VSRS Sodba I Ips 39/2001 in I Ips 57/2001

Zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili zagovorniki obsojenih T.M., L.B., K.K., D.B., S.T., R.S. in obsojeni L.B., se zavrnejo kot neutemeljene.
Obsojenci so dolžni plačati povprečnino, vsak po 100.000 SIT.

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 6.4.2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 25.10.2000, ki je to sodbo potrdilo, s čimer je postala pravnomočna, so bili uvodoma navedeni obsojenci spoznani za krive in obsojeni:

- L.B., nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku v zvezi z 2. točko 1. odstavka 212. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ; za prvo dejanje mu je bila določena kazen tri leta in šest mesecev zapora, za drugo eno leto in dva meseca zapora, nato pa izrečena enotna kazen štiri leta in šest mesecev zapora;

- T.M., kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju tatvine po 1. odstavku 212. člena KZ v zvezi s 26. in 28. členom KZ ter kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ; določeni sta mu bili kazni eno leto in pet mesecev zapora ter eno leto zapora, preklican mu je bil pogojni odpust s prestajanja kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 27.5.1999 in nato izrečena enotna kazen dve leti in šest mesecev zapora;

- K.K. je bil za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku v zvezi z 2. točko 1. odstavka 212. člena KZ obsojen na tri leta zapora;

- D.B. za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 3. odstavku v zvezi z 2. točko 1. odstavka 212. člena KZ na eno leto zapora;

- R.S. je bila za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 3. odstavku v zvezi z 2. točko 1. odstavka 212. člena KZ izrečena kazen eno leto zapora, enaka kazen pa je bila izrečena tudi obsojenemu S.T. za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 3. odstavku v zvezi 2. točko 1. odstavka 212. člena KZ.

Sodišči prve in druge stopnje sta imenovane obsojence obsodili tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojeni L.B. in njegov zagovornik ter zagovorniki obsojenih T.M., K.K., D.B., S.T. in R.S..

Zagovornik obsojenega T.M. v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, smiselno pa tudi kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi.

Zagovornik obsojenega L.B. vlaga zahtevo "zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče "napadeni sodbi oziroma sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti bodisi razveljavi, ali pa spremeni v smislu 1. odstavka 426. člena ZKP".

Zagovornik obsojenega K.K. uveljavlja razloge po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe ter ponovno sojenje, "obdolženčevo oprostitev odgovornosti za očitano kaznivo dejanje", ali pa spremembo izrečene kazni.

Obsojeni L.B. se sklicuje na "kršitev kazenskega zakona" (člen 420/1 točka 1 ZKP) in predlaga, da naj se sodba razveljavi in s tem obsojence "postavi v enakopraven položaj".

Zagovornik obsojenega D.B. vlaga zahtevo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Zagovornik obsojenega S.T. se v zahtevi sklicuje na kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, zahtevo pa vlaga tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke 358. člena ZKP obsojenca oprosti obtožbe ali pa pravnomočno sodbo razveljavi.

Zagovornik obsojenega R.S. uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Na vse zahteve za varstvo zakonitosti sta odgovorila vrhovna državna tožilca K.U.K. in M.V. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jih Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljene.

