217. člen ZPP

Vendar pa zgolj zato, ker so priče v razmerju s tožečo stranko, to ne pomeni, da so te priče zgolj zato tudi pristranske. Sodišče prve stopnje si je namreč vtis o izpovedi zaslišanih prič ustvarilo z osebnim vtisom ob zaslišanju, kar je tudi namen neposrednega zaslišanja prič. Jasno je pojasnilo, da so bile izpovedi skladne, tudi s predloženimi listinskimi dokazi.

Predlog se zavrne.

Navedeno pomeni, da v takšnih zadevah tožeče stranke, iz razloga okrnjenosti dejanske in v precejšnji meri tudi pravne podlage zahtevka (pri predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in pri predlogu za izdajo plačilnega naloga), lahko podlago zahtevka povsem opredelijo šele v prvi pripravljalni vlogi. Ker je v konkretni zadevi tožnica storila le predmetno (dopolnila dejansko stanje in opredelila alternativne pravne podlage), ob tem pa ostala v okviru istega zahtevka s pripadki in v okviru istega historičnega dogodka (v okviru sporne pogodbe in plačilu stroškov za njeno izpolnjevanje), do spremembe tožbe ni prišlo. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno odločiti o spremembi tožbe, saj spremembe ni bilo, ker tvorita tožbo, na zgoraj opisani način, šele skupaj predlog za izdajo plačilnega naloga in prva pripravljalna vloga. Toženka neutemeljeno izraža stališče, da bi moralo biti sodišče, v čigar domeno sodi izvajanje dokazov (sem spada tudi odločanje o načinu izvedbe dokaza), vezano na s strani stranke predlagani način za izvedbo dokaza. Da so ratificirane mednarodne pogodbe hierarhično višji pravni akt kot ZPP, ne pomeni, da bi sodišče prve

Tožnica odškodninsko odgovornost toženca utemeljuje z določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Kot v točki 9 obrazložitve navaja sodišče prve stopnje, morajo biti za obsodbo odgovorne osebe podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. V skladu s prvim odstavkom citirane določbe ZGD-1 mora član organa vodenja (ali direktor) pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, so (solidarno) odgovorni, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Namen pravila o obrnjenem dokaznem bremenu je olajšati uveljavljanje odškodninskih zahtevkov. Pri tem je treba upoštevati, da skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika ni le merilo za presojo krivde, ampak tudi objektivna dolžnost ravnanja. Zato se omenjeno pravilo ne nanaša le na predpostavko krivde, ampak tudi na predpostavko protipravnosti.To pa pomeni, da mora tožeča stranka dokazati nastanek škode in njeno višino ter vzročno zvezo med škodo in določenim ravnanjem člana uprave (direktorja). Zatrjevati mora tudi indic

Sodišče (sodnik) prebere zgolj zapisnike o zaslišanjih, ki jih je opravil drug sodnik, v primerih iz 217. in tretjega odstavka 302. člena ZPP. V nasprotnem primeru pa brez ustreznega strinjanja pravdnih strank predlaganih zaslišanj ne more kar sam nadomestiti z branjem zapisnikov o zaslišanjih teh istih oseb, ki so bila opravljena v drugem postopku. Da bi bilo takšno strinjanje (soglasje) pravdnih strank v konkretnem primeru podano, ni razvidno, niti sodišče prve stopnje tega ne navaja.

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženkin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Že na podlagi ugotovitev, ki jih v zvezi z navedenim obsegom realizacije obeh strank prvotožena stranka pritožbeno ne izpodbija, je prvostopenjsko sodišče imelo razlog za sklepanje, da je bila Pogodba o finančnem leasingu med tožečo stranko in prvotoženo stranko sklenjena in da je prišlo do soglasja volj med pogodbenima strankama za njeno sklenitev. Soglasje volj za sklenitev pogodbe se ne izraža le s pisno sestavljeno in podpisano pogodbo, pač pa po prvem odstavku 18. člena OZ tudi s konkludentnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da volja obstoji. Ker je prvostopenjsko sodišče glede sklenitve leasing pogodbe razpolagalo z zadostno listinsko dokumentacijo, zlasti glede s strani tožeče stranke celotne, s strani prvotožene stranke pa pretežne izpolnitve leasing pogodbe, tudi ni bilo dolžno slediti dokaznemu predlogu prvotožene stranke po zaslišanju zakonitega zastopnika prvotožene stranke o (ne)sklenitvi pogodbe o finančnem leasingu. Pritožnica namreč nesklenitev pogodbe tako v pritožbenem, kot v prvostopenjskem postopku neutemeljeno povezuje s podpisom pogodbe. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno re

Skica zamejničenja je bistvena sestavina sklepa o ureditvi meje. Sklepa, ki ima dva skici, sodišče pa tega ne obrazloži, ni mogoče preizkusiti. Zato je sklep o obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP.

