752. člen ZOR

Glede na posebnost mandatnega razmerja ni mogoče sprejeti stališča, da v obravnavni zadevi začne teči zastaranje najkasneje z izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Odločilno je, kdaj je tožnik lahko ugotovil, da mu je nastala škoda zaradi ravnanja prevzemnika posla, ki niso bila v skladu z dogovorjeno skrbnostjo in zato predstavljajo kršitev pogodbenih obveznosti. Zastaranje prične teči šele takrat, ko stranka izve za okoliščine, ki so potrebne, da svoj zahtevek uveljavi.

Če mandatar pri opravljanju posla ne ravna v skladu z naročiteljevim naročilom, ima njegovo ravnanje značilnost nepravilne izpolnitve, razen če so bile za takšno ravnanje izpolnjene predpostavke, določene v prvem odstavku 752. člena ZOR. Pravna posledica takšnega mandatarjevega ravnanja je, da glede posla, pri katerem je kršil obveznost ravnati v mejah naročiteljeva naročila, nima položaja (pravic) mandatarja, temveč poslovodje brez naročila (drugi odstavek 752. člena ZOR). Zapoved ravnati v skladu z naročiteljevim naročilom (naročiteljevimi interesi) vsebuje tudi prepoved ravnati drugače (torej v nasprotju z naročiteljevim naročilom). Mandatarjevo ravnanje (opravljanje posla v nasprotju z naročiteljevim naročilom) je zato treba presojati po pravilih tujih poslov kljub prepovedi. Zato mandatar v takem primeru tudi nima pravic poslovodje brez naročila (226. člen ZOR). Hkrati zaradi takšnega mandatarjevega ravnanja nastanejo pravne posledice nepravilne izpolnitve mandatarjeve obveznosti, kar ima lahko za posledico tudi njegovo odškodninsko odgovornost. Oškodovanec ima pravico do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bi

Prevzemnik naročila ni prekoračil mej naročila, čeprav se je dogovoril za nižjo kupnino. Šteti je, da so naročitelji soglašali z dogovorjeno kupnino in z odmikom od naročila, saj so sami podpisali kupoprodajno pogodbo, za kakršno se je dogovoril prevzemnik naročila. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na nesorazmerje med opravljeno storitvijo in dogovorjenim plačilom, če se naročitelji na nesorazmernost plačila niso pravočasno sklicevali.

Za presojo, ali je bil toženec pooblaščen tudi za odškodninski zahtevek, ni odločilno, koliko pooblastil je tožnik podpisal, ampak je bistvena vsebina dogovora pravdnih strank.

Brez soglasja naročnika se sme prevzemnik naročila odmakniti od naročila samo v primeru, če ga zaradi kratkega časa ali iz kakšnega drugega vzroka ne more vprašati za soglasje, vendar zgolj v kolikor po presoji vseh okoliščin utemeljeno misli, da to nalagajo naročiteljevi interesi (1. odst. 752. člena ZOR). Tožeča stranka se je v trditvenih navedbah sicer sklicevala na nujnost izvedbe spornih del, kjer naj bi bil obseg potrebnih dodatnih del ugotovljen šele potem, ko je bila streha na objektu že odkrita. Takšne trditve bi sicer bile lahko ustrezna podlaga v smislu 1. odst. 752. člena ZOR za odmik od naročila brez soglasja naročnika. Vendar bi tožeča stranka v tem okviru morala hkrati podati konkretizirane trditve glede okoliščin, na podlagi katerih je utemeljeno mislila, da je odmik od naročila v naročiteljevem interesu.

Obveznostno razmerje kupca in odvetnika (sestavljalca prodajne pogodbe) glede odvetnikove obveznosti, da zadrži del kupnine dokler prodajalka ne bo izpolnila določenih obveznosti iz prodajne pogodbe, je potrebno presojati praviloma v skladu s pravili mandatne pogodbe.

