101. člen ZASP

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Zato se od tožeče stranke kot predlagateljice začasne odredbe zahteva, da izkaže za verjetno, da je imetnica avtorske pravice. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali v predlogu navedeni razlogi za imetništvo avtorske pravice pretehtajo. Sicer drži, da objava člankov še ne izkazuje, da je tožeča stranka imetnica materialnih avtorskih pravic. Zagotovo pa je indic, ki omogoča sklep, da kot izdajateljica na predloženih člankih, ki jih je objavila v svojem mediju in opremila tako z navedbo avtorjev kot s pogoji uporabe, s takšnimi pravicami (vsaj s pravico do objave) verjetno razpolaga. Ker se je sodišče odločilo, da bo o predlogu odločalo, ne da bi upoštevalo odgovor tožene stranke, bi moralo paziti, da presoja verjetnost le tistih dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, in pri tem ne predpostavlja, kako bi jim ugovarjala tožena stranka.

Sodišče je lahko samo presojalo, ali je ustvarjeno delo tožnice avtorsko delo in ali sta toženki in četrto toženec kršili avtorsko delo tožnice. Sodišče je, z izjemo dveh prstanov, kjer je tožnica v sporu uspela, celostno povzelo vsa pravno pomembna dejstva in zaključilo, da upoštevajoč vse okoliščine primera, tožnici ni mogoče nuditi avtorsko pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da tuje avtorsko delo lahko drugega ustvarjalca navdihuje, pri tem pa ne gre za kvalitativen preskok, ko bi šlo za predelavo ali prevzem tujega dela, temveč gre za njegovo prosto uporabo. Prva toženka je kršila materialno avtorsko pravico tožnice do reproduciranja, distribuiranja in predelave s tem, ko je objavila in ponujala za prodajo sporna prstana (kite in kite set). Pri predelavi mora biti tako intenziven prevzem tujega avtorskega dela, da gre za kršitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je C. vprašanje postavila v povezavi s prstanom, ki ni predmet tega postopka in tudi ni podoben nobenemu od predstavljenih tožničinih izdelkov. Zgolj na podlagi enega poštnega sporočila ni mogoče sklepati, da je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence. Pogoji po 2.

Tožbeni zahtevek za izločitev nosilcev podatkov (nosilcev avtorskih del) ni utemeljen na podlagi 92. člena SPZ, ker avtorsko delo kot intelektualna stvaritev (prvi odstavek 5. člena ZASP) ni stvar v pomenu 15. člena SPZ. Tožbeni zahtevek je utemeljen na podlagi 7. točke prvega odstavka 167. člena ZASP, zato je prvo sodišče pravilno ugodilo zahtevku za izročitev nosilcev podatkov.

S tem, ko sodišče ni odpravilo nejasnosti oz. nasprotovanj med zaključki obeh izvedencev, je naredilo relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati pa pri odločanju o temelju zahtevka sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem galeristike ali umetnosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Članki, na katere se nanaša toženkina obveznost plačila honorarja, dosegajo stopnjo individualnosti, ki se zahteva za avtorsko delo. V člankih je predstavljeno tožničino znanje, pogledi in stališča o temah, ki so bile predmet obravnavanja, tožnica je v njih podala možne razlage predpisov in možna ravnanja, ki so bila v okviru zakonske ureditve za uporabnike najugodnejša in si je pri razlagi posamezne vsebine izmislila konkretne vsebinske in številčne primere, jih povezala z ustreznimi računovodskimi in davčnimi pravili in jih s tem neveščim osebam predstavila na razumljiv in uporaben način ter so bistveno presegali zgolj informativno raven. Odločilno je, da sta pravdni stranki po sklenitvi tožničinega delovnega razmerja s toženko sklenili pogodbo o avtorskem delu, s katero se je tožnica zavezala k pisanju strokovnih člankov za revijo, toženka pa se ji je zavezala plačati avtorski honorar. Civilna kazen izreče za primer kršitve tistih avtorjevih pravic, za uporabo katerih je upravičen zahtevati denarno nadomestilo. Obveznost plačila davka na dohodek je tožničina. Toženkina dolžnost, da odvede akontacijo dohodnine, navedenega ne spreminja.

