145. člen ZDavP-2

Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.

Seznam izvršilnih naslovov ima po 9. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 naravo izvršilnega naslova. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na to, da so davčne odločbe nezakonite, ker je sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sklep X Ips 3/2023) drugačna in na 22. člen Ustave RS. Dolžnik je imel zoper odločbe davčnega organa zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu, v katerih bi lahko uveljavljal zatrjevano nezakonitost odločb FURS. Če s svojimi pravnimi sredstvi, predvidenimi zoper odločbe davčnega organa ni uspel (pritožbe) ali jih ni vložil (upravni spor), tega ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na nezakonitost davčnih odločb v tem stečajnem postopku. Domnevne nepravilnosti v davčnem postopku niso predmet presoje stečajnega sodišča, temveč so in so bile v izključni pristojnosti odločanja davčnega organa, torej v davčnem postopku in v postopkih zoper te odločbe predvidenih rednih in izrednih pravnih sredstvih. Z vidika spoštovanja pravnomočnosti, ki je ustavna vrednota (158. člena Ustave RS) in se nanaša na vsa pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, torej tudi z odločbo davčnega organa, stečajno sodiš

Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče pri ovrednotenju prispevka tožencev k ustvarjanju skupnega premoženja premalo upoštevalo vložek posebnega premoženja druge toženke, ki je presegal polovico celotne kupnine za nakup spornih nepremičnin.

Seznam izvršilnih naslovov, ki ga je sodišče na podlagi napotila Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 32/2025 z dne 23. 4. 2025 obravnavalo kot upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je izdala Finančna uprava RS. Ker je Finančna uprava RS organ v sestavi Ministrstva za finance, je za odločbe, izdane na prvi stopnji, v primeru pritožb pristojno Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zakon pa pritožbe zoper seznam izvršilnih naslovov izrecno ne izključuje. Sodišče v upravnem sporu ne more presojati dopustnosti sodne izvršbe, ki je v teku, in tudi ne odločitev, ki jih je izvršilno sodišče sprejelo v tem postopku.

V primeru, da upnik, ki razpolaga s seznamom izvršilnih naslovov, ne bi imel možnosti vložitve tožbe po 83. členu DZ, bi mu bili s tem v primerjavi z upnikom, ki ima druge vrste izvršilni naslov, kršeni pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS) in pravica do učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS).

Davčni organ preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje vse pogoje in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep izpolnjuje pogoje, v skladu s katerim davčni organ postopa, ko izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti (to je veljavni izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti) ter da ima sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

Pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi se presoja po dejanskem in pravnem stanju v času njegove izdaje, zato za odločitev ni relevantna okoliščina, da so bili izvršilni naslovi kasneje (torej po izdaji izpodbijanega sklepa) pravnomočno odpravljeni, spremenjeni ali razveljavljeni, ne dejstvo, da je bila pri Ustavnem sodišču vložena zahteva za presojo ustavnosti 11. točke 105. člena ZDoh-2, prav tako pa tudi ne tožničini ugovori, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnih naslovov ter na postopke njihove izdaje. Kasneje nastale okoliščine so namreč lahko relevantne le v okviru instituta ustavitve davčne izvršbe (glej 155. člen ZDavP-2, zlasti tudi 5. točko prvega odstavka tega člena), ko se s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravijo oziroma razveljavijo že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe (nato pa tej odločitvi ustrezno odpravijo njihove posledice).

