327. člen ZOR

1. Zneska, ki sta bila tožnici že pravnomočno prisojena iz naslova kondikcije in neupravičene obogatitve, tožnica ne more uveljavljati, čeprav zoper drugo osebo, še na odškodninski podlagi. Ta dva zneska namreč ne moreta predstavljati škode. Škoda pa je eden izmed nujnih elementov odškodninskega delikta. Če škode ni, tudi ni odškodninskega delikta. 2. Kolikor sta dve osebi odgovorni za isto škodo, čeprav iz različnih pravnih podlag, pa sta jo oškodovancu dolžni povrniti nerazdelno. 3. Kadar upnik pride v zamudo oziroma noče sprejeti izpolnitve iz razloga, ki ni na strani dolžnika, dolžnik ne more biti odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane. 4. Odškodninska odgovornost odvetnika se presoja po splošnih pravilih, ki veljajo za mandatno pogodbo in po specialnih določilih zakona, ki obravnavava pravno pomoč oziroma odvetnike. Ker je treba vsakogar presojati po znanju in sposobnosti, ki velja za krog oseb, kateremu pripada, je treba pri odvetnikih, ki opravljajo dejanja, ki terjajo od njih posebno znanje, upoštevati tudi, da mora biti njihovo znanje in skrbnost večja od znanja in skrbnosti povprečnega človeka,<br/

Predlagatelj mora navesti razloge, zaradi katerih polaga predmet depozita in jih verjetno izkazati. Ne presoja pa sodišče v nepravdnem postopku zaradi sodnega depozita, ali predmet, katerega položitev predlaga, pomemi pravilno izpolnitev obveznosti iz materialnopravnega razmerja.

Namen sodnega depozita je prenehanje predlagateljeve obveznosti s tem, da se dolgovana stvar položi pri sodišču za upnika, ne pa zavarovanje drugih terjatev, ki jiih utegne imeti zoper upnika njegov dolžnik - predlagatelj.

Ker sta pravdni stranki razdrli pogodbo o prodaji oz. o nakupu osebnega avtomobila, ki sta jo sklenili 5.6.1995, ima tožnik, ki je izpolnil pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dal (drugi odstavek 132. člena ZOR). Ker je v tožbi navedel, da je plačal 668.000 tolarjev kupnine, ima pravico do povrnitve tega zneska. Tožniku pripadajo obresti mu pripadajo od dneva, ki ga je navedel v tožbenem zahtevku, do dneva, ko je tožnik oz. njegov pooblaščenec zavrnil delno plačilo. Tedaj je kršil dolžnost iz drugega odstavka 310. člena ZOR, ker ni imel pravnega interesa za zavrnitev delne izpolnitve. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, tožnik ni mogel imeti nobenega posebnega interesa za odklonitev delne izpolnitve, ker je šlo tedaj za enomesečne zamudne obresti, kar je predstavljalo le neznaten in zanemarljiv del, poleg tega pa je tožena stranka vrnila več, kot znaša kupnina, ki jo sedaj zahteva v tožbi.

Določbe o zamudi ne urejajo prenehanja obveznosti, temveč urejajo le posledice upnikove zamude. V takšnem primeru preide nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari na upnika, od dneva upnikove zamude nehajo teči obresti in končno, upnik v zamudi je dolžan povrniti dolžniku škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, kakor tudi stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari. Če upnik noče sprejeti spolnitve so v ZOR določeni načini nadomestne izpolnitve, kot so položitev pri sodišču (327. člen), izročitev v hrambo drugi osebi (329. člen), prodaja namesto položitve stvari (333. člen) itd. Tožnik je bil torej dolžan ravnati po navedenih določbah zakona o obligacijskih razmerjih.

Glede plačila v pravdi spornega zadnjega obroka kupnine sta obe sodišči ugotovili, da je bil dogovor med strankama, da ta znaša tolarsko protivrednost 5.000 DEM, obračunano po tečaju na dan plačila. Ugotovili sta tudi, da je tožena stranka ta znesek nakazala tožeči stranki 27.7.1991 po pošti, vendar ga je tožnica vrnila, ker je pričakovala plačilo kot za predhodne obroke, to je v DEM. Tožena stranka je nato denar imela doma. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da učinki izpolnitve niso nastopili, ter da je tožeča stranka po tem datumu prišla v upniško zamudo. Pri tem tožena stranka zmotno meni, da so s "hrambo denarja na svojem domu" nastopili pravni učinki, ki so značilni za sodno položitev dolgovane stvari (1. odstavek 327. člena ZOR).

V nepravdnem postopku zaradi sodnega depozita sodišče pred izdajo sklepa ugotavlja le, ali so izpolnjene v zakonu predpisane predpostavke dopustnosti sodne položitve, ne da bi izvajalo dokaze o tem, ali so dejansko obstajali razlogi za sodni depozit in ali je s položitvijo dolžnik tudi dejansko prost svoje obveznosti.

Upnik nima posebnega interesa odkloniti sprejema delne izpolnitve denarne obveznosti, če mu delna izpolnitev ne more povzročiti nikakršnih škodljivih posledic. V takih okoliščinah je mogoče dovoliti položitev delnega zneska denarne obveznosti v sodni depozit.

Sodni polog ni bil niti s sklepom ustanovljen, niti odpravljen - tako pa tudi ni procesne predpostavke za vložitev in obravnavanje pritožbe.

V zvezi s tč. IX. najemne pogodbe je odločilna ugotovitev, da toženec od 1. julija 1990 dalje ni plačal najemnine, po tej določbi najemne pogodbe preneha v primeru izpada plačila najemnine za dobo več kot šest mesecev.