Vrhovni državni tožilec je odgovoril na zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta ju vložila zagovornika obsojenih L.B. ter K.K. Ugotavlja, da v zahtevi zagovornika L.B. ni nobene konkretne navedbe, kako naj bi sodišče kršilo zakon, zahteva le zatrjuje, da je sodišče to storilo. Pri tem navaja okoliščine, ki se ne nanašajo na kaznivo dejanje, in ki naj bi ga prikazale v drugačni luči, s čimer uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V zvezi s kaznivim dejanjem neupravičenega prometa z mamili pa zagovornik celo sam priznava, da ni najti kršitev iz 420. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da tudi niso podane kršitve določb kazenskega postopka iz 3. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jih zatrjuje zagovornik obsojenega K.K. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče do pritožbenih navedb, res pa jih ni posebej obrazložilo glede obdolženega K., ampak je to storilo v uvodu odločbe za vse obsojence, ki so se pritožili. Podana tudi ni kršitev iz 3. točke citirane določbe, saj se navedena kršitev nanaša na glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje, ne pa na pritožbeno sejo. Tudi če sodišče ne bi ravnalo v skladu s 1. odstavkom 378. člena ZKP, ker zagovornika ni obvestilo o svoji seji, ni zagrešilo kršitve, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Na vse ostale zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka K.U.K. V zvezi z zahtevo obsojenega L.B. ocenjuje, da kršitev kazenskega zakona ni podana. Obsojeni T.M. je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ, ker je sodeloval pri tatvini enega osebnega avtomobila, glede drugega pa je bilo dejanje storjeno na škodo obsojenčevega pokojnega očeta, to dejanje se lahko preganja le na zasebno tožbo, ta pa ni bila vložena. Po 230. členu KZ se pregon za dejanja iz člena 212 KZ, storjena proti krvnemu sorodniku v ravni vrsti, začne na zasebno tožbo. Zato je že državni tožilec glede obsojenega M. upošteval to situacijo in je tudi sodišče njegovo dejanje opredelilo po členu 211 KZ zaradi nižje vrednosti odvzetih predmetov. Zagovornik obsojenega S.T. ne utemeljuje nobenih konkretnih kršitev zakona. Z zanikanjem obsojenčeve krivde ter zadostnosti dokazov za obsodbo v nasprotju z zakonom uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Enaka ugotovitev velja tudi, kolikor izpodbija odločbi o stroških kazenskega postopka ter kazenski sankciji. V zvezi z obsojenim T.M. je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bilo eno dejanje, to je tatvina osebnega avtomobila, storjeno na škodo obsojenčevega očeta in je prav zato njegovo ravnanje tudi pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ. Zato vrhovna državna tožilka zavrača zagovornikov očitek, da je bil T.M. obsojen za dejanje, ki se preganja po javni obtožbi. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče do vseh pritožb in na šesti strani sodbe obrazložilo, zakaj ni ugodilo pritožbam in še posebej omenilo obremenilni zagovor V.J. - Đ. Razlogi v sodbi sodišča druge stopnje so morda res splošni in se nanašajo na vse obdolžence, so pa taki, da je sodbo mogoče preizkusiti in kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Podane tudi niso kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka, ki jih zatrjuje zagovornik obsojenega R.S. Med postopkom je bilo namreč pravilno ugotovljeno, da je ta obsojenec na način, kot je podrobneje opisan v izreku sodbe, sodeloval pri izvršitve obeh kaznivih dejanj, tudi poskusa kaznivega dejanja odvzema motornega vozila znamke A. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega D.B. vrhovna državna tožilka ocenjuje, da je sodišče druge stopnje zavzelo stališče do vseh pritožb in tudi obrazložilo, zakaj jim ni ugodilo. Morda so razlogi sodbe glede tega bolj skopi, vendar je sodbo mogoče preizkusiti, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Enake kršitve kazenskega postopka po njenem mnenju tudi ni mogoče očitati prvostopenjski sodbi, saj je sodišče navedlo razloge, zakaj ne verjame zagovoru obsojenega B. in zakaj ni štelo, da ima zagotovljen alibi, saj je verjelo zagovoroma T.M. in R.S., ki sta obsojenega B. obremenila. Kolikor se zagovornikova zahteva nanaša na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pa te kršitve z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

1K zahtevi zagovornika obsojenega T.M.

Po mnenju vložnika zahteve naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 5. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je T.M. na podlagi javne obtožbe obsodilo tudi za napeljevanje h kaznivemu dejanju tatvine osebnega avtomobila, last obsojenčevega očeta, saj so za pregon tega dejanja "pristojni najožji sorodniki".

Zatrjevana procesna kršitev ni podana. Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je bil T.M. na podlagi javne obtožbe obsojen le zaradi napeljevanja h kaznivemu dejanju tatvine osebnega avtomobila A., last družbe M. d.o.o. S., ne pa tudi za napeljevanje k tatvini osebnega avtomobila, last obsojenčevega (pokojnega očeta), saj so za pregon tega dejanja, kot sicer pravilno ugotavlja vložnik zahteve, glede na sorodstveno razmerje do storilca upravičeni tožilci njegovi krvni sorodniki v ravni vrsti (230. člen KZ).

Iz opisa kaznivega dejanja (točka I/6) res sicer izhaja, da je T.M. napeljal L.B. s tem, da ga je nagovoril, da naj organizira tatvino obeh omenjenih osebnih avtomobilov. Vendar na podlagi takšnega opisa še ni mogoče sklepati, da je bil M. s pravnomočno sodbo tudi obsojen za napeljevanje h tatvini obeh osebnih avtomobilov. Napeljevanje kot oblika udeležbe je praviloma za kazensko pravo brez pomena, če storilec ni storil ali vsaj poskušal storiti dejanja. V obravnavanem primeru je v opisu dejanja konkretizirana obsojenčeva udeležba le v zvezi z tatvino osebnega avtomobila A., ki je ostala pri poskusu, medtem ko udeležba oziroma uspeh obsojenčevega napeljevanja v zvezi s tatvino drugega osebnega avtomobila ni konkretiziran. Že iz tega je razvidno, da takšen opis kaznivega dejanja predstavlja zgolj tehniko njegovega opisa, ki poudarja povezanost udeležencev in njihovih ravnanj pri izvrševanju tatvine obeh osebnih avtomobilov, ne pa tudi zatrjevanje obsojenčeve odgovornosti v takšnem obsegu. To povsem določno izhaja tudi iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (list.št. 21), kjer sodišče ugotavlja obsojenčevo krivdo le za napeljevanje (udeležbo) pri poskusu kaznivega dejanja tatvine osebnega avtomobila A., tej ugotovitvi sledi tudi pravna opredelitev dejanja, ki je glede na vrednost vozila kvalificirano kot kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju tatvine po 1. odstavku 211. člena v zvezi s 26. in 28. členom KZ, v okviru kazni, predpisane za takšno dejanje, pa je bila T.M. izrečena tudi kazenska sankcija. Zato zatrjevana procesna kršitev ni podana.

V zvezi s kaznivim dejanjem pomoči pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ (točka II/3) zagovornik navaja, da sodišče druge stopnje naj ne bi odgovorilo na pritožbene navedbe, s katerimi je opozoril na nasprotje med izrekom sodbe, v katerem se "obsojencu očita le pomoč pri storitvi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili" in razlogi prvostopenjske sodbe, kjer sodišče trdi (stran 24), da je "B. prodal mamilo M.".

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe res dolžno presoditi navedbe pritožbe (1. odstavek 395. člena ZKP). Vendar pa je tudi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, če želi doseči pričakovan cilj, dolžan izkazati vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost sodne odločbe (1. odstavek 424. člena ZKP). Ker zagovornik tega ni storil, tako obrazložene zahteve Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati.

Z navedbami, da D.T.-ju nakup mamila ni dokazan, in da ni nobenih dokazov za obsojenčevo naklepno krivdo, vložnik zahteve v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zato tudi teh navedb ni bilo mogoče upoštevati. V nasprotju s pričakovanji vložnika zahteve se pri presoji zadeve Vrhovnemu sodišču tudi ni pojavil precejšnji dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev, ki bi bil podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

2K zahtevi obsojenega L.B.

Obsojenec se v zahtevi posplošeno sklicuje na "kršitev zakona", ki jo vidi v tem, da je bil T.M. obsojen "po členu 211 KZ", on sam in ostali obsojenci pa so bili "sojeni po členu 212 KZ", čeprav naj bi šlo za tatvino "enake stvari in s tem za popolnoma enakovredno kaznivo dejanje". Obsojenec meni, da je bil zaradi tega on sam kot tudi ostali soobsojenci v neenakopravnem položaju in da jim je bila storjena krivica.

Obsojenčevi ugovori izhajajo iz napačnega izhodišča, da sta on in T.M. storila enaki kaznivi dejanji. V prvi točki te odločbe je že bilo pojasnjeno, da je bil T.M. obsojen le zaradi kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju tatvine, katerega predmet je bil osebni avtomobil A., ne pa tudi za kaznivo dejanje v zvezi z osebnim avtomobilom, last obsojenčevega očeta, saj obsojenčevi sorodniki v ravni vrsti pregona za to dejanje niso zahtevali. Iz opisa kaznivega dejanja (točka I/1) izhaja, da znaša vrednost osebnega avtomobila A. "okrog 4.000.000 SIT" in tako ne dosega "velike vrednosti", kar je kvalifikatorna okoliščina, ki temeljni obliki tatvine (1. odstavek 211. člena KZ) daje značaj hujšega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. oziroma 3. odstavku 212. člena KZ. Zato je bilo dejanje, ki ga je storil T.M., opredeljeno kot milejše kaznivo dejanje v primerjavi s kaznivim dejanjem, ki ga je storil vložnik zahteve, ki mu je bila dokazana hujša oblika kaznivega dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odstavkom 212. člena KZ, katere predmet sta bili vozili A. in ... in za katero je predpisana tudi strožja kazen. Vložnikovi ugovori, da so bili obsojenci neenakopravno obravnavani, tako niso utemeljeni, saj je sodišče imelo za različno obravnavanje obsojencev stvarni temelj.