Seznam izvršilnih naslovov ugotavlja skupno višino davčnega dolga po posameznih izvršilnih naslovih in ga skupaj z zamudnimi obrestmi nalaga dolžniku v plačilo. Pri tem v skladu z načelom stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. To pomeni, da tudi če bi pri sestavi seznama izvršilnih naslovov prišlo do napačne navedbe dolgovanih zneskov ali če bi se nanj uvrstili izvršilni naslovi, ki se na dolžnika ne nanašajo, tega v izvršilnem postopku ne bi bilo mogoče izpodbijati. Po presoji Vrhovnega sodišča opisano razlogovanje kaže na to, da ima seznam izvršilnih naslovov pravno naravo upravnega akta ne glede na to, ali se glasi na drugega dolžnika kot predhodni izvršilni naslovi ali na istega, kot v konkretnem primeru. Opredelitev seznama izvršilnih naslovov kot upravnega akta ne pomeni, da je mogoče s tožbo v upravnem sporu zoper ta seznam izpodbijati tudi na seznamu navedene izvršilne naslove. Ti izvršilni naslovi so bili namreč izdani v ločenih postopkih po ZDavP-2 in drugih predpisih, ki tudi urejajo pravna sredstva oziroma druge možnosti (na primer pri obračunu kot izvršilnem naslovu) za zagotavljanje njihove pravilne vsebine

Sklep o izvršbi je bil zoper tožnika izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova, ki je bil priložen zaprosilu za izterjavo. Tožnikova materialnopravna obveznost za plačilo izterjevanih davščin izhaja iz izvršilnega naslova in ne iz sklepa o izvršbi, zato odprava sklepa o izvršbi ne posega v obstoj te tožnikove obveznosti. V skladu s tretjim odstavkom 97. člena ZDavP-2 v obdobju od odprave odločbe, ki je izvršilni naslov, do izdaje nove odločbe davčni organ ni dolžan vrniti že plačanega oziroma izterjanega davka. Davek mora vrniti šele, ko izda novo odločbo, s katero ugotovi, da je davčna obveznost manjša ali je ni, davek pa je bil na podlagi predhodne odločbe, ki je bila odpravljena, že plačan. Tožnik v času pred odločitvijo v ponovnem postopku ne more uspešno uveljavljati vrnitve na podlagi odpravljenega sklepa o izvršbi izterjanih zneskov. Tega ne narekuje niti okoliščina, da sklep o izvršbi v obravnavanem primeru ni bil izdan na podlagi davčnega obračuna ali odmerne odločbe domačega davčnega organa, ampak je bil izdan na podlagi enotnega izvršilnega naslova iz določb Direktive in Izvedbene uredbe. Določbe ZDavP-2 se uporabljajo tudi v takšnem primeru.

V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavani zadev ni sporno. Tožnik pa ugovarja višini dolgovane obveznosti, navaja namreč, da je navedeno obveznost predhodno že poravnal, toženka pa zatrjuje, da terjana obveznost vse do dne izdaje izpodbijanega sklepa ni bila poravnana.

Tožnik zatrjuje, da so s sklenjeno sodno poravnavo in s koncem stečajnega postopka prenehale vse njegove obveznsti, med njimi tudi terjatev prvostopenjskega organa kot izhaja iz izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. V času izdaje izpodbijanega sklepa so obstajali ustrezni izvršilni naslovi za obveznosti, tj. izvršljivi obračuni za socialne prispevke. Toženka je utemeljeno začela postopek o davčni izvršbi zoper tožnika, takrat je bil postopek osebnega stečaja zoper tožnika že v teku, terjatve pa so nastale po začetku stečajnega postopka in ne pred začetkom, da bi jih morala toženka prijaviti, kot to zmotno trdi tožnik. Toženki zaradi začetega stečaja ni bilo treba prekiniti postopka osebnega stečaja, saj neplačane obveznosti stečajnega dolžnika, kljub osebnemu stečaju, ne prenehajo. Omejitev poslovne sposobnosti zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja posotpka zato ne vpliva na upravne postopke, kjer predmet postopka ni omejen na razpolaganje s premoženjem.

Seznam izvršilnih naslovov ni upravni akt in upravna odločba v primeru, ko je v seznamu obveznost plačila davčnega dolga po posameznih izvršilnih naslovih prvič naložena drugi osebi, ki ni tista, na katero se glasijo izvršilni naslovi iz seznama, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru. Iz navedb tožnika v tožbi namreč izhaja, da so mu bile obveznosti, navedene v seznamu izvršilnih naslovov, naložene v plačilo zaradi dejavnosti, ki jo je opravljal kot samostojni podjetnik posameznik, nanj pa se glasijo tudi posamezni izvršilni naslovi iz seznama, ki tako ne predstavlja upravne odločbe, ki bi jo bilo mogoče izpodbijati, saj se z njim ni na novo odločilo o kakšni njegovi pravici ali obveznosti.

