155. člen ZDavP-2

Glede na to, da je bil v postopku izdan sklep o ustavitvi davčne izvršbe, je bila tožnikova pritožba zoper sklep o davčni izvršbi pravilno zavržena. Posledično ni mogoče trditi, da je bila kršena njegova pravica do pritožbe - tožnik je pravico do pritožbe skladno z zakonom imel in jo je tudi izkoristil, niso pa bile izpolnjene procesne predpostavke, da bi mogel doseči njeno vsebinsko obravnavo (pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo). Ne gre torej za neustavnost ZUP niti za nezakonitost izpodbijanega sklepa, temveč za odsotnost pogojev za vsebinsko presojo pritožbe.

Na podlagi pravnih sredstev ali po uradni dolžnosti mora v primeru nezakonitosti sklepa o nadaljevanju izvršbe priti do tega, da davčni dolžnik posledicam davčne izvršbe ni več izpostavljen in da se postopek davčne izvršbe zaključi (npr. s sklepom o ustavitvi izvršbe ali z odpravo sklepa o nadaljevanju izvršbe). Šele tako bi bil praviloma dosežen enak pravni položaj, kot da sklep o nadaljevanju izvršbe ne bi bil nikoli izdan, saj bi prenehali vsi pravni učinki izdanega sklepa na tožnikov pravni položaj. Tožnik je še vedno izpostavljen davčni izvršbi (do zastaranja pravice do izterjave oz. do poplačila celotne davčne obveznosti), zato ima pravni interes za izpodbijanje prvostopenjskega sklepa o nadaljevanju davčne izvršbe.

Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).

Toženka je pravilno odločila, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018 se glasi na tožnika, njemu je bil tudi vročen, tožnik pa zoper njega ni vložil pravnega sredstva. Tako se davčna izvršba ni opravila proti komu, ki ni davčni dolžnik, in tudi ne gre za izvršbo, ki ni dovoljena.

Tožnik zoper drugo in tretje navedeni akt ni vložil ločenih tožb, pogoji za kumulacijo zahtevkov po 35. členu ZUS-1 pa niso izpolnjeni, ker tožnik vlaga tožbo zoper akte, ki ne temeljijo na isti dejanski in/ali pravni podlagi. V postopku je bilo ugotovljeno, da sklep o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 tožniku ni bil vročen (oz. mu je bil vročen kasneje), zato davčna izvršba po sklepu z dne 27. 6. 2013 ni bila dovoljena. Ker pa je bila izvršba po sklepu z dne 6. 6. 2016 že v teku, saj je bil ta sklep tožniku vročen 21. 10. 2016, je davčni organ pravilno postopal s tem, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ustavil postopek po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013. S tem je davčni organ odpravil stanje, da bi se tožnika dvakrat terjalo za isti dolg iz denarnih prejemkov.

Glede tožnikovega ugovora zastaranja sodišče najprej zavrača stališče toženke, da gre za tožbeno novoto. Ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava je dopustno uveljavljati v upravnem sporu, tudi če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v upravnem postopku. Toženka je v odgovoru na tožbo prepričljivo pojasnila pojem in datum zapadlosti najstarejše še izterjevane neplačane obveznosti iz nasova sodne takse in da je s sklepom o davčni izbvršbi z dne 12. 7. 2021 prišlo tudi do pretrganja zastaranja v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZST-1. Toženka je v odgovoru na tožbo pojasnila tudi pojem in datume pravnomočnosti odločb o izreku glob ter obrazložila, kako je bilo zastaranje pretrgano in zakaj glede na relevantna določila ZP-1 in ZDavP-2 še ni poteklo.

Tožeča stranka je dolgovani znesek, ki izhaja iz izvršilnega naslova, poravnala po izdaji sklepov o izvršbi. V tem primeru davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke v skladu s 1. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 ustavi izvršbo. Ni pa ta okoliščina razlog za odpravo izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi. V upravnem sporu presoja sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijanih aktov, v konkretnem primeru sklepov o davčni izvršbi, v času njihove izdaje.

Na zastaranje davčnega dolga izvršilno sodišče pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti. Davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Pri ugotavljanju zastaranja davčnih obveznosti je treba upoštevati, da je bilo zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano.

Glede na zakonsko ureditev, za presojo pravilnosti in zakonitosti izdanega sklepa o davčni izvršbi ni pomembna okoliščina, da je bil izvršilni naslov pozneje pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, kot tudi ne druge za izvršbo relevantne, a po izdaji sklepa o davčni izvršbi, nastale okoliščine. Te so namreč upoštevne v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe.

Predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj odločitev toženke, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje za obveznost 6.745,83 EUR, ki je ugotovitvene narave. Če bi sodišče presojalo pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi, bi s tem ponovno odločalo o že razsojeni stvari (ne bis in idem). Tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi ne izkaže nobenih drugih razlogov navedenih v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2, zaradi katerih naj bi se postopek davčne izvršbe v celoti ustavil še za preostale obveznosti.

V zvezi z navedbo tožnice, da je organ odločanja ni zaslišal, sodišče pojasnjuje, da zakon predvideva, da lahko organ odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, kot je bilo tudi v predmetni zadevi. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če "samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi" (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Sodišče sodi, da je organ utemeljeno odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi uradnih podatkov, saj je očitno, da z odločitvijo tj. da se postopek davčne izvršbe delno ustavi ni prišlo do posega v njene pravice in pravne koristi, zato posebna procesna dejanja niso bila potrebna za zavarovanje pravic in pravnih koristi tožnice, da bi ta morala imeti pravico izjaviti se.