3K zahtevi zagovornika obsojenega L.B.

Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372.

člena ZKP, ker naj bi bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Trdi, da je sodišče "nepravilno obsodilo L.B. za mnogo hujše kaznivo dejanje, kot pa ga je dejansko storil", kar utemeljuje z navedbami, da obsojenec ni bil noben organizator skupine pač pa navaden člen v celotni verigi, ki je bila naključna ali vsaj ni imela tistih elementov, ki so potrebni za organiziranje neke kriminalne združbe.

Obsojeni L.B. je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega, da je v sostorilstvu izvršil nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku v zvezi z 2. točko 1. odstavka 212. člena KZ; po ugotovitvah sodišča je tatvino dveh osebnih avtomobilov, katerih skupna vrednost presega 11.000.000 SIT, storilo več oseb (skupino je organiziral L.B.), ki so se združile zato, da bi kradle. S tem, ko zagovornik zanika, da bi bil L.B. organizator skupine, zatrjuje drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi in se tako v nasprotju z zakonom sklicuje na razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP). Zagovornik tudi ne pojasni, kateri "manjkajoči elementi" naj bi po njegovem mnenju govorili proti obstoju "kriminalne združbe" in s tem na zmotno uporabo kazenskega zakona. Zato Vrhovno sodišče tudi v tem delu zahteve ni preizkusilo, ker ne izpolnjuje temeljnih pogojev za preizkus (1. odstavek 424. člena ZKP), to je, da je konkretizirana in obrazložena.

4K zahtevi zagovornika obsojenega K.K.

Točne so zagovornikove navedbe, da sodišče druge stopnje o svoji seji zagovornika ni obvestilo, čeprav je to zahteval in da tudi ni navedlo razlogov za takšno svoje ravnanje. Vendar pa sodišče s tem ni kršilo določbe 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kot zmotno ugotavlja vložnik zahteve (ta kršitev je med drugim podana, če je glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je obvezna), pač pa določbo 1. odstavka 378. člena ZKP, po kateri je sodišče druge stopnje dolžno obvestiti o svoji seji tudi obdolženca in zagovornika, če kdorkoli od njiju v pritožbi ali v odgovoru nanjo to zahteva. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je ta kršitev zakona upoštevna le, če je izkazano, da je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP je takšen vpliv zatrjevane kršitve dolžan izkazati vložnik zahteve, tega pa zagovornik v obravnavanem primeru ni storil, zaradi česar tako oblikovanih navedb Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati.

Po navedbah zagovornika je sodišče druge stopnje kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika, saj njegove pritožbe niti z besedo ne omenja. Tako se naj ne bi izjasnilo o pritožbenih navedbah v zvezi z vrednostjo vozila, neprimernega poskusa, glede očitka o bistvenih kršitvah pravil postopka v zvezi z izločitvijo listin, glede uporabe materialnega prava v zvezi z združbo ter glede očitka o višini kazni.

Četudi sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe izrecno ne omenja pritožbenih navedb zagovornika, mu zaradi tega ni mogoče očitati, da njegovih pritožbenih navedb ni vsebinsko obravnavalo oziroma, da jih ni presodilo (1. odstavek 395. člena ZKP). Pri tem je treba upoštevati, da se sodišče druge stopnje ni dolžno opredeljevati do pravno nepomembnih pritožbenih navedb in da je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371.

člena ZKP podana, če sodišče druge stopnje ne presodi pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, če opusti presojo ostalih navedb, pa je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP le, če je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje je ocenilo pritožbene navedbe vseh pritožnikov, torej tudi pritožbo zagovornika obsojenega K.K. tako v zvezi z dejanskim stanjem kot uporabo materialnega prava in jih zavrnilo kot neosnovane. Pri tem se je sklicevalo na pravilno in prepričljivo dokazno oceno ter ugotovitve prvostopenjske sodbe in ji pritrdilo, ko je sledila obremenilnima zagovoroma obsojenih V.J. - Đ. ter T.M., s katerima je bila pojasnjena in dokazana tudi udeležba obsojenega K.K. pri tatvini obeh osebnih avtomobilov; pri tem se je sodišče prve stopnje strinjalo tudi s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe.

