UPRS Sodba IV U 127/2022-18

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ, tudi FURS) tožniku naložila, da mora plačati globo v znesku 50,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v znesku 10,00 EUR ter navedla izvršilni naslov, na katerem obveznost tožnika temelji (točka 1 izreka). Zoper tožnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki oziroma hranilnici, ki jo navaja, ter se sklicuje na omejitve iz 159. člena in 160. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2 (točka 2 izreka). Banki oziroma hranilnici se naloži, da na dan prejema tega sklepa o izvršbi zarubi tožnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in jih prenese na prehodni podračun, ki ga navaja (točka 3 izreka). Banki oziroma hranilnici se prepoveduje izplačati zarubljena sredstva tožniku, slednjemu pa se prepoveduje razpolaganje z zarubljenimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi (točka 4 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača tožnik (točka 5 izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6 izreka). V obrazložitvi se organ sklicuje na 143., 146., 156., 159., 160., 160a., 166., 168. in 170. člen ZDavP-2.

2Drugostopenjski organ, toženka, je z odločbo z dne 26. 8. 2022 spremenil 1. točko izpodbijanega sklepa tako, da se nanaša na sodno takso (in ne na globo) v višini 50,00 EUR in spremenil izvršilni naslov, na katerem temelji izpodbijani sklep (točka 1 izreka), pritožbo tožnika pa je zavrnil kot neutemeljeno (točka 2 izreka) in ugotovil, da stroški postopka niso bili priglašeni (točka 3 izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje obvezne sestavine iz 151. člena ZDavP-2, pri čemer pa je prisotna pomanjkljivost pri navajanju podatkov terjane obveznosti v višini 50,00 EUR in izvršilnega naslova, kar specificira na 3. strani drugostopenjske odločbe. Zato je 1. točko izpodbijanega sklepa glede na navedeno ustrezno spremenil. Pripominja, da je organ pristojen v skladu s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 tudi za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor nedvomno spada tudi naložena obveznost tožniku. Glede na to, da z izvršilnim naslovom odmerjena obveznost ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu podal predlog za izterjavo, ta pa je ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijan sklep o davčni izvršbi. Dodaja, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP za primere, kot je konkretna zadeva, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Potrdilo o izvršljivosti se lahko izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe (kar je skladno tudi s sodno prakso¹). Glede očitkov, da določitev osem dnevnega roka za pritožbo pomeni kršitev temeljnih pravnih aktov, toženka pojasnjuje, da določitev omenjenega roka ni v diskreciji organa, temveč ima podlago v drugem odstavku 157. člena ZDavP-2. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. V predmetnem postopku se namreč presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Glede očitka o nezaslišanju tožnika v postopku pa pojasnjuje, da je bil izpodbijan sklep o davčni izvršbi izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu z 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP. Za začetek davčne izvršbe je bistveno le to, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da terjana obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še ni bila poravnana, kar je v predmetni zadevi izkazano, morebitno zaslišanje pritožnika pa po oceni toženke ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev. Tudi določbe ZDavP-2 ne predvidevajo, da bi moral organ pred izdajo sklepa o davčni izvršbi dolžnika zaslišati. Tožnik niti ne navaja, kaj naj bi se z njegovim zaslišanjem dokazovalo, toženka pa ne ugotavlja kršitev načel upravnega oz. davčnega postopka. Po 154. členu ZUP mora uradna oseba, ki vodi postopek, razpisati ustno obravnavo v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence (kar v obravnavani zadevi ni podano). Pojasni pa še, da ni pristojna za ustavitev postopka davčne izvršbe, temveč je to v skladu s 155. členom ZDavP-2 v pristojnosti organa. Organ tudi ni ugotovil očitanih, pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave RS, Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in Protokola k njej, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), ZDavP-2 in ZUP.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej in v pripravljalni vlogi navaja, da v postopku ni bil zaslišan skladno z 9. členom ZUP, zaradi česar gre za bistveno kršitev pravil postopka. FURS mu ni v skladu s 146. členom ZUP pred izdajo odločbe omogočila, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter ni pred izdajo odločbe ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembni v skladu s 138. členom ZUP. Ni bilo izvedenega javnega sojenja na nobenem sodišču v skladu s 24. členom Ustave RS ter možnosti priprave obrambe in zagovora. V skladu s 6. členom EKČP se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo s sodbo sodišča ugotovljeno, da je dolžnik. FURS naj upošteva, da 22. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic ter 14. člen Ustave RS vsakomur zagotavlja enake pravice. Našteva sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), iz katerih izhaja, da državni organi RS ne spoštujejo pravice do zasebne lastnine, ki jo ščiti 33. člen Ustave RS in 1. člen Protokola k EKČP, v katero je poseg zakonit le s sodno odločbo. FURS nima sodne oblasti, sodi ji lahko le sodnik na sodišču. FURS mora v skladu s 5. členom ZDavP-2 ugotoviti vsa pomembna dejstva za sprejem pravilne in zakonite odločitve, v skladu s 6. členom ZDavP-2 pa mora davčni organ pri izvrševanju svojih pooblastil in izrekanju ukrepov ravnati v skladu z načelom sorazmernosti. Poseg v zasebno lastnino je možen le s sodbo sodišča, ki je dobljena v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku. Izvršba brez sodbe sodišča, dobljene v javnem, poštenem in pravičnem pravdnem postopku, pomeni kršitev 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola k EKČP. V postopkih toženka ni upoštevala najmanj naslednjih členov: 14., 23. - 25. in 33. člen Ustave RS, 6. člen EKČP, 1. člen Protokola k EKČP, 5., 6. in 155. člen ZDavP-2 ter 7. - 9. člen ZUP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in se davčna izvršba ustavi ter da sodišče upošteva, da ni sodbe sodišča, s katero bi bil spoznan za dolžnika in s katero bi mu bila določena višina dolga, FURS ni izvedla postopka v skladu z zakoni in ustavo, predlaga, naj sodišče postopa v skladu z Ustavo RS in EKČP. Pri tem naj upošteva, da je stranka v postopku prava neuka in nevešča oseba ter da je neposredna ustna obravnava temelj poštenega postopka. Sodišče pa naj upošteva vse sodbe, v katerih kot stranka nastopa RS. Četudi ZUP pozna skrajšani postopek, je potrebno zaradi poštenosti izpeljati neposredno ustno obravnavo in ugotoviti resnično dejansko stanje, saj v skrajšanem postopku stranka ne more uveljavljati neposredno vseh pravic, ki jih ima z zakoni in Ustavo RS. Neposredna ustna obravnava bi doprinesla postopku in stranki, saj bi le ta bila poučena o situaciji in možnostih neposredno. Organ je vedno dolžan upoštevati, da je stranka v postopku neuka in nevešča oseba in jo je dolžan poučiti o pravicah in obveznostih ter posledicah dejanj, kar pa lahko stori le na neposredni ustni obravnavi.

4Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne. Vztraja pri razlogih obrazložitve izpodbijanega akta.

O odločitvi v zadevi brez oprave glavne obravnave

5Sodišče je v zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, saj sta obe stranki izrecno podali pisno soglasje, da se glavni obravnavi odpovedujeta v skladu z 279. a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), kar je v zvezi tudi s 5. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tako je sodišče v sporu odločilo na podlagi listin strank (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K izreku

6Tožba ni utemeljena.

7Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita. Organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnil razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ in z delno spremembo 1. točke izpodbijanega sklepa poskrbel, da se izvršba izvaja na podlagi pravilnega izvršilnega naslova (ki ga pravilno predstavlja sklep št. 2240-2886/2021/11 (3F611-05) z dne 6. 12. 2021, ki ga je izdala Postaja prometne policije Maribor in ki je postal izvršljiv dne 8. 1. 2022, ne pa - kot nepravilno navedeno v izpodbijanem sklepu - plačilni nalog št. 600000005423-1 z dne 9. 7. 2021, ki ga je izdala Policija in ki je postal izvršljiv dne 8. 1. 2022) in za pravo obveznost (sodno takso in ne globo) ter se opredelil tudi do tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu in drugostopenjski odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), če ni v tej sodbi navedeno drugače.

8Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne izvršbo, in sicer z izdajo sklepa o davčni izvršbi (prvi in drugi odstavek 143. člena ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2). Davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

9Izvršba je bila v obravnavani zadevi začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadevi ni sporno. Kadar se izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, so izvršilni naslov v skladu s 146. členom ZDavP-2 odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Sklep z dne 6. 12. 2021, ki ga je izdala Postaja prometne policije Maribor in ki je postal izvršljiv dne 8. 1. 2022, je izvršilni naslov tudi v konkretni zadevi, kot razvidno tudi iz drugostopenjske odločbe (3. stran obrazložitve - drugostopenjski organ je popravil navedbo izvršilnega naslova in navedbo obveznosti, ki ju je v izpodbijanem aktu podal organ), ki jim tožnik ne v upravnem postopku ne v upravnem sporu ne ugovarja, tudi ne ugovarja njegovi izvršljivosti in ne dolgovani obveznosti, ki iz tega izvršilnega naslova izhajajo, pa tudi ne njegovi višini, zato vsemu navedenemu sodišče sledi skladno z drugim odstavkom 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

10V zvezi z navedbo tožnika, da se ni izvedel noben pravdni postopek, v katerem bi bilo ugotovljeno, da je dolžnik, sodišče ugotavlja, da ima davčni organ skladno s 146. členom v zvezi s 156. členom ZDavP-2 pristojnost za izterjavo drugih denarnih nedavčnih obveznosti, kamor spada tudi obveznost, določena v navedenem izvršilnem naslovu iz drugostopenjskega akta. Sodišče pritrjuje tožniku, da davčni organ ne predstavlja sodne veje oblasti, a ima za postopek davčne izvršbe zakonsko pooblastilo v prej navedenih členih ZDavP-2.

