VSL sodba in sklep I Cp 1016/2004

1. Pritožbi prvotoženke zoper sodbo sodišča prve stopnje z
dne 23. julija 2001 se ugodi in se ta sodba glede
prvotoženke:
- v točki II-1 izreka spremeni tako, da se del podrednega
tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini
razlike med že prisojenima zneskoma (4.500,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do 23.7.2001
in 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem
tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot
jih priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od
3.11.1989 do 23.7.2001) in zneskom 9.445.407,00 SIT,
zoper njo zavrne,
- v točki III izreka pa glede nje razveljavi ter zadeva v
tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
2. Pritožbi drugotoženke zoper sodbo sodišča prve stopnje
z dne 23. julija 2001 se delno ugodi in se ta sodba
glede drugotoženke:
- v točki I-1 izreka spremeni tako, da se za besedami
"toženka S. D." doda "nerazdelno s toženko
R. K.",
- v točkah II-1 in II-2 izreka spremeni tako, da se
del podrednega tožbenega zahtevka za plačilo
odškodnine v skupni višini 9.445.407,00 SIT zoper
njo zavrne,
- v točki III izreka pa glede nje razveljavi ter
zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov
postopek.
V ostalem se pritožba drugotoženke zavrne in v
izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi točka I-1
izreka te sodbe.
3. Pritožbi tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje z
dne 23. julija 2001 se delno ugodi in se ta sodba v
točki II-3 izreka glede drugotoženke za 2.108.818,00
SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.7.1988 do
plačila razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožba tožnice zavrne in v izpodbijanem, a
nerazveljavljenem delu (to je v točki II-3 izreka glede
prvotoženke v celoti in glede drugotoženke za 553.438,00 SIT)
potrdi ta sodba sodišča prve stopnje.
4. Odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper sodbo
sodišča prve stopnje z dne 23. julija 2001 se pridrži
za končno odločbo.
II.
1. Pritožbi drugotoženke zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje
z dne 11. februarja 2004 se ugodi in se ta sodba:
- v točki 1 izreka spremeni tako, da se zahtevek za
plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine
v višini razlike med zneskoma 4.500,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do 23.7.2001 in
5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem
tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot
jih priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od
3.11.1989 do 23.7.2001, in zneskom 9.445.407,00 SIT, od
23.7.2001 do plačila, zoper drugotoženko zavrne,
- v točki 2 izreka pa glede drugotoženke razveljavi ter
zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov
postopek.
2. Odločitev o stroških pritožbenega postopka drugotoženke zoper
dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje z dne 11. februarja 2004 se
pridrži za končno odločbo.

I. Odločitev sodišča prve stopnje - sodba.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.7.2001 razsodilo:

I. Po primarnem tožbenem zahtevku:

1da je drugotoženka dolžna tožnici plačati znesek

461,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

23.8.1988 do plačila,

2kar je tožnica zahtevala več ali drugače, pa je

zavrnilo.

II. Po podrednem tožbenem zahtevku:

1da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno plačati

znesek, ki predstavlja razliko med že pravnomočno

prisojenima zneskoma (4.500,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do 23.7.2001 in

5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem

tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi,

kot jih priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od

3.11.1989 do 23.7.2001) in zneskom 9.445.407,00 SIT,

2da je dolžna drugotoženka poleg zneska iz točke II-1

izreka tožnici plačati še razliko do zneska

9.445.407,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

23.7.2001 dalje do plačila,

3kar je tožnica zahtevala več, pa je zavrnilo.

III. Toženki sta dolžni tožnici nerazdelno povrniti njene pravdne

stroške v višini 917.987,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sodbe do plačila.

Pritožbe.

Tožnica se pritožuje zoper točki II-3 in III izreka sodbe sodišča

prve stopnje. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem

odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS,

št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo). Navaja, da so

napačne ugotovitve sodišča o tem, da je prevzem denarja odklonila na

lastno roko in brez opravičenega razloga. Tako je ravnala po nasvetu

oziroma zaradi izrecnega zagotovila drugotoženke, da bo ta denar

položen na sodni depozit in da ji ga zato ni treba jemati nazaj.

Prvotoženka je izpovedala, da sta si prizadevali obraniti se pred

padanjem vrednosti denarja. Popolnoma skladni sta bili njena izpoved

in izpoved prvotoženke, da je pri dogovoru o plačilu tudi drugega

dela kupnine sodelovala tudi drugotoženka. Plačilo dela kupnine, ki

ni pripadal prvotoženki, ni ne logično ne verjetno. Tožnica brez

predhodne odobritve drugotoženke tega ne bi storila. Nelogična in

neprepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, da sta imeli s

prvotoženko interes, da izgubo vrednosti denarja naprtita

drugotoženki. Vsaka pravdna stranka, tudi drugotoženka, ima interes

razbremeniti se lastne odgovornosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje,

da je bila drugotoženka o plačilu drugega dela kupnine obveščena šele

po izvršenem plačilu in da takega plačila ni svetovala, ni skladna z

ugotovitvijo, da je bila izvedba celotnega posla prav njena zamisel.

Po zamisli drugotoženke je bil ta del kupnine namenjen položitvi na

sodni depozit. Položitev drugega dela kupnine je predstavljal

integralni del svetovanega posla, ki po pravilih stroke ni bil

pravilen, mogoč in primeren za dosego pogodbenega namena. Iz tega

vidika je bilo v resnici popolnoma vseeno, pri kateri od pogodbenic

bi se denar do položitve na sodni depozit dejansko nahajal. V vsakem

primeru bi zaradi takratne enormne inflacije izgubil na vrednosti.

