Ker je delodajalec celo z intervencijo policije dosegel, da je tožnica dne 1.3.1999 zapustila delovno mesto potem, ko se je že po preteku časa, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati, vrnila na delo, ni mogoče šteti, da je tožnica tega dne nadaljevala z delom. Zato ni prišlo do spremembe delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Delavec, ki se upokoji po določbah 1. odst. 7. člena Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestruktuiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (ZPPPAAI - Uradni list RS, št. 56/96, 35/98), ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi, ker mu je bila zavarovalna doba dokupljena in njegov položaj v razmerju do delodajalca ne more biti drugačen, kot bi bil, če bi prispevek za dokup zavarovalne dobe plačal delodajalec, ne pa država. Delavec ne more priti v boljši položaj, kot ga določa 2. odst. 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93). Delavec, ki mu je delodajalec ob upokojitvi dokupil delovno dobo, ni upravičen do odpravnine.

Sodišče ni moglo upoštevati navedb tožnice, da sta dve od njenih sodelavk neutemeljeno zadržali delo, ker tožnica ni navedla, za kateri delavki gre, niti predlagala izvedbe dokazov za potrditev teh navedb.

Tožnik ni upravičen do odpravnine ob upokojitvi, čeprav je sredstva za dokup njegove delovne dobe, skladno z ZPPPAI, financirala RS in ne tožena stranka (delodajalec).

Po 3. odstavku 398. člena ZOR gre namreč dolžniku v primeru predčasne izpolnitve denarne obveznosti pravica, da odbije od dolga obresti za čas od dneva plačila do zapadlosti le, če je k temu upravičen po pogodbi ali če je to v navadi. Takšno navado, torej običaj, pa bi morala tožeča stranka konkretno zatrjevati (in ne zadošča le sklicevanje na abstraktno pravno normo), saj ni šlo za splošno znani običaj, pač pa za navado, katere obstoj je bilo treba ugotoviti v konkretnem primeru na podlagi konkretno zatrjevanih dejstev (primerjaj 21. člen ZOR). Dokazovanje namreč obsega vsa dejstva, ki jih stranka v sporu zatrjuje in so pomembna za odločbo (glej 1. odstavek 220. člena ZPP/77). Po določbi 1. odstavka 221. člena ZPP/77 namreč ni treba dokazovati le dejstev, ki jih je stranka priznala. Neprerekana dejstva pa ne sodijo v sklop priznanih dejstev.

Nezakonit je sklep direktorja o prenehanju delovnega razmerja po 3. tč. 1. odst. 100. člena ZDR (nedoseganje rezultatov dela), izdan neposredno po vrnitvi delavca na delo po več let trajajočem bolniškem staležu, ne da bi se izvedel postopek za ugotovitev delavčevega znanja in zmožnosti oz. ugotovitev pričakovanih rezultatov dela, v katerem bi se spremljali rezultati dela za obdobje najmanj 30 dni.

Nezaupanje do delavca na vodstvenem delovnem mestu, katerega vsebina je med drugim tudi vodenje in realizacija investicijskih projektov, do katerega je prišlo zaradi ravnanja tega delavca v nasprotju z omejitvami pri porabi in zaradi prekoračitve pooblastil, je lahko razlog za njegovo razporeditev na drugo delovno mesto.

Zaganjanje motorja na malem komunalnem traktorju s pomočjo potezne vrvice, ko motor pogosto reagira s povratnim udarom, predstavlja nevarno dejavnost, oz. je tak motor v fazi zaganjana nevarna stvar.

Zmotno so uporabljeni kriteriji za opredelitev trajno presežnih delavcev, če na podlagi izločitvenega kriterija strokovne izobrazbe ni bil izločen noben delavec, čeprav bi morali biti izločeni delavci z nižjo izobrazbo od tožnice (ki ima V. stopnjo strokovne izobrazbe, ki se zahteva za njeno delovno mesto). Ker je bil nepravilno uporabljen navedeni kriterij, ni bilo pravne podlage za uporabo nadaljnih izločilnih kriterijev, zato je bila tožnica nezakonito opredeljena za trajno presežno delavko.

Pravica do regresa za letni dopust sicer ne spada med tiste pravice, ki se jim delavec ne bi mogel odpovedati, vendar pa je takšno odpoved, dano vnaprej, še pred sklenitvijo delovnega razmerja, potrebno šteti za nično. Še posebej to velja v primeru, ko naj bi bila odpoved regresu za letni dopust in polni plači pogoj za sklenitev delovnega razmerja.

Po določbi 3. odst. 26. čl. Kolektivne pogodbe za barvno, nekovinsko in gumarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96) delodajalec ne sme brez predhodne analize zaposlenosti vključiti med trajno presežne delavce tistih delavcev, ki so bili opredeljeni kot začasni presežki. Ker je tožena stranka ravnala v nasprotju s to določbo ter je tožnika kot začasno nepotrebnega delavca opredelila v programu za trajno presežne delavce, je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Podani so pogoji za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, če je delavec v podjetju, ki se ukvaja s predelavo mesnih izdelkov, odtujil 0,42 kg kraške pancete.

Čeprav prodajalka v trgovini strožje disciplinsko odgovarja zaradi protipravne prilastitve trgovskega blaga, pa zaradi prisvojitve blaga v vrednosti 1.005,00 SIT niso podane kvalifikatorne okoliščine po 89. členu ZDR, zato izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja ni nezakonit.

Izdatek za izdelavo izvedenskega mnenja, na podlagi katerega je tožnik oblikoval odškodninski zahtevek, ne predstavlja gmotne škode, ki bi jo tožena stranka bila dolžna povrniti na podlagi določb 1. odst. 195. člena ZOR. Stroškov, ki jih je imel tožnik s pridobitvijo izvedeniškega mnenja, tudi ni mogoče obravnavati kot strošek postopka v smislu 151. člena ZPP/77. Ta izdatek bi lahko izjemoma obravnavali kot strošek postopka le v primeru, če bi obe pravdni stranki soglašali, da se to mnenje uporabi v postopku.