65. člen ZOR

Tožnica s tem, ko je namesto imetnika stanovanjske pravice plačala kupnino za odkup stanovanja, na stanovanju ni pridobila nobene stvarne pravice. Pridobiti je ni mogla niti z naknadno sklenitvijo predpogodbe o prodaji stanovanja, pri čemer glavna (prodajna) pogodba nikoli ni bila sklenjena. Tedanja lastnica je zato lahko veljavno razpolagala s stanovanjem tako, da ga je prodala tožencu.

Zaradi morebitne prevare bi lahko prevarana stranka zahtevala razveljavitev, ne pa ničnosti pogodbe; po drugi strani pa tožeča stranka ni pravočasno navedla razlogov za morebitno ničnost pogodbe zaradi oderuštva, da bi jih sodišči prve in druge stopnje lahko upoštevali. Sodišče sicer pazi na ničnost pogodbe po uradni dolžnosti, vendar pa ta njegova dolžnost ne gre tako daleč, da bi moralo samo raziskovati pri odplačnih pogodbah, ali ne gre morda za oderuško pogodbo, saj mu določbe ZPP, ki je grajen pretežno na razpravnem načelu, tega ne nalagajo. Iz okoliščin, ki jih je pravočasno navedla tožeča stranka, pa sodišče prve stopnje ni moglo sklepati, da je šlo za oderuško pogodbo.

Dejanske ugotovitve, da toženec tožnici kot posojilojemalki ni izročil zneska, kot se je to zavezal v izpodbijani posojilni pogodbi, ne nakazujejo na oderuštvo, temveč na nepravilno izpolnitev pogodbe z njegove strani. Ravnanje toženca ne nakazuje na izkoriščanje nezadostne izkušenosti in lahkomiselnosti, temveč na tožničino zmoto pri sklepanju pravnega posla, ki je posledica toženčevega ravnanja, torej na prevaro iz 65. člena ZOR.

Pravico do deleža pri dobičku v družbi z omejeno odgovornostjo imajo družbeniki, dobiček pa se deli sorazmerno z višino poslovnih deležev, če družbena pogodba ne določa drugače (429. člen ZGD), o razdelitvi dobička pa odločajo družbeniki (439. člen ZGD). Določbe o korporacijskih pravicah na podlagi kapitalske udeležbe niso majhnega pomena in tudi po veljavni zakonodaji o sprejetju letnega poročila in uporabi bilančnega dobička družbe z omejeno odgovornostjo odločajo družbeniki (505. člen ZGD-1). A contrario je neveljavno vsakršno razpolaganje z dobičkom družbe s strani oseb, ki niso družbeniki družbe.

Zaradi dokazanega soglasja tožeče stranke, da se pred sklenitvijo kupne pogodbe izvede redni servis in s tem povezana popravila, o zmoti pred sklenitvijo pogodbe ne moremo govoriti. Za zahtevek iz neupravičene obogatitve mora biti izkazana obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. V skladu z načelom volenti non fit iniuria zahtevek ni utemeljen, če se prikrajšanec s prikrajšanjem strinja. Ker gre po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje za popravila, ki spadajo v okvir rednega servisa oziroma nujna vzdrževalna dela ter dogovor pravdnih strank pred sklenitvijo kupne pogodbe, za tak zahtevek ni pravne podlage.

S (kasnejšim) prenehanjem zunajzakonske skupnosti toženca in tožničine hčerke je odpadel nagib daritve. Brez tega nagiba tožnica tožencu ne bi podarila nepremičnin, zato je nagib postal del pravne podlage darilne pogodbe. Kasneje odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti darilne pogodbe (prvi odstavek 51. člena ZOR). Spremenjena namembnost podarjenih nepremičnin - nepremičnine so bile združene v eno samo nepremičnino, na njej pa je bila zgrajena nova stvar (stanovanjska hiša) - predstavlja oviro za vračilo podarjenega premoženja v naravi.

