160. člen ZDavP-2

Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. in 160. člena ZDavP-2. Za morebiten odpis dolga ali morebitno obročno odplačevanje davčne obveznosti se lahko tožnik dogovori s pristojnimi upravnimi organi, ni pa navedeno v pristojnosti sodišča, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi na dan njihove izdaje.

Ker je namen določbe 160. člena ZDavP-2 enak kot namen določbe 102. člena ZIZ, torej dolžniku zagotoviti minimalne pogoje za življenje, sodišče zaključuje, da kolikor so akontacije dohodnine plačane iz naslova denarnih prejemkov, ki v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, v primeru vračila le-teh tudi za te veljajo omejitve izvršbe, določene v tem predpisu.

Med strankama ni sporno, da obveznosti niso bile poravnane. Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, seveda ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2.

Ugovor zastaranja pravice do izterjave ni utemeljen, saj sodišče na podlagi 125. in 126. člena ZDavP-2 ocenjuje kot pravilno stališče tožene stranke, da od izvršljivosti izvršilnega naslova, ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom, še ni preteklo 5 let, prav tako pa ni nastopilo absolutno zastaranje (deset let). Neutemeljen je ugovor, da tožena stranka nepravilno izvršuje izpodbijani akt, saj ne upošteva izvzetja iz izvršbe na podlagi 159. člena ZDavP-2 in omejitev izvršbe na podlagi 160. člena ZDavP-2, saj se navedeni ugovor ne more uveljavljati v postopku, kjer se presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Dolžnik upravičenost do višje omejitve zaradi preživljanja družinskih članov ali drugih oseb, ki jih je dolžan preživljati po zakonu, izkazuje z javno listino pri izvrševalcu sklepa o izvršbi, torej banki. Neutemeljen je ugovor, da tožnik kot ukrajinski državljan, ne razume slovenskega jezika in ni razumel izpodbijanega sklepa, ne odločbe o odmeri dohodnine, ter da akta tudi nista bila prevedena v jezik, ki ga tožnik razume.Upravni organ svojih pisanj ni dolžan prevajati v jezik, ki ga stranka razume, razen če bi šlo za primer, ko je pri or

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ utemeljeno začel davčno izvršbo ter ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijani sklep, saj so bile za začetek izvršbe izpolnjene vse procesne predpostavke. Obstajal je namreč izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv, tožnik pa terjane obveznosti nedvomno ni poravnal.

Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ. V predmetni zadevi pa je pri izdaji izpodbijanega sklepa po presoji sodišča finančni organ spoštoval zakonske omejitve izvršbe, s katerimi se dolžniku zagotavlja zakonsko določen znesek za preživetje.

Sodišče ne najde razlogov, kot jih navaja toženka, da bi moral izvrševalec sklepa o izvršbi v primeru izkazovanja omejitve iz prvega odstavka 160. člena ZDavP-2, davčnemu organu poleg predložitve javnih listin, ki izkazujejo, da je dolžnik dolžan preživljati družinskega člana (ali druge osebe, ki jih je dolžan preživljati), dokazovati tudi, kdaj in na kakšen način je dolžnik to upravičenost izkazal pri izvrševalcu sklepa o izvršbi.

V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati. Sodišče v postopku davčne izvršbe presoja le, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2, ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu ZDavP-2.

Sklep je bil tožnici vročen s fikcijo vročitve po preteku 15 dnevnega roka, ko ji je vročevalec pustil obvestilo, glede na to, da tožnica navedene pošiljke ni prevzela. Prvostopenjski organ je pravilno, v skladu z določili ZUP opravil vročitev izpodbijanega sklepa tožnici.

Neugodno finančno stanje ne predstavlja ovire za izdajo sklepa o izvršbi, je pa banka pri izvrševanju sklepa dolžna upoštevati določbe drugega odstavka 166. člena ter 159. in 160. člen ZDavP-2.