Pred padcem vrednosti denarja se ne bi mogla ubraniti niti v primeru

takojšnjega pologa zneska na sodni depozit, saj se denar na sodnem

depozitu ne obrestuje. Izročitev in odklonitev vrnitve drugega dela

kupnine zato ni v vzročni zvezi z vtoževano škodo. Škodo je

povzročila drugotoženka, ker ji je svetovala napačni način izvedbe

posla, in jo skupaj s prvotoženko zavedla v sklenitev posla, ki ga

ona, če bi poznala pravo dejansko in pravno stanje stvari, ne bi

sklenila. Sodišče prve stopnje je zato napačno presodilo, da je

deloma sama kriva za nastanek škode. Prezrlo je, da na noben način ni

mogla preprečiti in se izogniti izgubi (vrednosti) denarja. Zato je

napačno presodilo, da je opravičena le do sorazmerno zmanjšane

odškodnine, in zahtevek nad 9.445.407,00 SIT s pripadajočimi obrestmi

napačno zavrnilo kot neutemeljenega. Predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da temu

dela zahtevka ugodi, podredno pa izpodbijani del sodbe razveljavi ter

zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotoženka se pritožuje zoper točko II-1 izreka sodbe sodišča prve

stopnje (po njenem izračunu za znesek 2.838.175,00 SIT). V pritožbi

uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Navaja, da je bilo v pogodbi med njo kot prodajalko in tožnico kot

kupovalko izrecno dogovorjeno, da tožnica plača polovico kupnine za

stanovanje njej, drugo polovico kupnine pa A. B. ob izpraznitvi in

izročitvi stanovanja. Kljub takemu dogovoru ji je tožnica samovoljno

nakazala tudi drugi del kupnine (41.000.000,00 takratnih din). Škoda

zaradi razvrednotenja tega zneska je posledica nepremišljenega

ravnanja tožnice in ne njene prevare. Tudi če je tožnici zamolčala,

da je bil A. B. ob sklepanju kupoprodajne pogodbe še vedno uporabnik

stanovanja, tožnica zaradi tega ni utrpela druge škode, kot tiste

zaradi plačila prve polovice kupnine. Sodišče prve stopnje napačno

razume določbo 327. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR;

Uradni list SFRJ, št. 29/78, s spremembami). Prvotoženka je z drugim

delom kupnine storila vse, kar je bilo od nje utemeljeno pričakovati,

ko je tožnico pozvala, naj sprejme denar. Tožnica pa denarja ni

hotela sprejeti. Zato naj sama trpi škodljive posledice svojega

neracionalnega ravnanja. Prvotoženka pritožbenemu sodišču predlaga,

da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa izpodbijani del

sodbe spremeni tako, da zahtevek na plačilo 2.838.175,00 SIT zavrne.

Iz pritožbe drugotoženke se neposredno ne vidi, v katerem delu

izpodbija sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi določbe prvega

odstavka 350. člena ZPP zato pritožbeno sodišče šteje, da se

drugotoženka pritožuje zoper tisti del sodbe, s katerim je propadla,

torej zoper točke I-1, II-1, II-2 in III izreka sodbe sodišča prve

stopnje. V pritožbi drugotoženka uveljavlja vse zakonske pritožbene

razloge. Navaja, da sta točki II-1 in II-2 izreka sodbe nerazumljivi

in sami s seboj v nasprotju. Sodišče je zagrešilo procesno kršitev,

ker ni ponovno zaslišalo priče L. J. in je le vpogledalo zapisnike o

zaslišanih, s čimer se pravdni stranki nista strinjali. Razlogi

sodbe, ki se nanašajo na njeno odškodninsko odgovornost, so v

nasprotju z izvedenimi dokazi, zlasti pa vpogledanimi listinami.