Na podlagi ugotovitev, da je tožnik (oziroma osebe po njegovem pooblastilu) sestavil pogodbo in jo tožencu ponudil v podpis, pri tem pa sta osebi, ki ju je pooblastil za dejanja v fazi priprave pogodbe, imeli na razpolago vse podatke, na podlagi katerih bi lahko ugotovili, da toženec po določbah SZ ni bil upravičen do odkupa stanovanja po privatizacijskih določbah SZ, sta sodišči zavzeli pravilno stališče, da tožnikova zmota ni bila nezakrivljena in kot taka ne more privesti do razveljavitve pogodbe (drugi odstavek 61. člena ZOR). Niti z upoštevanjem temeljnih načel obligacijskega prava ni mogoče dati pogodbi vsebine, ki je ni mogoče umestiti v okvir skupne volje strank ob sklepanju pogodbe.

Navedbe pritožnice, da toženec ni imel pravice do odkupa stanovanja, ker ni bil ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice in je nastopal kot kupec le zato, ker je ponaredil listino, na kateri je zapisal, da je sin imetnika stanovanjske pravice, so razlogi, zaradi katerih bi bila pogodba kvečjemu izpodbojna ne pa nična.

Nižji sodišči sta pravilno presodili, da tožniki neutemeljeno uveljavljajo razveljavitev sporne pogodbe zaradi zmote in prevare. Iz njihovih ugotovitev izhaja, da tožniki ob sklepanju pogodbe niso bili v zmoti, saj so vedeli, da je višina najemnine odvisna od uspešnosti poslovanja restavracije v njihovih poslovnih prostorih in da so kljub temu pogodbo sklenili. Toženka jim ni zagotovila najnižjega zneska najemnine, zato jih ni spravila v zmoto o višini najemnine in jih ni prevarala. Zainteresiranost toženke za sklenitev najemne pogodbe prav za njihove poslovne prostore sama po sebi še ne izkazuje njene prevare. Če so se tožniki v svojih pričakovanjih o višini najemnine zmotili, lahko to pripišejo le svoji neskrbnosti in lahkomiselnosti. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da bi vsak povprečno razgledan posameznik moral in mogel sklepati, da v najemni pogodbi določena najemnina vzpostavlja poslovni rizik najemodajalcev. Pri presoji zmote ali prevare je pomembna volja pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe.

Bistveno za navidezno pogodbo je, da se pogodbeni stranki strinjata glede njene navideznosti. Za simulirano pogodbo je torej bistveno, da obstaja razhajanje med voljo in izjavo pri obeh pogodbenih strankah.

Določbe ZGD o spregledu pravne osebnosti v obravnavani zadevi ni mogoče šteti kot lex specialis, saj iz predmetne pogodbe izhaja, da se je druga tožena stranka za izpolnitev obveznosti prve tožene stranke zavezala kot fizična oseba in zatorej ne gre za situacijo, ko bi bil za ugoditev tožbenemu zahtevku potreben spregled pravne osebnosti. Glede dolžnosti direktorja pravne osebe o informiranju npr. posojilodajalca glede finančnega stanja družbe se je načeloma strinjati, da je to prvenstveno skrb tistih, ki se odločajo za poslovanje s pravno osebo. Vendar pa je ob dejanski ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je druga tožena stranka vedela za primanjkljaj v podjetju, ob tem, da je bila edini družbenik lastnik in poslovodja tega podjetja, pritrditi zaključku sodišč prve in druge stopnje, da je to namerno zamolčanje slabega finančnega stanja ob dejstvu, da je revident tožniku lažno prikazoval dobro finančno stanje podjetja, šteti za prevaro v smislu prvega odstavka 65. člena ZOR.

Nedopustnost ravnanja odškodninsko odgovorne stranke je podana, če stranka pogodbe ne izpolni, če jo nepravilno izpolni ali svojo poslovno obveznost nepravočasno izpolni.

Navedba tožeče stranke v pritožbi, češ da pri zahtevku tožeče stranke ne gre za zahtevek iz jamčevanja zaradi stvarnih napak, ampak za zahtevek na osnovi neupravičene pridobitve, ni utemeljena. V konkretni zadevi sta pravdni stranki sklenili prodajno pogodbo za poslovni prostor, ki je bila izpolnjena in je tožeča stranka niti ni izpodbila. Kupnino je tožeča stranka toženi stranki plačala na podlagi te pogodbe, tako da vrnitve kupnine niti dela kupnine od tožene stranke ne more zahtevati na osnovi neupravičene pridobitve, glede na to, da je pravni temelj za plačilo kupnine bil podan.

Kršitev 122. člena SZ ni razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in nasl. SZ.

