230. člen KZ

Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana. Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je kršitev 1. odstavka 378. člena ZKP upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP pa je vložnik zahteve takšen vpliv dolžan izkazati. Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe izrecno ne omenja pritožbenih navedb zagovornika, mu zaradi tega ni mogoče očitati, da njegovih pritožbenih navedb ni vsebinsko obravnavalo oziroma da jih ni presodilo (1. odstavek 395. člena ZKP). Zatrjevanje, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, razen če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se sme izpodbijati le, če je sodišče o njih odločilo v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 2.

Če sodišče ob preizkusu obtožnega akta ugotovi, da ne gre za obtožbo upravičenega tožilca ali pa to spozna na podlagi dejstev, ki izhajajo iz dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, je odločitev odvisna od tega, ali gre za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon ali za tisto, ki ga izključuje. V prvem primeru sodnik na podlagi 1. točke 1. odstavka 352. člena v zvezi s 429. členom ZKP zavrže obtožni predlog, če je postopek tekel brez zahteve upravičenega tožilca. Če pa oškodovanec ni podal ovadbe ali predloga za pregon v roku iz 1. odstavka 52. člena ZKP in tega tudi ne more več pravočasno storiti, sodišče pa na glavni obravnavi ugotovi, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na zasebno tožbo, obtožbo državnega tožilca po 4. točki 357. člena ZKP zavrne, ker je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

Pojem življenja v skupnem gospodinjstvu je širši od pojma zakonske skupnosti, kot je opredeljena v 6. odst. 126. čl. KZ, zato za zaključek, ali je storilec živel z oškodovanko v skupnem gospodinjstvu, ni potrebno ugotavljati, ali je šlo za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, pač pa le, ali glede na objektivne (ekonomska skupnost, skupno bivanje, delitev stroškov) in subjektivne (namen obeh živeti v skupnem gospodinjstvu) okoliščine mogoče sklepati, da je šlo za skupno gospodinjstvo.

Iz opisa obtoženki očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi obtoženka dejanji opisani pod točkama 25. in 27. storila na škodo svojim dveh tet, torej oškodovank, ki sta obtoženkini bližnji sorodnici. Po določbi 230. člena KZ pa se pregon za kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ, ki je storjeno proti krvnemu sorodniku v ravni vrsti ter v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena (teta) začne na zasebno tožbo. V navedenih primerih, ko so oškodovanci bližnji sorodniki obtoženke, je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju ali je podana obtožba upravičenega tožilca (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), saj so tudi dejanja storjena na škodo teh oškodovancev zajeta v opisu nadaljevanega kaznivega dejanja po obtožnici državnega tožilca (ki pa glede teh dejanj ni upravičen tožilec) in katere opis je sodišče prve stopnje v celoti prevzelo v opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe.