196. člen KZ

Ker je primarni objekt varstva inkriminacije po 196. členu KZ-1 sistem socialnega varstva skupaj z delavčevo socialno (materialno varnostjo), se konkretni zneski, vezani na posamično oškodovanko, posamičen mesec ter vrsto prispevka, kar vse obramba pogreša v opisu očitanega kaznivega dejanja, ne izkazujejo kot obligatorni za določnost opredelitve očitka. Inkriminacija po drugem odstavku člena 196 KZ-1 temelji na zahtevi po spoštovanju pravice delavca do celotne plače in je kaznivo dejanje v ustrezni meri opisano že z okoliščino, da delavec ni prejel izplačane le dela plače, ki bi jo moral prejeti v celoti. Dejstvo, da gre za trajajoče kaznivo dejanje, terja določene materialnopravne zaključke tudi v zvezi s časom, ki se nanaša na začetek teka zastaralnega roka. Navedeno, upoštevaje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko bi storilec moral delati, pomeni, da je začel zastaralni rok teči z dnem 25. 11. 2014, kar ob upoštevanju zadržanja zastaranja zaradi epidemije predstavlja podlago ugotovitve, da kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje (še) ni zastaral.

Odredba za izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa po 149. b členu ZKP, ki ne vsebuje lastne obrazložitve preiskovalnega sodnika, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da se izvršuje kaznivo dejanje, je neustavna. Izključno sklicevanje ne glede izjave anonimnega vira ne more zadostiti dokaznemu standardu utemeljenih razlogov za sum. Presoja izjeme neizogibnega odkritja v sklopu doktrine sadežev zastrupljenega drevesa. Dokazi, pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic določene osebe, ne učinkujejo ekskluzijsko le v razmerju do te osebe, temveč tudi do vseh oseb (obtožencev), zoper katere naj bi se uporabili. Če sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu stranke, zagreši relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri je treba izkazati vpliv ali vsaj možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Po sodni praksi in kazenskopravni teoriji so procesna dejanja, ki so bila opravljena v tujini in za potrebe tujega kazenskega postopka, veljavna tudi v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. V fazi pravnomočno uvedene preiskave je bila sodna kontrola utemeljenega suma že opravljena ter se s pregledom v hišni preiskavi zaseženih telefonov in sim kartic ni odkrivalo kaznivo dejanje ter se ukrep ni izvajal brez vednosti prizadete osebe, temveč je bilo z odredbo preiskovalnega sodnika po členu 143 ZKP ugodeno dokaznemu predlogu tožilstva v skladu z določbo člena 177 ZKP. Pregled zaseženega telefona in sim kartic se je opravil kot običajno preiskovalno dejanje v okviru preiskave, saj so odpadle tiste okoliščine, na podlagi katerih bi bil ukrep pred uvedbo preiskave lahko opredeljen kot prikriti preiskovalni ukrep (izvedba v predkazenskem postopku, prikritost ukrepa). Ni prišlo do kršitve obrambe, saj je obtoženec kljub seznanjenosti z občasnim snemanjem glavne obravnave ustno podal svoj zagovor in vršil svojo pravico do obrambe. Uradni zaznamek

Pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili gre za tako kaznivo dejanje, ki spada pod 1. točko drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja neupravičen promet s prepovedanimi drogami, torej gre za kaznivo dejanje z elementom pridobivanja protipravne premoženjske koristi. Pritožnik v zvezi s tem navaja le, da z dejanjem ni pridobil nobene koristi, vendar s tako pritožbeno navedbo, ki je tudi pavšalna, ne more uspeti zaradi pravkar povedanega. Ker po zakonu obsodba na kaznivo dejanje iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP predstavlja oviro za odpust obveznosti že sama po sebi (kot objektivno dejstvo), za zakonsko rehabilitacijo pa še ni pogojev, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Nekonkretizirane in neobrazložene ostajajo uveljavljane kršitve kazenskega zakona. Je pa očitno, da pritožnik v okviru tega pritožbenega sodišča graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko navaja, da se ne strinja s tem, da je obdolženi očitano kaznivo dejanje storil naklepoma in zato subjektivni znak očitanega kaznivega dejanja ni podan in, da so na strani obdolženega obstajale objektivne okoliščine zaradi katerih ni mogel plačati dolgovanih prispevkov. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Prav tako ne more biti uspešen zagovornik, ko trdi, da je prepoznava obdolženca po fotografiji bila opravljena nezakonito in v nasprotju z našim ZKP, s čimer prav tako nakazuje, da gre za nedovoljen dokaz, s čimer meri na kršitev iz člena 371/I-8 ZKP. Posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuji organ, so namreč veljavna tudi v kazenskem postopku, ki teče pri nas po prevzemu pregona, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP. Zato okoliščina, da je bila prepoznava po fotografiji s strani priče D. T. opravljena v Republiki Avstriji, te prepoznave ne dela nezakonite, kot to zmotno meni zagovornik. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da napadena sodba ne temelji na prepoznavi, ampak na izpovedbi priče D. T., ki se je zaslišan v obravnavani kazenski zadevi med drugim v celoti skliceval na oba zapisnika o njegovem zaslišanju pri Deželnem kriminalističnem uradu Gradec z dne 27. 5. 2009 in z dne 10. 6. 2010, ko je tudi pojasnil kako je obdolženca prepoznal na fotografiji št. 5. Sicer pa je prepoznava po fotografiji po svoji naravi zgolj obvestilo in tako dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v procesnoformalnem smislu, ki ne predstavlja nedovoljenega dokaza po členu 371

Sicer ima obramba prav, da CFP ni izvedenska institucija, spregleda pa, da obstoječa sodna praksa tej ustanovi nikoli doslej ni odrekla dokazne vrednosti podanega strokovnega mnenja, ki pa ga mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov skrbno oceniti kot vsak drugi dokaz, saj stranke takemu dokazu lahko oporekajo, zato tak dokaz v nasprotju s pritožbenimi navedbami ni niti nedovoljen, niti sam po sebi neverodostojen samo iz razloga, ker ga je izdelala ta strokovna institucija.

Ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (npr. „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“, itd.), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen namen storilca (v konkretnem primeru namen prodaje), kot zakonski znak kaznivega dejanja, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena sodišče navede v obrazložitvi. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Dokazna ocena pa je del obrazložitve in ne izreka.

Bistvo sodne kontrole pri odrejanju hišne preiskave je v tem, da sodnik, ko odloča o takšnem predlogu, pregleda vse priloženo dokazno gradivo in preizkusi ali so izpolnjeni ustavni in zakonski pogoji za hišno preiskavo, zahteva po obrazloženosti odredbe pa omogoča preizkus sodnikove presoje o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja. Zato ni dovolj, da se preiskovalni sodnik sklicuje na izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, pač pa mora v odredbi navesti dejstva in okoliščine, iz katerih izhajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre za izvrševanje očitanega kaznivega dejanja, utemeljiti pa mora tudi neogibno potrebnost zbiranja dokazov na takšen način.

1.) Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149.b člena ZKP. V tej fazi postopka ni šlo več za odkrivanje kaznivega dejanja, ampak za pregled v hišnih preiskavah zaseženih mobilnih telefonov in SIM kartic. 2.) Presoje skladnosti delovanja tujih (pravo)sodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča. Naše sodišče je pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tuje policije zakonito podlago. 3.) Sodišče prve stopnje lahko spremeni odločitev o izvedbi predlaganega dokaza, če naknadno ugotovi, da je njegova izvedba smiselna, potrebna oziroma se naknadno izkaže njegova utemeljenost. Po prebrani izpovedi priče, potem ko je bil dokazni predlog obrambe za njeno neposredno zaslišanje zavrnjen, nastane nova procesna situacija, ki bi terjala bodisi nov dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje te priče, kot ga je že podala (stranke lahko večkrat ponovijo tudi že zavrnjene dokazne predloge), bodisi da bi sodišče samo odločilo tudi glede tega dokaznega predloga drugače, kot je bil

Presoja o tem, ali posamezno kaznivo dejanje sodi v sklop kaznivih dejanj, ki predstavljajo oviro za odpust obveznosti, sodi v pristojnost sodišča in ne Ministrstva za pravosodje. Po ustaljeni sodni praksi kazniva dejanja zoper premoženje in gospodarstvo niso samo tista, ki jih je zakonodajalec uvrstil v poglavji kaznivih dejanj zoper premoženje ali gospodarstvo, temveč so tudi tista, ki jih zakonodajalec sicer v ti poglavji ni umestil, vendar pa so po svojih objektivnih elementih njim podobna. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ RS vsebuje elemente kaznivega dejanja proti premoženju, saj je pri njem premoženjski element nedvomno podan.

