132. člen ZOR

Izgubljeni dobiček je dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel ob odsotnosti oškodovalčevega dejanja ali opustitve (prvi odstavek 266. člena v zvezi s tretjim odstavkom 189. člena in 269. členom ZOR). V pravni teoriji in sodni praksi je opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi mu nastali v zvezi s temi prihodki, a jih zaradi škodnega dogodka ni imel (korist). V primeru izpolnitve podnajemne pogodbe bi torej tožnica prejela mesečno 1.100 EUR , s čimer bi dobila povrnjen svoj izdatek za najem poslovnega prostora in ob tem dobila še nekaj dodatnega dohodka. Izgubljeni dobiček predstavlja torej znesek celotne mesečne najemnine.

Sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, zato tožniku ne more prisoditi niti kaj več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval, čeprav je morda tožnik po materialnem pravu upravičen do česa več ali česa drugega. Bistvo reparacijske obveznosti pri vzajemnih pogodbah je v tem, da vsaka stranka lahko zahteva vrnitev tistega, kar je na podlagi razdrte pogodbe dala. Tožnik je od toženke upravičeno zahteval vračilo danega, to je kupnine, ni pa upravičen od nje zahtevati, naj plovilo prevzame v posest. Tožbeni zahtevek za vrnitev plovila na podlagi razdrte pogodbe je postavila stranka, ki ni nosilka te pravice.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - preizkusa materialnopravne pravilnosti odločitve o kraju vračila stvari po razdrti prodajni pogodbi, - ali sprememba kraja vrnitve plovila iz tožbenega zahtevka v "kraj, kjer je bilo plovilo izročeno tožniku" pomeni sojenje v okviru postavljenega tožbenega zahtevka v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZPP in ali tak izrek sodbe še zadošča standardu preciziranosti, določnosti in izvršljivosti.

V primeru razdora pogodbe stranka ne more hkrati terjati negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa, lahko pa izbere, katerega bo terjala.

V našem pravu velja obogatitveno načelo, kar pomeni, da okoriščenec, če je bil v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. To velja za vse dobroverne okoriščence, ne le za prejemnike odškodnine za telesne poškodbe po 195. členu OZ.

Obstoj Dogovora v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa predstavlja negativno procesno predpostavko za odločanje o tožbenem zahtevku, s katerim tožnika uveljavljata isto terjatev. Pravni temelj za zahtevek tožnikov je razveza pogodbe. Z dnem razveze je terjatev na vrnitev kupnine skupaj s pripadajočimi obrestmi nastala in hkrati tudi zapadla. Pred tem ni mogla zapasti, saj zanjo še ni bilo pravnega temelja, posledično pa tudi ni mogel pričeti teči zastaralni rok.

Tožnik ne more hkrati zahtevati tako pozitivnega kot tudi negativnega pogodbenega interesa, vendar je na tožniku izbira, katerega bo zahteval.

Toženec je zlasti s predloženimi listinskimi dokazi in tudi z izpovedbami prič dokazal, da je tožnik v letu 2003 kršil pogodbo in da tožniku kljub večkratnim ustnim in pisnim pozivom ni poročal o opravljenih delih, zaradi česar je od pogodbe z dne 17. 11. 2001 utemeljeno odstopil. - Ker po zakonskem določilu 210. člena ZOR velja načelo obogatitve in ne vrnitveno načelo, tožnik od toženca ne more zahtevati plačila protivrednosti sredstev, ki jih je vložil v gradnjo. Tožnikova korist namreč ni nujno enaka vrednosti opravljenih del. - Uporabnina je sredstvo za saniranje nepravičnosti, do katere pride, ko lastnik ne more uporabljati svoje stvari. Tožnik, ki ni lastnik bencinske črpalke, nima pravice do uporabe bencinske črpalke.

Zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki ga uveljavljajo dediči, je zastarljiv.

Stališče drugostopenjskega sodišča, da tožnik ne more hkrati zahtevati tako pozitivnega kot tudi negativnega pogodbenega interesa, je sicer pravilno, vendar je na tožniku izbira, katerega bo zahteval. Dejstvo, da je tožnik pogodbo razdrl in svoj del pogodbe (že) izpolnil, še ni razlog, da je upravičen le do negativnega pogodbenega interesa (kondikcijskega zahtevka).

V času njene sklenitve pogodba o preužitku ni bila urejena kot poseben tip pogodbe, zato so pri njeni presoji uporabljiva splošna obligacijska pravila, v času sklepanja pogodbe vsebovana v ZOR. Zaradi podobnosti s pogodbo o dosmrtnem preživljanju so se pri njenem sklepanju analogno uporabljala tudi takrat veljavna določila ZD, ki so predvidevala overitev po sodniku, po uvedbi ZN pa sestavo pogodbe v obliki notarskega zapisa. Tudi glede pogojev za razvezo pogodbe se je sodna praksa zavzela za analogno uporabo zakonskih določb, ki urejajo pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Tožnici sta vsa zatrjevana vlaganja sicer izvršili kot dobroverni posestnici, vendar pa stroški, ki so nastali tožnicama z izdelavo šestih stanovanj na podstrešju, v smislu 38. člena ZTLR niso koristni – vrednost nepremičnine se, saj za izvršeno gradnjo ne bo mogoče pridobiti gradbenega in uporabnega dovoljenja, ni povečala. Povečanje vrednosti stvari pa je objektivni kriterij za to, da je določen strošek mogoče opredeliti kot koristen.