Pravilnik, ki ga je toženec sprejel v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZASP, ni podzakonski akt. Toženec ni nosilec javnih pooblastil, da bi bil pristojen izdajati akte s splošno veljavnostjo. S tem, ko je tožnik prvič stopil v kontakt s tožencem in mu prijavil svoje delo, se je med njima po zakonu vzpostavilo mandatno (skrbniško) razmerje. Tožnik ima torej vse pravice in obveznosti izrednega člana v skladu s Pravilnikom Združenja SAZAS o zaščiti avtorskih pravic in delitev avtorskih honorarjev, kolikor je ta v skladu z zakonom. Toženčevi obrambni ugovori, češ da je treba pogodbe razlagati tako, da so bile pravice radiodifuznega oddajanja (kot del malih glasbenih pravic) prenesene neposredno na RTV organizacijo kot uporabnika, so ne le neutemeljeni, temveč tudi v nasprotju z bistvom toženčevega obstoja in njegovimi temeljnimi zakonskimi pooblastili. Glede na prisilne določbe ZASP, 12. člen Pravilnika in ugotovljeno dejstvo, da je tožnik svoja dela prijavljal tožencu, on neposredno z uporabnikom ne bi mogel veljavno skleniti pogodbe, s katero bi nanj prenesel pravico javnega predvajanja teh del. Kolektivna organizacija pri svojem delovanju ne sme biti arbitra

Odločitev sodišča prve in druge stopnje glede tožbenega zahtevka na sklenitev dogovora med pravdnima strankama, na podlagi katerega mora tožena stranka od tožeče stranke odkupiti materialne avtorske pravice na avtorskih delih, navedenih v tožbenem zahtevku, temelji na stališču, da toženke v sklenitev takšnega pravnega posla ni mogoče prisiliti, ker ji materialno pravo takšne obveznosti ne nalaga. Povedano z drugimi besedami: tožnik po materialnem pravu nima pravice od toženke zahtevati, da z njim sklene dogovor s takšno vsebino, kot izhaja iz tožbenega zahtevka.

Toženka je sicer razmeroma kratke sekvence (dobro minuto in pol) tožnikovega avdiovizualnega dela brez njegovega dovoljenja, brez plačila in brez navedbe avtorstva uporabila v nekem svojem delu. Toženka je poleg honorarja za kazen dolžna plačati še 160 %. Varstvo avdiovizualno avtorskega dela ni povezano z materialnim nosilcem, ne z njegovo vrsto ne s številom le-teh.

Toženci so na študijah, ki so jih izdelali kot avtorji pri delodajalcu (tožeči stranki), obdržali moralne avtorske pravice, zato objava imen študij na spletni strani družbe A. d.o.o. ni bila protipravna, iz tega razloga pa tudi ni podana odškodninska odgovornost tožencev. Da študije niso vezane izključno na delodajalca, ampak so vezane na avtorje, izhaja tudi iz zapisov na posameznih študijah, saj imajo na mnogih listih opozorilo, da študij (elaboratov) ni dovoljeno spreminjati niti reproducirati brez soglasja avtorjev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine iz naslova protipravne objave referenc na spletni strani družbe A. d.o.o., ki so obsegale seznam študij, izdelanih s strani tožencev v času zaposlitve pri tožeči stranki.

Za dopustno prosto uporabo avtorskih del pri izvajanju dokazov gre, če se avtorsko delo uporabi za namen dokazovanja organa v postopku o resničnosti nekih trditev. Tožena stranka je izdala knjigo, to pa ni „uradni postopek“ v smislu 56. člena ZASP. Uporaba avtorskih del zunaj tega namena, v obravnavanem primeru za seznanitev javnosti, pa ni krita z navedeno izjemo. Upoštevaje dejstvo, da je tožena stranka zavrnila predlog izvensodne poravnave za prvo objavo ter ponovno brez dovoljenja tožeče stranke kršila njene materialne avtorske pravice pri izdaji druge knjige, je v zvezi z izdajo druge knjige bila pravilno prisojena civilna kazen v višini dvakratnika avtorju izplačanega zneska.

Kot založnik časopisa bi tožeča stranka morala dokazati prenos materialne avtorske pravice po pogodbi o avtorskem delu, sklenjeni z novinarji, ki pri njej niso bili v rednem delovnem razmerju. Pravice, ki jih ZASP priznava avtorju, vključno s pravico do uveljavljanja sodnega varstva, pripadajo drugemu imetniku avtorske pravice, v obsegu, v katerem so z zakonom ali pravnim poslom prenesene nanj, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Ker je avtor tisti, ki je delo ustvaril, za dokazovanje avtorstva dokaz z njegovim zaslišanjem ni neprimeren, nasprotno. Prav avtor je tisti, ki lahko najbolj verodostojno opiše postopek in okoliščine, v katerih je delo ustvaril.

