210. člen ZOR

Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak posestnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari. Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med solastniki, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča. Tak dogovor očitno ni bil mogoč, saj stranki mirne medsebojne komunikacije nista (bili) sposobni. Posest hiše, ki je sicer dvostanovanjska, a ni omogočala ločenega bivanja dveh družin, sta druga od druge prevzemali v postopkih izvršbe sodnih odločb. V takih razmerah dodatna (izrecna, na drugega solastnika naslovljena) zahteva po souporabi kot izraz neprivolitve v prikrajšanje ni potrebna. Četudi se tožeča stranka v letu 1994 morda ni izselila zaradi toženčevega (psihičnega) nasilja, pa je z nadaljnjimi ravnanji nedvoumno pokazala, da želi (so)posest hiše. V kasnejšem, za odločitev o uporabnini relevantnem obdobju, so se med strankama razvili sovražni odnosi zaradi njunega vzajemnega ravnanja, zato bi bilo neutemeljeno neobs

Tožbeni zahtevek se je glasil na povrnitev denarnih vlaganj v nepremičnino iz naslova neupravičene obogatitve, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da v času zatrjevanih vlaganj prva toženka in drugi toženec nista bila več lastnika sporne nepremičnine, zato z navedenimi vlaganji nista mogla biti obogatena. Zmotno je stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločati na podlagi določb ZZZDR. Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva povrnitev vlaganj zoper tretje osebe in ne bivšega zakonca. Drži, da se za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju uporabljajo določbe ZZZDR (51. in 59. člen v zvezi z 12. členom ZZZDR oziroma smiselno sedaj veljavne določbe DZ). Enako tudi za povrnitev vlaganj enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca. V primeru, ko sta zakonca ali zunajzakonska partnerja vlagala v nepremičnino tretje osebe, se navedene določbe ZZZDR uporabljajo zgolj v razmerju med njima, v razmerju do tretje osebe pa določbe o neupravičeni pridobitvi (190. člen OZ v povezavi z 48. členom SPZ oziroma v konkretnem sporu določbe ZOR in ZTLR). Ker je tožni

Za presojo zahtevka zaradi uporabe tuje stvari trenutek tožničinega vpisa v zemljiško knjigo ni bil bistvenega pomena. Pojma "tuja stvar" ni mogoče razumeti v najožjem semantičnem pomenu, kot antipod pojmu "lastna stvar" ali "stvar, ki je predmet lastnine". Prav povezava s splošnim pravilom neupravičene pridobitve pove, da je do nadomestila za uporabo (uporabnine) upravičen tudi tisti, ki na stvari sicer nima lastninske pravice, ima pa kako drugo pravico, ki ga upravičuje do njene uporabe, bodisi obligacijsko pravico, ki mu daje upravičenje uporabljati stvar (npr. pravice najemnika), stvarno pravico (npr. užitek), ali, kot je bilo v konkretnem primeru, pričakovalno pravico. Če naj sodišče ugovor zastaranja zavrne, ga mora praviloma upnik v pravdi pred tem prerekati. Vendar to prerekanje ne pomeni sklicevanje na abstraktni dejanski stan katerega od primerov zadržanja, torej na katero od določb o zadržanju zastaranja, temveč pomeni navajanje konkretnih življenjskih dejstev, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja. Posebnost obravnavanega primera pa je, da je bila tožnica tega razbremenjena. Dejstvo obstoja pravnomočne zavrnitve podlage zahtevka za

Po stališčih novejše sodne prakse odpadla podlaga darilne pogodbe zaradi naknadno odpadlega nagiba za njeno sklenitev ne more učinkovati za nazaj in povzročiti naknadne ničnosti pogodbe.

Sodna praksa je že oblikovala enotno stališče, da razveza zakonske zveze med toženo stranko in hčerko prvo in drugo tožeče stranke (stransko intervenientko) po tako dolgem času od daritve ne more biti podlaga za ugotovitev, da je nagib za sklenitev darilne pogodbe izjalovljen in za posledično uporabo četrtega odstavka 210. člena ZOR, ki je veljal v času sklenitve darilne pogodbe.

Vse dokler obstaja kakršnakoli pogodbena podlaga za medsebojne zahtevke strank, obogatitve oziroma prikrajšanja med njima ni. Da bi zastaranje zahtevka iz neupravičene obogatitve lahko začelo teči, pa mora postati jasno, da je pogodbeno ali kakršnokoli drugo razmerje dokončno prenehalo. Pravna kvalifikacija, ki jo je ponudil tožnik v tožbi (in pri kateri vztraja v pritožbi), ni nujna sestavina tožbe. Sodišče nanjo ni vezano. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tožbeni zahtevek sme zavrniti šele po ugotovitvi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, ki bi lahko prišle v poštev za obravnavani primer.

