211. člen KZ

Državni tožilec utemeljeno poudarja, da morebitna lažna obljuba (ki jo je torej obdolženka po opisu kaznivega dejanja dala oškodovanki in je torej očitek njenega izvršitvenega ravnanja) ne predstavlja "ravnanja, ki je tipično za sleherno pogodbeno razmerje", kot je to zmotno argumentiralo sodišče prve stopnje. Prav ta navedba oziroma okoliščina v opisu očitanega kaznivega dejanja obdolženki, je glede na celoten kontekst opisa dejanja tista in hkrati povsem zadostna konkretizacija okoliščin in dejstev lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, ki pomeni konkretni del opisa tega zakonskega znaka obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je že večkrat navedlo in poudarilo, da gre pri namenu za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni razvidno navzven, saj gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Poleg tega je Vrhovno sodišče v zvezi s subjektivnimi znaki kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma, z namenom, zavestno, mu je šlo za to" itd. …) že večkrat presodilo, da če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu praviloma ne bo ponavljal

Po določbi drugega odstavka 211. člena KZ (enaka je določba drugega odstavka 90. člena sedaj veljavnega KZ-1) se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni, če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni. V predmetni zadevi je šlo za eno kaznivo dejanje (povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti), za katerega so glede na posledice predpisane različne kazni. Kazenski pregon bi zato tudi za kaznivo dejanje, katerega žrtev je bil zavarovanec tožeče stranke, zastaral v enakem času kot glede žrtve, ki je v prometni nesreči umrla.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se mora nanašati na izrek in/ali razloge sodbe.

Načelno je pravilno stališče obsojenca, da mora sodišče v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP uporabiti zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek za združitev kazni. Vendar pa v konkretnem primeru ne gre za tako procesno situacijo, ker je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o združitvi kazni po predlogu obsojenca. Ponovni postopek za odmero kazni v steku (neprava obnova) pa ni več možen. Odločba o izreku enotne kazni je pravnomočna in zato sodišče prve stopnje ne more ponovno o tem odločiti, ne glede na obsojenčevo nestrinjanje s tako odločitvijo.

Opis kaznivega dejanja, da je obsojenka brez soglasja in vednosti prvega kupca prodala stanovanje drugemu kupcu in zanj prejela kupnino, čeprav je vedela, da do kupnine ni upravičena, ker je stanovanje že leta 1993 prodala prvemu kupcu, z njim pa je bila tudi dogovorjena, da bo takoj, ko bo vzpostavljena etažna lastnina na večstanovanjskem objektu, uredila zemljiškoknjižno stanje, česar pa ni storila, poleg tega pa je drugemu kupcu zamolčala, da prodaja tuje stanovanje, tako pa si je na škodo prvega kupca pridobila protipravno premoženjsko korist, je dovolj konkretiziran in vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

Vrhovno sodišče je že v zadevi I Ips 99/2005 z dne 22. 9. 2005 sprejelo stališče, da se zastaranje kazenskega pregona šteje posebej za vsako dejanje iz konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Z vključitvijo zastaranega dejanja v nadaljevano kaznivo dejanje bi se namreč znova vzpostavila pravica države za kazenski pregon za to kaznivo dejanje, kar bi pomenilo obid določb o absolutnem zastaranju. Pri kaznivem dejanju tatvine je v teoriji in sodni praksi uveljavljena t. i. teorija aprehenzije, po kateri je tuja premična stvar odvzeta, ko jo storilec dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Za dokončanje kaznivega dejanja zadostuje, da je odvzeta stvar izločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo storilec odnesel z mesta, kjer se je nahajala.

Za obstoj kaznivega dejanja tatvine zadostuje protipravna prilastitev tuje premične stvari, namen oz. motiv storilca ni pomemben.

V primeru kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ (tatvina registrskih tablic), ki se preganja po uradni dolžnosti, za kaznivo dejanje prikrivanja ne pride v poštev uporaba določbe četrtega odstavka 221. člena KZ.

V primeru prilastitve tujih premičnih stvari, ki obsegajo določene pravice, se dejanje pravno opredeli po temeljni obliki kaznivega dejanja.

Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je začel teči šele po tem, ko je tožena stranka vpogledala v videoposnetek dogajanja in v izogib dvomom na predlog tožnice izdelala fotografije ter zaslišala priče, nato pa še preverila njihove izpovedi na dodatnem zagovoru tožnice, saj se je tožena stranka šele tedaj celovito seznanila s kršitvijo pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Obsojenec, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti oporeka z izpodbijano pravnomočno sodbo ugotovljeni količini in vrednosti gramoza, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

Tožnik je zavestno opustil svojo dolžnost sporočiti toženi stranki spremembo prebivališča in jo tako pustil v zmoti z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, torej večje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kot bi mu dejansko pripadalo. S takšnim ravnanjem je uresničil vse znake kaznivega dejanja goljufije in je zato podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako po 1. kot po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR.

Predmet kaznivega dejanja velike tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma, ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznivega dejanja.

Določb o kazenskopravnem institutu dejanja majhnega pomena ni mogoče neposredno upoštevati pri presoji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob izredni odpovedi se namreč ne ugotavlja, ali je delavec storil kaznivo dejanja, ampak ali je kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja tako, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Ob ugotovitvi take kršitve se z upoštevanjem vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank presoja še, ali je mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. V kolikor to ni mogoče, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Predlog oškodovanke za kazenski pregon zajema vse možne pravne kvalifikacije, ki jih zajema opis kaznivega dejanja kot dogodka, stvar sodišča pa je (in pred tem policijskih organov), da ugotovi modalitete kaznivega dejanja in na tej podlagi izvrši subsumpcijo.

Sodišče prve stopnje bi lahko ugotovilo dejansko stanje in na tej podlagi spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja tatvine iz prvega na drugi odstavek 211. člena KZ šele, ko bi opravilo glavno obravnavo in bi presoja na njej izvedenih dokazov utemeljevala sklepanje, da je obdolžencema šlo za to, da si prilastita stvari majhne vrednosti.

Okrožna državna tožilka se s takimi zaključki prvostopnega sodišča utemeljeno ne strinja. Povsem pravilno opozarja, da KZ v prvem odstavku 214. člena določa, da kaznivo dejanje roparske tatvine stori, kdor je zaloten pri tatvini, pa z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Pri obravnavanem kaznivem dejanju torej ne gre za kvalificirano kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 211. člena KZ, kot je to primer pri kaznivem dejanju velike tatvine po 212. členu KZ, temveč gre za sestavljeno kaznivo dejanje, in sicer iz kaznivih dejanj tatvine in prisiljenja. Iz dikcije člena pa ne izhaja, da bi se kaznivo dejanje tatvine nanašalo samo na temeljno kaznivo dejanje po prvem odstavku 211. člena KZ, temveč lahko obravnavano dejanje brez dvoma stori tudi storilec kaznivega dejanja, ki ima zakonske znake tatvine iz drugega odstavka 211. člena KZ. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse, kar je nenazadnje razvidno tudi iz Kazenskega zakonika s komentarjem, Posebni del (Založba GV, Ljubljana, 2002), v katerem avtor na 313. strani, v 4. točki navaja: „Kaznivo dejanje (roparske tatvine) je lahko izvršeno tud

Za obstoj kaznivega dejanja tako imenovane majhne tatvine morata biti izpolnjena dva pogoja: da je vrednost tuje premične stvari majhna, torej, da ne presega polovice povprečne neto plače na zaposleno osebo v RS v času storitve kaznivega dejanja in da si je storilec hotel prilastiti prav stvar takšne vrednosti. V vseh primerih ko storilec stori tatvino stvari, za katere ne ve, kakšne vrednosti so, ne moremo govoriti o storilčevem naklepu glede prilastitve stvari majhne vrednosti, zato bo v teh primerih vedno podano kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ.

Glede na okoliščino, ko je dne 01.11.2008 veljavni Kazenski zakonik - KZ-1 ukinil stransko kazen izgona iz države, je bilo ob upoštevanju drugega odstavka 7. člena tega zakona potrebno spremeniti izrek o kazenski sankciji tako, da se stranska kazen izgona tujca iz države ne izreče. Gre za kršitev kazenskega zakona v škodo obdolžencev, ki je nastala po izreku prvostopne sodbe, vendar jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti v skladu z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da se prvostopna sodba spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Glede na to, da je tožnik podal tako pisni kot ustni zagovor in da za preložitev zagovora ni zaprosil, je treba šteti, da so bili trije dnevi od prejema pisne obdolžitve zadostni za pripravo obrambe. Četudi je tožena stranka (na prošnjo tožnika in zaradi njegovih socialnih razmer) tožniku ponudila novo pogodbo o zaposlitvi (za delovno mesto, na katerem ne bi prihajal v stik s potniki in ne bi mogel na enak način kršiti obveznosti iz delovnega razmerja), izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.