Neuporabljenim „ostankom“ filmov kot tudi dokumentarnim posnetkom nekega dogajanja ter dokumentiranjem prireditev in aktualnih dogodkov ni dopustno že na abstraktni ravni odvzeti značaja avtorskega dela in jih označiti zgolj za zaporedje gibljivih slik iz 133. člena ZASP. Ali gre pri navedenih delih za avtorsko delo je potrebno presojati od primera do primera. 51. člen ZASP dovoljuje tudi citiranje avdiovizualnih oziroma filmskih posnetkov. Pri citiranju gre za izjemo od varstva avtorske pravice, ki pa jo je, tako kot vse izjeme, potrebno interpretirati restriktivno. V primeru citiranja avdiovizualnega dela mora biti že iz samega inserta vidno avtorstvo in vir citata. Če (strogi) pogoji za citiranje (ter tudi za izjemo zaradi pravice do obveščenosti) niso izpolnjeni, potem ne gre za citat (oziroma izjemo zaradi pravice do obveščenosti), temveč za navadno koriščenje tujega avtorskega dela z vsemi pravnimi posledicami. V kolikor pa so pogoji za citiranje (oziroma pogoji za objavo zaradi pravice do obveščenosti) podani, potem se za uporabo tujega avtorskega dela ne plačuje nadomestila.

Trditve, da je tožena stranka s tožečo sklenila sporno pogodbo samo zato, ker je bil odgovorni projektant sedaj pokojni u.d.i.a. M. K., in da je zaradi smrti tega arhitekta naknadno odpadla podlaga sporne pogodbe, pritožbeno sodišče razume kot opozorilo, da je treba sporno pogodbo presojati kot pogodbo, ki je nastala glede na osebne lastnosti in sposobnosti prevzemnika posla.

Da gre za avtorsko delo iz delovnega razmerja, morajo biti podane okoliščine, ki kažejo, da delo ustreza standardom, ki jih za avtorsko delo določa 5. člen ZASP.

Avtorsko delo je lahko tudi delo po avtorski pogodbi, sklenjeni z zaposlenimi delavci, ki po vsebini ustreza delom in nalogam iz pogodbe o zaposlitvi.

Delodajalec lahko pod določenimi pogoji izplačuje delojemalcu tako plačo kot avtorski honorar za avtorsko delo, opravljeno v delovnem razmerju, in sicer kumulativno.

Visokošolski učitelji torej prejemajo plačo za delo, ki ga opravljajo v okviru z zakonom določene tedenske obremenitve. Za izvrševanje programov, ki presegajo predpisani obseg del, pa tudi sodišče, kolikor gre za delo, ki je po svoji naravi avtorsko delo, ne najde ovir za sklenitev avtorskih pogodb.

Iz trditvene in dokazne podlage ni mogoče povzeti ugotovitve, da je bila sklenjena avtorska pogodba. Takšna ugotovitev je protispisna in neobrazložena. Poleg tega avtorske pogodbe, ki naj bi bila sklenjena, ni v spisu. Opozoriti je zato treba na določbo 56. člena Zakona o avtorski pravici iz leta 1978. Revizija zoper odločbe, izdane v postopkih zavarovanja, ni dovoljena.

Ni podlage za davčno obravnavanje izplačanih avtorskih honorarjev kot plač, če je prispevke, ki so jih njihovi avtorji izdelali v okviru medredakcijskega sodelovanja, mogoče opredeliti kot avtorska dela v smislu 5. člena ZASP ter če se ne ugotovi, da je formalno-pravna opredelitev poslovnih dogodkov neskladna z resnično vsebino poslovnih dogodkov in da predstavlja prikrito izplačilo plač v obliki davčno ugodnejših avtorskih honorarjev. Torej je nepravilno stališče, da se prejemki fizičnih oseb presojajo zgolj glede na razmerje, v katerem prejemke prejemajo, pač pa je potrebno pri davčni opredelitvi prejemkov upoštevati tudi pravno naravo del, za katera so bili prejemki izplačani. Zato prejemkom avtorjev, četudi izplačanih za istovrstna dela, kot so dela njihovega delovnega mesta, če gre za avtorska dela v smislu 5. člena ZASP in če so jih avtorji dobili izplačane skladno z ureditvijo v Pravilniku o honoriranju, ni mogoče odrekati narave avtorskih izplačil in tudi take njihove davčne obravnave ne.