Sodišče ni zapisalo razlogov, zaradi katerih naj bi predlagala

izvedbo prodaje stanovanja drugače, kot je bilo zapisano v

kupoprodajni pogodbi z dne 21.7.1988. Iz obrazložitve sodbe ne

izhaja, kakšen naj bi bil njen nasvet, ki ni bil v skladu s pravili

stroke. Pogodba je bila sklenjena le za polovico stanovanja, kasneje

pa je v korist obeh pogodbenic predlagala tudi sklenitev aneksa za

primer razveljavitve pogodbe. Dejansko sklenjena pogodba za polovico

stanovanja je veljavna in v skladu s pravili stroke. Takoj, ko je

izvedela, da je prvotoženka prejela kupnino za celo stanovanje, ji je

povedala, da je eno polovico dolžna tožnici vrniti, s čimer se je

prvotoženka tudi strinjala. Nikoli ni trdila ali dokazovala, da je

bil med prvotoženko in A. B. dosežen sporazum o prodaji stanovanja

tožnici. Ves čas dogovorov je bilo jasno, da je tožnica dolžna

prvotoženki plačati le polovico kupnine, kot je bilo dogovorjeno s

pogodbo. Zaslišan kot priča L. J. je povedal, da ocenjuje, da je

tožnica delala uslugo prvotoženki, kar izhaja tudi iz listin, zlasti

iz prodajne pogodbe, sklenjene z B., kjer je prvotoženka zamujala s

kupnino, pa sodišče prve stopnje glede njih ni zavzelo nobenega

stališča. Tudi zaključek glede dopisa pod prilogo A8 je napačen. V

sodbi ni razlogov o tem, zakaj sta toženki dolžni del škode povrniti

nerazdelno, ostalo pa samostojno. Pravni temelj njune odškodninske

odgovornosti je drugačen. Zato bi moralo sodišče ugotavljati obstoj

odgovornosti za vsako toženko posebej. Pritožnica poudarja, da je

tožnica zatrjevala, da ji je zaupala, vendar ji je ves čas razgovorov

pojasnjevala, da ima tudi drugega pravnega svetovalca. Sodišče bi

moralo upoštevati, da ji tožnica nikoli ni očitala napačnega ravnanja

ali povzročitve kakršnekoli škode. Šele z vložitvijo tožbe tik pred

iztekom triletnega zastaralnega roka je zahtevala plačilo odškodnine.

Poleg tega tožnica od prvotoženke še do danes ni prevzela denarja. Do

odškodnine za škodo, ki jo je povzročila sama, ker ni prevzela

ponujenega denarja, ni opravičena, saj je bila po določbah ZOR tudi

ona dolžna storiti vse, da bi bila morebitna škoda čim manjša.

Drugotoženka poudarja, da je podrejeni zahtevek tožnice v celoti

neutemeljen, zlasti pa je zastaran, saj ga je tožnica postavila že po

izteku triletnega zastaralnega roka. Iz vseh navedenih razlogov

predlaga, da pritožbeno sodišče smiselno izpodbijani del sodbe

razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba

tožnice vročena obema toženkama, pritožbi toženk pa tožnici, vendar

nobena izmed njih na pritožbo ni odgovorila.

II. Odločitev sodišča prve stopnje - dopolnilna sodba.

Tožnica je v pritožbi zoper sodbo z dne 23.7.2001 opozorila, da

sodišče prve stopnje ni odločilo o zakonskih zamudnih obresti od

zneska odškodnine, prisojenega v točki II-1 izreka. Zato je sodišče

prve stopnje dne 11. februarja 2004 izdalo dopolnilno sodbo. Z njo je

razsodilo, da sta toženki dolžni tožnici od zneska, dosojenega v

točki II-1 izreka sodbe z dne 23.7.2001, nerazdelno plačati še

zakonske zamudne obresti od 23.7.2001 do plačila.

Pritožba.

Zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje

drugotoženka. V pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene

kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega

prava. Navaja, da iz obrazložitve dopolnilne sodbe ni razvidno, da bi

katera izmed pravdnih strank predlagala izdajo dopolnilne sodbe in

kdaj naj bi bil ta predlog vložen. Te okoliščine so za pravilnost

izpodbijane dopolnilne sodbe pomembne, ker se dopolnilna sodba izdaja

le na predlog stranke in je v drugem odstavku 325. člena ZPP

določeno, da sodišče prepozen predlog zavrže. Tudi izrek dopolnilne

sodbe je nerazumljiv. Iz njega ni mogoče ugotoviti, koliko sta

toženki dejansko dolžni plačati, saj gre za kombinacijo različnih

številk v različnih valutah. Nadalje sodišče ni obrazložilo, zakaj

sta toženki dolžni plačati zakonske zamudne obresti od 23.7.2001 in

ne od dneva izdaje dopolnilne sodbe do plačila. Prav gotovo tega

nista dolžni storiti zgolj zato, ker jih je sodišče ni dosodilo že s

sodbo z dne 23.7.2001. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da

sta toženki dolžni plačati le tiste stroške pravdnega postopka, ki

sta jih zakrivili sami, kar za prisojene stroške ni mogoče ugotoviti.

Na koncu opozarja, da sodišče prve stopnje na kratki glavni obravnavi

ni moglo prebrati izvedenih dokazov in sprejetih dokaznih sklepov,

kot to navaja v obrazložitvi dopolnilne sodbe. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano dopolnilno sodbo razveljavi ter zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP

vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Odločitev pritožbenega sodišča.

Pritožba prvotoženke zoper sodbo z dne 23. julija 2001 je utemeljena,

pritožbi tožnice in drugotoženke zoper isto sodbo pa sta delno

utemeljeni. Pritožba drugotoženke zoper dopolnilno sodbo z dne 11.

februarja 2004 je utemeljena.

I. Preizkus izpodbijanega dela sodbe z dne 23.7.2001:

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v

katerem se izpodbija s pritožbo, in v mejah razlogov, ki so navedeni

v pritožbi, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve

določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo

materialnega prava (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP).

Čeprav izrecno uveljavljen v pritožbah tožnice in obeh toženk, je

pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka

substanciran le v pritožbi drugotoženke. Po njenem mnenju je sodišče

prve stopnje zagrešilo absolutni bistveni kršitvi iz 8. in 14. točke

drugega odstavka 339. člena ZPP.

Po mnenju drugotoženke sta točki II-1 in II-2 izreka izpodbijane

sodbe nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. Tej trditvi

pritožbeno sodišče ne sledi. Omenjeni del izreka je morda nekoliko

zapleten, vendar razumljiv. V teh dveh točkah izreka pritožbeno

sodišče tudi ne vidi nobenega nasprotja. Po točki II-1 izreka

izpodbijane sodbe sta toženki dolžni tožnici nerazdelno plačati

znesek, ki se ga izračuna oziroma določi tako, da se od zneska

9.445.407,00 SIT odšteje že pravnomočno dosojena zneska v višini

4.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do

23.7.2001 in 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem

tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot jih

priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od 3.11.1989 do 23.7.2001.