Z določbo 1. točke 399. člena ZFPPIPP niso mišljena le kazniva dejanja iz 23. poglavja (kazniva dejanja zoper premoženje) in 24. poglavja (kazniva dejanja zoper gospodarstvo) KZ RS, temveč vsa tista kazniva dejanja, ki so bila storjena iz koristoljubja, na škodo tujega premoženja, z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi.

Za združbo kot kvalifikatorno okoliščino po drugem odstavku 196. člena KZ velja nižja stopnja organiziranosti, njena notranja struktura pa je enostavnejša v primerjavi s hudodelsko združbo po 297. členu KZ.

Pomanjkljiva obrazložitev odredbe za hišno preiskavo sicer predstavlja kršitev prvega odstavka 215. člena ZKP, sodna odločba pa se na dokaze, pridobljene s hišno preiskavo, ne bi mogla opreti le v primeru, če se zaradi pomanjkljive obrazložitve odredbe in predloga in priloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Pogoj za izročitev iz 5. točke prvega odstavka 522. člena ZKP (da znaša kazen oziroma njen ostanek, ki ga je potrebno izvršiti, najmanj štiri mesece), je treba presojati po domači, torej slovenski kazenski zakonodaji.

Neobrazloženost odredbe o hišni preiskavi po sebi ne pomeni, da je bil zapisnik o tem dejanju pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in ne, da se za to sodba nanj in na ostale dokaze po določbah Zakona o kazenskem postopku ne bi smela opreti.

V zakonskem opisu kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem odstavku 196. člena KZ se izraz „brez pooblastila“ oziroma „protipravno“ nanaša na celotno inkriminirano ravnanje in ne predstavlja samostojnega zakonskega znaka. V takšnih primerih zadošča, da so v opisu dejanja konkretizirane okoliščine, iz katerih izhaja, da gre za protipravno ravnanje storilca.

Elementi za pravno opredelitev hudodelske združbe (ter za pravno opredelitev dejanja obsojenca kot kaznivega dejanja v kvalificirani obliki po drugem odstavku 196. člena KZ) so delovanje v skupini najmanj treh ljudi, skupen namen izvrševanja kaznivih dejanj (v zvezi z mamili) in vedenje obsojenca o obstoju združbe.

Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena, če sodišče v primeru, da je na glavni obravnavi ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot je opisano v obtožbi, opis dejanja spremeni tako, da v izrek sodbe povzame dejanje, kot je ugotovljeno na glavni obravnavi, če gre v osnovi za isti dogodek in je tak opis dejanja ugodnejši za obtoženca.

1. Odredbe, s katero preiskovalni sodnik po pravnomočnosti sklepa o preiskavi operaterju mobilne telefonije naloži izpis prometnih podatkov, ni mogoče enačiti z odredbo, izdano v predkazenskem postopku po prvem odstavku 149. b člena ZKP. V prvem primeru gre za pridobitev dokaza po dokaznem predlogu strank ali za dejanje, ki se preiskovalnemu sodniku zdi potrebno za uspešno izvedbo postopka (176. člen ZKP), v drugem primeru pa za odkrivanje kaznivega dejanja s prikritim preiskovalnim ukrepom. 2. Za preverjanje procesne veljavnosti dejanj italijanske policije po določbah slovenskega Zakona o kazenskem postopku, ki jih je ta opravila po aretaciji osumljenca v Italiji, je treba dejanja najprej ocenjevati v luči italijanske ustave in zakonodaje, nato pa še preveriti, ali so ta dejanja vsebinsko skladna s standardi Ustave RS. 3. Po zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe za branje izpovedi priče, ki jo je ta dala pred tujim pravosodnim organom, in za njeno neposredno zaslišanje, sodišče lahko to procesno odločitev spremeni in odloči, da se izpoved priče prebere, če naknadno ugotovi, da je izvedba predlaganega dokaza smiselna, potrebna oziroma utemeljena. Po prebrani izpovedi