Slabo premoženjsko stanje dolžnika ne more vplivati na odločitev in po določbah ZDavP-2 (155. člen) tudi ni podlaga za ustavitev davčne izvršbe. Socialni položaj dolžnika je v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati izplačevalec tudi po izpodbijanem sklepu.

Po 158. členu Ustave Republike Slovenije je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Noben zakon pa ne določa, da bi se lahko v postopkih za plačilo sodnih taks zaradi okoliščin, nastalih po izdaji sodne odločbe, ki bi poslabšale premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje taksnega zavezanca, zahtevala sprememba pravnomočne odločitve. Zato vsebine sklepa o odlogu taksne obveznosti tožeče stranke s 3. 11. 2015, ne glede na navedbe pritožnice, ni več mogoče presojati. Res je, da je bil tožeči stranki v tem postopku po izdaji odločbe o reviziji poslan nov plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek o reviziji. Vendar smisel in namen novega plačilnega naloga, izdanega na podlagi drugega odstavka 14a. člena ZST-1, ni v tem, da bi se taksnemu zavezancu omogočil vnovični preizkus vsebinskih razlogov za oprostitev že odloženega plačila sodne takse. Namen novega plačilnega naloga je v tem, da se taksnega zavezanca, ki praviloma ne ve, kdaj bo izdana odločba, do katere mu je sodišče odložilo obveznost plačila takse, opozori, da je njegova taksna obveznost zapadla in da se m

V primerih, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je v skladu z določbo 146. člena ZDavP-2 izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero obveznosti. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen plačilni nalog, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se ta okoliščina v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP šteje za dokazano. Pri tem pa niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal pravilnost in zakonitost izdaje in vročanja ter, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost tistega organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal.

Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova – sodne odločbe ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku izvršbe zato dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Tožnik zato z ugovori, s katerimi ugovarja obstoju kakršnegakoli dolga do Republike Slovenije in s tem (posredno) tudi obveznosti, ki izhaja iz sodne odločbe, ne more uspeti.

Razlaga, ki pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje zaradi plačila sodne takse napolnjuje tako, da se ne upošteva prisilnih sodnih posegov na prejemke, zaradi katerih je že dosežen mejni eksistenčni prag sredstev za preživljanje, ni skladna z ustavnim načelom socialne države in ustavno nedopustno posega v pravici do dostopa do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave na način, ki prizadeva socialno šibke posameznike. Gre za prekomerno utesnjujočo razlago, ki sili stranke, da plačajo sodno takso iz sredstev, ki so sicer opredeljena kot minimalni vir za preživljanje sebe in družinskih članov. S takšno razlago se pred stranke postavlja nepremostljivo stroškovno oviro.

Slabo finančno stanje dolžnika ni ovira za vodenje postopka izvršbe, je pa ovira za izvršitev izpodbijanega sklepa, saj mora banka, ko sklep izvršuje, upoštevati omejitve, ki jih v tej zvezi določa zakon.

Tožnik ne ugovarja nepravilnosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, pač pa poudarja svojo plačilno nezmožnost ter težko socialno in ekonomsko situacijo. To ni razlog za odpravo izpodbijanega sklepa, pač pa se pri sami izvršbi upošteva, da so posamezni denarni prejemki izvzeti iz izvršbe oziroma je davčna izvršba nanje omejena.

Socialni položaj dolžnika je v davčnem izvršilnem postopku varovan z določbami 159. in 160. člena ZDavP-2, ki določajo denarne prejemke, ki so iz izvršbe izvzeti, in omejitve davčne izvršbe na dolžnikove denarne prejemke, ki jih mora pri opravi rubeža upoštevati izplačevalec tudi po izpodbijanem sklepu. Tožnik v upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati odpisa davčnega dolga.

ZDavP-2 v določbah 159., 160. in 166. člena določa izvzetja iz izvršbe in omejitve z namenom, da se dolžniku pustijo sredstva, ki so nujna za preživetje.