Kakršenkoli drugačen izračun ne pride v poštev. Prav tako je možen

(en sam) izračun obveznosti drugotoženke po točki II-2 izreka

izpodbijane sodbe. Zapis "da je drugotoženka dolžna poleg zneska iz

točke II-1 izreka tožnici plačati še razliko do zneska 9.445.407,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.2001 do plačila" je

mogoče razumeti le kot dolžnost drugotoženke plačati tožnici zneska

4.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.1988 do

23.7.2001 in 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem

tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot jih

priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od 3.11.1989 do 23.7.2001

(po točki II-1 in II-2 izreka skupaj 9.445.407,00 SIT). Ugotoviti

torej je, da je izrek v točkah II-1 in II-2 razumljiv in da si ne

nasprotuje.

Tudi drugi razlog absolutne bistvene procesne kršitve iz 14. točke

drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Sodba vsebuje vse razloge o

odločilnih dejstvih. Predvsem je neutemeljen očitek drugotoženke, da

sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za njeno odškodninsko

odgovornost. Drugo vprašanje pa je, ali je bilo s tem v zvezi

pravilno ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo.

Po mnenju drugotoženke je bilo pred sodiščem prve stopnje kršeno tudi

načelo neposrednosti, ker sodišče ni ponovno zaslišalo priče L.

J., temveč le prebralo zapisnike o zaslišanju te priče in drugih

zaslišanih, čeprav se pravdni stranki s tem nista strinjali. Načelo

neposrednosti je vsebovano v določbi prvega odstavka 4. člena ZPP, po

kateri sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega,

neposrednega in javnega obravnavanja, ter določbi 217. člena ZPP, po

kateri se dokazi na glavni obravnavi izvajajo (neposredno) pred

senatom, razen v določenih izjemnih primerih. Odstop od načela

neposrednosti je dopusten iz tehtnih razlogov ali če s tem soglašata

pravdni stranki. Pritožbene trditve drugotoženke, da se pravdni

stranki nista strinjali, da sodišče na zadnji glavni obravnavi dokaz

z zaslišanjem priče L. J. izvede tako, da (le) prebere zapisnik o

izvedbi tega dokaza, niso utemeljene, saj so podatki zapisnika z

glavne obravnave z dne 28.5.2001, ki je javna listina in dokazuje

resničnost tistega, kar je v njem zapisano (prvi odstavek 224. člena

ZPP), temu direktno nasprotni. Zato po oceni pritožbenega sodišča

tudi do kršitve načela neposrednosti ni prišlo.

Na prvi stopnji tudi ni prišlo do drugih procesnih kršitev, na katere

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica je v tem sporu zoper prvo in drugotoženko uveljavljala več

(primarnih in podrednih) tožbenih zahtevkov. O (delu) nekaterih zoper

prvotoženko je bilo že pravnomočno odločeno. Za lažje razumevanje še

spornih odločitev sodišča prve stopnje je treba osvetliti celotno

dejansko ozadje spora.

V letu 1988 se je tožnica, da bi sebi in svoji hčerki izboljšala

stanovanjske razmere, odločala za nakup stanovanja, večjega od

tistega, ki ga je že imela. Na njen oglas se je javila prvotoženka in

ji v odkup ponudila stanovanje na X v Ljubljani. Tožnici je povedala,

da stanovanje ni le njeno, temveč tudi od njenega bivšega moža A. B.,

za vsakega do ene polovice. Prav zaradi tega je drugotoženka kot

takratna pooblaščenka oziroma odvetnica prvotoženke sestavila

kupoprodajno pogodbo, po kateri sta bila prodajalca omenjenega

stanovanja dva - prvotoženka in A. B.. Vendar A. B. po sestavi te

pogodbe soglasja k prodaji njegovega dela stanovanja po ceni, kot si

jo je zamislila prvotoženka, ni hotel dati. Tožnica je nato sklenila

kupoprodajno pogodbo le s prvotoženko in torej le za eno polovico

stanovanja. To je storila iz dveh razlogov. Prvič, ker je mislila, da

ima pravico uporabe na stanovanju prvotoženka. Prvotoženka ji je

zamolčala, da je svojega bivšega moža A. B. izprla in da sta imela

spor glede pravice uporabe stanovanja. Na podlagi 17. člena Zakona o

stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 je imel pravico do uporabe

stanovanja prav on in leta 1992 se je morala tožnica, čeprav je bila

lastnica stanovanja do ene polovice, iz njega izseliti. Zaradi

ugotovljene prevare je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 26.10.1993

že pravnomočno ugodilo tožničinemu zahtevku na razveljavitev

21.7.1988 sklenjene kupoprodajne pogodbe. Po tej sodbi je prvotoženka

dolžna tožnici povrniti tudi kupnino, ki je bila plačana na podlagi

te pogodbe, to je 4.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

23.8.1988 do plačila.