V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem začne prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že pred zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe. Zaradi sklenjene kupoprodajne pogodbe je bila tožnica sporne nepremičnine dolžna izročiti toženki. Nepremičnine je bila dolžna izročiti v stanju, v kakršnem so bile na dan, ko se jih je zavezala izročiti. Nobena od strank namreč kakršnega koli dogovora o spreminjanju stanja nepremičnin po sklenitvi zavezovalnega posla ne zatrjuje.

Če tožnik trdi, da je upravičenec iz materialnopravnega razmerja, in če za toženca trdi, da je zavezanec iz materialnopravnega razmerja, je tožba dopustna. Če se nato v postopku izkaže, da trditve tožnika niso utemeljene in da bodisi on ni pravi upnik bodisi toženec ni pravi dolžnik, ne gre za problem dopustnosti tožbe, ampak za neutemeljenost tožbenega zahtevka. Ker se zadeva ne obravnava na temelju neupravičene pridobitve, niti ni pravno pomembno, kdaj je tožnica pridobila korist, ampak je treba ugotoviti, kdaj je tožnica po pogodbi prišla v zamudo.

Iz datuma sestave priloženega pooblastila tako izhaja, da je bilo sestavljeno več kot sedem mesecev pred izdajo izpodbijane sodbe in to v času, ko je bila zadeva sicer predložena v reševanje sodišču druge stopnje. Tudi po vsebini predstavlja predloženo pooblastilo splošno pooblastilo, iz katerega ne izhaja, da je izdano z namenom pooblastitve pooblaščenke za vložitev revizije. Razmerje med pravdnima strankama je imelo naravo kreditnega razmerja, ki ga je 88. členu ZZD izrecno dopuščal; zato je tudi razmerje med strankama Samoupravnega sporazuma treba razumeti kot gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR. Zato tudi za terjatve iz tega razmerja velja triletni zastaralni rok po 374. členu ZOR. Tožeča stranka je v vlogi z dne 25. 10. 2011 uveljavljala eventualno kumulacijo na aktivni strani, ki je ZPP ne ureja med dovoljenimi oblikami sosporništva. Položaj na aktivni strani v pravdi je drugačen. Če obstaja ena obveznost dolžnika in hkrati negotovost, komu mora dolžnik obveznost izpolniti, to pomeni, da se morebitni zahtevki več potencialnih upnikov med seboj materialnopravno izključujejo. Sodno varstvo svojega položaja lahko v pravdi uveljavlja vsak, ki zat

Dokler ima nepremičnino, ki je bila predmet vlaganj, v posesti najemnik (vlagatelj), lastnik od izboljšanja nepremičnine ne more imeti nobene koristi (razen v primeru, da zaradi njene več vrednosti dvigne najemnino). Ugovori o tem zakaj naj izbira metode primerljivih prodaj ne bi bila pravilna, se dejansko nanašajo na odločitev o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. O tem delu zahtevka še ni bilo pravnomočno odločeno, zato je revizija glede zgoraj zastavljenega vprašanja preuranjena.

Pravna podlaga, na katero je oprta izpodbijana odločitev nižjih sodišč, izhaja iz besedila 84. člena ZZZDR. Ta se glasi: (1) Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati. (2) Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. (3) Namesto odsvojenih daril se vrne vrednost ali stvar, prejeta zanje. Očitno je, da so nekatera darila preklicljiva, druga pa ne. Naloga sodišča je, da z ustrezno razlago postavljenega prava, katerega osrednji del je zgoraj povzeta določba, obe skupini daril razmeji. Mnoge možne razlage pomensko odprtega besedila vseh treh odstavkov 84. člena ZZZDR so lahko ustavnopravno sporne z vidika lastninskopravnega položaja domnevnega obdarjenca. Pomen zgodovinskega pogleda za obravnavano zadevo je spoznanje, da so darila med zakonci in zaročenci bila predmet posebne obravnave, a nikoli takšne, ki bi ustavnopravno nedopustno in nesorazmerno posegala v trdnost (varnost) konkretne lastninske pravice. Preklic iz 84. člena ZZZDR na