11Tožnik ne v pritožbi in ne v upravnem sporu ne zatrjuje, da bi poravnal dolgovano obveznost. Posledično ob obstoju izvršljivega izvršilnega naslova, na podlagi katerega tožnik predlagatelju izvršbe dolguje znesek sodne takse v višini 50,00 EUR, v zvezi s 15. členom Ustave RS tudi niso izkazane kršitve 33. člena Ustave RS in 1. člena 1. Protokola h EKČP, kot to zatrjuje tožnik.

12Sodišče izpostavlja, da je za postopek davčne izvršbe bistvena izvršljivost izvršilnega naslova. Če je izvršilni naslov izvršljiv, obveznost pa neporavnana, ni ovire za to, da davčni organ z namenom izterjave neplačanih obveznosti izda sklep o davčni izvršbi in s tem začne postopek davčne izvršbe zoper dolžnika. Glede na to, da z izvršilnimi naslovi tožniku naložena obveznost ni bila poravnana v roku, je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi (spremenjen z drugostopenjskim aktom).

13Sodišče sicer ugotavlja, da je pravilno tudi stališče toženke, da potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Tožnik pa sicer sploh ni zatrdil, da bi bila navedena potrdila o izvršljivosti izpodbita (in tega tudi ne izkazal). Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.² Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti).

14Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 145. oziroma 146. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe, kar je (s tem, da je drugostopenjski organ pravilno spremenil tudi izvršilni naslov in dolgovano obveznost iz dela 1. točke izpodbijanega sklepa, kot izhaja iz 1. točke izreka drugostopenjske odločbe) storil tudi v konkretni zadevi. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo izpolnjuje pogoje, določene v 146. členu ZDavP-2, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljavni izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

15V zvezi s tožnikovim ugovorom, da ga organ v postopku ni zaslišal in mu ne omogočil, da bi se izjavil o dejstvih pred izdajo akta (in s tem onemogočil pravilno ugotovitev dejanskega stanja), izvedel pa tudi ni obravnave v zadevi, sodišče ugotavlja, da je pravilno stališče toženke. V predmetni zadevi je izpodbijan sklep o davčni izvršbi, ki je izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj se da stanje zadeve ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP), prav tako pa ne opraviti obvezne ustne obravnave po 154. členu ZUP. Toženka pravilno ugotavlja, da je za začetek davčne izvršbe bistveno, da obstaja izvršljiv izvršilni naslov ter da obveznost, ki je terjana iz izvršilnih naslovov, še ni bila poravnana. ZDavP-2, ki je skladno tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 v odnosu do ZUP, ki se uporablja subsidiarno, lex specialis, ne predvideva v tem primeru zaslišanja tožnika ne izvedbe obravnave v taki zadevi, tožnik pa niti v pritožbi (kot tudi kasneje ne v upravnem sporu) ni ugovarjal, da bi obveznost že poravnal oz. ni ugovarjal izvršljivosti terjatve.

16Ostale tožbene navedbe, da so bile v postopku izdaje izpodbijanega sklepa kršene določbe Ustave RS, EKČP in Listine EU, so po presoji sodišča nekonkretizirane in ne presegajo prepisa citiranih pravnih norm ter jih sodišče kot pavšalne zavrača. Tožnik namreč ni pojasnil, razen v delu zasebne lastnine in zaslišanja/ obravnave, do česar se je sodišče že opredelilo, zakaj bi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, da je bil izdan izpodbijani akt. Navajal je le, da mu je bila zaradi tega onemogočena obramba, pri čemer pa sodišče ob takšnem pavšalnem ugovoru le pojasnjuje, da v pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi tožnik tako nima možnosti ugovora zoper izvršilni naslov, na podlagi katerega je izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), podane druge tožnikove ugovore zoper izdani sklep o izvršbi pa sta tako toženka kot sodišče obravnavala. Tožnik pa niti v pritožbi niti v tožbi sicer ni pojasnil, glede česa si v tem času ni mogel zagotoviti obrambe. Glede ugovora, da je bil sklep o davčni izvršbi izdan brez vsakršnega postopka, v katerem bi lahko neposredno sodeloval, pa sodišče le pripominja, da je bil postopek davčne izvršbe tudi v konkretni zadevi izpeljan pravilno, kot že obrazloženo.

17Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

¹ Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 227/2003 in Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 191/2009.
² Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 227/2003 z dne 2. 12. 2005.