V kupoprodajno pogodbo za zgolj eno polovico stanovanja je tožnica na

drugi strani privolila zato, ker je mislila, da bo drugo polovico

stanovanja pridobila od A. B. s tožbo. Takšno njeno prepričanje je

slonelo na zagotovilu drugotoženke kot njene odvetnice, da bo zoper

A. B. uspešna tožba na izstavitev listine s hkratno položitvijo

njegovega dela kupnine na sodni depozit. Takemu zaključku sodišča

prve stopnje se drugotoženka sicer upira, vendar je povsem

prepričljiv. Tožnica in prvotoženka se kot prava neuki stranki ne bi

mogli sami dogovoriti za tak nevsakdanji način pridobitve lastninske

pravice na celem stanovanju. Zamisel o tožbi na izstavitev listine in

predlogu za sodni depozit je bila zagotovo zamisel drugotoženke kot

pravne strokovnjakinje. Pismo drugotoženke pooblaščenki A.

B., to je odvetnici C., v spisu označeno kot priloga A8, izpoved

odvetnika U. K. v zadevi I P 746/88 in tožničina prošnja za

oprostitev plačila prometnega davka to le še potrjujejo.

Tožba zoper A. B. ni bila uspešna. Temeljno sodišče v L., enota v

L., je (v pravdi I P 826/88) ugotovilo, da med bivšima zakoncema ni

prišlo do sporazuma glede cene stanovanja, zato A. B. ni bil zavezan

k prodaji njegovega dela stanovanja. Iz istega razloga je bila

tožnica neuspešna tudi s predlogom za sodni depozit.

Kljub temu ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe tožnica prvotoženki ni

nakazala le 45.000.000,00 takratnih din, kot je bila dogovorjena

kupnina za polovico stanovanja, ampak 86.100.000,00 takratnih din,

torej tudi tisti del kupnine, ki naj bi odpadel na A. B., to je

skoraj celotno kupnino, le toliko manj, kolikor je morala plačati

prometnega davka.

Tožnica prometnega davka ne bi plačala, če bi kupila celotno

stanovanje, saj bi bila po takratnih predpisih ob nakupu večjega

stanovanja oproščena njegovega plačila. Mislila je, da ji bo davčna

služba plačani davek vrnila, ko bo s tožbo zoper A. B. dosegla

pridobitev tudi druge polovice stanovanja, pa do tega, kot je bilo že

zapisano, ni prišlo. Zoper prvotoženko je že pravnomočna tudi

odločitev, da mora tožnici plačati odškodnino zaradi izgube

prometnega davka v višini 461,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 23.8.1988 do plačila.

Nadalje je hotela prvotoženka tožnici del kupnine, ki je odpadel na

A. B., približno dva meseca po sklenitvi pogodbe vrniti. A ga tožnica

ni hotela vzeti nazaj. Približno leto dni kasneje - novembra 1989 -

je zato prvotoženka drugi del kupnine zamenjala v DEM in ga položila

na bančno knjižico. Seveda pa je denar zaradi takratne enormne

inflacije izgubil na svoji vrednosti in je ob položitvi na knjižico

predstavljal le še 5.000,00 DEM. Sodišče prve stopnje je z že

omenjeno sodbo z dne 26.10.1993 pravnomočno razsodilo, da je dolžna

prvotoženka tožnici plačati 5.000,00 DEM v tolarski protivrednosti po

srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 23.7.2001 z obrestmi, kot jih

priznavajo banke za vloge v DEM na vpogled od 3.11.1989 do plačila.

Pravni temelj tega dela tožničinega zahtevka je najti v določbah ZOR

o neupravičeni obogatitvi.

Če se vrnemo nekoliko nazaj. Tožnica je od toženk z enim izmed

tožbenih zahtevkov zahtevala nerazdelno plačilo tolarske

protivrednosti 109.386,00 DEM in 461,40 SIT oziroma podredno tolarski

seštevek, vse s pripadajočimi obrestmi, zatrjujoč, da gre za

odškodnino, vendar je sodišče prve stopnje v že omenjeni sodbi z dne

26.10.1993 pravilno presodilo, da je zahtevek proti prvotoženki tudi

delno kondikcijski (po njem mora prvotoženka tožnici vrniti kupnino v

višini 4.500,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, ki jo je prejela na

podlagi razveljavljene kupoprodajne pogodbe - 132. člen ZOR) in

obogatitveni (po njem mora prvotoženka tožnici plačati znesek v

višini 5.000,00 DEM s pripadajočimi obrestmi, ki ga je prejela brez

pravne podlage - 210. člen ZOR). Le v preostalem delu je zahtevek na

plačilo zoper prvotoženko in v celoti zahtevek na plačilo zoper

drugotoženko odškodninski.

Kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje s sodbo z dne

26.10.1993 (na podlagi drugega odstavka 65. člena in prvega ter

drugega odstavka 266. člena ZOR) tožnici že prisodilo povračilo

izgubljenega prometnega davka v višini 461,40 SIT s pripadajočimi

obrestmi. Morebitna preostala škoda tožnice se lahko nanaša le še na

razliko med vrednostjo drugega dela kupnine konec avgusta leta 1988,

ko ga je tožnica prvotoženki nakazala in vrednostjo tega denarja

novembra leta 1989, ko ga je prvotoženka spremenila v DEM in položila

na knjižico, saj tožnica v tem postopku izrecno ne uveljavlja škode,

ki bi ji nastala zaradi rasti vrednosti stanovanja, iz katerega se je

morala leta 1992 izseliti.