Obsojeni V.J. - Đ. je v zvezi z vrednostjo osebnega avtomobila ... uveljavljal vsebinsko enake ugovore kot zagovornik obsojenega K.K. Presojo teh pritožbenih navedb je višje sodišče podalo v razdelku k pritožbi obsojenega V.J. - Đ. S tem se je sicer posredno, vendar določno opredelilo tudi do pritožbenih navedb vložnika zahteve.

Presojo odločb o kazenskih sankcijah je sodišče druge stopnje opravilo na sedmi strani sodbe, pritrdilo izbiri in odmeri kazni prvostopenjskega sodišča in med drugim obrazloženo ocenilo in ugotovilo, da pritožbe ne navajajo ničesar takšnega, kar bi lahko vplivalo na spremembo izrečenih kazenskih sankcij. Na nekonkretizirane pritožbene očitke o kršitvah določb kazenskega postopka v zvezi z izločanjem "uradnih zaznamkov osumljencev" sodišče druge stopnje ni moglo in tudi ni bilo dolžno odgovarjati.

Vložnik zahteve tudi ne more uspeti s posplošenim vztrajanjem pri pritožbenih navedbah, ki da "nedvomno držijo". S ponovnim izražanjem dvomov v pravilnost ugotovitve vrednosti osebnega avtomobila namreč v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje (2. odstavek 420. člena ZKP). Pri zatrjevanju, da gre pri poskusu tatvine vozila A. za neprimeren poskus in da obdolžencu ni mogoče očitati delovanja v združbi, pa ne upošteva določbe 1. odstavka 424. člena ZKP, ki od vložnika zahteve terja, da kršitve zakona, na katere se sklicuje, tudi določno opredeli in obrazloži, česar pa zagovornik v tem primeru ni storil.

5K zahtevi zagovornika obsojenega D.B.

Tudi ta zagovornik, podobno kot zagovornik v prejšnji točki te odločbe, sodišču druge stopnje očita, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sodba naj ne bi imela razlogov oziroma iz nje ni mogoče razbrati, zakaj zagovornikova pritožba ni utemeljena, zlasti v tistem delu, kjer je izpodbijal zagovore obdolžencev, ki naj bi dejanje priznali ter podrobno analiziral svoj alibi, potrjen z izpovedbami prič.

Vrhovno sodišče je pri presoji, ali je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi tega zagovornika, zadostilo zakonski in ustavni zahtevi (25. člen Ustave), da mora sodišče pritožbo vsebinsko obravnavati in obrazložiti svojo odločitev, izhajalo iz enakih pravnih izhodišč kot v prejšnji točki. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v svoji sodbi (stran 17 in 18) ocenilo in obrazloženo zavrnilo zagovor tega obsojenca, ki se je skliceval na alibi ter zanikal, da bi vedel za tatvino avtomobila, vedel pa je za ključe, katere je predal T.M.-ju in ki mu jih je pred tem izročil R.S. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo zlasti na podrobna zagovora T.M. in R.S., ki ju je ocenilo kot prepričljiva in zanesljiva, iz katerih izhaja, da se je M. med drugim tudi z D.B. dogovarjal o tatvini obeh osebnih avtomobilov, da je sodeloval pri izročitvi ponarejenega kontaktnega ključa osebnega avtomobila, pa je ugotovilo na podlagi zagovorov S. in M. Zlasti na podlagi navedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tudi obsojeni B. bil udeležen pri kaznivem dejanju velike tatvine tako, kot to izhaja iz opisa kaznivega dejanja pod točko I/2 prvostopenjske sodbe. Sodišče druge stopnje je takšni dokazni oceni pritrdilo in pritožbene navedbe zagovornika zoper dejansko stanje zavrnilo kot neutemeljene, s čimer se je določno in ustrezno opredelilo tudi do pritožbenih navedb tega zagovornika. Zaradi navedenih razlogov je treba zavrniti kot docela neosnovane tudi vložnikove navedbe, da se nižji sodišči nista ukvarjali z obsojenčevim zagovorom, ko je povedal, da ni vedel, kaj se nahaja v papirnatem robčku in da ni vedel, zakaj se bo ključ, ki ga je izročil M.-ju, uporabil, s čimer naj bi po mnenju zagovornika sodišči ponovno kršili določbo 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v povezavi z določbami 2. odstavka 355. člena in 7. odstavka 364. člena ZKP.

