23. člen KZ

Neprimeren poskus pri dokončanem kaznivem dejanju ni mogoč. Pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja po drugem odstavku 249. člena KZ gre za modaliteto, za katero že po jezikovni razlagi ni treba, da bi bil ponarejen denar spravljen v obtok, temveč zadostuje, da si storilec isti denar s takšnim namenom priskrbi.

Za pravno opredelitev dejanja je pomembno, kaj je predmet obtožbe in je zapisano v opisu dejanja v izreku sodbe.

V določilu 23. čl. KZ je neprimeren poskus opredeljen kot položaj, ko storilec poskuša kaznivo dejanje storiti z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu. Tudi pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja bi lahko šlo za neprimeren poskus, če bi bil, kot kazenski zakonik s komentarjem pravilno navaja pritožba, krivi denar ali bankovec takoj prepoznan kot ponaredek. Vendar pa gre za neprimeren poskus le tedaj, ko je ponarejeni denar že na prvi pogled nedvomno mogoče prepoznati kot ponaredek brez vsakega dodatnega preverjanja.

Kaznivo dejanje ponarejanja denarja po 1. odstavku 249. člena KZ s spravljanjem ponarejenega denarja v obtok je dokončano, ko storilec - imetnik ponarejenega denarja, izroči drugemu ponarejeni denar kot plačilno sredstvo, s čimer ga spravi v obtok. Razlog za izročitev in način nista pomembna. Pogajanja, sporazum, preverjanje "bonitete" pogodbenika in kakovosti ponaredkov kot predmeta "posla", pomenijo začetna izvršitvena dejanja kaznivega dejanja spravljanja ponarejenega denarja v obtok. Obsojenčevo zmotno prepričanje (1. odstavek 20. člena KZ), da so kupci ponarejenega denarja kriminalci, ne pa tajni delavci ali sodelavci policije, ni zmota o zakonitem znaku kaznivih dejanja ropa ali hude telesne poškodbe in zaradi te zmote dejanje obsojenca ne bi bilo dopustno, tudi če bi bil oškodovanec res izvrševalec kaznivega dejanja. Dokaz z zaslišanjem posrednih prič v dokaznem pravu v kazenskem postopku ni prepovedan. Ker je bila identiteta tajnih policistov uradna skrivnost in ker minister za notranje zadeve tajnega policista ni razrešil varovanja tajnosti na podlagi 56. člena Zakona o policiji, ta v skladu s 1. točko 235. člena ZKP ni smel b

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je kršitev 1. odstavka 378. člena ZKP upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP pa je vložnik zahteve takšen vpliv dolžan izkazati. Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe izrecno ne omenja pritožbenih navedb zagovornika, mu zaradi tega ni mogoče očitati, da njegovih pritožbenih navedb ni vsebinsko obravnavalo oziroma da jih ni presodilo (1. odstavek 395. člena ZKP). Zatrjevanje, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, razen če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se sme izpodbijati le, če je sodišče o njih odločilo v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2.

Pri kaznivem dejanju po 196. členu KZ je mamilo sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja in ne njegov predmet. S tem sredstvom je napadeno človekovo zdravje, ki je v tem primeru predmet napada. Iz določila 4. odstavka 154. člena ZKP jasno sledi, da sme sodišče opreti svojo odločbo na podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljena na podlagi ukrepov iz 150. in 151. člena ZKP, če so bila ta pridobljena na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika. Zato trditev zagovornika, da nikjer v zakonu ne piše, da so poročila, dana po 153. členu ZKP, dokazno gradivo, ni utemeljena.

Ob preizkusu napadene sodbe je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev glede kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena v zvezi z 22. členom KZ, in sicer v smeri, ali je bilo v danih okoliščinah s pištolo, ki je bila uporabljena pri kaznivem dejanju, sploh moč oškodovancu vzeti življenje.