Po oceni pritožbenega sodišča prvotoženka za nastanek škode zaradi

razlike med vrednostjo kupnine konec avgusta leta 1988 in novembra

leta 1989 ni odgovorna. Tožnica zatrjuje, da je drugi del kupnine

nakazala in zavračala njegovo vračilo po nasvetu drugotoženke zaradi

ureditve sodnega pologa. Kot je povedala zaslišana kot stranka na

naroku za glavno obravnavo dne 15.6.1993, je mislila, da mora drugi

del kupnine na sodni depozit položiti prvotoženka. Drugotoženka

nasprotno zatrjuje, da plačilo (tudi) drugega dela kupnine ni bila

njena ideja in da je za nakazilo izvedela šele, ko je do njega že

prišlo. Hkrati zanika, da bi tožnici svetovala, naj ne vzame denarja

nazaj od prvotoženke. Sodišče prve stopnje glede tega, na čigavo

idejo je bila nakazana celotna in ne le del kupnine, verjame

drugotoženki. Pritožbeno sodišče se strinja z njegovo oceno, da je

tožnica s tem, ko je nakazala (skoraj) vso kupnino in ne le njeno

polovico, delala uslugo prvotoženki. Slednji je primanjkovalo denarja

in je bila tudi sicer v zamudi s plačilom za nakup novega stanovanja

na X v Ljubljani. To izhaja iz listinskih dokazov - prilog B6, B7,

B16 in B17, in izpovedi priče L. J. (list. št. 64 spisa). Do nakazila

drugega dela kupnine v višini 41.100.000,00 takratnih din je torej

prišlo po dogovoru tožnice in prvotoženke. Tožnica ne zatrjuje, da bi

jo prvotoženka silila v nakazilo. Prav tako priznava, da ji je

prvotoženka že kakšen mesec po nakazilu tega zneska denar hotela

vrniti, pa je ponujeno vračilo zavračala (prišla je v tim. upnikovo

zamudo - prvi odstavek 325. člena ZOR). Četudi ga je zavračala po

nasvetu drugotoženke, to ne more bremeniti prvotoženke. Kadar upnik

pride v zamudo oziroma noče sprejeti izpolnitve iz razloga, ki ni na

strani dolžnika, dolžnik ne more biti odgovoren za škodo, ki zaradi

tega nastane. Prvotoženki ni bilo treba opraviti položitve pri

sodišču (327. člen ZOR je dolžniku le omogočal in ne nalagal takšne

nadomestne izpolnitve). Drugi del kupnine je položila na svojo

knjižico in ga s tem dejansko obdržala pri sebi, pri čemer se je že

morala sprijazniti s pravno posledico takega stanja, to je z

dolžnostjo vrnitve tega zneska (zaradi neupravičene obogatitve). Ni

pa dolžna zaradi tega kriti še kakšno (nadaljnjo) škodo, saj ta ne

more biti v vzročni zvezi z njenim (poštenim) ravnanjem. V tem smislu

je bilo v sodbi sodišča prve stopnje delno zmotno uporabljeno

materialno pravo - pritožbi prvotoženke je bilo treba ugoditi in

točko II-1 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se

zahtevek tožnice na plačilo iz tega dela izreka zoper prvotoženko

zavrne (4. točka 358. člena ZPP). Iz istih razlogov je bilo treba

glede prvotoženke zavrniti pritožbo tožnice zoper točko II-3 izreka

sodbe (353. člen ZPP).

Glede na trditve tožnice, da ji je drugotoženka zmotno svetovala

način dejanske in pravne pridobitve stanovanja, je na drugi strani

tožbeni zahtevek zoper drugotoženko lahko le odškodninski. Na tem

mestu je treba poudariti, da pritožbeno sodišče v tej fazi ne more

upoštevati pritožbenih trditev drugotoženke o zastaranju tega

tožbenega zahtevka. Gre za trditev, ki je drugotoženka med postopkom

na prvi stopnji ni navajala, sedaj pa je to glede na določbo prvega

odstavka 337. člena ZPP prepozno. Na drugi strani ni jasno, na kaj

naj bi vplivala pritožbena trditev, da tožnica drugotoženki

nepravilnega ali nestrokovnega ravnanja ni očitala pred vložitvijo

tožbe, ampak šele z njo. Če drugotoženka misli, da bi kaj takega

lahko vplivalo na zmanjšanje njene odgovornosti, seveda nima prav.

Ravno obratno. Povzročitelji škode so tisti, ki bi se morali pred

vložitvijo tožbe zavedati svoje odškodninske odgovornosti in

oškodovancem pravočasno povrniti morebitno nastalo škodo.

Je pa pritožbeno sodišče prepričano, da tožnica zoper drugotoženko ne

more uveljavljati tistih zneskov, ki jih je že uveljavljala proti

prvotoženki na poslovni podlagi. Iste terjatve namreč ni mogoče

uveljavljati na različnih pravnih podlagah. Zneska, ki sta bila

tožnici že pravnomočno prisojena iz naslova kondikcije in

neupravičene obogatitve (to je 4.500,00 SIT in 5.000,00 DEM, oboje s

pripadajočimi obrestmi), ne moreta predstavljati škode. Škoda pa je

eden izmed nujnih elementov odškodninskega delikta. Če škode ni, tudi

ni odškodninskega delikta. Zaradi tega je utemeljena pritožba

drugotoženke glede odločitve sodišča prve stopnje v točki II-2

izreka. Odločitev o spremembi tega dela izreka sodbe sodišča prve

stopnje je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 4. točke 358. člena

ZPP.