Tožeča stranka je v svoje prikrajšanje privolila, saj je z brezplačno uporabo spornih nepremičnin od začetka soglašala. To pa velja le do trenutka, ko je tožeča stranka zahtevala plačilo za uporabo teh nepremičnin. Od takrat dalje namreč ni več mogoče šteti, da je podana njena privolitev v prikrajšanje. Načeloma velja, da nastane grajeno javno dobro z aktom pristojnega organa. Sodišče prve stopnje svojega izračuna uporabnine ni bilo dolžno vročati v izjavo pravdnima strankama, saj ni šlo za metodo izračuna strokovne narave, temveč za uporabo povsem splošnega matematičnega znanja. Grajanje pravilnosti te odločitve pa je pravdnima strankama omogočena v pritožbenem postopku. Zahtevek za plačilo kapitaliziranih obresti ob obstoju zahtevka za plačilo glavnice ne more dobiti narave glavnega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek zavrnilo zato, ker naj bi bile njegove trditve o vlaganjih v toženkino nepremičnino preskope (premalo konkretne), tožba zato nesklepčna in zahtevek neutemeljen. Revident trdi, da je s tem nižje sodišče lestvico trditvenega in dokaznega bremena postavilo previsoko. Predmet presoje Vrhovnega sodišča v tem revizijskem postopku torej je, ali so stališča nižjih dveh sodišč o ustrezni vsebini trditvenega in dokaznega bremena še skladni s standardi, ki izhajajo iz pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ali pa sta nižji sodišči, nasprotno, s pretirano rigoroznim ovsebinjenjem trditvenega bremena napačno uporabili procesna pravila iz 7. in 212. člena ZPP. Če naj bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), je treba upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) spet ni mogoče znižati do te mere, da bi bila tožena stranka prizadeta v svoji pravici do obrambe. Braniti se je mogoče namreč le zoper ustrezno

Tožeča stranka je bila tista, ki se je v Pogodbi zavezala k povračilu vlaganj tako, da se bodo ta poračunavala z uporabnino, in je zato pasivno legitimirana za povrnitev teh vlaganj v obsegu, kot se je s Pogodbo zavezala. Zato so tožene stranke upravičene do povračila teh vlaganj v pogodbeno dogovorjenem obsegu, torej do višine zneska uporabnine, ki so jo dolžne plačati tožeči stranki.

V našem pravu velja obogatitveno načelo, kar pomeni, da okoriščenec, če je bil v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. To velja za vse dobroverne okoriščence, ne le za prejemnike odškodnine za telesne poškodbe po 195. členu OZ.

Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da je bil tožbeni zahtevek mandanta utemeljen. Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost torej le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je odvetnik opustil. V določenih primerih lahko konkludentni odstop od pogodbe predstavlja tudi vložitev tožbe. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Tožeča stranka namreč ni izkazala svojega odstopnega upravičenja po 127. členu ZOR, saj v tožbi ni podala nobenih trditev o tem, da iz ravnanja tožene stranke očitno izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Ker je tožečo stranko na nesklepčnost tožbe izrecno in jasno opozorila že tožena stranka v prvostopenjskem postopku VIII Pg 1303/2007, je dolžnost po dodatnem opozarjanju tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča odpadla.

Z razvezo zakonske zveze toženca in tožnikove hčerke je odpadel nagib, zaradi katerega je tožnik tožencu daroval. Nagib predstavlja del pravne podlage darilne pogodbe, saj brez tega nagiba tožnik tožencu ne bi daroval. Odpadla pravna podlaga daritve ima za posledico prenehanje veljavnosti pogodbe in s tem kondikcijski zahtevek. Premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, je ovrednoteno po stanju v času daritve in cenah na dan odločanja.

Revizija se dopusti glede vprašanj, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbe o zastaranju in ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo metodo izračuna višine tožničine terjatve.

Toženec je zlasti s predloženimi listinskimi dokazi in tudi z izpovedbami prič dokazal, da je tožnik v letu 2003 kršil pogodbo in da tožniku kljub večkratnim ustnim in pisnim pozivom ni poročal o opravljenih delih, zaradi česar je od pogodbe z dne 17. 11. 2001 utemeljeno odstopil. - Ker po zakonskem določilu 210. člena ZOR velja načelo obogatitve in ne vrnitveno načelo, tožnik od toženca ne more zahtevati plačila protivrednosti sredstev, ki jih je vložil v gradnjo. Tožnikova korist namreč ni nujno enaka vrednosti opravljenih del. - Uporabnina je sredstvo za saniranje nepravičnosti, do katere pride, ko lastnik ne more uporabljati svoje stvari. Tožnik, ki ni lastnik bencinske črpalke, nima pravice do uporabe bencinske črpalke.