266. člen ZOR

Izgubljeni dobiček je dobiček, ki bi ga oškodovanec dosegel ob odsotnosti oškodovalčevega dejanja ali opustitve (prvi odstavek 266. člena v zvezi s tretjim odstavkom 189. člena in 269. členom ZOR). V pravni teoriji in sodni praksi je opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi mu nastali v zvezi s temi prihodki, a jih zaradi škodnega dogodka ni imel (korist). V primeru izpolnitve podnajemne pogodbe bi torej tožnica prejela mesečno 1.100 EUR , s čimer bi dobila povrnjen svoj izdatek za najem poslovnega prostora in ob tem dobila še nekaj dodatnega dohodka. Izgubljeni dobiček predstavlja torej znesek celotne mesečne najemnine.

Če bi se pokazalo, da je imela toženka na podlagi navedene določbe pravico, da v določenih primerih odstopi od pogodbe, da je podan eden od v pogodbi predvidenih primerov in da je toženka odstopno upravičenje uresničila, bi to pomenilo, da drugi tožnik ni upravičen do plačila za delo, ki ga ni opravil. Pritožnica tako utemeljeno uveljavlja, da je podan dvom o pravilnosti ugotovljenega odločilnega dejstva.

Prenehanje trajnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, je dispozicija strank takšnega razmerja, do prenehanja pa pride, ko ena od strank izjavi voljo, da želi doseči prenehanje (prvi odstavek 358. člena ZOR). Ta možnost stranke ima naravo oblikovalne pravice, druga stranka pa lahko odpoved razmerja le sprejme, ne more pa preprečiti njenih učinkov. Prvi odstavek 266. člena ZOR pravico do odškodnine v primeru poslovne odškodninske odgovornosti omejuje na tisti obseg škode, ki je bil za drugo stranko ob sklenitvi pogodbe predvidljiv. Med dejstva oziroma okoliščine, za katere se šteje, da so bila pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe znana oziroma ji niso mogla ostati neznana pa spadajo vse okoliščine, ki jih ji je ta ob sklepanju pogodbe razkrila in tvorijo skupni namen pogodbenikov.

Le v primeru objektivne nemožnosti preživljanja otrok, ki so se rodili proti volji staršev zaradi zdravniške napake (neuspeli splav), je oškodovalec (toženec) dolžan povrniti oziroma v bodoče plačati stroške, ki so jih roditelji imeli oziroma bodo imeli za preživljanje otroka.

Stranka tega disciplinskega postopka je le izvedenec, ne pa tudi pravdne stranke. Zato pritožba stranke zoper tak sklep sploh ni dovoljena. Čim se je moral izvedenec pripraviti na ustno podajanje izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja, je upravičena tudi zahteva za plačilo po 4. točki 52. člena Pravilnika. Škoda iz naslova zalog predstavlja navadno škodo, do katere je prišlo zaradi kršitve pogodbe tožene stranke, do povračila te škode pa je tožeča stranka upravičena na podlagi 266. člena ZOR. Pogodbeni interes lahko predstavlja le dobiček, ki bi ga tožeča stranka dosegla, če tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe oziroma njene izvršitve preprečila z kršitvijo pogodbe. Tako za primer kršitve pogodbe kot za primer odpovedi pogodbe gre tožeči stranki ta vrsta škode. Pri odpovedi podjemne pogodbe je namreč višina plačila po 629. členu ZOR enaka višini dobička, ki ga tožeča stranka ni prejela, pa bi ga prejela, če pogodba ne bi bila odpovedana in bi izdelala dogovorjeno količino potnih listin. Tudi za primer kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena do povračila izgubljenega dobička. Za čas kršitve pogodbe je tožeča stranka upravičena le do povračila tiste

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago toženčeve obveznosti, tvori tožbo. Navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge v fazi postopka, ko je le-ta prešel v pravdo, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del.

Toženec kot porok je dolžan plačati tožnici kot upnici ugotovljene obveznosti družbe M., d. o. o., kot dolžnice iz naslova treh leasing pogodb (997. člen in 1004. člen ZOR). Pravilen pa je tudi zaključek sodišča o delu zahtevka, ki se nanaša na pogodbo o prodaji hiše na kredit s pridržkom lastninske pravice, saj ima tožnica kot upnica, čeprav ji je bila hiša vrnjena, pravico do povračila običajne škode in izgubljenega dobička (266. člen ZOR oziroma sedaj 243. člen OZ), toženec kot porok pa odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, saj ni bilo dogovorjeno nič drugega (četrti odstavek 1002. člena ZOR oziroma sedaj 1017. člena OZ).