Drugače je glede zneska, ki ga je sodišče tožnici že pravnomočno

priznalo iz naslova odškodnine. Gre za znesek zaradi izgube

prometnega davka v višini 461,40 oziroma sedaj 461,50 SIT s

pripadajočimi obrestmi. Zahtevek na plačilo tega zneska je zoper prvo

in drugotoženko po svojem temelju odškodninski. Ob pogoju podanega

odškodninskega delikta ga je nerazdelno s prvotoženko dolžna kriti

tudi drugotoženka.

Tu stopi v ospredje presoja skrbnosti drugotoženke, s katero je bila

ta dolžna izpolnjevati obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti v

okviru (molče sklenjenega) mandatnega razmerja s tožnico. Mandatno

razmerje je zasnovano predvsem na zaupanju stranke do odvetnika

("intuitu personae"), zaradi česar mora ta v prvi vrsti skrbeti za

mandatov interes. Odškodninska odgovornost mandatarja se presoja po

splošnih pravilih, ki veljajo za mandatno pogodbo (751. in 752. člen

ZOR). Ker je bila v obravnavanem primeru mandatarka odvetnica, je

treba njeno odgovornost presojati po specialnem določilu v času

spornega razmerja še veljavnega 70. člena Zakona o pravni pomoči

(Uradni list SRS, št. 23/79). Po tem določilu je bil odvetnik

odgovoren za škodo, ki jo je s svojim nezakonitim in nepravilnim

delom povzročil stranki. Na podlagi tega je bil odvetnik dolžan pri

zastopanju stranke ravnati vestno, pošteno, skrbno in po načelih

odvetniške poklicne etike. Ker je treba vsakogar presojati po znanju

in sposobnosti, ki velja za krog oseb, kateremu pripada, je treba pri

odvetnikih, ki opravljajo dejanja, ki terjajo od njih posebno znanje,

upoštevati tudi, da mora biti njihovo znanje in skrbnost večja od

znanja in skrbnosti povprečnega človeka, torej da se mora držati

predpisanih strokovnih norm in temeljnih načel, na katerih slonijo

strokovne norme. Uporabiti je torej treba tudi prvi odstavek 751.

člena in drugi odstavek 18. člena ZOR - določila o skrbnosti dobrega

strokovnjaka. Kakšno stopnjo marljivosti in previdnosti ("diligence

et prudence") nalaga stroka posamezniku, je treba ugotoviti v vsakem

posameznem primeru.

Kot ravnanje, ki ni bilo v skladu s pravili odvetniške stroke oziroma

je bilo nevestno in neskrbno, je sodišče prve stopnje pravilno štelo

napačno presojo drugotoženke o tem, da je (bilo) A. B. možno

prisiliti v prodajo njegovega dela stanovanja. Pritožbene navedbe

drugotoženke o tem, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tega

ni navedlo, so neutemeljene. Nejasne so njene pritožbene trditve, da

je bila kupoprodajna pogodba za eno polovico stanovanja veljavno

sklenjena in da se je vedelo, da mora tožnica prvotoženki nakazati le

45.000.000,00 takratnih din kupnine. Vse to namreč ni v neposredni

vzročni zvezi z nastalo škodo. Tožnica ji očita nepravilen nasvet v

zvezi z načinom pridobitve druge polovice stanovanja. Drugotoženka je

sama, zaslišana kot stranka, v tem postopku večkrat navedla, da je

A. B. pristal na ceno stanovanja, ki mu jo je ponujala prvotoženka in

da je zato glede tega prišlo do nekakšne izvensodne poravnave.

Vendar dopisi drugotoženke z odvetnico C. takega zaključka ne

potrjujejo. Na zadnjo ponujeno ceno je A. B. podal pripombe. Zato bi

drugotoženka morala vedeti, da do sporazuma ni prišlo in da tožnica s

tožbo na izstavitev listine, z njo pa tudi s predlogom za sodni

depozit, ne bo uspešna. Ne le posebno pazljiv, tudi povprečni pravni

strokovnjak bi to moral vedeti.

Že samo iz tega razloga je pravilna odločitev sodišča prve stopnje,

da je (tudi) drugotoženka dolžna tožnici povrniti škodo zaradi izgube

prometnega davka. Sodišče prve stopnje je plačilo te škode le napačno

naložilo obema toženkama samostojno. Ker gre za eno škodo, sta jo

toženki tožnici dolžni povrniti nerazdelno. Zato je pritožbeno

sodišče delno ugodilo pritožbi drugotoženke in ustrezno spremenilo

točko I-1 izreka sodbe (4. točka 358. člena ZPP).

Morda je do nestrokovnega dela drugotoženke prišlo še v eni zvezi.

Glede na trditve pravdnih strank in vse izvedene dokaze, zlasti pa

izpoved prvotoženke, pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost ocene

sodišča prve stopnje na 16. strani izpodbijane sodbe, da drugotoženka

tožnici ni dala nasveta, naj od prvotoženke ne sprejme nazaj

ponujenega drugega dela kupnine, ki ga je pred tem sicer mimo

drugotoženke nakazala prvotoženki. Prvotoženka je namreč večkrat

poudarila, da je tožnici kmalu po zadnjem nakazilu ponujala vračilo

dela kupnine, ki ni odpadel nanjo, in da tožnica tega denarja ni

hotela vzeti nazaj, pri čemer ji je omenjala, da zato, ker bo položen

na sodni depozit (glej njeno izpoved na list. št. 52, 59 in 186

spisa). To se ujema s trditvijo tožnice, da je mislila, da mora denar

na sodni depozit položiti prvotoženka (glej njeno izpoved na list.