Po določbi 498. člena ZGD-1 družbenik, ki je v času, ko bi kot dober gospodarstvenik družbi moral zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku. Tako posojilo se v stečajnem postopku šteje za premoženje družbe. Obveznost družbenikov je, da skrbijo za zagotovitev gospodarskih pogojev za delovanje družbe in v zvezi s tem zlasti za zagotovitev kapitalske ustreznosti družbe. Pri tem morajo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Potrebna sredstva lahko družbeniki zagotovijo na različne načine, z dokapitalizacijo ali s posojili, vendar je svoboda financiranja omejena od trenutka, ko pride do insolvenčnega postopka. V primeru stečaja družbe so namreč upniki bistveno bolj varovani, če so bila dodatna sredstva zagotovljena z dokapitalizacijo kot če so bila zagotovljena s posojili, saj je posojila potrebno vrniti in njihov obstoj neposredno vpliva na možnost poplačila upnikov iz stečajne mase. Terjatve upnikov imajo zato logično prednost pred terjatvami družbenikov, ki pri pridobitvi terjatve niso ravnali kot dobri gospodarstveniki. Odločilno vprašanje v tej pravdi je zato, al

Pred iztekom 30-dnevnega roka, v katerem bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo, je bil zoper toženo stranko začet stečajni postopek. V skladu s 4. točko 1. odstavka 205. člena ZPP se postopek prekine, če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Prekinitev postopka pa ima v skladu s 1. odstavkom 217. člena ZPP za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja. Tako je z začetkom stečajnega postopka prenehal teči tudi 30-dnevni rok, v katerem bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo. Osnovni pogoj za izdajo zamudne sodbe je, da tožena stranka v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo. V konkretnem primeru pa se rok, v katerem bi tožena stranka morala odgovoriti na tožbo, še ni iztekel. Zato je izpodbijana zamudna sodba izdana v nasprotju z določbami ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

O nespornosti relevantnega dejstva, ki jih ni potrebno dokazovati, je mogoče govoriti samo od takrat, ko je stranka izrecno priznala zatrjevana dejstva s strani nasprotne stranke. Kot priznana pa je mogoče šteti tudi tista dejstva, ki jih je zatrjevala ena stranka, pa jih nasprotna stranka ni zanikala ali jih je zanikala brez navajanja razlogov.

Ob smiselni uporabi določbe 3. odstavka 217. člena ZPP bi sicer izvedenec lahko pravdni stranki obvestil o ogledu. Okoliščina, da stranka o tem ni bila obveščena, pa bi lahko predstavljala kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Vendar je takšna kršitev podana le, če sodišče kakšne določbe ZPP ni uporabilo, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Če pravni posel med zakoncema ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, pomanjkljive obličnosti ni mogoče reševati s pomočjo teorije o realizaciji.

Stari ZST nikjer ne določa, da bi bilo treba takso za pritožbo plačati pred vložitvijo same pritožbe in pred izdajo obrazložene sodne odločbe. Prav tako v takšnem primeru ne določa plačila sodne takse kot procesne predpostavke za pravilnost in pravočasnost vloge. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, saj obveznost plačila sodne takse kot procesne predpostavke ob napovedi pritožbe določa z novelo ZPP-D uveljavljen 105a člen ZPP.

Obseg otrokovih potreb (izraženih v denarju) sodišče objektivizira z višino potreb otroka primerljive starosti, pri tem pa upošteva še posebnosti konkretnega primera. Oporo za objektivizacijo potreb sodišču daje okvirna specifikacija življenjskih stroškov za konkretnega otroka. Sodišče brez soglasja strank dokazne ocene ne sme opreti na listine v tujem jeziku.

Tožena stranka je tožniku, ki je bil zaposlen kot strokovni delavec, ki dela z duševno bolnimi osebami, utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi hujše kršitve pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo je zagrešil, ker je bolnico zadržal v sobi za glasbeno delavnico in jo tam začel poljubljati.

Sodišče prve stopnje, ki je odločitev oprlo le na oceno izpovedb prič v postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani IV D 150/2006 in pri Okrožnem sodišču v Ljubljani I P 1155/2008, je kršilo tudi načelo neposrednosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka. S tem je tožnici onemogočilo, da se izjavi o dokazih, na katere je sodišče prve stopnje oprlo odločitev in je bilo zato tudi kršeno načelo kontradiktornosti.

Ker so mnenja članov invalidskih komisij, da pri tožnici ni podana popolna nezmožnost za delo, skladna z ostalimi medicinskimi izvidi, je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se postavi izvedenec medicinske stroke in zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Prvostopno sodišče je ocenilo, da obstajajo vsi elementi dejanskega stanu, ki je opredeljen v 2. točki 1. odstavka 19. člena ZFPPod. Ker je ugotovilo, da že prijavljena terjatev družbe M. I. d.o.o. Ljubljana presega znesek vtoževane terjatve, se je ukvarjalo le z vprašanjem obstoja te terjatve. Pri tem je pravilno kot pravno odločilno upoštevalo, da terjatev upnika M. I. d.o.o. temelji na pravnomočni sodni odločbi, plačilnemu nalogu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Plg 13/2004 z dne 11. 10. 2004. Obveznost tožeče stranke, da ravna v skladu z določbo 10. člena ZFPPod in predlaga stečajni postopek oziroma postopek prisilne poravnave v skladu z določbo 1. odstavka 13. člena ZFPPod, je torej obstajala ves čas ugotovljene kapitalske neustreznosti, vse od leta 1999 dalje. Ves ta čas je torej obstajalo tudi stanje protipravne opustitve dolžnih ukrepov, vse do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka. Zato zastaranje terjatve ni moglo začeti teči pred začetkom stečajnega postopka.