Določba tretjega odstavka 376. člena ZOR ne predpisuje posebnega začetka teka zastaranja za pogodbene odškodninske terjatve. Začetek zastaranja teh terjatev se presoja po splošnem pravilu iz prvega odstavka 361. člena ZOR, po katerem pa začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Pravica terjati izpolnitev obveznosti nastane praviloma takoj, ko nastane pravni temelj za terjatev (314. člen ZOR). Pravni temelj za terjatev tožnikov pa je bilo razdrtje pogodbe v povezavi s 132. členom ZOR in ne že sama sklenitev menjalne pogodbe oziroma izročitev stvari. Terjatev tožnikov (za plačilo odškodnine oziroma vrnitev stvari) je torej nastala z dnem razdrtja menjalne pogodbe. Prej ni mogla zapasti, ker zanjo še ni bilo pravnega temelja in prej tudi ni mogel začeti teči zastaralni rok zanjo.

V primeru razveze pogodbe mora tožena stranka, ki vrača denar, plačati obresti od dneva, ko je prejela izplačilo. Tožeča stranka je upravičena do obresti, ki nimajo tudi kaznovalnega značaja za uporabo tujega denarja (kot so to zakonske zamudne obresti), to pa so obresti v višini, kot jih določa zakon za uporabo tujega denarja brez kaznovalnega značaja, če njihova višina med strankama ni dogovorjena.

Razdrtje kupoprodajne pogodbe za stanovanje je (ker je tožeča stranka kot prodajalka svojo obveznost po pogodbi izpolnila naenkrat) učinkoval retroaktivno (ex tunc), kar pomeni, da se vzpostavi stanje pred sklenitvijo pogodbe, torej, da lastninska pravica na spornem stanovanju nikoli ni bila prenesena na toženko.

Ker posledice razdrte pogodbe nastopijo ne glede na morebitno odgovornost ene ali druge pogodbene stranke za razdrtje pogodbe, so v tem okviru nerelevantne navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča o tem, na čigavi strani je bila krivda za nedelovanje dobavljenih aparatov in zato tudi dokazov v tej smeri sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati.

Izjava o razdrtju pogodbe mora biti jasno izražena. ahko tudi s konkludentnimi dejanji, vendar tako, da ne pušča nobenega dvoma o tem, ali tožeča stranka pri pogodbi še vztraja ali ne. Od tega je namreč odvisno, kakšne zahtevke ima do tožene stranke. Škoda, kot jo je tožeča stranka opredelila, ne predstavlja niti navadne škode niti izgubljenega dobička, saj bi pri izračunu le-tega morala upoštevati tudi odhodke in ne samo prihodkov. Iz njenih tožbenih navedb pa ni razbrati, da je pri izračunu škode to upoštevala. Čeprav tožena stranka tožbenega zahtevka v tem smeri ni prerekala, pa mora sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa sklepčnosti tožbe samo ugotavljati, ali je tožeča stranka postavila minimum tistih trditev, iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

Ob ugotovitvah, da je bil sporni znesek izročen kot kupnina, prodajana pogodba pa je bila sporazumno razdrta, je odločitev skladna z določbo drugega odstavka 132. člena ZOR, ko toženca zavezuje, da morata tožniku vrniti, kar sta na račun ustno dogovorjene prodajne pogodbe prejela.

Smisel dogovorjene indeksne klavzule je, da si stranke z uporabo indeksa kot vrednostne osnove zagotovijo ohranitev realne vrednosti dajatev in se tako izognejo škodljivim vplivom inflacije, katere obseg ob sklenitvi pogodbe ni predvidljiv. Indeksna klavzula je bila veljavno dogovorjena, zato jo je potrebno uporabiti tudi v primeru, če se pogodba razdre.

Ker določba 126. člena ZOR ščiti interes upnika kot pogodbi zveste stranke, je prenehanje pogodbe odvisno od njegovih aktivnih ravnanj. Zato zakonodajalec v smislu varovanja izpolnitvenega interesa pogodbi zveste stranke ni izrecno določil roka, v katerem bi moral upnik prvič pozvati dolžnika na izpolnitev obveznosti v dodatnem roku, saj je po sami naravi stvari slednje vezano na vsakokratno naravo pravnega posla ter na njegov izpolnitveni čas. Obvestilo o primernem dodatnem roku glede na določbo drugega odstavka 126. člena ZOR mora upnik tako logično podati v nekem razumnem času glede na konkretne okoliščine vsakokratnega primera. Sodišče mora namreč pri presoji upnikove pravice do razveze pogodbe po 126. členu ZOR upoštevati tudi spoštovanje temeljnega načela vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR, in sicer kot (naravno) mejo (še) dopustnega ravnanja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz pogodbenega razmerja. Ker je bistvo zastaranja prenehanje pravice do sodnega varstva, upnik glede na dolžnikov izrecni ugovor zastaranja po preteku relevantnega zastaralnega roka ne more več (uspešno) zahtevati prisilne izpolnitve odškodninske terjatve, ki je posledica