Dejstvo, da je izjavitelj podpisal zapisnik zapuščinske obravnave, v katerem je vsebovana izjava o odstopu oporočnega deleža, ne da bi ta zapisnik prebral, samo po sebi še ne utemeljuje stroge (brezpogojne) uporabe teorije izjave.

Do sklenitve dodatnega dogovora k najemni pogodbi je prišlo zaradi spora v zvezi z vlaganji najemnikov v najeto nepremičnino brez soglasja najemodajalcev. Tožnika zmote in prevare pri sklepanju dodatnega dogovora ne moreta utemeljiti s trditvijo, da sta dogovor podpisala zaradi v najemni pogodbi dogovorjene predkupne pravice, ki pa se kasneje ni realizirala. Predkupna pravica sama po sebi ne upravičuje vlaganj v tujo nepremičnino, zato je bil tudi sklenjen dodatni dogovor.

O kršitvi pogodbene obveznosti pa je pojmovno mogoče govoriti samo v primeru, da gre za ravnanje pogodbenika potem, ko je stopil v pogodbeno zavezo in je s tem na njegovi strani nastala obveznost izpolnitve pogodbe. Pravna podlaga iz 137. člena ZOR je lahko podana samo pod predpostavko, da je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve, ki je bila pred tem sicer mogoča. Gre torej za naknadno nastalo dejansko oviro, ki onemogoča izpolnitev ene stranke. Kadar pa gre za pogojno pogodbeno obveznost, lahko pride le do naknadne nemožnosti uresničitve pogoja, ki pa ima za posledico ničnost pogodbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZOR. Dopustnost pogodbenega določila o prevzemu tveganja izpolnitve pogoja, ki omogoča izpolnitev nasprotne stranke je potrebno obravnavati tudi v luči splošnih načel obligacijskega prava. To pa pomeni, da mora obstajati vsaj neka stopnja verjetnosti, da bo pogodbena stranka, ki je prevzela tveganje, v posledici svoje izpolnitve od nasprotne stranke lahko prejela nasprotno dajatev.

Ničnost sporazuma o plačilu regresnega zahtevka ni podana, ker njegova pravna podlaga zaradi oprostilne kazenske sodbe ni odpadla. V času sklenitve poravnave, ki je edini pomemben za presojo ničnosti pogodbe zaradi neobstoječe ali nedopustne kavze, je namreč pravna podlaga zanjo obstajala, predstavljala pa je ni morebitna ugotovitev tožnikove krivde za v obravnavani nesreči nastalo škodo, na katero bi naknadno vplivala kazenska oprostilna sodba (kot to zmotno meni pritožnik), temveč njegovo prostovoljno priznanje izgube zavarovalnih pravic zaradi kršitve pogodbenih obveznosti na podlagi določb ZOZP,zavarovalne pogodbe in njenih splošnih pogojev. Ravno tako pa tožnik ne more uspešno zahtevati njegove razveljavitve s sklicevanjem na bistveno zmoto o pravnih in dejanskih okoliščinah svoje dolžnosti plačila regresa toženki, saj pri podpisovanju sporazuma ni ravnal s potrebno skrbnostjo, ki se zanj zahteva v pravnem prometu. Posledično ne more uveljavljati niti prevare s strani tožene stranke, ker je prevara odvisna od obstoja zmote. Sporazum bi namreč bil izpodbojen, če bi tožena stranka pri tožniku povzročila zmoto ali ga držala v zmoti z namenom, da bi ga sklenil, kar pa zarad

Ena izmed pokazateljev volje prodajalca je tudi nesorazmerno nizka kupnina. Odgovor na vprašanje, ali je bila dogovorjena kupnina ustrezna, bi sodišču služil kot eden izmed pokazateljev, ali je bila volja predlagateljice glede odsvojitve nepremičnin svobodna ali ne.

Arondacija je vsekakor pomenila državni ukrep, ki je lastnikom razlaščenih kmetijskih zemljišč zaradi utemeljenega strahu povzročil izključitev njihove svobodne poslovne volje. Sklenitev poslov, ki so v vzročni zvezi z arondacijskim postopkom je zato mogoče v smislu pogodbenega prava šteti za pomanjkljive, saj je do njih prišlo zaradi očitne napake volje.