Z ostalimi navedbami zagovornik ne utemeljuje "kršitve zakona v škodo obdolženca", na katero se sicer posplošeno sklicuje, pač pa izpodbija dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi. Pri tem v nasprotju z zakonom predlaga njeno razveljavitev na podlagi 427. člena ZKP. Zagovornikova lastna analiza dokazov in pomisleki v pravilnost dokazne presoje zagovorov obsojenih M. in V.J. - Đ., ki po njegovem naj ne bi dokazovala obsojenčeve udeležbe in krivde za obravnavano kaznivo dejanje, tudi niso vzbudili precejšnjega dvoma, ki bi bil podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

6K zahtevi zagovornika obsojenega S.T.

V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To lahko stori le, če zahteva vsebuje poleg določne navedbe razlogov, zaradi katerih jo je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo (1. do 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) tudi njihovo utemeljitev.

Zagovornik se v zahtevi sklicuje na kršitve kazenskega zakona (2., 4. in 5. točka 1. odstavka 372. člena ZKP), bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. do 7., 8. in 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP ter 2. odstavek 371. člena ZKP) ter druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodnih odločb (355. člen v zvezi s 359. členom ZKP). Vendar pa zatrjevanih kršitev zakona zagovornik ne utemelji ampak po vsebini izpodbija zgolj dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Trdi, da je bil S.T. obsojen le na podlagi indica, da ni nobenih dokazov za njegovo krivdo, izpodbija ugotovitev pravnomočne sodbe, da bi on vozil oziroma imel v posesti osebni avtomobil N.S., zanika in podrobneje utemeljuje obstoj "elementov obtožbe" in podobno.

Zatrjevanje, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče teh zagovornikovih navedb ni moglo upoštevati. Enako velja tudi za zagovornikovo posplošeno sklicevanje na nerazumljivost izreka ter nasprotje med izrekom in razlogi obeh sodb, saj zahteva v tem delu ni sestavljena v skladu z že omenjenimi zakonskimi kriteriji.

Neupoštevno je tudi vložnikovo izpodbijanje odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Z zahtevo za varstvo zakonitosti namreč ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, razen če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se sme izpodbijati le, če je sodišče o njih odločilo v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP). Ker zagovornik ne uveljavlja kršitev zakona, pač pa trdi, da je kazen, ki je bila izrečena obsojencu, previsoka, stroški kazenskega postopka pa naj bi bili odmerjeni v nasprotju obsojenčevimi premoženjskimi razmerami in socialnim stanjem, Vrhovno sodišče tudi teh navedb iz že navedenih razlogov ni moglo upoštevati.

7K zahtevi zagovornika obsojenega R.S.

Po navedbah zagovornika naj bi bil s pravnomočno sodbo kršen Kazenski zakon o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se storilec preganja, kaznivo dejanje. Smiselno torej vložnik zahteve zatrjuje kršitev zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo povezuje s tistim delom opisa kaznivega dejanja pod točko I/3, kjer se zatrjuje, da je R.S. "sodeloval pri dogovoru o tatvini obeh osebnih avtomobilov med B. in M.". Meni, da je opis te, "vsebinsko samostojne storitvene oblike kaznivega dejanja", v toliki meri abstrakten in neopredeljen, da je v dokaznem pogledu neuporaben tudi v povezavi z obrazložitvijo sodbe.

Takšne zagovornikove navedbe o kršitvi zakona so neutemeljene, ker izhajajo iz zgrešenega pojmovanja, da v opisu omenjeno obsojenčevo sodelovanju pri dogovoru o tatvini predstavlja eno od izvršitvenih oblik pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine, za katero je bil obsojen. Obsojenčeva pomoč kot oblika udeležbe je v opisu kaznivega dejanja izražena z navedbami, da je dal izdelati dva duplikata kontaktnih ključev za osebna avtomobila, da je duplikat ključa enega osebnega avtomobila izročil T.M.-ju, in da je bil s pomočjo tega ključa ta osebni avtomobil tudi odpeljan. Obsojenčevo sodelovanje pri dogovoru o tatvini je v tem kontekstu omenjeno zgolj v podkrepitev očitka, da so obdolženci dejanje izvršili v skupini, organizirani zato, da bi kradla; pomeni torej zgolj konkretizacijo načina storitve (modalitete) kaznivega dejanja po 2. točki 1. odstavka 212. člena KZ, ta je v obrazložitvi sodbe podrobneje opredeljena tudi z navedbo kraja, časa in vsebine dogovora med obsojenci. Zaradi navedenih razlogov opisu kaznivega dejanja pod točko I/3 ni mogoče očitati pomanjkljivosti in s tem povezane kršitve zakona, na katero se sklicuje zagovornik.