Okoliščina, da je izvršilni naslov naknadno, to je po izdaji sklepa o davčni izvršbi, pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen (četudi v času odločanja o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi), se upoštevajo v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (155. člen ZDavP-2). V okviru tega instituta, torej s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe, se odpravijo oziroma razveljavijo tudi izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. Niso pa to okoliščine oziroma ugovori, ki bi jih bilo mogoče z uspehom uveljavljati v pravnem sredstvu zoper sklep o davčni izvršbi.

Davčni organ je postopal pravilno, ko je upošteval drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP z vsebino, kot velja od uveljavitve novele ZFPPIPP-G dalje, kar pomeni, da odpust obveznosti ni učinkoval na prednostne terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale (kadarkoli) pred začetkom postopka osebnega stečaja tožnice. Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi na različna sredstva izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, vse do poplačila celotnega dolga.

V času izdaje izpodbijane odločbe ni bil podan noben izmed zakonskih razlogov za ustavitev izvršbe.

Davčni organ je postopek davčne izvršbe po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4298-145/2007-16-08-3221-03 z dne 21. 11. 2012 že ustavil po uradni dolžnosti, in sicer 31. 1. 2019, to je pred izdajo izpodbijane odločbe. Za postopek upravnega spora to pomeni, da tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo zoper 1. točko izreka izpodbijane odločbe, ker si z ugotovitvijo njene nezakonitosti ne bi mogel izboljšati pravnega položaja. Toženka lahko od navedene vezanosti na pravna stališča sodišča odstopi le tedaj, ko se pojavijo za to utemeljene pravne okoliščine, ki so posledica sprejetja drugih pravnih aktov zakonodajalca ali pristojnih sodišč (npr. če je v trenutku ponovnega odločanja s strani upravnega organa treba uporabiti kasneje spremenjen materialni zakon, če je prišlo do razveljavitve zakona s strani Ustavnega sodišča ali če je stališče Upravnega sodišča v nasprotju s stališčem, ki ga je v zvezi z razlago predpisa evropskega prava zavzelo Sodišče evropske unije v postopku predhodnega odločanja ali s kasnejšim stališčem Vrhovnega sodišča, ki ga je sprejelo v bistveno enakem primeru). Da bi bile v zadevi podane takšne izjemne okoliščine, toženka ne trdi, niti to ne izhaj

Davčni organ je z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdal po uradni dolžnosti, postopek davčne izvršbe ustavil, vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe pa razveljavil. Pravna posledica oz. učinek izpodbijanega sklepa je torej v tem, da tožnice na podlagi izvršilnega naslova, to je prej navedenega sklepa o davčni izvršbi, ni več mogoče terjati za poplačilo zapadlih davčnih obveznosti. Izpodbijani akt tako tožnici ne nalaga izpolnitve nobene obveznosti, saj se je prisilna izpolnitev obveznosti že izvršila. Cilj davčne izvršbe, to je poplačilo davčnega dolga je bil izpolnjen, zato so bili izpolnjeni pogoji za ustavitev davčne izvršbe. Ustavljeni postopek pa se tudi ne more več nadaljevati. Z izpodbijanim sklepom davčni organ tudi ni odločil o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.

V predmetnem postopku (glede na ugotovitve pritožbenega organa v odločbi z dne 7. 10. 2020) je bilo ugotovljeno, da so bile terjatve v višini 534,94 EUR poravnane, zato se skladno z navedenim izvršba ne opravi. Ker je bil davčni dolg tožnice poravnan, je davčni organ na podlagi točke 1 prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep.

Zadeva I U 796/2015 se od zadeve, obravnavane v tem upravnem sporu, v pomembni podrobnosti razlikuje. Namreč, da tožnik, kot rečeno, sklepa o izvršbi ni izpodbijal z rednim pravnim sredstvom (kar je neprerekano), tako kot je bilo to storjeno v zadevi I U 796/2015. Sklep o izvršbi je bil izdan 3. 2. 2016, torej nesporno po potrditvi prisilne poravnave nad tožnikom, pri čemer je iz njega razvidno, da pravni pouk tožnika napotuje na vložitev morebitne pritožbe v odprtem pritožbenem roku. Tožnik te možnosti ni izkoristil in je bil sklep o izvršbi zelo kmalu izvršen, tako kot je glasil. Pritožba je kot redno pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi po 157. členu ZDavP‑2 predvidena ravno za sanacijo morebitnih nepravilnosti v samih sklepih o izvršbi (medtem ko je izpodbijanje samih izvršilnih naslovov iz tega, razumljivo, izvzeto), pa ima po presoji sodišča tožnik prav, ko se sklicuje na izredna pravna sredstva in bi toženka ob vložitvi tožnikove zahteve mogla preveriti tudi, ali bi jo bilo mogoče obravnavati kot pobudo oz. vlogo za katero izmed izrednih pravnih sredstev. Zgolj lakonično stališče v odgovoru na tožbo, da se v predmetnem postopku ni presojalo, ali so podani pogoji za obnov

Tožnica z ugovori listispendence, res iudicata in ne bis in idem ne more biti uspešna. V postopku davčne izvršbe namreč ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se namreč nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2, ko sodišče postopek s sklepom ustavi. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen.

Iz podatkov upravnega spisa in iz tožbe ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala razloge za ustavitev izvršbe oziroma, da bi zatrjevala, da je karkoli iz naslova dolgovanega zneska plačala oziroma da je terjatev, ki se izterjuje, ugasnila na drug način, da je predlagatelj izvršbe umaknil zahtevo za izvršbo, ali da bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali da bi bilo razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Pravica do davčne izvršbe pa v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tudi ni zastarala. Zato je odločitev tožene stranke, ki je predlog tožeče stranke za ustavitev izvršbe zavrnila, materialnopravno pravilna in zakonita.