325. člen ZOR

Dodatni rok ni namenjen temu, da se ustvarja neutemeljeno breme za naročnika, ko je očitno, da izvajalec niti v dodatnem roku ne bo izpolnil (ne bo mogel izpolniti) svoje obveznosti. Namen dodatnega roka je v tem, da ima izvajalec še poslednjo, dodatno možnost, da izpolni svojo obveznost, če takšno pričakovanje omogoča dejansko stanje. Dodaten rok je kratek, dopolnilen in izrazito podrejen temeljnemu roku, ker je po svoji naravi poslednji rok in je namenjen izključno vzpostavitvi pogodbenega stanja ter izpolnitvi prevzete obveznosti. Pogodba je imela smiselno opredeljeno vsebino, k uresničitvi katere se je tožnik zavezal tudi na račun morebitnih tveganj glede kompleksnosti izvedbe. Morebitna naročnikova zamuda bi lahko pomenila kršitev pogodbe ali pa bi predstavljala ravnanje v nasprotju s splošnimi načeli ZOR, vendar pa bi jo moral tožnik konkretno zatrjevati in tudi dokazati, česar pa ni storil.

Presoja, ali je sodišče obravnavalo pobotni ugovor, sodi v pritožbeni preizkus preizkusljivosti izpodbijane sodne odločbe. Sodišče z dopolnilno sodbo ne more spremeniti že sprejete odločitve v zadevi. Pogodbene določbe, da je končna situacija plačljiva šele, ko je izstavljena na podlagi primopredajnega zapisnika in končnega obračuna, podpisanega od obeh pogodbenih strank, ni mogoče razumeti kot zapadlost terjatve na plačilo opravljenih del šele z odločitvijo sodišča o končnem obračunu. Tožeča stranka zahteve na zmanjšanje pogodbene kazni tekom postopka ni podala, zgolj trditve, da je pogodbeno dogovorjena pogodbena kazen višja od tiste, določene s posebnimi gradbenimi uzancami, pa ne zadostujejo.

Tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti, ki jo je prevzela s Pogodbo, saj prva tožena stranka za prenos materialne avtorske pravice na Programu iz naslova Pogodbe (in Aneksa) ni pridobila nobene premoženjske koristi, čeprav je Pogodbo sklenila s tem namenom. Pri tem tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi v relevantnem obdobju izvajala ustrezno poslovno politiko za realizacijo dogovora ter vestno in pošteno izpolnjevala pogodbene obveznosti do prve tožene stranke. Zato je prva tožena stranka z dopisom z dne 15. 11. 1995 upravičeno razvezala pogodbo pred iztekom pogodbenega roka.

Ravnanje tožene stranke, ki je tožeči stranki prodala tujo nepremičnino in ni zagotovila zemljiškoknjižnega prenosa pravice uporabe na nepremičnini na tožečo stranko kot kupca, izključuje zamudo tožeče stranke pri izpolnitvi njene pogodbene obveznosti. Šele ob zamudi slednje in ne že ob zapadlosti pa nastanejo posledice iz 125. čl. ZOR, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS. Tako je po presoji pritožbenega sodišča kljub poteku roka iz 3. čl. Pogodbe pogodba ostala v veljavi, saj zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke tožeča stranka še ni prišla v zamudo, posledično pa tožena stranka tudi ne more uveljavljati ugovora zastaranja denarne terjatve.

Razlaga sporne pogodbene določbe, da se je po izteku triletnega roka, ki je bil dogovorjen za izpolnitev obveznosti tožeče stranke, štelo, da je pogodba razdrta po samem zakonu, kvarno vpliva na pravni položaj tožnice. Če tožeča stranka res ni mogla pravočasno izpolniti svoje obveznosti zato, ker toženka ni pred tem izpolnila svoje obveznosti (vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo), posledica tega njenega oporečnega ravnanja ne more biti temelj za njen ugovor zastaranja.

Glede na izrecen dogovor pogodbenih strank, da bodo zneski kupnine izročeni osebno tožencema, se revidenta tudi neutemeljeno sklicujeta na določbo drugega odstavka 318. člena ZOR, ki ureja plačevanje denarne obveznosti po pošti. Navedena zakonska določba namreč ureja časovni vidik izpolnitve (kdaj je dolg poravnan), v ničemer pa ne posega v primere, ko je izrecno dogovorjena osebna izročitev denarja.

V konkretni zadevi je toženka zatrjevala, da je terjatev že pobotala, in sicer na račun pogodbene kazni za zamudo in nastale škode v zvezi z nekvalitetnim prevodom, o čemer je obvestila tožnico, ko je ta klicala zaradi honorarja. Ker tožnica na ta pobot ni pristala, je vložila tožbo, toženka pa je nato tekom postopka na prvi stopnji ugovarjala, da je terjatev že pobotala. Gre torej za ugovor predpravdnega pobotanja, ki ga sodišče obravnava kot da bi toženka ugovarjala plačilo terjatve. Do prekluzije pride na podlagi samega zakona, zato je strankam ni potrebno posebej ugovarjati.

Zamuda upnika ne bi imela za posledico prenehanja dolžnikovih obveznosti, pač pa bi povzročila zgolj prehod nevarnosti naključnega uničenja ali poškodovanja stvari na upnika, prenehanje teka obresti in upnikovo odškodninsko odgovornost za dolžnikovo škodo, izvirajočo iz zamude (326. člen ZOR).