Revidentka bi morala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika skušati pravočasno uveljaviti vsa razpoložljiva pravna sredstva zoper vse podpisnike kreditne pogodbe in druge (so)dolžnike v obsegu njihovega jamstva – in na ta način omiliti morebitne posledice izgube realnega jamstva družbe zastavitelja. Takšno ravnanje ji nalaga določba četrtega odstavka – v povezavi s petim odstavkom – 266. člena ZOR. Zaradi nezakonitega ravnanja sodišča je bila res zmanjšana varnost tožeče stranke kot upnika ter otežena njena pot in morda zmanjšana možnost izterjave kreditne obveznosti. Ni pa res, da je revidentka zaradi pravice, da sama izbira, od katerega izmed več dolžnikov in ali sploh bo terjala izpolnitev kreditne obveznosti, upravičena takšno izterjavo kar opustiti in zahtevati plačilo celotne terjatve kot škodo od tožene stranke. Šele če bi se izkazalo, da obveznosti od drugih dolžnikov ni bilo mogoče izterjati ali da so ji v zvezi s to izterjavo nastali dodatni stroški, bi tožeča stranka znesek kreditne obveznosti oziroma tako nastale dodatne stroške lahko uveljavljala kot škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke.

Odhodke, ki bi tožniku nastali pri opravljanju poslovne dejavnosti, je izračunal šele s strani sodišča postavljeni izvedenec finančne stroke, ki ni izhajal iz podatkov o tožnikovem čistilnem servisu, ker jih ta ni zatrjeval oziroma predložil, ampak jih je izračunal splošno na podlagi podatkov drugih čistilnih servisov. Za ugotavljanje izgubljenega dobička je bil torej izveden informativni dokaz z izvedencem finančne stroke, ki pa ne more in ne sme nadomestiti trditvene podlage, ki bi jo moral pravočasno zagotoviti tožnik. O odsotnosti ustrezne trditvene podlage je bil tožnik pravočasno in eksplicitno opozorjen s strani toženca, torej se tudi ni porajala potreba po opozorilih sodišča v okviru materialno procesnega vodstva, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje.

V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice na nepremičnini začne prenos lastninske pravice in upravičenj, ki jih ta vključuje – med drugim tudi pravice, imeti stvar v posesti – učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo. Izstavitev takšnega dovolila lahko nadomesti tudi odločba sodišča.

Dolg leasingojemalca na dan razdrtja pogodbe je sestavljen iz dveh delov: neporavnanih pogodbenih obveznosti do razdrtja pogodbe ter pogodbeno dogovorjene škode - vsote leasing obrokov, ki bi jih bil leasingojemalec dolžan plačati do izteka pogodbe. Ker pa odškodnina dejanske škode ne sme presegati, je obroke leasinga, ki bi zapadli po razdrtju pogodbe, treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu ter odšteti vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga.

Tožnica je zaradi zamude kupcev pri plačevanju obrokov kupnine utemeljeno odstopila od pogodbe. V njej so pogodbeniki uredili tudi učinke v primeru razdrtja pogodbe. Pogodbena določba o zadržanju dela plačane kupnine mora imeti določeno dopustno podlago, ki jo je pritožbeno sodišče pravilno opredelilo kot odškodnino zaradi neizpolnitve obveznosti kupcev. Ker je zaradi ravnanja kupcev prišlo do poslovne škode v obliki izgubljenega dobička, je toženka lahko zadržala polovico plačanih delov kupnine. V pritožbeni sodbi ni razlogov o (ne)utemeljenosti s strani prvega tožnika zahtevanih obrestnih (procesnih) obresti, ki jih je prvostopenjsko sodišče prisodilo, drugostopenjsko pa ob delni spremembi prvostopenjske sodbe ne. Zato izpodbijane sodbe v tem manjšem delu ni mogoče preizkusiti.

Stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe, mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je ta kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Tožeča stranka bi bila z dolžno skrbnostjo, ki se pričakuje od vestnega gospodarstvenika, lahko ne le zmanjšala, ampak preprečila škodo, ki ji je nastala zato, ker je oseba, za katere ravnanje naj bi odgovarjala tožena stranka, (v letih 1999 do 2004) brez pravnega naslova uporabljala njene poslovne prostore.

Zaradi nenačrtovanega rojstva otrok, kot posledica zdravniške napake, škoda vsekakor lahko nastane.

Odškodninsko odgovornost drugotožene stranke je iskati v kršitvi njene pogodbene obveznosti, ker je ravnala v nasprotju s 26. členom ZPSPP, po katerem se najemna pogodba lahko odpoveduje le sodno. Dejstvo, da je bila občina seznanjena s postopkom izpraznitve in so se v njenih prostorih o tem vršili sestanki, še ne pomeni, da bi ji bilo mogoče očitati protipravno ravnanje. Občina oziroma župan kot njen zakoniti zastopnik nista dajala navodil ali usmeritev v zvezi z nezakonito izpraznitvijo kegljišča. Prav nasprotno, iz njegovega zaslišanja izhaja, da je občina soglašala le s tako izpraznitvijo, ki bi imela podlago v sodni odločbi. V kolikor iz izvedenih dokazov ne izhaja taka višina škode, kot je opredeljena v tožbi, je to stvar dokazne ocene, torej vprašanja, ali in v kolikšni meri je tožnica zmogla dokazno breme glede višine vtoževane škode in ne vprašanje sklepčnosti tožbe.

Pravilo compensatio lucri cum damno v povezavi s pravilom o popolni odškodnini terja, da se od tržne vrednosti izropanja državnega granita v razsutem stanju odštejejo stroški predelave.

Glede na to, da odškodnina leasingodajalcu škode, ki mu je nastala, ne sme presegati, je bilo potrebno v skladu s tretjim odstavkom 266. člen ZOR od vsote leasing obrokov odšteti vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Tožena stranka je odštela vrednost vozila, kot jo je ocenil izvedenec V. K., to je 22.934,42 EUR. Tudi v pritožbi tožena stranka sicer vztraja pri upoštevanju tega izvedenskega mnenja, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v primeru izvedenskega mnenja izvedenca K. za predpravdno (s strani tožene stranke naročeno) strokovno mnenje. Kot tako pa ni dokaz (marveč del trditvenega gradiva tožene stranke) in ga sodišče tudi ni dolžno obravnavati kot dokaz.

Ker tožnik za škodo v obsegu negativnega pogodbenega interesa ni postavil ustreznih trditev, saj je trdil le, da je imel stroške za nabavo novega motorja, za rezervne dele in z delom za zamenjavo motorja (kar vse je vložil v svoje vozilo), pojasnil pa tudi ni neutemeljenih razlogov toženca za odstop od pogajanj, odškodninska odgovornost toženca ne more biti utemeljena v 30. členu ZOR.

V primeru razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin pravičen del škode ne obsega škode iz naslova izgubljenega dobička.

Upoštevaje presojo Ustavnega sodišča, da 3. člen OZ-A ni v neskladju z Ustavo in da je treba v tovrstnih primerih upoštevati splošno ustavno prepoved retroaktivnosti zakonov, revizijsko sodišče ne more sprejeti argumentov tožeče stranke, da ji po uveljavitvi OZ-A znova pripadajo od prisojene, a še ne plačane odškodnine zamudne obresti, ne glede na to, da so 1. 1. 2002 prenehale teči zaradi takrat uveljavljene prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum. Ni pravilno stališče, po katerem bi v okviru presoje o oceni izgubljenega dobička (prim. tretji odstavek 189. člena ZOR), ki ga mora plačati odškodninsko odgovorna oseba, davek od dobička iz dejavnosti upoštevali tako, da bi ga prišteli ocenjenemu izgubljenemu dobičku in na ta način s plačilom tega davka obremenili odškodninsko odgovorno osebo. Opustitev dolžnosti zmanjševanja škode je razlog za zmanjšanje odškodnine. Oškodovanec nima pravice čakati, ko vidi, da se škoda veča. V konkretnem primeru se ne upošteva le dejanski izkaz uspeha poslovanja v obdobju, za katerega se izračunava izgubljeni dobiček, temveč je treba upoštevati tudi, ali je dobiček izostal, ker je bil oškodovanec v danih okoliščinah manj sk