št. 52 spisa). Kot pravilno v pritožbi opozarja tožnica, ni jasno

stališče sodišča prve stopnje, zakaj bi prvotoženka s svojo izpovedjo

hotela škodovati drugotoženki. Bolj verjetno je, da sta tožnica in

prvotoženka dejansko veliko pozornosti namenjali problemu padanja

vrednosti denarja zaradi inflacije, pa se pred tem nista mogli

ubraniti, ker naj bi bil denar po pojasnilih drugotoženke vsak čas

položen na sodni depozit. Če bi se izkazalo za resnično, bi tudi tak

nasvet drugotoženke pomenil njeno nestrokovno in neskrbno ravnanje in

hkrati njeno obveznost tožnici povrniti škodo, ki je tej nastala

zaradi padca vrednosti drugega dela kupnine od septembra leta 1988,

ko ji ga je prvotoženka ponujala nazaj, pa ga tožnica zaradi navodil

drugotoženke ni sprejela, pa do novembra leta 1989, ko ga je

prvotoženka spremenila v DEM in položila na knjižico ter s tem

preprečila, da bi tožnici nastala še večja škoda. Povrnitev tega dela

škode je sodišče prve stopnje zavrnilo v točki II-3 izreka

izpodbijane sodbe. Izračunalo je, da bi 41.100.000,00 din septembra

1988 predstavljalo 24.052,00 DEM ali (po tečaju za DEM na dan

26.5.2001) 2.662.256,00 SIT, medtem ko je prvotoženka novembra 1989

za ta denar zaradi inflacije dobila samo še 5.000,00 DEM ali (po

tečaju za DEM na dan 26.5.2001) 553.438,00 SIT. To pomeni, da bo

moralo v ponovljenem postopku ponovno odločati o tožničinem tožbenem

zahtevku zoper drugotoženko za povračilo razlike v višini 19.052,00

DEM ali (po tečaju za DEM na dan 26.5.2001) 2.108.818,00 SIT.

Zaradi delne razveljavitve točke II-3 izreka sodbe sodišča prve

stopnje je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo tudi stroškovno

odločitev v točki III izreka sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev o

stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165.

člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Preizkus dopolnilne sodbe z dne 21.2.2004:

Drži pritožbeno stališče drugotoženke, da sodišče dopolnilne sodbe ne

izda po uradni dolžnosti, ampak le na predlog stranke (prvi odstavek

325člena ZPP). Kot je v nasprotju s pritožbenimi trditvami

poudarjeno na koncu prvega odstavka obrazložitve dopolnilne sodbe, je

v obravnavanem primeru predlog za izdajo le-te v okviru pritožbe

zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 23.7.2001 vložila tožnica. Del

njene pritožbe je bilo treba šteti kot predlog iz prvega odstavka

325člena ZPP, saj neodločitev o delu zahtevka ni pritožbeni razlog,

temveč razlog za izdajo dopolnilne sodbe. Izdaja dopolnilne sodbe

zato ni bila nezakonita. Tožnica je poleg tega predlog za izdajo

dopolnilne sodbe, tako kot pritožbo, vložila znotraj 15-dnevnega roka

od prejema sodbe, torej pravočasno.

Tudi zatrjevana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP, češ da je izrek dopolnilne sodbe nerazumljiv, ni podana.

Izrek dopolnilne sodbe obsega le obveznost plačila zakonskih zamudnih

obresti, njena vsebina pa je v izreku dopolnilne sodbe jasna in

povsem razumljiva. Če ima pritožnica v mislih izrek, kot ga tvorita

dopolnilna sodba in sodba z dne 23. julija 2001 skupaj, pa je bil ta

že predmet preizkusa sodbe z dne 23. julija 2001. Tudi tam je

pritožbeno sodišče že pojasnilo, zakaj šteje, da do procesne kršitve

ni prišlo.

Kot je bilo že poudarjeno, dopolnilna sodba obsega le obveznost

plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice, ki je bila tožnici na

prvi stopnji prisojena že s sodbo z dne 23. julija 2001. Gre za

glavnico iz točke II-1 izreka omenjene sodbe. To točko izreka sodbe

je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem

delu zavrnilo kot neutemeljen. Enako je seveda napraviti tudi z

dopolnilno sodbo. Ni obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti,

če ni obveznosti plačila glavnice, na katero se zakonske zamudne

obresti navezujejo (načelo akcesornosti zamudnih obresti). Iz tega

razloga je pritožbeno sodišče v celoti ugodilo pritožbi drugotoženke

in dopolnilno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice,

ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska iz točke

II-1 izreka sodbe z dne 23. julija 2001, zoper drugotoženko zavrnilo.

Odločitev o tem je sprejelo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP.

Ker je uspeh tožnice napram drugotoženki zaradi delne razveljavitve

sodbe z dne 23. julija 2001 še neznan, je moralo pritožbeno sodišče

stroškovno odločitev sodišča prve stopnje glede drugotoženke

razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v

nov postopek, odločitev o stroških pritožbenega postopka drugotoženke

pa pridržati za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).