Vložnik zahteve navaja, da je sodišče spregledalo, da s ključem, ki je bil uporabljen za tatvino A., tega avta ni bilo mogoče spraviti v pogon oziroma da nameravanega kaznivega dejanja ni bilo mogoče izvršiti, zato naj bi bil podan le neprimeren poskus kaznivega dejanja velike tatvine (23. člen KZ). S tem naj bi sodišče po oceni zagovornika kršilo kazenski zakon po 1. in 5. točki 372. člena ZKP, saj je prekoračilo pravice, ki mu gredo (v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja in "uporabo kaznovanih pogojev iz 23. člena KZ").

Temeljno pravilo za presojo, ali je poskus neprimeren (23. člen KZ), je, da z uporabljenim sredstvom ali proti domnevnemu predmetu v danem položaju tudi nihče drug ne bi mogel povzročiti prepovedane posledice, tudi če bi ravnal bolj spretno. Vložnik zahteve je očitno spregledal, da v prvostopenjski sodbi ni zatrjevana oziroma ugotovljena neprimernost ključa za vžig avtomobila oziroma da s ponarejenim ključem kaznivega dejanja sploh ni bilo mogoče izvršiti. Sodišče je ugotovilo zgolj to, da obsojenemu K.K. ni uspelo, da s tem ključem avto spravi v pogon, zaradi česar je dejanje ostalo pri poskusu. Glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, je bil tako zakon pravilno uporabljen, zato zatrjevane kršitve niso podane.

Kolikor vložnik zahteve trdi drugače, to je, da uporabljen ključ sploh ni bil primeren oziroma da je bil neuporaben za vžig, v nasprotju z zakonom izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (2. odstavek 420. člena ZKP).

V izpodbijani sodbi sta bila obsojenčeva udeležba in krivda obrazloženo ugotovljena v obsegu, kot izhaja iz opisa kaznivega dejanja (točka I/3). Sodišče je s tem v zvezi navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato tudi ni podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Na enako procesno kršitev se zagovornik sklicuje tudi v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti, po vsebini pa ugovarja le pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da opis kaznivega dejanja (izrek sodbe), da je R.S. dal v C. izdelati dva duplikata kontaktnih ključev za osebna avtomobila znamke B. in A. ni v skladu z obrazložitvijo oziroma razlogi sodbe, vendar utemeljuje le nedokazanost omenjene okoliščine, saj se pri tem sklicuje na zagovor obsojenega T.M. (sodba, stran 15), na podlagi katerega zagovornik sklepa, da obsojeni S. s ključem za osebni avtomobil A. ni imel nobene zveze.

Že sodišče druge stopnje je v odgovoru na smiselno enake zagovornikove navedbe (sodba, stran 7) opozorilo, da iz opisa dejanja izhaja, da je R.S. dal izdelati ključe skupaj z B. Prvostopenjska sodba skladno s tem ugotavlja (stran 21), da je bil S. skupaj z B. pri ključavničarju v C., ki je izdelal oba ključa, ta ugotovitev pa ima oporo v zagovoru L.B. (sodba, stran 11 in 12). Zaradi navedenega Vrhovno sodišče ne vidi nikakršnega neskladja med izrekom in razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ki mu tudi ni mogoče očitati, da ugotovitve v zvezi s ključi ni obrazložilo.

Z navedbami, da sodišče ni upoštevalo zagovora R.S., da je odprto, ali je ta obsojenec vedel, čemu služi izdelava rezervnega ključa za vozilo B., da je sodeloval brezplačno in da sodišče ni raziskalo "subjektivni dejanski stan", zagovornik izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe in s tem nedopustno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Protispisna je tudi zagovornikova ugotovitev, da sodba nima razlogov o storilčevem naklepu. Sodišče prve stopnje namreč izrecno in obrazloženo ugotavlja (sodba, stran 22), da so obsojenci ravnali z direktnim naklepom zaradi česar sodbi ni mogoče očitati, da nima razlogov o tem odločilnem dejstvu (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije vse zahteve za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojencev, kot so bile ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema (3. odstavek 92. člena ZKP).