1. Zneska, ki sta bila tožnici že pravnomočno prisojena iz naslova kondikcije in neupravičene obogatitve, tožnica ne more uveljavljati, čeprav zoper drugo osebo, še na odškodninski podlagi. Ta dva zneska namreč ne moreta predstavljati škode. Škoda pa je eden izmed nujnih elementov odškodninskega delikta. Če škode ni, tudi ni odškodninskega delikta. 2. Kolikor sta dve osebi odgovorni za isto škodo, čeprav iz različnih pravnih podlag, pa sta jo oškodovancu dolžni povrniti nerazdelno. 3. Kadar upnik pride v zamudo oziroma noče sprejeti izpolnitve iz razloga, ki ni na strani dolžnika, dolžnik ne more biti odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane. 4. Odškodninska odgovornost odvetnika se presoja po splošnih pravilih, ki veljajo za mandatno pogodbo in po specialnih določilih zakona, ki obravnavava pravno pomoč oziroma odvetnike. Ker je treba vsakogar presojati po znanju in sposobnosti, ki velja za krog oseb, kateremu pripada, je treba pri odvetnikih, ki opravljajo dejanja, ki terjajo od njih posebno znanje, upoštevati tudi, da mora biti njihovo znanje in skrbnost večja od znanja in skrbnosti povprečnega človeka,<br/

Dolžnica je dobila pravico predložiti Agenciji za plačilni promet sporne akceptne naloge na podlagi naročila (naloga) po 749. členu ZOR. Naročilo pa se mora izvršiti tako, kot se glasi (glej 1. odst. 751. člena ZOR), drugače pa le s soglasjem naročitelja (primerjaj 752. člen ZOR

Resnični predmet zaupniškega odstopa terjatve je cesionarjevo ravnanje, ki naj poskrbi za to, da bo terjatev izterjana. To ravnanje pa mora biti v skladu s fiduciarno naravo mandata enako ravnanju dobrega gospodarstvenika oz. dobrega gospodarja.

Določbo 29. člena SZ o vlogi upravnika kot zastopnika lastnikov stanovanj pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih je treba upoštevati le v razmerju do tretjih oseb. Obveznost toženke do tožeče stranke, katere izpolnitev slednja terja v tem postopku, pa ima svoj izvor v Pogodbi o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše, ki jo je treba opredeliti po vsebini kot pogodbo o naročilu (člen 749. - 770. ZOR). Ker tožeča stranka izterjuje stroške, ki jih mora v skladu z določbo 1. odst. 759. čl. ZOR naročitelj (toženka) povrniti prevzemniku naročila (tožeči stranki), skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal, je tožeča stranka aktivno legitimirana za izterjavo teh stroškov v svojem imenu (in ne kot "zakoniti zastopnik"), povsem neodvisno od vira sredstev za kritje stroškov obratovanja in brez potrebe po pravno nedoslednem mešanju vrst obveznosti glede na način njihovega nastanka med pogodbenimi in nepogodbenimi obveznostmi.

Pravilna je presoja, da je med strankama nastalo mandatno pogodbeno razmerje oziroma da je šlo za naročilo; da se toženec kot prevzemnik naročila (prvi odstavek 749. člena ZOR) ni ravnal po prejetih navodilih; ni pazil na naročiteljeve koristi (751. člen ZOR); ni imel naročiteljevega soglasja za odmik od naročila (prvi odstavek 752. člena ZOR). Zato se je znašel v položaju poslovodje brez naročila (drugi odstavek 752. člena ZOR), kar zadeva njegove pravice nasproti naročniku. Tožniku kot naročniku gre povračilo (prvi odstavek 266. člena ZOR) navadne škode (celotna vrednost kupljenih pralnih strojev) in izgubljeni dobiček (razlika med nabavno vrednostjo strojev in kupnino, ki bi jo dobil od albanskega kupca).

Revizijsko sodišče končno ugotavlja, da je bila tudi kvalifikacija pravnega razmerja med pravdnimi strankami na pritožbeni stopnji pravilna. Gre za mandatno razmerje (749. do 770. člen zakona o obligacijskih razmerjih) s to posebnostjo, da je toženec urejal pridobitev italijanske pokojnine ne le za tožnico in tožnika, temveč tudi zase. To pa pomeni, da bi tudi v primeru, če bi delal le zase, imel stroške.

Verjetnost terjatve na izročitev akceptnega naloga proti osebi, ki ji je upravičenec za izpolnitev in izročitev akceptnega naloga le-tega izročil za zavarovanje neke svoje obveznosti, ni izkazana.