Po presoji sodišča je davčni organ utemeljeno pričel davčno izvršbo zoper tožnico, saj je iz knjigovodske evidence davčnega organa izhajalo, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala svojih obveznosti iz naslova odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost.

Odločbe, ki predstavljajo izvršilne naslove za izterjavo prispevkov, so še vedno v veljavi oziroma dolžnica ni izkazala nasprotnega, dokler je temu tako, pa je izvršilno sodišče na njih vezano skladno z načelom stroge formalne legalitete. V zvezi z navedenim sodišče prve stopnje dolžnice ni bilo dolžno napotovati na nobene postopke, niti prekinjati pričujočega izvršilnega postopka. Seznam izvršilnih naslovov ima naravo samostojnega izvršilnega naslova, vendar je hkrati evidenca le-teh. Tako ne pomeni samostojne meritorne odločbe o posamezni davčni obveznosti, temveč zbirno evidenco posameznih izvršilnih naslov, ki lahko vsebuje tudi napačne podatke o izvršilnih naslovih. Ker je seznam izvršilnih naslovov dejansko le evidenca le-teh, lahko dolžnik zato ugovarja, da posamezen izvršilni naslov, ki je vsebovan v seznamu izvršilnih naslovov, ne obstaja ali, da tam navedeno ni listina, ki bi bila izvršilni naslov. Vendar pa ker dolžnica ni dokazala prenehanja obstoja posameznih odločb, izvršilnih naslovov, kljub odpadli podlagi za le-te, izvršilno sodišče izvršbe glede obveznosti v spornih izvršilnih naslovih ne more ustaviti, saj je na njih vezano, vse dokler obstajajo.

Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevni izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, torej v posebnem postopku.

V primeru, ko v postopku osebnega stečaja nad notarjem kot zasebnikom do odpusta obveznosti ni prišlo, stečajni dolžnik upnikom za neplačane obveznosti odgovarja tudi po zaključku stečajnega postopka. Te obveznosti lahko poravna prostovoljno ali pa prisilno v postopku (civilne ali davčne) izvršbe, ki ga lahko upniki po koncu stečajnega postopka vodijo zoper njega za vse neplačane terjatve - tako tiste iz osebne kot tudi tiste iz poslovne sfere, za katere zasebnik kot fizična oseba odgovarja z vsem svojim premoženjem.

Tožeča stranka je dolgovani znesek, ki izhaja iz izvršilnega naslova, poravnala po izdaji sklepov o izvršbi. V tem primeru davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke v skladu s 1. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 ustavi izvršbo. Ni pa ta okoliščina razlog za odpravo izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi. V upravnem sporu presoja sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijanih aktov, v konkretnem primeru sklepov o davčni izvršbi, v času njihove izdaje.

V spornem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V upravnem sporu tožeča stranka izvršilnega naslova ne more izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). V postopku davčne izvršbe je bistveno le, da je izvršilni naslov postal izvršljiv, kar v obravnavanem primeru ni sporno, zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov neutemeljeni.

Z izvršilnim naslovom tožniku naložena terjatev sodne takse ni bila poravnana v roku, zato je predlagatelj izvršbe potrdil izvršljivost izvršilnega naslova in organu prve stopnje podal predlog za izterjavo, ta pa je na podlagi tako prejetega predloga ravnal pravilno, ko je izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi. Potrdilo o izvršljivosti, s katerim je opremljen zadevi izvršilni naslov, ki se izvršuje, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP štejejo za dokazana. Potrdilo o izvršljivosti pa se v postopku davčne izvršbe ne more izpodbijati, pač pa se lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost.

Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti). Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.