Sankcija za opustitev sodelovalne dolžnosti zavarovalnice bi bila v tem, da bi bila kljub temu, da je že potekel rok za plačilo premije, dolžna izplačati zavarovalnino v primeru nastanka zavarovalnega primera. Ne glede na obvestilo pa obveznost zavarovalnice plačati zavarovalnino velja le do izteka enega leta od zapadlosti premije. Po izteku tega roka zavarovalna pogodba neha veljati v vsakem primeru po samem zakonu.

Dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami in kot določa 3. odst. 189. čl. ZPP, če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže.

Določila 3. odstavka 913. člena ZOR, po katerem zavarovalna pogodba v primeru, če zavarovalec premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe ne plača do zapadlosti, preneha po samem zakonu po 30 dneh od dneva, ko je bilo zavarovatelju vročeno priporočeno pismo zavarovalnice z obvestilom o zapadlosti premije, ni mogoče razlagati tako, da je zavarovalnica dolžna svoje zavarovance obveščati o zapadlosti premije, sicer pride v upniško zamudo.

Prevzemnik naročila ni prekoračil mej naročila, čeprav se je dogovoril za nižjo kupnino. Šteti je, da so naročitelji soglašali z dogovorjeno kupnino in z odmikom od naročila, saj so sami podpisali kupoprodajno pogodbo, za kakršno se je dogovoril prevzemnik naročila. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje na nesorazmerje med opravljeno storitvijo in dogovorjenim plačilom, če se naročitelji na nesorazmernost plačila niso pravočasno sklicevali.

Sodišče je dolžno presojati dejansko stanje z vseh možnih pravnih vidikov. Zato bi moralo v okviru presoje dejstev v zvezi z upravičenostjo vnovčitve akceptnih nalogov zaradi zastaranja, ugotavljati tudi, ali časovna oddaljenost vnovčitve predstavlja upniško zamudo (325. člen ZOR)

Predlagatelj ni poskušal izročiti nasprotnemu udeležencu zneska, ki naj bi predstavljal pravilno obveznost predlagatelja, zato ni pogojev za sprejem denarja v sodni depozit.

1. Zneska, ki sta bila tožnici že pravnomočno prisojena iz naslova kondikcije in neupravičene obogatitve, tožnica ne more uveljavljati, čeprav zoper drugo osebo, še na odškodninski podlagi. Ta dva zneska namreč ne moreta predstavljati škode. Škoda pa je eden izmed nujnih elementov odškodninskega delikta. Če škode ni, tudi ni odškodninskega delikta. 2. Kolikor sta dve osebi odgovorni za isto škodo, čeprav iz različnih pravnih podlag, pa sta jo oškodovancu dolžni povrniti nerazdelno. 3. Kadar upnik pride v zamudo oziroma noče sprejeti izpolnitve iz razloga, ki ni na strani dolžnika, dolžnik ne more biti odgovoren za škodo, ki zaradi tega nastane. 4. Odškodninska odgovornost odvetnika se presoja po splošnih pravilih, ki veljajo za mandatno pogodbo in po specialnih določilih zakona, ki obravnavava pravno pomoč oziroma odvetnike. Ker je treba vsakogar presojati po znanju in sposobnosti, ki velja za krog oseb, kateremu pripada, je treba pri odvetnikih, ki opravljajo dejanja, ki terjajo od njih posebno znanje, upoštevati tudi, da mora biti njihovo znanje in skrbnost večja od znanja in skrbnosti povprečnega človeka,<br/

Ker obveznost sklepanja posojilnih pogodb ni bila dogovorjena, za neizpolnitev obveznosti kreditojemalca ni odgovorna tožeča stranka.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom navedenih računov z zapadlostjo le-teh dne 28.8.1998. Dejansko je tožeča stranka takrat prišla v upniško zamudo. Z zapadlostjo računov je namreč pridobila možnost poplačati se iz zastavljenih bankovcev v smislu določbe 981. člena ZOR, vendar tega ni storila. Pri tem pa ni navedla nobenih razlogov, zakaj tega ni storila. Zato je mogoče šteti, da je s takšnim ravnanjem odklonila izpolnitev, s tem pa je prišla v upniško zamudo (1. odst. 325. člena ZOR). V času upnikove zamude pa preneha dolžnikova zamuda (1. odst. 326. člena ZOR). V tem času tudi nehajo teči obresti (2. odst. 326. člena ZOR).

Odgovornost upnika za zamudo je krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom.

Ne zaide v upniško zamudo prodajalec iz prodajne pogodbe za stanovanje (po kateri je bilo dogovorjeno obročno plačevanje kupnine), ki je zašel v stečaj, če dolžnika ne obvesti o svojem novem žiro računu.

ZOR ureja v 124. in naslednjih členih razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve. Navedene določbe prihajajo v poštev le, kadar stranke (pogodbenice) same ne dogovorijo posledic neizpolnitve. Namreč po določilu 10. člena ZOR pogodbeniki svobodno (prosto) urejajo obligacijska razmerja. Kadar stranke same določijo posledice neizpolnitve, nastopijo te posledice avtomatsko (tako kot v primerih iz 125. člena ZOR pri fiksnih poslih).